27. 11. 2008 | Mladina 48
Od jutra do Večera
Kako je Maribor izgubil svoje mnenje
Ko je Pivovarna Laško Večer posodila Janševi vladi, so se v Večerovem \"bunkerju\" začeli kopičiti cenzurirani teksti.
© Miha Fras
Po 15 letih trmastega boja za štajersko pravico je ta mesec sledil veliki poraz, katerega globoko tragiko zunanji opazovalci težko dojamejo. Delo, ta večni Večerov konkurent, ki so ga na Svetozarevski 14 dolgo razumeli kot otroka oblasti, zlizanega z nomenklaturo, ki mu je bilo vedno bogato in toplo postlano, ki ne razume skrbi malega človeka ali socialnih stisk, je v bitki dokončno zmagalo. Goljat je premagal Davida, Delo je prevzelo Večer, Ljubljana pa Maribor.
Približno tako deprimirano so se morali počutiti Večerovi uredniki in novinarji, ko jih je lastnik Boško Šrot ta mesec obvestil, da je zaradi poslovnih interesov Delo postalo 80-odstotni lastnik Večera. S tem je dokončno ponižani Večer postal zgolj Delova regionalna izdaja, prekaljeni novinarji in uredniki v njem pa vredni lokalne novice. Seveda nihče zares ne verjame, da je Delo kupilo Večer in za to Pivovarni Laško plačalo 20 milijonov evrov. Pivovarna Laško je Večer imela že prej, le da je sedaj razkrila povezave in za nameček iz Dela pomolzla še denar. To pa še ne spremeni tragike, ki se je tokrat jasneje kot kadarkoli prej prikazala v Mariboru ter dotolkla ugled neodvisnega štajerskega časnika in ponos mariborskih novinarjev.
Če se ti pred smrtjo pred očmi odvrti vse življenje, so se v uredništvu Večera te dni gotovo spomnili zlatih devetdesetih, ko se je zdelo, da je lahko življenje tudi pravično. Konec devetdesetih let je imel Večer že 60 tisoč prodanih izvodov, časopis je bil neodvisen od politike, v skoraj 60-odstotni lasti novinarjev, urednikov in bivših zaposlenih, v banki čez cesto pa je bilo pripravljenih 2,5 milijona evrov za nakup lokalnih tednikov od Murske Sobote do Ptuja in Celja. Večer je med vzponom v višave skoval načrt, kako prevzeti Ljubljano. Pred Delom je imel nekatere odlične prednosti: zvesto bralstvo na Štajerskem in okorni osrednji časopis v Ljubljani. Zdelo se je, da ga nič ne more ustaviti.
Več je teorij, legend ali mitov, zakaj načrt ni uspel. Po najbolj zloveščem izmed njih je za poraz kriva LDS, ki ni hotela spustiti Večera prek Trojan, zaradi česar sta bila zamenjana tedanji odgovorni urednik Milan Predan in direktor Božo Zorko. Po drugem, podobno zloveščem mitu se je Večeru maščevala levica, ker je med Bajukovo vlado podpiral desnico. Po tretjem je Predan naredil napako, ko je zavrnil kosilo z Milanom Kučanom. Toda rekonstrukcija prve pomembnejše medijske zgodbe v Sloveniji - Sandra Bašič Hrvatin je enkrat dejala, »da so Večer ustavili« - pokaže veliko bolj zapleteno ozadje.
Danes ni več dvoma, da je hitro razvijajoči se časopis zbudil skomine pri avstrijskih založnikih in da so ga ti hoteli kupiti. Zaradi tega se je odzvala državna Nova KBM in Večer leta 2000 dobesedno nacionalizirala. Od malih delničarjev je s ponudbo, ki je bila desetkrat višja od knjigovodske vrednosti, pokupila večino delnic. Nekateri upokojenci so s presenečenjem ugotovili, da lahko v dveh dneh zaslužijo 6 milijonov tolarjev. Za to akcijo je nedvomno stal vrh slovenske politike - tudi Milan Kučan priznava, da se je tedaj zavzel za časopis v slovenski lasti. Vendar to še ni bila glavna težava.
