Noč dolgih nožev

Jesen 1987

Ko sem prevzel urednikovanje Mladine, je bila agenda že nastavljena: za nami je bil beograjski proces proti šesterici, Mladina je že postavila vprašanja štrajkov, skrbi za okolje, mirovništva itn. Od nevralgičnih točk so ostali še Kavčič, politični pluralizem, emigracija, povojni poboji, policija, Udba, vojska ... In ta vprašanja smo se namenili obdelati lepo počasi, drugega za drugim.

8. januar 1988

Na sedežu republiške konference ZSMS, v današnjem Domu sindikatov na Dalmatinovi, sem obiskal svojega »predsednika«, Toneta Anderliča. Bil je praktičen kot vedno: »Franci, pazi z vojsko ... Vse se bo skoncentriralo na vojsko, tam bodi pazljiv. Vse drugo še nekako gre, ampak vojska ...«
Opomba za mlajše rodove: čeprav malo »scvikana«, je bila takratna mladinska organizacija (ZSMS) bazično ok, vsem živim družbenim gibanjem je na primer posojala fotokopirca in ciklostil. Na Dalmatinovi so že takrat razumeli, da je temelj koeksistence politike in medijev v tem, da se politika ne vmešava v medije. Žal številni današnji slovenski politiki, pa tudi menedžerji in »kapitalisti«, tega ne razumejo.

10. januar

Majdi Vrhovnik se je med novinarkami Mladine pridružila Jasna Pokoren. Sestavljali sta produktivni psevdonimni tandem. Majdo sem najpogosteje nadomeščal sam, posebej pri kritičnih člankih o »usmerjenem izobraževanju«. Odlično so jo zastopali še Matija Grah, pa tudi Slavoj Žižek in cela paleta pogumnih piscev, ki se ravno pod vsako norost niso želeli podpisati.

15. januar

Pri Mladini smo izvedeli, da naj bi se februarja začel sodni proces proti Branku Tucu, »anonimnemu« piscu pisma bralcev v Mladini, ki se je v Zenici lotil ustanavljanja Neodvisnega sindikata. Policija ga je ujela, nemara prav s prisluškovanjem telefonom v uredništvu Mladine ali s sledenjem našemu novinarju Miranu Lesjaku, ki se je takrat potikal po Zenici. Mladinine zgodbe smo navadno pobirali v okolju, kar prišle so ... Številni Tuci so gradili »fenomen Mladine«, mi smo zgolj objavljali novice in pisali zgodbe.

22. januar

Objavili smo priponko »Ko bom velik, bom carinik na Kolpi«. Civilnodružbeno vrenje so spremljale izdaje številnih priponk. Ta se mi je zdela duhovita, zato sem jo tudi objavil - »nacionalističnih, slovenskih štosov« sicer takrat nismo objavljali. Najprej zato, ker nam je bilo jasno, da je partijska ideologija v sedemdesetih letih že obvladala manipulacije z nacionalnimi politikami, iz hrvaškega »maspoka« in slovenskega liberalizma je znala ustvariti »nacionalistične odklone« in jih nato zatreti. Mladina ni igrala na karto »slovenstva«, ker smo vedeli, da smo tam ranljivi, da nas bodo obsodili nacionalizma. Poleg tega nam je šlo za demokracijo, za svobodo tiska, za transnacionalne svoboščine: pisali smo in brali so nas v Zenici in v Logu pod Mangartom. Moram pa povedati, da smo tudi »slovenske« teze, na primer carinike na Kolpi, objavili prvi. Pa tudi o Žebotovem obisku smo pisali prvi. V Slovenijo smo prinesli tudi pričevanja preživelih, ki so lezli iz kočevskih jam ... Toliko o Mladininem prispevku h konstituiranju Slovenije. Še danes sledim tej maksimi in zato lahko na ulici pozdravim Iva Žajdelo in v fitnesu razdrem kako šalo s Kučanom. Moja vest je mirna.

