Turistična kmetija Sinković, San Mauro, Istra

Prečkajte mejo na Dragonji, takoj po Kaštelu jo uberite levo proti Momjanu in vseskozi glejte levo, kje se ukaže cesta do vasi; ko boste prekrižarili momjanski žepni labirint, zavijte pri prvi skupini hiš tistih nekaj metrov do Sinkovića. Jack najraje sprejema obiske konec tedna, še raje pa vidi, da se prej napoveste na številki 00385 52 779 033.

Specialitete:

domač sir in olivno olje, vložena zelenjava in suhe mesnine, predvsem panceta in ročno rezan pršut, bobići, njoki, pljukanci ali fuži s tem ali onim golažem, ombolo tako ali drugače, šnicli boškarina, zelenjava z vrta, vrsta slastnih sladic.

Vina:

buteljke iz lastne kleti, od malvazije in terana do sladkega muškata. Če se kdo izgubi med nepregledno vrsto v žganju namočenih zeli in sadežev, ga prizemlji dostojna grappa, hruška ali slivovka.

Liberu smo za izborno pogostitev rade volje odšteli okoli 40 € po osebi.

Po prednovoletni histeriji, ko morajo tudi sezonski jedci pobasati, kar se pobasati more, nastopi januarja zatišje in nemalo zgaranih gostincev se upravičeno odloči za dopust. Takrat nam resnim požeruhom trda prede in uspeh je, če najdeš kaj sočnega za pod zob, kaj šele, če naletiš na cvetko, kakršna gnezdi v novodobni graščini streljaj od Momjana. Sinkovići, ki domala vse, kar nudijo v prostorni jedilnici in na letni terasi, pridelajo doma, se ukvarjajo s turizmom že debelo petnajsterico let in staž se jim pozna. Seveda ne tako, kakor se pozna njihovim maskotam, Bobiju, s štiriindvajsetimi leti menda najstarejšemu cucku tod okoli, in Jacku, kapitalnemu tartufosledniku, ki z veliko mlajšim vietnamskim pujsom Gigijem družno drnjoha v sodu pred kmetijo in se v pokoju še najraje ukvarja s poziranjem fotografom.

Čeprav je Ilovarjev kvintet prišel k Sinkovićem izven sezone, izven kritičnih ur za tržaške jedce ter ostal vseh pet ur zložnega guštiranja v jedilnici povsem sam, nam ni bilo treba niti enkrat posredovati glede tempa strežbe ali, bognedaj, nagrbančiti čela, ker bi pri domačih občutili pomanjkanje zavzetosti. Strokovno in obenem nevsiljivo nam je stregel kar gospodar Libero, ki se spozna tako na strategijo kot na podrobnosti, scenosled pa je bil ozaljšan z vrsto vrhunskih dosežkov in posebnosti. Mednje prav gotovo sodi jabolčno, malenkost trpko in malenkost pikantno olivno olje, zrel, silovit pršut in v ustih topeči se špeh, vložena paprika in stročji fižol ter izbor sirov, brez katerih si Sinkovići ne morejo misliti narezka.

Za svoje bobiće znajo najti in tudi za čez zimo uspešno zmrzniti dovolj sladko koruzo, zakuhati al dente pljukance in fuže ter jih preliti s sočnih kosov mesa polnimi golaži iz srne ali boškarina. Boškarin, endemično istrsko govedo, se je izkazal tudi v vlogi predvidljivo trdega, a hudo okusnega šnicla, za kar dva zaporedna vrhunca pa sta poskrbeli dve šniti ombola, skrivnostne istrske specialitete, ki ima toliko inačic, kolikor je istrskih oštarij. Sinkovićevi inačici se lahko v brk vsem primorskim pratam izkažeta z mehkobo in sočnostjo, bolj odležana in pikantnejša tudi s temperamentom in če vzamemo v zakup še bero sladic - med drugim: vinska krema, kroštule, karamelno masleni cmok raffaello - ter scenosled vina, ki se nemalokrat sljubi s hrano in zaključi z vrhunskim, iz sušenega grozdja izžetim muškatom, ostane za pomazanimi krožniki le malo jedi, ob katere bi se zataknil jezik. Le kak kruh iz pekarne, suha kura v golažu ali sladki greh. Izenačeno, dovršeno.