Gospodar svetlobe

Joco Žnidaršič, legenda fotografije

Fotografska pot Joca Žnidaršiča je tako kompletna, da ne more imeti njegov profil nobenega zelo očitnega začetka - in zakaj ne bi potemtakem začeli prav s Titom? Zadnjih šest let kariere tega propulzivnega bonvivanta iz Kumrovca, torej med njegovim 83. in 89. letom, je bil njegov dvorni fotograf prav Joco.
Do te pozicije je prišel bolj po naključju: ker je bil trenutni dvorni fotograf ravno nekaj bolehen, ga je na neko precej standardno tekovine-revolucije-slavečo procesijo kot zamenjavo poslal Delov sloviti urednik Mitja Gorjup. Joco, ki se je imel za precej apolitičnega tipa, je prišel na prizorišče precej neobremenjen in je naredil serijo precej neobremenjenih slik ob otvoritvi neke šole. V času, ko so bile naslovnice navajene na pietetna tihožitja togih uniform, je sproščena človeška nota, ki je vela iz teh škljocev, naredila vtis v matični firmi - očitno pa tudi na Brdu. Od takrat je bil Joco, kot se še danes rad poheca, uradni del Titove 'služinčadi'.
Kot poganjku zdravo religiozne dolenjske družine se mu je rešpekt do sicer že nekoliko pešajočega, a še vedno sporadično razposajenega in svetovljansko zagorelega centralnega objekta razvil šele z leti sodelovanja. Tita je vsekakor cenil: če ga ne bi, se ne bi mogel niti približno tako potruditi in iz njega zbezati vseh tistih malih osebnih notic, pobliskov vražičkaste ireverence. Zanimivo je, da je lahko postal dvorni fotograf, čeprav je imel pri UDBI dosje, v katerem je bilo pribeleženo, kako se ga je bil recimo leta '66 z drugimi tribunaši malce nalezel in ob treh zjutraj pred Slavijo rjovel: »Gnide udbovske - enkrat vam bo že odklenkalo!« A ker je za njegovo profesionalnost jamčilo nekaj vplivnih tovarišev, so ga pripustili zraven - čeprav ni nikoli postal član partije. V zvezi s tem se je Stari enkrat celo šalil pred kitajsko delegacijo, nekaj v stilu: »Evo, vidite, pa imam i ja svog Če Guevaru, i mada nije član partije on je ipak član partijske delegacije. Vidite, kakvu mi to imamo demokratiju!« Referenca na Che Guevaro je bila seveda mišljena kot referenca na Jocovo lepo košato brado.
Stari sicer še do danes velja za enega svetovnih velemojstrov na videz neobveznega toplega dovtipa ob srečanjih z 'navadnimi ljudmi' ... A se po Jocovem pričevanju s služinčadjo - torej z nikoli drobno armado osebnih natakarjev, fizioterapevtov, varnostnikov in česa vse ne, ki ga je spremljala na vsakem koraku - ni kaj prida socializiral. Je pa enkrat malo po tem, ko je v Joca v Mozirju direktno treščila strela in ga je prijatelj komajda spet obudil k živim, Maršal stopil do njega, mu čestital, da je tako uspešno »nadmudrio munju«, ter izrazil upanje, da ga na ta račun revma ne bo tako peklensko mučila, kot muči njega. Ob neki drugi priložnosti je stopil k njemu in se pohecal, kako suboptimalen fotoaparat da ima - češ da ima on boljšega ... In ko je Joco na to nekoliko nerodno odvrnil nekaj v stilu: Že mogoče, jaz pa zato toliko boljše slikam!, zmagoviti vrač neuvrščenih na to v rokavu ni imel pripravljene nobene zasoljene replike.
Bolj ko so Tita aparatčiki trpali v toge uniforme pod mučno vročo studijsko svetlobo, bolj ga je Joco iskal v medprostorih, sredi živahnih debat, po možnosti z razvezano kravato. Tito na svojem prestolu seveda ni bil tako kooperativen kot kasneje Milan Kučan, ki je, če je bilo treba, svoj foteljček po Jocovih navodilih čisto brez težav tudi sam prestavil na bistveno boljšo svetlobo ... Ker je bil Josip Broz sredi osemdesetih že krepko v letih, so, žal, odpadli tudi vsi posnetki v stilu Kennedyja med igranjem z otroki na plaži, a je Tito Jocov pristop vseeno znal ceniti. Po neki še posebej togo neuspešni protokolarni fototorturi za podpisane slike v dar tujim državnikom je Joco predlagal, naj se zadeva ponovi naslednje jutro ob enajstih, ko je Stari ritualno pil svoj viski - in naj se mu ga v kozarček pač nalije malo več ... In glej ga zlomka, če ni veliki beli lovec naslednji dan pred objektivom ves zažarel, začel s cigaro v roki postavljati vprašanja tipa »Da li da ti sada poziram kao Čerčil?« in potem za darila raztalal veliko večino slik prav s te seanse.
