15. 7. 2011 | Mladina 28 | Politika
Ni vsako vprašanje za vse
Neža Kogovšek Šalamon, doktorska kandidatka na Pravni fakulteti v Ljubljani in raziskovalka na Mirovnem inštitutu, o razlogih za ustavno prepoved referenduma o družinskem zakoniku
© Borut Peterlin
Po skoraj dveletnem razpravljanju o novem družinskem zakoniku, ki celovito ureja pravice otrok in odpravlja nekatera protiustavna stanja istospolnih partnerjev, so pred slabim mesecem poslanci v parlamentu zakon potrdili. Čeprav gre za kompromisno različico, bistveno bolj okrnjeno od prvotnega predloga, Civilna iniciativa za družine in pravice otrok z njim še vedno ni zadovoljna in je ob pomoči politične stranke NSi napovedala referendum o zakonu. Zbiranje podpisov naj bi se začelo 1. septembra, edino, ki ga lahko prepreči, pa je ustavno sodišče. Razloge, zakaj vprašanje o družinskem zakoniku ni primerno za referendum, je pojasnila pravna strokovnjakinja Neža Kogovšek Šalamon, članica Evropske mreže pravnih strokovnjakov za nediskriminacijo in Evropske mreže pravnikov na področju migracijskega prava (MigNet), ki se na Mirovnem inštitutu ukvarja s pravnim in zagovorniškim delom na področju človekovih pravic na nacionalni in mednarodni ravni.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
15. 7. 2011 | Mladina 28 | Politika
Po skoraj dveletnem razpravljanju o novem družinskem zakoniku, ki celovito ureja pravice otrok in odpravlja nekatera protiustavna stanja istospolnih partnerjev, so pred slabim mesecem poslanci v parlamentu zakon potrdili. Čeprav gre za kompromisno različico, bistveno bolj okrnjeno od prvotnega predloga, Civilna iniciativa za družine in pravice otrok z njim še vedno ni zadovoljna in je ob pomoči politične stranke NSi napovedala referendum o zakonu. Zbiranje podpisov naj bi se začelo 1. septembra, edino, ki ga lahko prepreči, pa je ustavno sodišče. Razloge, zakaj vprašanje o družinskem zakoniku ni primerno za referendum, je pojasnila pravna strokovnjakinja Neža Kogovšek Šalamon, članica Evropske mreže pravnih strokovnjakov za nediskriminacijo in Evropske mreže pravnikov na področju migracijskega prava (MigNet), ki se na Mirovnem inštitutu ukvarja s pravnim in zagovorniškim delom na področju človekovih pravic na nacionalni in mednarodni ravni.
© Borut Peterlin
Koalicijski poslanci bodo po parlamentarnih počitnicah na ustavno sodišče vložili pobudo za presojo ustavnosti referenduma o družinskem zakoniku. Kateri so po vašem mnenju ključni argumenti za prepoved referenduma?
> S pravnega vidika si težko predstavljam prepričljive razloge za to, da bi ustavno sodišče tak referendum dovolilo. Argument, da ima v Sloveniji oblast ljudstvo in da večina lahko odloča o vsem, je popolnoma neprepričljiv, ker tu ne gre za vprašanja, ki bi se dotikala večine, ampak za vprašanja, ki posegajo v položaj neke zelo izrazite manjšine. Argumentov, zakaj je referendum treba preprečiti, je precej. Sedanja ureditev pravic istospolnih parov je nekonsistentna, na nekaterih področjih so te priznane, na drugih ne, na tretjih polovično. Obstaja kup pravic, do katerih istospolni partnerji iz neznanih razlogov niso upravičeni. Edini razlog, ki trenutno obstaja za to, je, da se tem pravicam nasprotuje. Kot zakonodajalec pa moraš imeti utemeljene, prepričljive in z ustavo skladne razloge za takšno stališče. Popolnoma nejasno je, zakaj bi pri istospolnih parih izostala pravica do, denimo, vdovske pokojnine, ki je tipična pravica za socialno varnost. Istospolne partnerske skupnosti se priznavajo zato, da bi ljudje, ki dolgo živijo skupaj, iz tega lahko uveljavljali nekatere pravice. Če pogledamo še druga področja, vidimo, da istospolno usmerjeni niso vključeni v obvezno zdravstveno zavarovanje po partnerju, ni jim priznana bolniška odsotnost za bolnega partnerja ... Obstaja cel kup pravic, iz katerih so istospolni partnerji neutemeljeno izključeni.