Prva težava se je pojavila, ker mariborska banka ni bila več pripravljena podpirati Večerovih ambicioznih načrtov. V Večer, ki ga je drago plačala, ni hotela vlagati, ampak je od njega želela dobičke. Tako je Nova KBM začela Večer molsti. Pomolzla je 2,5 milijona evrov, pomolzla je dividende in denarja za nove projekte je zmanjkalo. Ker je bilo kadrovanje v Večeru po novem odvisno od nje, so narasli še lokalni apetiti. O tem, kako je tedanje Večerovo vodstvo izgubilo službo, je pred leti spregovoril Milan Petek (LDS). Dejal je, da je v Mariboru obstajala skupina nekakšnih svetovalcev Jožeta Glogovška (tedanjega predsednika nadzornega sveta Večera in direktorja NKBM). To naj bi bili Srečko Kukovec, odvetnik Ivan Gorjup pa Janez Ujčič in Marjan Jurenec, ki sta obvladovala RTS oziroma sta med ustanovitelji POP TV. »To je bila nekakšna skupina prostozidarjev, ki je želela svoje lastniške interese uveljavljati tako, da je imela ob sebi vdane ljudi. Mislili so si, da bodo lahko vodili mariborsko politiko ... zavarovalnice, da bodo prevzemali kapital in vplivali na medije,« je dejal Petek. Franc Kangler, sedanji župan Maribora, se je tedaj strinjal z njim.
A nacionalizacija še ni dokončno zapečatila usode Večera. Precej časa so večerovci mislili, da je njihov največji lastnik banka, dokler se niso nenadoma, okrog leta 2003, zavedeli, da so jih začeli molsti iz Pivovarne Laško, potrebni denarja ob pivovarski vojni. Pod pokroviteljstvom državne banke je bil največji lastnik Večera Infond Holding. Ta je leta 2003 potihoma in z vednostjo vodstva Nove KBM prešel k pivovarni. Takrat je Pivovarna Laško postala tudi največji zasebni lastnik Dela in interesa za to, da bi Večer izpeljal svoj načrt za naskok na Ljubljano, je bilo še manj. So pa bile zato želje po izčrpavanju podjetja toliko večje. Večer je stagniral. Naklada je s 60 tisoč izvodov padla na današnjih 40 tisoč. Milijonski dobički so lani zaradi odpravnin politično nastavljenih kadrov zdrknili v rdeče številke.
Ta mesec je v truplo brcnil še župan mesta Maribor Franc Kangler (SLS). V javnem pismu Šrotu je zapisal, da Večer nima prave vizije in razvoja, da lahko v Večeru le redko prebere poglobljene gospodarske, notranje- in zunanjepolitične komentarje in da je v njem tehtnega branja tako malo, da si ga morajo bralci poiskati v Delu in deloma v Dnevniku. A Kangler je pozabil, koliko je k brezperspektivnosti časopisa prispevala njegova stranka.
Večer je kastriralo združevanje z Delom. In to združevanje obeh časnikov pod marelo laščanov se je leta 2003 zgodilo prav pod taktirko SLS. SLS je bila tista, ki je Laškemu v pivovarski vojni pomagala premagati Interbrew. In SLS je bila tista, ki je podpirala finančno logistiko v ozadju. V času, ko je Večer potihoma prešel od državne banke pod nadzor pivovarne, kjer se je prvič združil z Delom, je bankin Infond Holding vodil Matjaž Kovačič. Kovačiča pa je v banko pripeljal prav Marjan Podobnik (SLS), ko je bil v koaliciji z LDS. Po logiki, da NLB pripade eni stranki, Nova KBM pa drugi.