Tudi danes, ko je o epohi znanega neprimerno več kot tedaj, naš portretiranec Josipa Broza ceni. »Bil je osebnost, imel je karizmo. To postane še toliko bolj očitno, če mu postaviš v kontrast današnje politike, ki nastopajo tako neumno, da je praktično nemogoče koga imeti rad. Tito je bil živ, živahen človek - še posebej pa, če je bil v pravi družbi ... Spomnim se, kakšne je delal v Dražgošah, kako je dirigiral zboru ... Ampak najpomembneje je, da je bil persona in da smo mi imeli lepo mladost, ustvarili smo si poklic in družine, zdravstvo je klapalo ... Saj ne rečem, zdaj za nazaj vidimo, kako je nekaj ljudi v tistih časih hudo trpelo, ampak kaj: danes pa da ni takih? Kar se tiče svobode, nam pa tudi ni bilo hudega. Okej, če je bila ravno kakšna porkerija, pač nismo pritisnili na sprožilec: torej če je imel kdo odpet šlic ali če je kdo kje zaspal ... Smo pa lahko v uredništvu bili tudi kritični, pa ni bilo nič hudega. Čeprav je res, da smo bili kritični predvsem do Jovanke. Razvili smo prav posebne finte, da smo Tita VEDNO postavili v prvi plan, njo pa v drugega, da ja ne bi bila videti tako grozljivo debela ... Ker če bi njo dali v prvi in njega v drugi plan, bi bil Tito garant videti kot en tak totalen mižek.«
Zlobnikom, ki so mrmrali, kakšne silne prednosti je menda imel zaradi svojega dvornega statusa, da v bistvu prav. Imel je točno dve veliki prednosti: prvi v soseski je domov dobil inštaliran stacionarni telefon, poleg tega pa je kot član partijske delegacije letel na vse konce sveta. Potovanja so bila takrat že s čisto stroškovnega vidika seveda neprimerljivo večji luksuz kot danes - in ker se mu je s fotografsko kariero odprla pot v svet, je bilo to tudi prvič, da je Joco nehal biti zaskrbljeno žaloben, ker je zaradi tega pustil študij medicine.
Pustiti študij medicine takrat ni bila majhna stvar - a fotografija ga je vedno blazno privlačila. Pozicijo na Tribuni je kar nekako podedoval od svojega brata, potem se je seveda strašno hitro navadil na denar, nakar je imel hujšo prometno nesrečo (na istem ovinku, kjer je umrl njegov oče, ga je vrglo s ceste in je bil skoraj vse leto out), nakar sta se mu rodili dvojčici ... In med vsemi temi peripetijami je medicina nekako vztrajno medlela v drugi in potem v tretji plan.
V veliko inspiracijo so mu bili na začetku 'tedniki' - torej tedenski kolaži novic, ki so jih vrteli po kinodvoranah, v zares odločujočo spodbudo pa je bila prva nagrada, ki jo je za sliko nekega upravičeno zaskrbljenega makedonskega punčeta dobil na svetovni študentski razstavi na Dunaju. Začel je pri TT-ju, kjer je bila ena njegovih glavnih nalog iskanje avtohtonega talenta, ki bi se bil pripravljen napol slečen ovekovečiti na zadnji strani. To je bila dejansko zajebana služba, saj se večina punc takrat ni hotela slikati niti v kombineži z dvema odpetima gumboma - zato je moral pogosto ponucati slike starlet, ki jih je posnel na velikih svetovnih filmskih festivalih. Tako je ovekovečil tudi par kasneje zelo slavnih imen, recimo Sharon Tate. Dolgo si je želel imeti en tak resen zahodnjaški aparat - in takoj po tem, ko so mu v službi končno kupili res dobrega nikona, so mu ga na poti v Cannes sredi Milana ukradli iz spačka.
Seveda pa so kombineže in diktatorji samo del njegove profesionalne poti. Njegovo začetno, torej izrazito črno-belo obdobje so itak zaznamovale predvsem socialne zgodbe. Marsikdo se bo še spomnil legendarne sirote Francke, ki jo je ovekovečil na nekaj naslovnicah, zaradi česar so gospe potem še dolgo klicale v uredništvo, če bi jo lahko posvojile. Poleg tega je imel veliko zraven pri desetih kamionih jogijev in podobne nove robe, ki so jo odpeljali žrtvam grozljivega potresa na Kozjanskem.
