Janez Pipan, ravnatelj SNG Drama Ljubljana

Janez Pipan, kot kaže, zapušča ljubljansko Dramo, ki jo je vodil 14 let. Čeprav je v njegovem obdobju postala osrednja slovenska gledališka institucija, se je kulturni minister odločil, da mu mandata ne bo podaljšal. Za novega ravnatelja Drame je predlagal igralca Iva Bana. Pipan se je nato odločil, da odide tudi s položaja predsednika Nacionalnega sveta za kulturo, našega najvišjega strokovnega organa na področju kulture.

Prvi položaj vam je vzel minister za kulturo, drugega ste se odločili zapustiti sami zaradi osebnih razlogov. Vaši kolegi iz Nacionalnega sveta za kulturo so v izjavi za javnost zapisali, da se ob tem ne morejo izogniti vtisu, da je resnični povod za vaš odstop način imenovanja novega ravnatelja Drame, ki je bil za vas ponižujoč.

> No, do tega sklepa ni težko priti. Bilo bi nekakšno sprenevedanje, če se po napovedani zamenjavi v Drami drugje ne bi nič spremenilo. V Nacionalni svet za kulturo sem bil pred štirimi leti imenovan kot ravnatelj Drame. Ker kot zasebnik vanj najbrž ne bi bil imenovan, se mi je zdelo prav, da se umaknem tudi iz tega organa, ki ga sicer imenuje državni zbor, a vendarle predstavlja civilno družbo. Jasno pa je, da je želela biti to tudi gesta, ki so jo moji kolegi v svoji izjavi dobro povzeli. Seveda so razlogi za odstop osebni, ker sem se zanj odločil kot oseba, posameznik z lastno identiteto, ne razdeljen na dve ločeni polovici.

Vas je presenetilo, da vas minister ni vnovič predlagal za ravnatelja Drame?

> Mene preseneča vse manj stvari. Menim pa, da je bil ta postopek, čeprav formalno najbrž ustrezen, vsaj nekoliko nenavaden. Kolikor sem se o tem, kako potekajo tovrstne izbire, pozanimal v Evropi, ugotavljam, da na takšen način že od časov realnega socializma ni nihče zamenjal direktorja kakšnega nacionalnega gledališča ali podobne institucije.

Ravno v obdobju sedanjega ministra za kulturo je že prišlo do nekaj podobnih kadrovanj na čelu kulturnih ustanov, ko ni bil nujno izbran strokovno najbolj podkovan kandidat in se je zato ugibalo, ali ni bila odločitev morda politična ...

> Težko je razumeti takšen odnos do nekaterih ključnih, zagotovo najpomembnejših kulturnih institucij v državi. Da smo si na jasnem: te so v urejenih evropskih državah praviloma nedotakljive. Normalno je sicer, da se direktorji menjajo, vendar je to opravljeno tako, da v nobenem trenutku nista ogrožena status in delovanje institucije. Ustanova, ki je postavljena v središče nacionalne kulture, namreč ne more biti predmet političnih, kaj šele nestrokovnih odločitev. Nekako naivno sem verjel, da je tudi v Sloveniji tako in da se pravzaprav ne more zgoditi, da bi lahko kdo ogrozil avtonomne, politično neodvisne nacionalne institucije, kakršna je denimo SNG Drama Ljubljana. Očitno sem se zmotil. Pri vsem tem pa, da ne bo nesporazuma, ne gre zame. Sam lahko odidem kadarkoli. Vsak minister me lahko zamenja.

Menite, da je sedanji koncept Drame pod vašim naslednikom ogrožen?

> Jaz nimam naslednika. Gre za novo vodstvo gledališča, ki za zdaj nima nobene zveze z mojim programskim konceptom. Znano pa je, da sem si v teh 14 letih prizadeval za oblikovanje trdne, jasno profilirane in v prihodnost odprte nacionalne institucije na področju gledališča. Seveda z nekim širšim, evropskim programskim profilom.

Kulturna javnost vam to tudi priznava. Drama ima danes več premier v sezoni, vrstila so se gostovanja v tujini, predvsem pa so se v gledališče vrnili gledalci ...

