13. 8. 2009 | Mladina 32
Vsakdanji junaki - jutrišnje legende?
Knjiga o ljudeh, ki se borijo proti korupciji, posebno poglavje za Draga Kosa
Petinšestdesetletna Eva Joly je pri osemnajstih letih postala Norvežanka v Parizu, na zadnjih evropskih volitvah Francozinja v Bruslju, vmes pa je delala kot tajnica, pravna svetovalka, namestnica državnega tožilca, leta 1990 pa postala preiskovalna sodnica sodišča v Parizu, specialistka za finančne zadeve, prava šiba božja za finančne špekulante, nekakšna sodobna protikorupcijska Mati Korajža. V 90. letih je preiskovala odmevne francoske finančne afere in si v javnosti pridobila sloves borke proti korupciji, ki naj bi prežemala javna podjetja, državne ustanove in politični vrh. Kot pravi, je korupcijo videla na vsakem koraku, v slikah na stenah stanovanj ljudi, ki so jo vabili v goste, v vilah navadnih carinskih uslužbencev v Maliju, proti njej se je namenila boriti z vsemi sredstvi. Ko ji je julija 1996 uspelo za zapahe spraviti šefa francoskih državnih železnic, so v javnost pricurljale govorice, da si je pomagala s trdimi prijemi, in njena priljubljenost je začela upadati. Šušljalo se je, da naj bi bila tuja plačanka, da naj bi bila vodja nekakšne sodniške združbe, ki hoče razsuti kapitalizem. Zaradi groženj (v »najboljših časih« je imela tudi do šest varnostnikov) se je zbala za varnost svojih otrok in se odločila vrniti na rodno Norveško in tam svoje izkušnje ponudila vladi v pomoč pri zatiranju domače in mednarodne finančne kriminalitete. O francoskih škandalih pa je začela pisati. Njene knjige o temnih plateh turbokapitalizma so doživele naklado celo do 200 tisoč izvodov.
Aprila letos je izdala sedmo knjigo, Des héros ordinaires (Vsakdanji junaki), v kateri predstavlja pripovedi »popolnih neznancev«, odvetnika, novinarja, policista, visokega uradnika ali ekonomista iz Švice, Velike Britanije, Italije, Slovenije, Bolgarije in Francije, »katerih vsaka zmaga je naša zmaga. So naše upanje, saj imajo ključ do razumevanja globine krize, v kateri smo se znašli. Pomagali nam bodo najti del odgovorov, ko bo čas za vzpostavitev bolj uravnoteženega sveta.«
Slovenski »neznanec« je Drago Kos, Jolyjeva predstavlja njegov parcours od podeželskega policista do prvega moža boja proti korupciji v državi, njegovo predanost poslu, uspehe na mednarodnem prizorišču, davne in nedavne spore z Janezom Janšo, afero Patria in note Fincem, s katerimi naj bi bil Janša smešil Slovenijo. Kos avtorici pove, da živimo v času, ko je korupcija v Sloveniji postala pravilo, da se hočejo z vsako zamenjavo oblasti zmagovalci polastiti plena, da se za fasado demokracije v bistvu skrivajo avtoritarne težnje. Iz knjige izvemo tudi, da mu je tožilec nekoč dodelil dva osebna stražarja, da je moral zaradi ogroženosti skoraj leto dni spati na policijskih postajah, da sta mu razpadli dve družini ali pa, da je pomagal prepričati Berlusconija, da ni razpustil protikorupcijskega telesa v Italiji. Drago naj bi bil Bruslju zameril, ker se zadovolji le s priporočili glede korupcije: »Evropska komisija se na boj proti korupciji požvižga.«
Če že EU v teh rečeh ni učinkovita, se zdi toliko bolj skrb zbujajoča avtoričina predstava o nekakšnem svetovnem protikorupcijskem »supersodniku«, še enem brezzobem tigru, katerega morebitna učinkovitost je v globalni »mafizaciji« gospodarstva, na katero Jolyjeva v knjigi pravzaprav namiguje, vsaj dokler naj bi polovica finančnih transakcij potekala prek davčnih oaz, povsem nepredstavljiva.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.