1. februar

Adriano Kiršić, naš reški dopisnik, je Mladino do takrat že dobro založil s podatki o gradnji Mamulove vile v Opatiji. Od sredine januarja do začetka februarja smo se radi sprehajali po Opatiji, na videz zaljubljeni, a v resnici smo spremljali vsak korak gradnje. Pri točnosti podatkov in dokumentiranih pričevanjih sem v zvezi z »vojaškimi temami« res vztrajal. Anderličeve besede »... ampak pazi z vojsko ...« so bile zelo pomenljive, zato smo vse stvari na temo vojske natančno dokumentirali.

12. februar

Gorazd Suhadolnik je spisal udarni uvodnik Mamula go home. Pri Mladini smo v začetku leta 1988 uvodnike podpisovali z »uredništvo«. Navadno so bila to najudarnejša besedila, ki so napovedala temo tedna. Gorazda smo zaradi udarnosti v uredništvu klicali »Rambo«. Naše ugotovitve o prodaji orožja Etiopiji je Gorazd pospremil s komentarjem, če ga parafraziram, da Mamula ne zasluži spoštovanja svojih vojakov. Pa je uletel še en obtožni predlog, sedmi po vrsti, če se ne motim. Mogoče bom v teh spominih kako cifro pomešal, je pač veliko datumov in dogodkov, ki jih človek nosi v glavi, kar mi boste oprostili, je tako?

19. februar

Mladina je objavila podrobnosti o gradnji Mamulove vile v Opatiji. V tistem času smo vzdrževali stike z različnimi viri, ki so nam prinašali »zgodbe iz vojaškega življenja«, od anonimnih vojakov do oficirjev, med njimi z Ivanom Borštnerjem. V bistvu je iz vojske prihajalo več zgodb kot iz Udbe, ta je bolj »dihtala«.

20. februar

Beograjska Politika je objavila, da je ljubljansko tožilstvo vložilo obtožne predloge v zvezi z uvodnikom Mamula go home. Čeprav sem bil obdolženi, seveda nisem prejel nobenega papirja, se je pa vest pozneje izkazala za resnično. »Beograjski re-žiserji« takrat še niso vedeli, da se bo njihov film v Sloveniji odvrtel v ljudsko vrenje. Prihodnji meseci so pokazali, kako nemočni so bili v resnici partija, Udba, vojska in Kos, če si jim nastavil zrcalo javnosti.

3. marec

Telefoniral mi je Hamurabi, Mladinin pokojni črnoborzijanec, in sporočil, da gre vrednost nemške marke na ljubljanski tržnici proti 90.000 dinarjem. »Kupi! Kupi!« je navijal. Nisem mu povedal, da nimam ne mark ne dinarjev, ker sem ravno takrat obvladal svoj prvi avto: oranžno stoenko, ki je na sto prevoženih kilometrov poleg bencina popila tudi liter olja. Bogdana Oblaka še danes štejem za očeta slovenske valute. Slava mu! Pa tudi Franciju Perčiču, Hamurabijevemu kompanjonu, gre priznanje: navsezadnje nas je prav on »sprivatiziral« in nas popeljal v podjetniške vode.

11. marec

Mladina je začela kampanjo proti sprejetju dopolnil k republiški in zvezni ustavi. Takrat sem začenjal razumeti »novorevijaše«, ki so sicer za moj okus preveč »safer furali«. Dve pomladi, leta 1988 in 1989, smo se, resda zaradi »višjih interesov«, kar dobro podpirali in skupaj sesuli dotedanji režim. Nam je šlo bolj za demokracijo, njim za slovensko državo, oboje smo sestavili v uresničljivo zgodbo. In danes smo, kjer smo.

16. marec

Kljub stopnjevanju napetosti (ali pa prav zato) so v Rolanju po sceni padale legendarne šale. Zbijali smo jih predvsem na svoj račun, pa tudi na račun prijateljev in sovražnikov Mladine. Spomnim se večera, ko je padla tista o izmeničnem prikazovanju Mamule in Marije v Međugorju, Nikola Damjanić jo je kajpak takoj zapisal in priredil za objavo, tako da so imeli v vojaški reviji Front Lazanski in njegovi kaj pisati. Je bil pa problem takratnih vojaških krogov ta, da so slabo znali angleško, in nad tem smo se še posebej naslajali. Kdaj pa kdaj smo zato kak tekst objavili kar v angleščini, recimo izmišljeno pismo »bralca iz Alžirije«, ki je v francoski angleščini »protestiral« proti jugoslovanskemu trgovanju z orožjem. Ob armadnih neumnostih smo se pravzaprav sadistično zabavali. Nekje zadaj smo slutili, da je ni moči, ki bi sesula naše duhovitosti.

