21. 5. 2009 | Mladina 20 | Družba
Lublana je urbana?
Ne smemo čakati na to, da bodo razmere zrele za urbano kulturo. Razmere za vitalno urbano življenje niso nikoli dovolj zrele, ampak jih moramo ves čas ustvarjati sami s svojim delovanjem.
Dr. Gregor Tomc, sociolog, profesor na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani
© Miha Fras
Rosa Luxemburg je nekoč dejala, da razmere za revolucijo niso nikoli zrele, da lahko prave razmere ustvarijo le revolucionarji sami. Nekaj podobnega velja pravzaprav za katero koli socialno delovanje. Razmere same po sebi ne ustvarjajo ničesar, ljudje sami morajo situacijo izkoristiti sebi v prid. Natančno isto velja tudi za urbano življenje: ne razvije se samo po sebi, ampak nastane le zaradi ustvarjalnega delovanja prebivalcev. V vsakem mestu obstaja neki urbani potencial, da pa se spremeni v dejanski urbani utrip, morajo številni ljudje v to vlagati svojo energijo. Če je ne, prevladajo ruralni interesi in mesto postane veliko spalno naselje. Do te točke se lahko z Roso Luxemburg strinjamo: mesto vzpostavljamo ljudje, ki se na ta način oblikujemo kot meščani. Vendar moramo hkrati tudi priznati, da je urbani utrip veliko lažje ustvariti v velikem kot v majhnem mestu. Tudi velemesto je seveda lahko provincialno, a težko. V velemestu je enostavno več ljudi, med njimi tudi več zanimivih in zagnanih mladih ljudi, ki lahko s svojimi vrstniki na javnih prostorih ustvarjajo urbano kulturno življenje. V velemestu sta zato bolj verjetno razvita kulturna industrija, ki proizvaja urbano kulturno blago, in trg, na katerem se to prodaja.
Težava Ljubljane je v tem, da je razmeroma majhno mesto. Za katero koli zanimivo urbano sceno je pri nas težko nabrati dovolj ustvarjalnih ljudi. Druga težava Ljubljane pa je v tem, da je prestolnica ostarele države. Ljubljana je sicer oaza dijaškega in študentskega življenja, ki pa je z vseh strani obdana s starajočim se, konservativnim prebivalstvom. Protiurbane vrednote in protimladinski šovinizem so 'naravno' stanje slovenske države. To kulturno ostarelost opazujemo na vsakem koraku: od sindikatov in stranke upokojencev, ki lobirajo za pravice tistih, ki so že pri koritu (čeprav dobro vedo, da se bo država blaginje za generacije, ki prihajajo za njimi, tako potopila), do ustvarjalcev kulturne ponudbe, ki na Prešernovem trgu ponujajo slab hotelski Balkan pop, nekaj sto metrov naprej pa na stroške vseh nas zidajo največjo operno hišo na Balkanu za slabo operno muziko.
Mesto je polno muzejev strahov in blaga brez duha, urbane kulture pa je v njem premalo. Veliki se lahko zanašajo na množice, iz katerih se bodo sami po sebi, po logiki inercije, pojavili številne zanimive pobude in kulturni podjetniki, ki jih bodo uresničevali, v Ljubljani pa moramo izkoristiti vse, kar imamo. Ljubljana mora uporabljati substitute razvoja za vzpostavljanje normalnega urbanega utripa mesta, s substituti mora kompenzirati svojo majhnost in konservativnost. V nasprotnem primeru, brez njih, se mesto pogrezne v samozadovoljno provincialnost, v kateri se lahko le po naključju, od časa do časa, pojavi kakšna zanimiva urbana scena, tako rekoč vsemu navkljub.
Če nočemo biti prepuščeni naključju, moramo vzpostaviti omrežje urbanih institucij, ki bodo sistematično spodbujale drugačno rabo urbanega prostora.
Ob koncu 60. let prejšnjega stoletja smo imeli v Ljubljani tri institucije, ki so bile pomembni generatorji urbanega življenja - Radio Študent, Študentski kulturni center (Škuc) in študentski časopis Tribuno. Brez njih ne bi bila mogoča hipijevska subkultura. Že res, da so bile državne meje odprte, da se je oblast odpirala na Zahod, da oblast ni imela več uradnega stališča do rock glasbe ipd., vendar bi brez Ereša, Škuca in Tribune vsa ta ustvarjalnost ostala na zasebni ravni, štos skupine prijateljev v gostilni Šumi. Naj navedem za primer samo nekaj ilustracij. Tomaž Pengov je svojo prvo LP-ploščo Odpotovanja posnel na Erešu (del tudi v domači kopalnici), izdal pa jo je Škuc. Kostja Gatnik je svoje stripe za odrasle objavljal v Tribuni, kjer je bil tudi likovni urednik, kasneje pa je zbirko stripov Magna Purga izdal Škuc. Vojin Kovač - Chubby, samozvani poet lavreat kulturne revolucije, je svoj Manifest kulturne revolucije, v katerem je vse zatirane ljudi pozival, naj se uprejo in porazijo 'buržoazno proletarsko revolucijo', objavil v Tribuni. Pupilija Ferkeverk, skupina umetnikov, ki je ustvarjala hipijevske happeninge (občinstvo je najbolj pretreslo, ko so na odru zaklali kuro), je bila prav tako aktivna v vseh treh institucijah. Zaradi teh in še nekaterih drugih pomembnih ustvarjalcev in njihovega javnega delovanja je lahko novinar leta 1970 zapisal, da je v Ljubljani več kot 5000 hipijev. Tudi če je bila ocena nekoliko pretirana, pa je res, da je v interakciji mladih ustvarjalcev in Ereša, Škuca in Tribune (ki so jim kmalu sledili še uradni mediji, kot so založbe kaset in plošč ter nacionalna radio in televizija) sprožil plaz, ki je v mestu ustvaril zanimivo urbano kulturno sceno. Nihče se danes ne spominja tistega obdobja po stoprvi postavitvi Cankarjevih Hlapcev v državnem gledališču ali po prepevanju Ladka Korošca v Seviljskem brivcu, ampak po živi subkulturni urbani sceni hipijevskih ustvarjalcev.