> Kolikor imam občutek po številnih reakcijah, pismih in drugih oblikah podpore v zadnjih dneh, kulturna javnost to res prepozna in ceni. Zaveda pa se tudi nevarnosti, da bo ta koncept zamenjan z nečim drugim. Da bi lahko pojasnil, zakaj sem tako zaskrbljen, se moram seveda najprej vrniti v zgodovino, k svojemu prihodu v Dramo. Resnici na ljubo je treba povedati, da me takrat, leta 1994, niso imenovali zato, da bi iz Drame ustvaril neko pomembno gledališko institucijo. Tedanji kulturni politiki se pravzaprav ni niti sanjalo, kaj naj bi država počela s takšnimi institucijami, nekateri so celo razmišljali o njihovi razpustitvi. Mene so morali takrat kar precej časa prepričevati, da sem prišel v Dramo. Postavil sem pogoj, da se najprej zakonodaja spremeni tako, da se odpravi samoupravni socialistični sistem, ki je takrat še funkcioniral. In ko so to naredili, sem ponudbo sprejel. Imenovali so me zato, da bi imeli z Dramo mir. Drama je bila namreč takrat več kot 20 let, od izgona Bojana Štiha, do katerega je prišlo konec 60. let, problem. Bila je institucija, ki je bila najbolj znana po svoji krizi in le občasno po dobrih predstavah.

Sami takrat tudi niste imeli kakšnih posebnih menedžerskih izkušenj.

> Vprašanje je, ali jih je kdo v kulturi takrat sploh imel. A menedžerske izkušnje takrat niso bile pomembne, saj je bilo takrat voditi gledališče bistveno enostavneje kot danes. Zato se mi zdi po svoje smešno, da so me za ravnatelja Drame imenovali kot popolnega menedžerskega analfabeta, zdaj pa me s tega položaja odstavljajo, ko se mi vendarle zdi, da sem se nekaj naučil in bi to znanje lahko vgradil v nadaljnje delovanje te hiše. Ampak kakorkoli že. Ko sem pred 14 leti prevzel vodenje Drame, sem se za programski profil in prihodnost Drame odločil sam. Gradil sem počasi, potrpežljivo, strpno, korak za korakom, včasih tudi po pol koraka, sezono za sezono.

Kako pomemben del vašega koncepta je bil repertoar? Je bil ta najbolj »kriv« za vrnitev gledalcev v Dramo?

> Če greste skozi naslove tega repertoarja, gre za 140 do 150 premier v teh 14 letih, lahko vidite, da je izjemno zahteven. Ključno se mi zdi, in na to sem ponosen, da nam je uspelo pridobiti gledalce za tako zahteven repertoar. Pripeljati gledalce nekam je sorazmerno enostavno. Kratkoročno je to mogoče z uspešnicami, hit predstavami, ki imajo lahko tudi umetniške ambicije, a so blizu širokim množicam. Moj repertoar pa je bil praviloma zelo ekskluziven, zelo butičen, zahteven. Temeljil je na uprizoritvah najzahtevnejših del svetovne klasike, na moderni dramatiki, nekomercialni evropski in slovenski sodobni dramatiki. Predvsem pa na sodobnih uprizoritvenih praksah, ki so šle ves čas v korak s sočasnimi evropskimi dogajanji. Treba je vedeti, da bi z istim repertoarjem lahko nastalo tudi staromodno, zaprašeno gledališče. Za ta repertoar je Drama z velikim angažmajem ekipe, z velikimi premiki na področju marketinga in oglaševanja, nagovarjanja gledalcev, pridobila tiste gledalce, ki po mojem mnenju sodijo v Dramo. Postali smo elitno gledališče. Ko pa si zares elitno gledališče, postaneš zanimiv tudi za širši krog občinstva. To morda zveni kot paradoks, a je povsem logično.
Danes smo prišli do tega, da so razprodane zahtevne predstave, kot so Tit Andronik ali Romantične duše, da so razprodane zahtevne predstave, ki temeljijo na domačih delih in ki so imele vedno težave s publiko. Seveda je bila za kakšne bolj tradicionalno usmerjene gledalce kakšna predstava tudi nesprejemljiva, morda celo šokantna, a z novimi generacijami režiserjev prihajata nova poetika in estetika. Ti se seveda s časom obrusita, kot se tudi občinstvo navadi nanju.