20. marec

Kljub obilici humorja so se začele težave s spanjem. Nič čudnega: v torbi sem takrat nosil sedem vabil na sodne procese, vsak teden so se vrstila zaslišanja. Vse močnejši so bili pritiski vojske in pravovernih sil, da je Mladinine ekscese treba umiriti. Mladina pa se je v nasprotju s pričakovanji odločila objaviti imenitno naslovnico z Brankom Mikulićem in kritiko dela njegove vlade. Takrat je slovenska partija začela z vsemi vrstami »materinskih pritiskov«. Naj naštejem le nekatere: »Fantje, vsi smo za spremembe, eni se borimo znotraj, vi pa zunaj sistema. Ampak ni še pravi čas za tako ostrino.« Ali pa: »Fantje, Turki so na meji, če boste tako provocirali, boste uničili slovensko demokratično pot, ker bo vojska udarila z represijo, za katero boste krivi vi.« Taka jamrajoča cenzura je, verjemite, hujša od očetovske prepovedi. Ni čudno, da sem začel slabo spati. Če ne bi bilo procesa proti četverici in se ne bi dal hospitalizirati, bi verjetno na Poljanskem nasipu končal kako leto pozneje - kot alkoholik.

25. marec

Vsak teden sem hodil na sodišče. Mamulova vila. Izvoz orožja v Etiopijo. Primer Žebot. Na zadnji obravnavi me je prijetno presenetil sodnik Emil Zakonjšek in takrat mi je postalo jasno, da me slovenski sodniki ne bodo več obsodili. Pred sodiščem sem prvič srečal več kot sto podpornikov Mladine. Prav to zborovanje pred sodiščem in prve dni Roške štejem za padec zadnjih strahov pred javnim izkazovanjem mnenj, ki je bilo do tedaj »rezervirano za disidente«. Disidenti so postali mainstream. Narobe svet? Ali pa končno normalno stanje, ko je Marcel Štefančič jr. filmsko komentiral famozno sejo vojaškega sveta SFRJ? Oni nam »napade na JLA«, mi njim Scorseseja. Ni bilo šans, da zmagajo.

29. marec

Datum famozne seje predsedstva CK ZKJ, na kateri je Kučan zanikal obstoj kontrarevolucije v Sloveniji, spregovoril tudi o »aretacijah« itn.; del njegove razprave je kasneje prišel v javnost kot znameniti »Kučanov stenogram«.

1. april

Uredništvo Mladine je obiskal vojaški preiskovalni sodnik Sošić iz Beograda. To ni bil »prvi april«. V zlikani uniformi, rahlo smrdeč po vlaku, je zahteval, da mu izročim izvirnik pisma bralca, ki smo ga objavili v prejšnji številki. Delal sem se neumnega in ga prosil, ali mi lahko izroči papir, na podlagi katerega mi je postavil zame nesprejemljivo zahtevo. Papirja mi ni dal, jaz pa njemu ne pisma. Škoda, da nisem poklical Stojka, da bi ga fotografiral. Moja prva začetniška uredniška napaka.

2. april

Mladino je obiskal »Big shopper«. Človek je bil res pojava - v roki je vedno nosil vrečko s tem napisom, nič ni govoril, samo listek mi je porinil na mizo: »V trebuhu imam prisluškovalno napravo.« Čeprav psiholog, se ga nisem znal znebiti drugače, kot da sem ga poslal k našemu ekspertu Rambu. Zamislite si Gorazdov obraz, ko je pozvonil pri vratih njegove garsonjere in mu porinil listek v roke. Hja, lepi časi so bili to, vse skupaj res ni bilo normalno. Uredništvo so obiskovali taki in drugačni »modeli«. A naleteli so na Štandekerja, Hladnik - Milharčiča, Ogorevca, Zajčevo ... Ti ljudje takrat res niso bili kak zgled normalnosti.