Ob tem se je uveljavil tudi kot inovativen profilni fotograf. Najraje se je posvečal kulturnikom - predvsem literatom in slikarjem, do katerih je vedno pristopal s pristnim spoštovanjem, kot do manjših božanstev. Ves čas se je boril proti uporabljanju fleša pri profilni fotografiji, češ da znajo sence, ki jih prinese ta umetna svetloba, docela popačiti portretirančevo osebnost.
Ko se je pri Delu uveljavil še kot urednik, se je vedno zavzemal za to, da bi vsi fotografi po malem delali vse. Kasneje je razmišljal, da mu je po svoje kar malo žal, da se je toliko posvetil urednikovanju - saj je šlo to vedno neposredno na račun reportažne fotografije. Kljub temu je tudi v tistih dolgih letih neutrudno škljocal. Ni ga bilo potresa ali letalske nesreče, da ni bil takoj med prvimi zraven - v osemdesetih pa ni bil zraven samo pri čisto vsaki medalji, ki jo je dobila zlata generacija slovenske smučarije, temveč se je na iraško-iranski fronti prekalil tudi kot vojni reporter.
Načeloma je šel tja sicer slikat navadnemu umu nepredstavljive neprebojne vile s podzemnimi izhodi, ki so jih za Sadama gradila jugoslovanska podjetja, a je videl tudi svoj delež krvave fronte. Veliko je moral v čudovitem, posebej za nikoli prirejeno konferenco neuvrščenih zgrajenem hotelu iz 1001 noči ždeti in čakati na kako veliko iraško zmago, da so ga oblasti spustile zraven. A stotine zmaličenih iranskih trupel, ki jih je potem pobeležil, so bile še kako resnične.
Vmes je malo na svojo roko skočil še na sam sever Iraka med Kurde, kar je bilo - ko zdaj gleda nazaj - morda res malce divje. Tiste vojne se slikovito spominja kot »azijskega Verduna« in nima tudi na same fotografije nič kaj posebej lepih spominov. Bilo ga je sicer strah - ampak precej bolj pred potjo, ker se potem na terenu med delom na strah ponavadi kar malo pozabi, čeprav so se mu iraški vojaki smejali, ker je čisto povsod hodil s sklonjeno glavo. Nekdo je moral iti - in ker je bil šef, je pač določil sebe. »Deloma zato, ker si nase nisem upal prevzeti odgovornosti, da bi potem kasneje kje srečal starše kakega bivšega mladeniča ... Malo pa tudi zato, ker ni takrat nihče izmed teh potencialnih bivših mladeničev kaj preveč žical, da bi šel prav on. Takrat ni bilo teh pogumnih Erženov in Lombarjev, za katere me je danes vsakič, ko grejo kam rutinsko tvegat glavo, prav posebej strah.«
Ko je šel v penzijo, so se zanj pričele povsem nove zgodbe. Seveda je bilo enkrat ena, da bo še naprej delal, a mu ni na kraj pameti prišlo, da bi se še naprej rinil skupaj z mladimi fotografi in škljocal aktualne dogodke. Malo zato, ker ga to ne zanima več, malo pa zato, ker se mu zdijo ti mladi tako odlični: »Madona, kaj vse jim rata iztisniti iz tega odurnega niča, ki je trenutna slovenska dnevnopolitična scena ... Recimo tisti vaš Sarkić, kaj vse je njemu uspevalo, pa še bi jih lahko naštel ...«
Tako je torej začel iskati nove motive in se specializiral za krajine. Po skrajno laičnem mnenju podpisanega (ki nima prav nobenega posebnega fetiša ne na fotografijo ne na naravo, kaj šele na Slovenijo) so Jocove krajine njegov največji dosežek in resnično nekaj posebnega - tako visoka umetnost kot neprecenljiv dokument za zanamce. Prav nič čudnega ni, da marsikateri občudovalec teh pejsažev kar težko verjame, da so nastali na naši domnevno sivi dolgočasni zaplatici. Slovenija, kakršna se nam odstre skozi žlahtni objektiv Joca Žnidaršiča, je namreč prostor divje lirične lepote in neukrotljive magije. Najsi gre za podobe zasneženih trt ali lune nad Podrto goro, zimskih meglic nad Barjem ali sonca nad istrskim ločjem, deluje Slovenija kot greatest hits iz Tolkienovih epov - spektakularna nagrada za vsakega zaljubljenca, ki se mu ljubi res iskati.