Kako ste kot ravnatelj sklepali kompromise med cilji, ki ste jih želeli doseči kot umetniški vodja, in omejitvami, ki ste se jih zavedali kot menedžer?

> Morda je umetnost vodenja gledališča v tem, da znaš te omejitve prekvasiti v neko potencialno energijo, ki pripelje do dobrih, celo odličnih rezultatov. Ena mojih bistvenih odločitev je bila že v prvih letih, ko smo se gledališki direktorji nenehno sestajali in se pritoževali nad situacijo, sploh nad slabim financiranjem, da s tem prekinem. Odločil sem se, da preneham tarnati ter da poskušam analizirati, kaj s tem, kar imam, lahko naredim. Skupaj z ekipo, z ansamblom, smo našli način, da smo začeli z zelo malo denarja povečevati program, število premier, število predstav, število gostovanj, da smo skratka širili prostor, kjer se je Drama pojavljala - najprej doma in potem tudi v tujini. Dobri rezultati tega so potem tudi nekoliko vplivali na materialne razmere. Ta koncept sicer terja ogromno iznajdljivosti, entuziazma, v njem ni lagodja in počitka za nikogar. A bil je vendarle uspešen. Saj ne rečem, da je na ta udarniški način Dramo mogoče peljati še naprej, a ustvarjen je kapital, ki ni le materialni, temveč se kaže tudi v ansamblu, v idejah, v predstavah, v stotinah nagrad, v razpredeni mreži sodelovanja po Evropi in drugod. To je tisto, kar omogoča, da bi Drama lahko v nekaj letih postala eno najbolj prepoznavnih evropskih gledališč. To je bila tudi podlaga mojega programa za naprej. Ko sem pred letom ali dvema pisal strateški načrt do leta 2013, sem začrtal to pot in za njo stojim. Zato je danes moje temeljno razočaranje, da država tega mojega koncepta, kot kaže, ne sprejema, da ga odklanja in menja za nekaj drugega.

Kje je Drama trenutno v evropskem pogledu?

> Po predstavah sodi zagotovo med najpomembnejša gledališča. Po prepoznavnosti pa smo seveda še daleč od tega. Na to žal kljub vsem prizadevanjem, tudi če bi imeli bistveno boljše materialne možnosti, ne moremo odločilno vplivati.

Je težava v majhnosti Slovenije?

> Letos, ko kandidiramo za članstvo v Uniji evropskih gledališč, v najelitnejšem klubu evropskih teatrov, kamor bi nas predvidoma sprejeli konec leta, se je pokazalo, da med najvidnejšimi evropskimi teatri dobra polovica ne ve ničesar o Sloveniji, o Ljubljani, kaj šele o kakšni Drami. Kljub temu da smo se z njimi že srečevali na kakšnih festivalih in drugih srečanjih, obstaja neka tipična kolonialna logika, ki a priori selekcionira točke, kamor dominantne kulture usmerijo svoj pogled. In Slovenija žal ni tista točka na kulturnem zemljevidu Evrope, kamor bi bila usmerjena odločilna pozornost evropske kulturne javnosti. Slovenija je znotraj evropskega kulturnega zemljevida absolutna provinca.

Kako pa vas je sprejelo tuje občinstvo, ki je imelo priložnost spoznati vaš ansambel?

> Odlično. Če primerjam naša gostovanja pred desetimi, petnajstimi leti, ko smo začeli in smo bili veseli, če je prišlo na predstavo nekaj deset ljudi, so danes naša gostovanja polna. Na Slovaškem nas je recimo gledalo med 600 in 700 gledalcev, ki so napolnili ogromno dvorano in so predstavi Edvard Drugi aplavdirali skoraj 20 minut. Podobno je bilo v Čilu. Tudi kritike so bile zelo dobre, saj so predstave vznemirljive. Ne samo dobre, so sodobne in inovativne v smislu gledališke estetike. Pomembno je tudi, da je v Sloveniji dokončno stopila na sceno nova generacija režiserjev, ki bo po mojem mnenju lahko zelo prepoznavna tudi v Evropi.