Zadnji žebelj v krsto časopisa pa je zabila SDS ob pomoči Boška Šrota. Morda je leta 2003 še obstajala možnost, da Štajerska dobi nazaj svoj dnevnik. Toda pod Janševo oblastjo se je zgodilo ravno nasprotno. Laško v tem času ni dokončno zavladalo le nad Delom, ampak tudi nad Večerom. Ko je Janša nastopil s svojo vlado, je imela Pivovarna okrog 35 odstotkov časopisa. Lastništvo je sistematično povečevala. Leta 2005 je Laško kupilo delež, ki ga je v Večeru imela avstrijska tiskarna Leykam. Tedaj je vodstvo Večera potezo že razumelo kot sovražno. Nato je konec leta 2006 Nova KBM Laškemu (Infondu Holdingu) prodala še svoj 15-odstotni delež v Večeru, kar je dovolilo tudi ministrstvo za kulturo. S tem je Laško postalo 51,5-odstotni lastnik Večera. Maja 2007, ko sta se Boško Šrot in Janez Janša še dobro razumela, je Probanka v imenu laščanov od malih delničarjev nabrala še zadnje deleže in prišla do skupne številke okrog 80 odstotkov.
Ko je Janševa vlada najbolj pritiskala na medije, s(m)o imeli v Večeru zbor novinarjev za zborom novinarjev. Na enem od teh je vodstvo sporočilo, da je heca konec. Če se bo Večer upiral politiki, je bilo sporočeno, »nas bodo prodali«. Medtem ko so novinarji Dela kričali, se je v Večeru vzpostavila nekakšna notranja, miroljubna koeksistenca z oblastjo, ravno zaradi grožnje, da bo Večer izgubil samostojnost. Tudi opozorila Večerove analitične službe, ki je ugotavljala povezanost pogostega pojavljanja Janeza Janše na naslovnicah časopisa s padcem prodaje, niso pomagala. Borisu Jaušovcu, bivšemu uredniku Večerove priloge V soboto, ki je začel v slavnem Bunkerju zbirati cenzurirane članke, je vodstvo zagrozilo z disciplinskimi ukrepi. Od zunaj je Večer slavil Janšo, od znotraj je bila v zraku grožnja, da bo prišel v last Dela, da bo prodan na tuje ali celo Klimi Petek. Novinarji in uredniki so poskušali razmišljati strateško.
Danes je verjetno vsem jasno, da se strateško razmišljanje novinarjev ob kooptaciji z Janševo oblastjo ni izplačalo. Očitno je, da namerava Pivovarna Laško Večer prodati najboljšemu ponudniku - in ta bo po vsej verjetnosti prišel iz tujine. Scenarij je že napisan: ko je Šrot razkril sporno in očitno nezakonito lastništvo časopisa, je od državnih institucij zahteval, da mu zaukažejo odprodajo. S tem je rešil svojo moralno dilemo. Šele sedaj se je oglasil Večerov aktiv novinarjev in Delov nakup mariborskega časopisa označil za sovražnega. Ugotovitev novinarjev, da dnevnik Večer »nikakor ni kompatibilen z dnevnikom Delo, saj sta na medijskem trgu nesporno konkurenta in torej gospodarska računica za obstoj obeh časopisov ni prav jasna,« prihaja veliko prepozno, ker so lastniške povezave med njima znane že od leta 2003, od maja 2007 pa se razmerja niso več bistveno spreminjala.
Večer je s tem dosegel dno. Osrednji medij severovzhodne Slovenije so lastniki sprva povozili gospodarsko, nato pa še moralno in politično. Morda je zato odprta le še pot navzgor. A pogoj za to je novi lastnik, predvsem takšen, ki bo časopisu vrnil ugled in ne le kup denarja laški pivovarni. In če laščani poslanstva medijev ne razumejo, kot trdijo v Večeru, bo pri iskanju primernega lastnika nujna tudi dejavnejša vloga Večerovih urednikov in novinarjev.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.