7. april

Naklada Mladine je bila 75.000. In je rasla. Denar nam takrat ni pomenil nič, ampak novinarja Mladine smo zlahka »za nagrado« poslali na službeno pot na Kitajsko - kateri slovenski mediji si bodo to lahko privoščili letos za olimpijske igre? Majhna je Slovenija, v kateri imajo tedniki naklado 15.000 izvodov.

15. april

Marka je dosegla vrednost 95.000 dinarjev. V prilogi Prizma smo objavili magnetogram razprav s 17. seje CK ZKS z dne 18. marca, na kateri so komunisti razpravljali o napadih, ki jih »Mladina izvaja na JLA«. V resnici pa so Mladino kar oblegali različni viri, vsak s svojo zgodbo. Tudi Borštnerjeva je bila taka. Ni bila edina, bila pa je verodostojna: vojska je načrtovala posege v civilno sfero. Za Mladino je bilo to nesprejemljivo, zato smo se z vojsko še bolj vneto ukvarjali in začeli spremljati vsak njen korak zunaj kasarn. Zdaj lahko priznam, da smo imeli mrežo lokalnih dopisnikov, ki so fizično spremljali izhode vojske iz kasarn.

Med prvomajskimi prazniki

Janez Janša se je pripeljal skozi Rožno dolino, na hitro sva izmenjala nekaj besed. »Tole sem ti obljubil,« je rekel, »Kučanova razprava pove vse ...« Takrat mi je izročil stenogram Kučanove razprave z marčevske seje predsedstva CK ZKJ. Material je »distribuiral« Bavčar in se je na hitro zarolal po Ljubljani. Pri kopiji dela povelja 5044/3 smo bili pazljivejši: dal sem ga Janši, ker se je »spoznal na vojaške zadeve«, kopijo pa shranil v »gorski špilji« v Spodnji Kokri pri Jezerskem. Javnosti dolgo ni bilo jasno, da gre za različne papirje. Zgostitev različnih dogodkov je bila res intenzivna. Mimogrede: špiljo so uporabljali partizani, poznali pa smo jo tudi otroci nekdanjih pastirjev ...

1. maj

Odpravil sem se k staršem na Gorenjsko. Zaskrbljeni so bili, ker sem se mešal v politiko. Po maminih besedah je bila politika »kurba«. Skoraj sem ju pomiril, ko se je pred hišo namalal »spomladanski udbovski hrošč« in vpraševal po meni. Mogoče niti ni bil udbaš, ampak mama mi ga je opisala kot »Štajerca z usnjeno torbico«. Menda se ga je odkrižala s trditvijo, da »vi itak bolje veste, kje se mulc potika,« in je moral jadrno oditi.

2. maj

Medtem ko je Udba intenzivno iskala skopirani Kučanov stenogram, sem pešačil proti Javorovemu vrhu. Tiste hribe poznam, zato sem za primer aretacij načrtoval »ilegalo« prav tam gori. Uro in pol peš čez »kopiša« do stare tete Katre v Kokri. Me prav zanima, ali bi bil tam varnejši, kot sem bil v pozneje izbranem zatočišču: norišnici. Težko bi me našli. To sem vedel. Sem pa tudi vedel, da nisem glavni junak, da zgolj nastopam v filmu, da mi je bila dana priložnost sodelovati v vrenju, ki se bo razvilo v nekaj velikega. A kot nas je cicibane nekoč učil maršal Tito: normalno sem urejal Mladino, pripravljal pa sem se na ilegalo.

5. maj dopoldne

V uredništvu smo tuhtali, kako objaviti Kučanov stenogram. Vsebina je potrjevala naša predvidevanja, da se pripravlja represivno zatiranje drugače mislečih.

5. maj zvečer

Obiskal sem Vlada Miheljaka. Pokazal sem mu magnetogram in ga prosil, naj spiše članek, v katerem magnetograma ne bo samo povzel, ampak ga bo tudi pokomentiral. Vedel sem, da bo Vlado odlično opravil nalogo, in tudi takrat ni razočaral. Čez nekaj dni je njegov članek postal najbolj iskano blago na ljubljanskih ulicah.