Koga imate v mislih? Sebastijana Horvata ...

>... pa Diega de Breo, Jerneja Lorencija, Matejo Koležnik, Tomija Janežiča ... To je generacija, ki je zdaj najbolj aktivna. Seveda pa je še nekaj mlajših in starejših, ki so enako konkurenčni.

Če ostaneva še malo pri primerjavah - kakšno je trenutno slovensko gledališče v primerjavi z avstrijskim? Avstrija nam je, kulturno gledano, blizu.

> V tem trenutku lahko mirno rečem, da je naš repertoar inovativnejši od repertoarja Burgtheatra na Dunaju. Tega spremljam že dolga leta, odkar je bilo v mandatih Clausa Peymanna eno najboljših, če ne najboljše evropsko gledališče. Zdaj morda ni več tako. Tudi v tem gledališču bo naslednje leto prišlo do menjave ravnatelja, a je že dve leti jasno, kdo ga bo nasledil. Tri leta pred iztekom mandata je bilo torej dogovorjeno, kdo bo prevzel gledališče, in ta prevzem teče postopoma, zato ima bodoči direktor čas za pripravo na novo funkcijo. Sicer pa so primerjave težke. Burgtheater je najbogateje financirano dramsko gledališče na svetu. Pred leti je bil njihov letni proračun 50 milijonov evrov. Naš proračun pa je desetkrat manjši. Na Dunaju lahko vsak večer gostijo blizu 3000 gledalcev. Zato je tudi prihodek od prodanih kart v primerjavi z nami ogromen. Res pa je, da delujejo v velemestu, v eni od evropskih kulturnih prestolnic, in so tudi zato njihove možnosti za delovanje neprimerljive z nami. Če pa primerjamo Dramo s primerljivimi gledališči v manjših nemških mestih, lahko ugotovimo, da je naš proračun do šestkrat manjši od njihovega, a imamo kljub temu bistveno več predstav. To nam deloma uspeva tudi zato, ker imamo velik igralski ansambel. Lahko rečem, da je bilo moje obdobje srečno tudi zato, ker je nastopila nova igralska generacija, kakršnih je bilo malo v zgodovini slovenskega teatra.

Potem ko se je izkazalo, da vam minister ne bo namenil še enega mandata, je s položaja predsednika strokovnega sveta Drame odstopil Tone Partljič. Kako ste doživeli njegovo podporo?

> Hvaležen sem mu za to podporo, saj je eden redkih, ki jo je izrazil javno.

Tudi Partljič je ob tem dejal, da ga skrbi prihodnost Drame. Verjetno je to deloma povezano tudi s tem, da Dramo v mandatu naslednjega ravnatelja čaka dolgo pričakovana obnova.

> Ta projekt, ki na obstoječi lokaciji omogoča optimum in ki večkratno izboljšuje vse možnosti za delovanje, prostorske, tehnološke in druge, tako za zaposlene kot za obiskovalce, smo pripravljali več kot deset let. Zdaj je tako rekoč pripravljen, da pridobi gradbeno dovoljenje in da se najpozneje v dveh letih obnova začne. A v tem trenutku več ne vem, kakšna je njegova usoda. Minister Simoniti ima namreč do tega projekta ambivalenten odnos. Bila so obdobja velikega navdušenja in podpore, sploh v zadnjem letu, in obdobja, ko se dolgo časa ni nič premaknilo z mrtve točke. Kljub temu sem imel občutek, da minister projekt podpira. V njegovem mandatu sva se sestajala vedno samo na to temo in vedno me je vprašal, ali stojim za tem projektom. Moj odgovor je bil pritrdilen, njegov pa tudi. Zato mi je popolnoma nerazumljivo, da minister zdaj spreminja stališče. Res pa je, da sem lahko to spremembo pred nekaj tedni zaznal iz neke elektronske pošte. Z ministrstva so mi sporočili, da bodo z rebalansom proračuna bistveno zmanjšali sredstva za pripravo dokumentacije. Svetovali so nam, naj postopek pridobivanja dokumentacije maksimalno upočasnimo.