'Gospodar svetlobe' iz naslova se nanaša prav na te krajinske presežke. Ob tej posebni patini, ki buta iz prav vsakega izmed njih, se zdi zanimivo, da Joco ni potrpežljive vrste krajinarja: ne ljubi se mu ure in ure čakati na ravno pravi poblesk nad dolino, temveč pač pritisne, ko ravno naleti na kaj presunljivega. Hec, pravi, koliko teh slik je posnel naravnost iz avta. To pa seveda podrazumeva, da se ves čas giblje in ves čas išče, neprestano na preži za novim utrinkom nepozabnega.
Za plasiranje teh novejših slik je potreboval ustrezen medijski outlet, zato je sčasoma ustvaril svojo založbo Veduta AŽ. Z velikimi že uveljavljenimi založbami se ni nikoli razumel. Ravno zdaj se z eno izmed njih spet meni za neko zbirko slovenskih lepot, pa že dve leti samo nekaj sestankujejo. »Založbe imajo vedno neke rigidne, čisto svoje plane - zanima jih plansko gospodarstvo, točno ti povejo, kolikšno mora biti število fotografij in slik ...« Po svoje je ironično, da se je, ko je bil urednik pri Delu v najbolj svinčenih časih, počutil neprimerno svobodnejšega, kot bi mu to danes omogočale slovenske založbe. »Tukaj, v moji lastni firmi pa mi nihče ne more nič pametovati. Prodal sem delnice Dela za zagon - in eto!«
Veduti gre kot mali domačeognjiščni založbi naravnost odlično - to pomeni, da za zdaj še ni zabredla v rdeče številke. V zadnjih letih se je nabral že zelo spoštljiv kupček lepih velikih barvnih knjig, od vseh Bohinjev in lepot Slovenije prek knjig o golfu in ljubljanski tržnici pa do knjige, ki jo imajo mnogi za njegov magnum opus, njegovo neuničljivo remek delo - velike knjige o lipicancih. Angleška kraljica - tako ambasador, ki ji jo je poklonil - jo je dvakrat listala po dve uri skupaj in se dvakrat osebno zahvalila za darilo. Veliki dirigent Riccardo Muti naj bi bil ob neki priložnosti v Raveni nehal večerjati, da jo je lahko pomno preučil - in razglasil, da je to najlepša knjiga o konjih, kar jih je. Posebna ironija veje iz dejstva, da so se je slovenski podjetniki sramežljivo ogibali - da ja ne bi bili avstrijski partnerji kaj užaljeni zaradi pravkar plameneče lipicanerske vojne ... Ko pa je fotografije videl direktor španske jahalne šole z Dunaja in hkrati direktor kobilarne Pieber, doktor Pöhl, je bil tako navdušen, da je Joca povabil na Dunaj in priredil razstavo na gradu Pieber.
Sedemdesetletnico je pred kratkim proslavil na barki na poti med razburkanim Atlantikom in Tihim oceanom. Ko sva se dobila, je ob svojem prasketajočem kaminu v svoji lepi hiši v svojem elegantnem dobradnem črnem puliju s svojim izbranim vinčkom ter svojim možatim krohotom ob svojih sijajnih spominih deloval kot prototip tega, kakšen mora biti dec pri sedemdesetih, če je dobro in smiselno živel. Društvo novinarjev mu je pravkar podelilo nagrado za življenjsko delo, točneje 'za dvig kvalitete slovenskega novinarstva'. Ko ga je poklical prijatelj, da bi mu čestital, je Joco samo skromno odmahnil, da gre pač za 'starostni pojav'.
Fini dokumentarec, ki ga je o njem leta 2005 posnela Maja Weiss, se konča z njegovim razmišljanjem o tem, da se šele ob gledanju starih fotografij zave, »kako iz tiste čisto navadne stotinke nastane zgodovina« - ter z obljubo, da še vedno čaka na svojo najboljšo sliko. Vmes je imel v Cankarjevem domu eno najbolje obiskanih razstav v zgodovini te institucije, razstavo o Titu; ob vstopu v EU je imel krasno razstavo o lipicancih v Narodni galeriji; pod njegovim uredništvom in sponzorstvom je izšla monografija fotografov krajinarjev Slovenija, lepotica Evrope; kmalu ima v načrtu veliko retrospektivo svoje reportažne fotografije ... Če bo vsaj približno nadaljeval s formo, kakršno drži, odkar je šel v penzijo, mu bo moralo Društvo čez petnajst let podeliti še eno nagrado za življenjsko delo.