Marjan Horvat

 |  Mladina 51  |  Politika

Bela, modra, rdeča so na Tržaškem prepovedane barve

Karabinjerji v barkovljanski osnovni šoli zaradi otvoritvenega traku slovenskih barv

Slovesnosti ob otvoritvi nove šolske jedilnice v Barkovljah se je udeležil tržaški občinski odbornik Franco Bandelli (desno) in nato zaradi uporabe traku „slovenskih barv“ zatožil ravnateljico Fiorello Benčič (skrajno levo) občinskim oblastem.

Slovesnosti ob otvoritvi nove šolske jedilnice v Barkovljah se je udeležil tržaški občinski odbornik Franco Bandelli (desno) in nato zaradi uporabe traku „slovenskih barv“ zatožil ravnateljico Fiorello Benčič (skrajno levo) občinskim oblastem.
© DAVOR KRIŽMANČIČ

Prejšnji torek so v šoli Frana Saleškega Finžgarja v Barkovljah pri Trstu odprli novo jedilnico in ravnateljica Fiorella Benčič je za slovesnost, ker drugega ni imela pri roki, uporabila trak z barvami slovenske zastave. Slovesnosti se je udeležil tudi tržaški občinski odbornik Franco Bandelli, takoj nato pa o barvah traku obvestil tržaškega župana Roberta Dipiazzo, ta pa prefekta Giovannija Balsama. Zjutraj naslednjega dne so med poukom v šolo vdrli karabinjerji in Benčičeva je morala njim in javnosti pojasnjevati, da ni hotela izzivati, saj barve traku zanjo niso bile sporne tudi zato, ker gre za slovensko šolo. »Slovenske barve« so povzročile prave fašistoidne odzive skrajnih desničarskih nacionalističnih skupin in celo uradnih oblasti, ki v prastrahu pred »slovansko nevarnostjo« v slogu Mussolinijevih hord »branijo« italijanstvo.
Znani nasprotnik Slovencev, sicer podtajnik za okolje v rimski vladi Roberto Menia, je dogodek v Barkovljah označil za »sramotno gesto« do Italije, ki je manjšina ne spoštuje. Podžupan Trsta Paris Lippi zahteva kazen za Benčičevo, za njegovega strankarskega kolega iz Naprej Italije Piera Camberja pa je spodrsljaj rasistično in sramotno dejanje. Michele Babuder, ki izhaja iz istega političnega gnezda, je Benčičevi pripisal izzivalne namene, v katere naj bi bila namerno vključila »nič hudega sluteče učence«. Orkestrirana gonja proti ravnateljici se je znašla tudi v Il Piccolu, brezhrbtenični slovenski konzul v Trstu Božidar Humar pa je Benčičevo okrcal, češ da je kršila protokolarna pravila, vendar po njegovem uporaba slovenskih barv ni bila naklepno dejanje.
Odzivi na dogodek so presenetili zamejske Slovence. Predsednik Sveta slovenskih organizacij dr. Drago Štoka pravi, da je »na šoli s slovenskim učnim jezikom uporaba traku s slovenskimi narodnimi barvami (in ne z zastavo slovenske države) nekaj, kar v današnji Evropi ne bi smelo povzročati nikakršnih težav«. Deželni svetnik stranke Slovenske skupnosti Igor Gabrovec je prepričan, da je polemika pretirana in najverjetneje zaigrana. »Izrazi kulturne, jezikovne in narodnostne pripadnosti morajo biti povezovalni v duhu medsebojnega spoštovanja, ne pa v duhu napačnih interpretacij užaljenosti. Slovenske barve so ravno tako izraz skupnosti, ki ji je šola namenjena, kot italijanska trobojnica, fotografija predsednika Napolitana in, če želite, tudi križ, ki pripada krščanski skupnosti. Kdor se je čutil užaljenega, kot denimo odbornik Bandelli, bo sedaj bolje razumel Slovence, ki jim je vsak dan kratena pravica do enakopravnosti lastnega jezika,« je še zapisal Gabrovec. Predsednik SKGZ Rudi Pavšič je v pismu tržaškemu županu Robertu Dipiazzi zapisal, da je »bila reakcija ob 'nerodnosti' pretirana ... Toliko bolj sem se začudil, da so na kraj dogodka prišli celo karabinjerji. Saj se v šoli ni pripetilo kaznivo dejanje! Kot veste, dajejo zakoni pravico Slovencem v Italiji, da izpostavijo v javnosti svoje simbole.« Pokrajinski tajnik SSk Peter Močnik pa očita prefektu Balsamu, da se je, namesto da bi zagovarjal zakonsko pravico manjšine do uporabe njenih simbolov, »nad zadevo še hudoval, z ločevanjem med 'jezikovno' in 'narodno' manjšino, kot da ne bi vedel, da smo Slovenci narodna in ne samo jezikovna manjšina«. Nekdanjo deželno svetnico Stranke italijanskih in slovenskih komunistov Bruno Zorzini Spetič spominja dogodek na čase fašizma in našteva kopico zakonskih in statutarnih določb, ki dovoljujejo enakopravno uporabo manjšinske zastave z italijansko, evropsko in deželno. Spetičeva dodaja, da je na slovenski obali Istre že desetletja v rabi italijanska trobojnica, pa tega nihče ne jemlje kot past ali provokacijo.