Nekaj podobnega se je zgodilo ob koncu 70. let s punkom, le s to razliko, da je študentski časopis Tribuna svojo vlogo izgubil (postopno ga je zamenjala Mladina), pomembna pa je bila tudi vloga FV-ja (organizacija plesov, koncertov, snemanje videospotov itd.). Pankrti so svojo prvo malo ploščo posneli v stari Gorici, izdal pa jo je Škuc. Ereš je bil od samega začetka medijsko 'trobilo' punk scene. Razen nekaj kompilacijskih plošč , ki so izšle pri državni založbi ZKP, je nosilce zvoka slovenske punk scene izdajal Škuc, isto velja za fanzine. Iz tega se je zelo hitro razvila prepoznavna punkovska subkultura, ki je vstopila v vsakdanje življenje Ljubljane, pa tudi nekaterih drugih slovenskih mest (Idrija, Metlika itd.). Nihče se danes Ljubljane v tistem času ne spominja po stoprvi izvedbi Beethovnove pete simfonije v Slovenski filharmoniji ali po Bernikovi grafiki na grafičnem bienalu, ampak po živi urbani sceni punkovskih ustvarjalcev.
Institucije, ki so ti dve sceni omogočile, so bile substituti za naše siceršnje pomanjkljivosti (majhnost okolja in zaradi tega maloštevilnost potencialnih ustvarjalcev) in medijsko nerazvitost (pomanjkljivo razvito kulturno industrijo). Ta posebnost slovenskega okolja je imela tudi nekatere nenavadne stranske učinke. Zaradi nerazvite kulturne industrije ni bilo pri nas nikoli nevarnosti, o kateri tako radi razmišljajo angleški kulturologi - da industrija urbano inovacijo prevzame in jo spremeni v še en modni trend. Pri nas ni bilo nevarnosti, da bi te kdo skušal kupiti. Se je pa dogajalo nekaj drugega - vse tri institucije so bile pod močnim vplivom novolevičarske mladinske politike tipa 'Naj živi proletarska revolucija'. Punk scena ni bila pod pritiskom kapitala, ampak radikalne politike. Pri nas ni bil skratka problem 'selling out', ampak da nisi dovolj politično pravoveren. Prav Ereš je bil glavni arbiter tega, kdo na punk sceni ne dosega (več) dovolj visokih standardov politične nekorektnosti. Od punkovskih ustvarjalcev se je pričakovalo ne le, da so angažirani, ampak tudi, da to počnejo na način, ki je bil trenutno predpisan. Zato je bila slovenska punk scena pogosto pretirano resnobna zadeva. Vendar je bilo to v nekem smislu neogibno. V odsotnosti množičnega trga in razvite kulturne industrije, ki bi spontano spodbujala raznolikost, smo imeli pri nas institucije, ki so precej zavestno, iz navdušenja, voluntaristično ustvarjale razmere za urbano ustvarjalnost. Za to je bilo treba plačati ceno - vpliv novolevičarske mladinske politike na sceno.
S samostojnostjo se v Sloveniji pravzaprav ni spremenilo zelo veliko. Slovenski subkulturni trg je postal z razpadom druge Jugoslavije še manjši, kot je bil. Ljubljana je postala še bolj zaspana in provincialna, kot je bila nekoč. Če pustimo, da bodo stvari tekle po svoji utečeni poti, bomo imeli le Rotovnikov dom, Brlekov festival in Balkan pop na Prešernovem trgu (v katerem koli vrstnem redu). Pomen substitutov za kulturno nerazvitost ni danes nič manjši, kot je bil nekoč. Zdi pa se mi, da se danes te institucije (poleg Ereša in Škuca danes še Metelkova, K4, v prihodnje pa upam, da tudi Kino Šiška) svoje subkulturno budniške vloge ne zavedajo več dovolj.
Če se povrnemo k Rosi Luxemburg, s katero sem začel svoje razmišljanje. Ne smemo čakati na to, da bodo razmere za urbano kulturo dozorele. Razmere za vitalno urbano življenje niso nikoli dovolj zrele, ampak jih moramo ves čas ustvarjati sami s svojim delovanjem. Na noge je treba postaviti novo generacijo mladih, ustvarjalnih ljudi, ki bodo pustili prepoznaven pečat na urbanem utripu Ljubljane.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.