Mislim, da je padal dež. Peter Bekeš je takrat še kadil in sedela sva v avtu pred skupščino, na sedanjem Trgu republike. Bil je zaskrbljen bolj kot jaz, v avtu sploh nisem mogel več dihati, tako ga je zakadil, in komaj sem čakal, da se je moje srečanje s takratnim predsednikom izdajateljskega sveta končalo. O Kučanovem stenogramu menda ni vedel nič. Pa sva šla narazen. Sonja Lokar se mi je s svojimi materinskimi štosi zdela malo »za časom«, pri Petru pa me je bolj skrbelo za njegovo zdravje. A kot vidim danes, si je opomogel. Takrat sva namreč oba kašljala kot zmaja.

8. maj

Vlado Miheljak je prinesel članek, ki ga je naslovil z Noč generalov. Ker vojske res nisem hotel z rdečo cunjo strašiti že v naslovu in ker sem iskal bolj populističen naslov, sva se dogovorila za Noč dolgih nožev. Aluzija na »nacistično čistilno akcijo« je bila očitna. Stvari smo hoteli postaviti res dramatično.

10. maj

Bil je lep sončen dan, in ko smo že končali tiskanje Mladine, mi je telefoniral glavni urednik Robert Botteri in mi »povedal« zgodbo o šefu kriminalistov Jegliču in prepovedi Mladine. Resnice mi ni mogel povedati, ker mu je za hrbtom stal Miran Frumen, človek, ki je tri tedne pozneje aretiral Janeza Janšo, in mu grozil z desetletnim zaporom, če bomo članek Noč dolgih nožev objavili v Mladini. Preden je Udba spakirala natiskano naklado Mladine, mi je nekaj izvodov z izvirnim člankom Noč dolgih nožev ob pomoči prijaznih tiskarjev Ljudske pravice uspelo odnesti. Začelo se je razmnoževanje ... Nato sem zamenjal vsebino dvanajste strani. Če gledam nazaj, tega ne bi bil smel storiti - a po pravici povedano, sem bil zelo prestrašen, prepričan, da me bodo verjetno v kratkem zaprli. Moja druga začetniška uredniška napaka: Noč dolgih nožev bi bil moral pustiti v Mladini, tožilec bi jo bil moral prepovedati ... Moral bi bil kantovsko vztrajati pri objavi. A kaj, ko človek stvari razume šele za nazaj?!

11. maj

Navsezgodaj sem se z biciklom odpeljal na tožilstvo, do Stadlerja, ki je prejšnji večer po navodilu Udbe zaplenil Mladino. Ko sva ugotovila, da sem vsebino dvanajste strani zamenjal, je prepoved preklical. Sam pa sem veselo pripravil nove stotine kopij originalnega članka ...

13. maj

Na dan varnosti je vrednost marke presegla 100.000 dinarjev. Mladina je poročala z ustanovnega zbora Slovenske kmečke zveze. Zadišalo je po pomladi političnih strank.

14. maj

Beograjska Politika je objavila najhujši napad na Mladino dotlej, članek se je bral kot poziv k linču uredništva. Zvečer sem šel zato v Brda na koncert, da bi se sprostil. A tudi tam nisem naletel le na odobravanje, ampak tudi na belega golfa z goriško registracijo in se spomnil znane psihiatrične maksime: »Če misliš, da si paranoičen, še ne pomeni, da ti ne sledijo.« Zato sem spil par unionov, »zapogal« in spet je bilo vse ok.

16. maj

Na mladinskem srečanju v Bohinju sem o stenogramu vprašal Kučana. Govoril mi je o hoji po rezilu noža, jaz pa sem mu čestital za nastop v Beogradu in protestiral, ker je slovenska partija skrivala razkole in se ni odkrito postavila za demokracijo. Takrat sem bil kar jezen nanj, čeprav imajo prav tisti, ki mi očitajo, da sem sodeloval tudi s partijo. Zame so bili vsi legitimni viri, črni in rdeči. Naj se prijavi tisti, ki je leta 1986 v Kanadi cele dneve snemal ustaške knjige in jih na kaseti prinesel v uredništvo Mladine. Objavil sem tudi Črne bukve, pa zato še nisem belogardist. V sebi nosim toleranco in razumevanje usod posameznika. Tudi Kučana, ki je za Slovenijo naredil veliko več od zapečkarjev, ki so jih danes polna usta udbomafije in podobnih neumnosti, sredi osemdesetih let pa so mirno brali večernice, medtem ko sva s Kučanom vsak po svoje nosila glavo v torbi.