V naštetih odzivih je mogoče zaslediti tudi kanček opravičila, Društvo Edinost pa je s svojimi stališči udarilo naravnost v tržaško občino, ki že vrsto let krši zakonske pravice Slovencev. Samo Pahor iz Edinosti pravi, da bi morala skladno z zakoni na poslopju osnovne šole v Barkovljah ob obisku karabinjerjev vihrati tudi zastava slovenske manjšine, in očita vodstvom manjšinskih organizacij, da so nedosledna, saj na svojih stavbah ne razobešajo slovenskih zastav. »Nešteto priložnosti je bilo, da se seznanijo pismeni in nepismeni politiki in politikanti z razsodbo ustavnega sodišča«, ki omogoča uporabo slovenskih simbolov, pravi Pahor.
Čeprav ustreznega odziva slovenske vlade na dogajanje v Barkovljah ni bilo, pa je dogodek v kontekstu celotnega odnosa politične večine v Trstu do slovenske manjšine, pa tudi odnosa italijanske vlade, ki bo z novimi proračunskimi ukrepi dejansko onemogočila delovanje slovenskih institucij, mogoče opredeliti kot nov poskus ustrahovanja manjšine. Ta poskus spominja na krute čase organizacije Gladio v Benečiji, ki je zatirala vse, kar je bilo slovenskega. Slovenska država pa ne zmore dvigniti glasu zoper takšno početje in le mlačno opazuje nasilje celo nad otroki v šoli v Barkovljah. Poslanec Zaresa Franco Juri, sicer pripadnik italijanske manjšine v Sloveniji, opozarja na napačno ravnanje slovenske oblasti: »Poskuša utišati prevelik vik okrog dogodka, da ga italijanska desnica ne bi še bolj izkoriščala v protislovenski gonji.« Po njegovem je za italijansko politično ozračje značilen prezir do vseh manjšin, slovenska pa je še posebej na udaru, »ker ji desnica očita levo ali levosredinsko usmerjenost, ker večina Slovencev pač tako glasuje«. Juri dvomi, da bo nedavni dogovor med premieroma Pahorjem in Berlusconijem o iskanju rešitve za financiranje manjšine obrodil sadove, kajti italijanska oblast hoče narediti manjšino »ubogljivo do aktualne oblasti, če pa ne bo taka, mora to pač plačati«.
Zato je dobro, da se je z dogodkom seznanil tudi evropski parlament. Jelko Kacin (LDS) je na zasedanju zelo neposredno opozoril, da »italijanska država ponovno izvaja grob pritisk na slovensko manjšino, saj zmanjšuje sredstva za manjšinsko šolstvo in kulturo, ki sta podlaga preživetja vsake manjšine. Torkov dogodek na slovenski šoli v Barkovljah pa je poskus zastraševanja ravnateljice, učiteljev, otrok in staršev. Prihod karabinjerjev v šolo je nedopusten. Karabinjerji v šoli nimajo kaj iskati. Tako je bilo le v času fašizma. Hkrati je v Trstu na stotine lokalov s kitajskimi napisi in kitajskimi dekoracijami, ki ne motijo nikogar. Slovenski simboli na slovenski šoli pa motijo nekatere italijanske politike in italijanske lokalne oblasti, ki zahtevajo celo preiskavo in prihod karabinjerjev. To niso ne evropski in ne slovenski standardi. To je, gospod predsednik, pritisk in nedopustna sramota.«
Sicer pa je nadvse »zanimiv« odziv MZZ na »barkovljanski incident«, ki le ponazarja že pregovorno omahljivost slovenske politike v odnosu do manjšin, saj tudi tokrat »zunanje ministrstvo preverja dejstva v zvezi z odzivom začasnega odpravnika poslov na generalnem konzulatu Slovenije v Trstu Božidarja Humarja« in v isti sapi menda deluje tako, da »se taki zapleti ne bi več dogajali, predvsem pa, da se zagotovi nemoteno delovanje organizacij in institucij slovenske manjšine v Italiji«. Zato je odprto pismo sodelavcev ljubljanske Pravne fakultete, ki zahtevajo ustrezno in odločno posredovanje pri italijanskih oblasteh za varstvo slovenske manjšine, protest in hkrati poziv k drugačnemu ravnanju. Tudi zato, ker je italijanska politika s svojimi interesi dolgoročno zasnovana, slovenske oblasti pa se pri tem vedejo, kot bi imele plašnice na očeh, saj, kot je povedal dr. Ljubo Bavcon, »namesto da bi vključili Slovence v Italiji v slovenski kulturni prostor, razprodajajo slovenske banke in kraško zemljo ter tudi s pasivnostjo in z brezbrižnostjo počnejo vse za to, da bi Italija laže uresničevala svojo 'vzhodno politiko' z gesli o 'mare italianissimo', meji pri Planini, ponovni zasedbi Istre, dela Dalmacije in otokov«.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,2 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 15,8 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.