V tajski menzi

Nasproti parlamenta najdite državotvorno lipo, nato se držite smeri do prve hiše, znane kot Šubičke, na vogalu se zaletite v Budovo kraljestvo, kjer vam strežejo od ponedeljka do petka od 12.00 do 01.00 (do 16.00 strežba cenejših dnevnih menijev); sobote, nedelje in praznike se masirajo.

Specialitete:

tajski scenosled satajastega piščančka, juhe tom khaa kai, kariji v zeleni, rumeni in panaeng obliki, rezanci raznih oblik, najbolj slavni pad thai, tapiokov puding.

Pijača:

izbor za šankom zmiksanih ledenih čajev, pravih azijskih piv, trendovskih slovenskih vin in kakšnega avstralskega, aperitivčki in presekavčki pa shochu zvarki lepih barv in nenavadnih imen.

Tajska fensi polomija je Fatino omizje koštala 32 evrov po glavi.

Pred kakšnega pol leta sem srečala gospoda Hugha, ki mi je prostodušno priznal, da je odvisen od tajske hrane. »Ah, še dobro, da ne živite pri nas, kjer nimamo tajskih restavracij,« sem zavzdihnila, koprneča po nečem takem, kot je azijski food court, kjer bi svoje kulinarične mojstrovine poceni prodajali kuharji vseh mogočih azijskih kuhinj. No, pa se je civilizirala tudi Slovenija in dobili smo tajsko restavracijo! Ker smo vajeni, da se vsaka tuja kuhinja pri nas pojavi kot huda fensijada, je tudi s Tajci tako. Da Buda je strahovito lepo zdizajnirana obedovalnica, kjer se bleščijo kaskadni umivalniki in lahko skozi šipo opazujete kuhinjo, kjer pa se med voki ne vrtijo Tajci.

Jedilni list je skromen, a zajema vse med zahodnjaki najbolj priljubljene tajske jedi. Po srku shochu zvarka, žganjice, zmešane s čajem, poimenovane z imeni Protistresna Aida ali Imunska rdeča pomaranča, ste pripravljeni, da se lotite notorično pekoče tajske hrane. Začne se s fino predjedjo –piščančkom s sladkastim arašidnim satajem. Nadaljuje z dvema juhama, od katerih piščanec, limonska trava, galangal – menda z afrodizičnim učinkom – v juhi iz kokosovega mleka lepo poboža po želodčku, tom yum pa je bil tudi popolnoma dostojen.

Potem pa pridejo na vrsto glavne jedi, kjer pa namesto bohotnosti tajskih okusov dobite slabe približke. Riž je bil suh in zlepljen, se pravi tak, kot da bi že nekaj ur stal v rice cookerju. Rezanci pad thai so bili za malenkost presuhi in preveč obloženi s čebulo. Kariji pa so bili, milo rečeno, sramotni. Če je bil panaeng kari s svinjino še prebavljiv, kljub temu da je bila edina zelenjava v njem trikolorna paprika, je sloviti zeleni kari šokiral: nekaj rezin trikolorne paprike, tri školjke, bejbi jajčevci in mali zeleni tajski jajčevci (ok, svaka čast, vsaj to so izbrskali), vse to vam v redki zeleni juhici, z le daljnim okusom po čemerkoli, kaj šele po sloviti pekočini, servirajo v skodelici za malo večjo juho in zaračunajo 13 evrov! In če potožite zaradi paprike, vam razložijo, da tako je vendar v originalnem receptu. Ja, no, če bi bila v prostorih Da Bude še vedno knjigarna, bi si lahko v kateri od mnogoterih tajskih kuharic prebrali recept za zeleni kari in ugotovili, da lahko vanj vržeš katerokoli sezonsko zelenjavo ali pa tudi ne. Po kari debaklu vas ne more potolažiti niti zanimiv tapiokov puding in kokosov žele s prvinsko tajskimi borovnicami in malinami.

Da Buda je pravzaprav instant tajska hrana za ljudi, ki po obroku odjadrajo v Joe Penas na mohito. Vsi ostali bomo željo po tajskih jedeh še vedno tešili doma, saj je tajska kuharija preprosta, sestavine pa so le en klik ali izlet do Celovca stran.