Ustavno sodišče je že leta 2009 odločilo, da ni ustavno dopustnega razloga za razlikovanje med istospolnimi partnerstvi in zakonci. Odločitev se je nanašala na pravico do dedovanja po zakonu o registraciji istospolne partnerske skupnosti - kakšno težo pa ima lahko ta odločitev, ko govorimo o družinskem zakoniku?
> Ta stavek ustavnega sodišča je zelo pomemben. Ustavno sodišče je takrat ugotovilo, da sta v bistvenih elementih zakonska zveza in skupnost istospolnih partnerjev enaki. Bistveni elementi obeh zvez so čustvena navezanost, medsebojna pomoč, pomoč pri preživljanju, medsebojna podpora, ljubezen itd. Pravice istospolnih partnerjev, ki so sedaj izključene iz zakonske ureditve, ravno tako sodijo med bistvene elemente enakosti. Pri tem ne govorimo o reprodukciji, ampak o preživljanju in medsebojni pomoči ter vseh pravicah, ki iz tega izhajajo. Menim, da je pomen te odločbe prepoznal tudi predlagatelj novega zakonika, saj v utemeljitvi družinskega zakonika pogosto navaja omenjeno ustavno odločbo. Postavlja se vprašanje, ali bi jo bilo sploh mogoče izvrševati še kako drugače, kot je to storjeno z družinskim zakonikom. Postopek presoje ustavnosti je bil sprožen ravno z namenom, da se na enem primeru pokaže, kako je pravni sistem diskriminatoren, in se hkrati jasno opozori na diskriminatornost na drugih področjih. Nekdo, ki pozna pravni red, se ne more pretvarjati, da je ustrezno izvršil odločbo ustavnega sodišča, če je popravil eno pravico, druge pa odmislil. Zato zavračam argument, da zakonodajalec zlorablja to odločbo ustavnega sodišča. Edino pravilno je, da je zakonodajalec priznanje enakosti razširil še na druge podobne pravice.
»Ustava naj bi manjšine varovala. In če ustavno sodišče ustave ne razlaga tako, da zavaruje te manjšine, potem zanje ustava izgubi vlogo instituta za varovanje teh pravic.«
Od kod takšen odpor do izvrševanja odločb ustavnega sodišča? Na odpravo protiustavnosti v parlamentu čaka 12 odločb tega sodišča.
> Razlogi za to so precej zapleteni, imajo pa skupni imenovalec, in sicer razmeroma nizko pravno kulturo v državi. Ustavno sodišče drugega kot avtoritete nima. Nima načinov, kako bi prisililo zakonodajalca ali druge organe, ki jih v odločbah nagovarja, da bi ukrepe tudi izvršili. Če želimo vsi skupaj doseči, da se bodo odločbe ustavnega sodišča izvrševale v rokih, si moramo vsi prizadevati za zviševanje pravne kulture. Predvsem je treba razpravljati z argumenti. A ne z argumenti moči, temveč z vsebinskimi argumenti. Če se nasprotuje neki ustavni odločbi, je treba jasno povedati, zakaj se ji nasprotuje, in tudi če se ji, to še ne pomeni, da se ta odločba ne izvaja. Pravna zrelost se je pokazala v primeru izbrisanih, kjer se je ustavno sodišče opredelilo samo do ene okoliščine, zakonodajalec pa ni uredil le te, ampak tudi nekatere druge podobne primere, ki jih ustavno sodišče ni omenjalo. Pri družinskem zakoniku je podobno. Zakonodajalec je pokazal neko zrelost, ni zgolj izvrševal odločbe ustavnega sodišča, ki govori o dedovanju, pač pa je ugotovil, da odločba zahteva širšo ureditev. Žal se je v državnem zboru pokazalo, da se niso niti vse stranke niti vsi poslanci koalicijskih strank strinjali s tem, da se ustavna odločba izvrši na edini primeren način, z novim zakonikom. Za številne posameznike v parlamentu lahko rečemo, da niso delovali državotvorno, ampak na način, ki niža raven pravne kulture.