Kako ste se odzvali?

> Odgovoril sem, naj vendarle upoštevajo, da so pogodbe z izvajalci podpisane in da so roki določeni, zato skušajmo spoštovati vsaj tisto, kar je podpisano. Na to nisem več dobil odgovora.

Sedanji minister je sicer redno obiskoval predstave v Drami. Vam je kdaj povedal, kaj meni o njih?

> Kolikor sva se pogovarjala, jih je v glavnem dobro ocenil.

Kako pogosto sta se sicer srečevala glede na to, da ste vodili tudi Nacionalni svet za kulturo?

> Minister se je udeležil nekaj sej Nacionalnega sveta za kulturo in to je vse. Ker sem dal skozi že vsaj sedem ministrov za kulturo, lahko rečem, da je bilo tudi sicer srečanj z ministrom v tem mandatu manj kot v preteklih obdobjih. Včasih smo se direktorji kulturnih institucij z ministri nekajkrat na leto srečevali in se pogovarjali tudi o sprotnih problemih, v tem mandatu pa žal tega ni bilo. Ali pa je bilo, pa sem bil sam izključen iz tega kroga, pri čemer moram povedati, da v prejšnjih mandatih ni bilo nobenih izključevanj.

Nacionalni svet je pod vašim vodstvom večkrat opozoril, da se ministrstva ne odzivajo na vaše pobude in da s tem zmanjšujejo pomen sveta. Zakaj so vas ignorirali?

> Komunikacija z ministrstvi je bila res zelo težavna. Največ neodzivnosti na naše predloge, pobude in sklepe je bilo prav z ministrstva za kulturo, čeprav bi nam morali po zakonu vedno odgovoriti v 60 dneh. Mnoge pobude so tako ostale brez odgovora, še več je bilo takšnih, ko so bili odgovori zgolj vljudnostni, brez konkretne vsebine. Pri neodgovorjenih pobudah prednjači ministrstvo za kulturo. Tu je še ministrstvo za finance, ki nikoli ni niti vljudnostno odgovorilo na noben dopis, ko smo razpravljali o davčni zakonodaji v povezavi s kulturno politiko. Kljub temu ni mogoče reči, da so čisto vse razprave ostale brez odziva. Nekatere stvari so se vendarle po tiho, brez avtorizacije, vnesle v nekatere dokumente ali odločitve. Člani sveta smo tako zaznali skromno uspešnost svojih prizadevanj. Sami smo sicer gradili predvsem na našem izrazito javnem delovanju, na odprtih sejah, na katere smo vabili predstavnike civilne družbe in strokovnjake z najrazličnejših področij. Pravzaprav smo bili tako rekoč edini, čeprav majhen prostor v državi, kjer so potekale razprave in kjer se je opozarjalo na stvari, ki v kulturi in kulturni politiki očitno ne funkcionirajo, pa se z njimi nihče ne želi ubadati.

V Nacionalnem svetu ste bili zelo kritični do dogajanja na filmskem skladu, predlagali ste celo, naj o problematiki razpravlja parlamentarni odbor za kulturo, šolstvo in šport. A predsednik odbora Branko Grims vam na seji potem ni dal besede.

> Menda bi si morali besedo po nekem poslovniškem določilu sami izboriti, kot da smo v kakšni areni. Razprava je šla tudi sicer v vode, kamor mi nismo želeli, spolitizirala se je, spremenila se je v tipično pričkanje med opozicijo in vladajočo koalicijo ter je bila zato popolnoma nekoristna. Sami smo zahtevali revizijo poslovanja filmskega sklada, revizijo zakonitosti dogajanja na filmskem skladu ter v celotni verigi financiranja in upravljanja s sredstvi za film v Sloveniji, a do tega ni prišlo. No, zgodila se je interna revizija, a ta lahko drži, lahko pa tudi ne.

Kaj odnos, ki ste ga bili deležni v parlamentu, pove o naši trenutni kulturni politiki?