19. maj

Radio Študent je gostil predsednika izdajateljskega sveta Mladine Petra Bekeša in ta je mimogrede omenil hipotetično situacijo, v kateri bi nastopili pristojni vojaški pravosodni organi.

20. maj

V uredništvu Mladine smo sestavljali celotno sliko: na eni strani smo imeli Kučanov magnetogram, namige na razprave o aretacijah, na drugi jugomašinerijo, ki nas je obtoževala napadov na JLA itn. Prav zanimivo je, kako malo smo takrat vedeli in kako prav smo sklepali: Udba je v Mikroadi iskala Kučanov magnetogram in našla dva lista znamenitega povelja 5044/3. Posredovala ju je vojski in kolesje je začelo mleti. Točno tako, kot smo napovedali v Mladini, le imen aretiranih nismo uganili. A dosti drugače se ni moglo odviti: družbeno dogajanje v času zgodovinskih zgostitev teče kot »samouresničujoče napovedi«. Slovenska pomlad se je preprosto morala zgoditi. Če ne bi zaprli JBTZ, bi pač koga drugega in ljudje bi se dvignili in Odbor bi nastal in ... Nekakšen »Slovellywood« s srečnim koncem.

25. maj

Za dan mladosti nam je bilo že zelo jasno, kam Udba taco moli. V Opera baru sem se sešel z advokatom Dragom Demšarjem, govorila sva o tem, kako bomo ravnali ob aretacijah. »Tovariš spomladanski hrošč«, kakor sem takrat klical eno od svojih »udbovskih senc«, se je kmalu namalal ob šanku. Zvečer pod Rožnikom jih je bilo že spet kot hroščev. Postalo me je strah spati v svoji postelji, bila je v pritličju, hotel sem zamenjati s kom višje, a kaj, ko je zgoraj živel Matija Grah, ki je bil na istem seznamu.

31. maj

V tiskarni smo končevali številko Mladine, ko je priletel Tone Stojko z informacijo, da je malo prej fotografiral, kako dva »tipa« v civilu peljeta Janšo iz Miokroade na Prešernovo. Moja tretja začetniška uredniška napaka: nič ni bolj groznega kot včerajšnje novice! Stojko je imel ekskluzivno fotografijo in je nisem objavil. Pomembnejše mi je bilo, da Mladina izide pravočasno, kot da je ekskluzivna. Ajme, ajme, še dobro, da kariere po vseh teh napakah nisem nadaljeval v medijih.
Kasneje smo izvedeli, da so dan prej aretirali Ivana Borštnerja. Odločil sem se, da bom Gantarju, Krivicu in Demšarju, ki sem jim najbolj zaupal, povedal, da Borštnerja poznam z orožnih vaj, kjer je bil moj oficir. Vsakemu od njih sem pozneje tudi povedal, da bom naslednji zaprt verjetno jaz. Začelo se je štirinajst dni življenja v peklu: okolje v tebi vidi neustrašnega urednika Mladine, ti pa veš za skrivnost, ki je ne smeš deliti z nikomer. In čakaš, kdaj bodo prišli pote. Zunaj, na odru javnosti, si neustrašen in šaljiv urednik, a ko ostaneš sam, kaj takrat? Še dobro, da sem takrat že spoznal Matejo.

1. junij

Z Davidom Tasićem sva stopila na balkon nad prometno Resljevo in se dogovorila, da se ob aretaciji ne bova izdala. Nadaljevanje zgodbe je znano. Nastal je Odbor za varstvo človekovih pravic. Stebroma četverice, Janši in Borštnerju, se je 4. junija pridružil Tasić, sam pa sem se 15. junija zatekel na Poljanski nasip in na sojenje prihajal iz norišnice.
Nato se je začel »roller coster«. A bistveno je, da smo vsi preživeli in da imamo na osemdeseta leta romantične spomine. Z Davidom sva srečna v krogu svojih družin. Ivana zadnja leta srečujem z res prijetno spremljevalko. Janezu pa napovedujejo celo poroko.