V družbi je v jasnejši obliki diskriminatornost prisotna v skupinah, ki s shodi spodbujajo k neenakopravnosti, to pa je protiustavno. Ne bi bilo logično, da se ti shodi prepovejo?
> Za presojo o konkretnih shodih je pristojna policija. Res je, da ima svoboda izražanja pri nas in v drugih demokracijah najvišjo veljavo. Hkrati se je treba zavedati, da je vsako pravico dovoljeno izvrševati, dokler ne začne posegati v pravice drugega. Meja, kdaj takšni shodi postanejo spodbujanje nestrpnosti in ne-enakopravnosti, pa je zelo tanka. Pri odločanju pristojnega organa, ali shod dovoliti ali ne, gre za tehtanje dveh ustavnih vrednot. Če policija shoda ne bi dovolila, bi imela skupina pravico, da gre po pravni poti do ustavnega sodišča, in to bi morda odločilo drugače. Skupaj z večino drugih pravnikov, ki se ukvarjajo s človekovimi pravicami, se ne zavzemam za to, da bi se svoboda izražanja omejevala. Vendar sem osebno proti shodom, s katerimi se že implicitno spodbuja nestrpnost. Vemo, kakšno sporočilo nosi takšen shod, četudi udeleženci na njem ne izrekajo točno določenih besed.
Morda je zamaskiran ravno toliko, da sodelujoči v njem lahko trdijo, da niso nestrpni.
> Tako je. Hkrati pa organizatorji nosijo odgovornost, da ne izražajo nestrpnosti, če se shod že izpelje.
»V začetku devetdesetih let so desnosredinske stranke zahtevale referendum, da bi nekaterim odvzeli državljanstva. A ustavni sodniki so presodili, da je treba prepovedati že zbiranje podpisov, ker bi se pri tem spodbujala nestrpnost.«
Lahko ustavno sodišče ustavi zbiranje podpisov za referendum, če že delovanja skupin ne more?
> V zgodovini imamo primere, ko je ustavno sodišče prepovedalo že zbiranje podpisov za referendum. V začetku devetdesetih let so ljudje dobili slovensko državljanstvo, in ker so pri nekaterih nastala dvojna državljanstva, so desnosredinske stranke zahtevale referendum, na katerem bi se odločalo, ali nekaterim državljanom odvzeti podeljena državljanstva. Takrat so ustavni sodniki presodili, da je treba prepovedati že samo zbiranje podpisov, ker bi se že v času zbiranja spodbujala nestrpnost in bi se s tem kršilo eno od ustavnih načel. V tem smislu so lahko danes razmere podobne. Zahteva državnega zbora po ustavni presoji referenduma mora biti vložena že v času zbiranja podpisov, ne po tem, ko bodo ti že zbrani. V takem primeru ima ustavno sodišče možnost, da ustavi zbiranje podpisov, vse do presoje o morebitnih protiustavnih posledicah, ki bi nastale z zavrnitvijo zakona. Med kampanjo bi zelo verjetno doživeli spodbujanje nestrpnosti, ko bi vse stranke začele nagovarjati ljudstvo kot celoto, ne le tistih, ki so jih potrebovale pri zbiranju podpisov.
Za zdaj je za istospolno usmerjene edina možnost za spremembe individualno reševanje težav. Redna sodišča so v nekaterih zadevah pokazala pogum za ustvarjalno razlago pravic istospolnih partnerjev na podlagi prevzetih mednarodnih obveznosti. Bo morala biti to stalna praksa za istospolne pare, če zakon na referendumu pade?