> Zagotovo gre za neko temeljno ignoranco, seveda pa na žalost tudi za premišljeno strategijo. Ne gre za naivnost, neznanje ali nacionalno zaplankanost, temveč za polaščanje prostora, ki je bil doslej prostor svobode. Čeprav je bila omejena z materialnimi možnostmi, je bila kultura v Sloveniji še pred osamosvojitvijo, vsekakor pa po njej, pomemben prostor svobode, kreativnosti, soočanja, idej, odprtosti v svet, aktualnosti in idejne širine. Prostor je bil eden od motorjev, ki je državo počasi in z mnogimi zatikanji peljal v model neke odprte evropske demokracije. Ta prostor se zdaj zaseda, je okupiran in se strahotno oži.

In za to je odgovorna politična oblast?

> Zagotovo. Lahko bi to razmišljanje razvijal naprej in se vprašal, kaj je s civilno družbo v Sloveniji. In bi ugotovil, da te ni. So sicer posamezniki, ki so bolj ali manj kritični, a se težko javno izpostavijo, saj se vsak zaveda, da s tem ogroža svojo eksistenco. V Sloveniji za nas, ki delamo v kulturi, služb pač ni na pretek. In če živiš v atmosferi strahu, da je lahko ogrožena tvoja eksistenca in da lahko tvoja javna kritičnost škoduje instituciji, v kateri delaš, je jasno, da vsak dvakrat premisli, preden se izpostavi. To je seveda ključ za politično manipulacijo, saj smo vsi kulturniki odvisni od države in lokalnih skupnosti. Pomenljivo je tudi to, da sta v tem trenutku na gledališkem področju najbolj na udaru dve najbolj v evropski prostor odprti gledališči, to sta ljubljanska Drama in Slovensko mladinsko gledališče. V obe gledališči politika prvič v samostojni Sloveniji resno intervenira s ciljem njunega preurejanja.

Zakaj se po vašem mnenju politika polašča prostora kulture?

> Del politike vendarle razmišlja, kot da je vsaka kritična debata pravzaprav napad nanjo, in kritične debate ne zna izkoristiti kot spodbudo za izboljšanje javnih zadev, za zmanjševanje nezadovoljstva. In ker je vse razumljeno kot napad, se vselej odreagira s protinapadi. Kritični segment družbe se s tem izbriše, umakne, nevtralizira, postavi na stran in po možnosti še nekoliko zasramuje, diskreditira. Kaj pa naj bi pomenila neka Kinoteka politiki, da se je je morala polastiti tudi kadrovsko, ko je pa vendarle popolnoma vseeno, kdo je njen direktor in kako razmišlja, da je le strokovnjak za film in da ima svoj program? To je strahotna kmetavzarska politična sprevrženost, absolutno predmoderna in seveda smrtonosna za odprto družbo.

Nacionalni svet za kulturo je večkrat opozarjal tudi na to, da se investicije v kulturi ne premaknejo z mrtve točke. Ne le obnova Drame, tudi Muzej moderne umetnosti še vedno ostaja zgolj na papirju ...

> Težava je v tem, da sploh ni strategije investicij v kulturi v naslednjih 15 ali 20 letih. Svet je zahteval od vlade, da naredi neki prioritetni seznam kulturnih investicij, na podlagi katerega bi oblikovali takšno strategijo. Jasno je, da situacija ni enostavna, ker se v Sloveniji v kulturi dolga desetletja ni nič investiralo in imajo vse institucije povsem zastarelo infrastrukturo. A če so v mandatu sedanje vlade delali strategije o nekih umetnih otokih, ki naj bi jih gradili na Jadranu, ne vem, zakaj ne bi naredili tudi strategije na tem področju.

Bi bile na vrhu prioritet tudi umetniške akademije?