> To je eno izmed možnih vzporednih delovanj. Sodišča so neodvisna veja oblasti, pri kateri je z dobrimi pravnimi argumenti mogoče veliko doseči. Po mojem vedenju so bili uspešni vsi, ki so se reševanja lotili tako, in škoda, da takšnih postopkov ni še več. Potem morda sedaj ne bi imeli samo ene ustavne odločbe za izvršitev. Ljudje so preveč apatični in čakajo, da bo kdo drug poskrbel zanje, namesto da bi sami uporabili pravne možnosti, ki so jim na voljo. Te obstajajo in so lahko zelo uspešne, saj sodišča niso dolžna upoštevati le naše zakonodaje, ki je v tem smislu razmeroma omejena, ampak upoštevajo tudi mednarodno sodno prakso, splošna načela nediskriminacije in ustavna načela nediskriminacije. Vse to lahko pripomore k drugačni pravni rešitvi, kot bi jo pričakovali po našem notranjem pravu. Poti so, a je za priznanje treba pokazati malo več volje.
Ste članica Evropske komisije za pravo spolne usmerjenosti. Bi lahko imela ta vpliv na odločitev našega ustavnega sodišča pri prepovedi referenduma?
> Komisija je pravzaprav mreža posameznih pravnikov iz vseh držav članic EU in širše, ki delujejo na področju pravic istospolnih parov in oseb, ki so istospolno usmerjene. Obstaja samo kot spletna mreža, kjer si pravniki izmenjujejo mnenja o dogajanju in sodnih praksah s tega področja v posamezni državi. Ko se v Sloveniji kaj zgodi v sodni praksi, jaz kot predstavnica mreže to sporočim drugim predstavnikom mreže. To je koristno, ker vsak trenutek vemo, kaj se kje dogaja. Ni pa komisija pravna oseba, zato konkretnega mnenja ne more dati, da ga lahko le vsak posameznik, vključen v to mrežo.
Nekateri opozarjajo, da bo družinski zakonik, tudi če bo sprejet, treba kmalu spreminjati, ker je preveč kompromisen in ureditev ne bo dolgo zdržala.
> Zakonik je kompromisni predlog in obstajata vsaj dve pravici, ki sta heterospolnim parom priznani, nista pa priznani istospolnim parom - to sta sklenitev zakonske zveze in dostop do postopka skupne posvojitve. Povsem mogoče je, da bo ti dve pravici mogoče vključiti v prihodnosti, če ne zaradi lastne zrelosti, pa zaradi kakšne sodbe evropskega sodišča, kjer te razprave intenzivno že potekajo.
Pri posvojitvah je veliko razprav v zvezi s tem, ali je otrok privilegij ali pravica ...
> O otroku kot pravici ali privilegiju je nevarno govoriti, ker otrok ni predmet ali socialna pravica, s katero se lahko preživljaš, temveč je živo bitje, ki ima dostojanstvo. Zato na to gledam drugače. V obeh primerih - pri zakonski ali partnerski skupnosti - gre za vprašanje dostopa do postopka za skupno posvojitev. Ta trenutek istospolna partnerja niti do postopka, da bi postala kandidata za posvojitev, ne moreta. To, ali nazadnje postaneta roditelja ali ne, je zato sekundarno vprašanje. V Sloveniji je na leto približno 30 posvojitev. To je zelo malo in vprašanje je, ali bosta istospolna partnerja, ki bi sploh postala kandidata za postopek, nazadnje lahko posvojila otroka, ker otrok za posvojitev preprosto ni. Mislim, da je celotna razprava, ali je otrok pravica ali privilegij, absolutno prenapihnjena, ker nikakor ne gre za to, da v vrsti stojijo otroci, ki čakajo na posvojitelje, ampak je ravno nasprotno. Istospolnim parom se do postopka sploh ne dopusti, v naslednjem koraku pa o primernosti za starševstvo tako ali tako odločajo strokovnjaki. Tudi veliko heteroseksualnih parov tu izpade iz selekcije, ker se ugotovi, da ne bi bili primerni za posvojitelja.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.