> To je zgodba, ki je stara več kot 50 let. Mestna občina Ljubljana je nedavno za pripravo nove mestne strategije kulturne politike porabila ogromno strani, a akademije so komajda kje omenjene. Sploh ni mogoče razumeti, da politika v tem ne vidi ključne prioritete. Saj je v redu, da se gradijo tudi stolpnice in da bo Ljubljana čez nekaj let arhitekturno podobna kakšnemu provincialnemu kitajskemu mestu, ampak čemu bo to mesto služilo? To bo mesto mrtvih duš. Kdo bo hodil v Ljubljano zaradi poslovnih stavb? Če bo kdo prišel, bo prišel zaradi spomenikov, kolikor jih sploh je, zaradi kulturnih institucij, zaradi specifičnega načina urbanega življenja ...

AGRFT je ob tem danes v takšnih finančnih težavah, da študentom filmske režije ne more privoščiti montaž, če bi jih že lahko kupila, pa jih zaradi prostorske stiske ne bi imela kam postaviti.

> To je res absurdno. Ob vsem tem pa se vendarle zgodi, da nastanejo dobri filmi in odlične gledališke predstave. Celotna gledališka slika v Ljubljani, pa tudi v Sloveniji, je izrazito dobra, pa tudi vitalna, žal pa je vse to v zadnjem času podvrženo nekim radikalnim intervencijam, ki spominjajo na vsesplošno privatizacijo, ki poteka v državi. Gre za to, kar so člani Nacionalnega sveta za kulturo poudarili v ponedeljkovi izjavi, ko so dejali, da je javni sektor izjemno ogrožen. To je tudi moja ocena. In moja resignacija, ko ugotoviš, da si 10 ali 15 let življenja tako rekoč vrgel stran, ker si deloval za nekaj, za kar si naivno, utopično verjel, da je stvar vseh, da je koristno za vse in da si ob tem - če mi je vendarle dovoljeno biti nekoliko patetičen - absolutno zanemaril vse svoje zasebne interese, pa tudi priložnosti.

Kako realne so bojazni, da bi prišlo do privatizacije ljubljanske Drame?

> Morda ne ravno do privatizacije, vendar slutim, da se bo Drama spreminjala tudi v poligon za kakšne bolj ali manj zasebne ambicije. To seveda pomeni, da bo Dramo še vedno financirala in vzdrževala država, a se bo profil tega gledališča najbrž precej spremenil in ne nujno na bolje. Sam sicer pristajam na to in se mi zdi popolnoma normalno, da lahko nekdo drug gledališče vodi tudi zelo drugače, ampak še vedno mora biti to prostor in kolektiv, ki deluje v dobro vseh, v javnem interesu, če uporabim uradni žargon. Upam, da bo zmagala presoja, ki bo zagotovila tovrstno nadaljevanje življenja tega gledališča.

Sami ste se med vodenjem Drame v zadnjih letih odpovedali režiji, z izjemo predstave Katarina, pav in jezuit. So vas aktualni dogodki spodbudili k temu, da bi spet režirali?

> Najprej sem se odpovedal režijam v drugih gledališčih in prve sezone sem režiral samo v Drami. Potem sem opustil tudi to. Nisem prišel v Dramo zato, da bi nadoknadil kakšna svoja nezadovoljstva, frustracije ali neuspehe v poklicnem življenju. Za ravnatelja sem prišel kot režiser, ki je uresničil vse svoje ambicije. Ni mi bilo težko sprejeti odločitve, da preneham režirati in se posvetim samo vodenju, upravljanju in programskemu oblikovanju gledališča. Danes je zame, kar se režije tiče, to zaključena zgodba. Poti nazaj ni. Žal. Ko enkrat prestopiš rubikon, te lahko nazaj vrnejo samo na nosilih. Trenutno pravzaprav ne vem, kaj bom delal v življenju. Ugotovil sem celo, da na cesto ne morem, ker mi kot funkcionarju ne pripada socialna podpora na zavodu za zaposlovanje. Najbrž bom veliko časa porabil za povsem pritlehna vprašanja: kako preživeti, kaj delati, da bi lahko odplačeval kredite in zagotovil svoji družini normalno življenje.

Boste morda kulturo zamenjali za politiko?

> Tudi v sanjah ne.

Se boste vrnili na AGRFT?

> Morda. O tem resno razmišljam. Čeprav bi šel za začetek rad daleč stran od teatra. Potrebujem predah.