13. 8. 2009 | Mladina 32 | Politika
Reševanje Mure - nacionalni šport?
Dovolj je reševalcev in zamisli! Namesto lotevanja stvari na horuk je skrajni čas, da se Slovenija reorganizira za reševanje družbenih problemov
Dr. Jože Vogrinc, sociolog kulture in medijev, predava na Oddelku za sociologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.
© Borut Krajnc
Zadnje tedne se z reševanjem Mure ukvarja tako rekoč vsa Slovenija: vlada, parlament in opozicija pa novinarji poročevalci, kolumnisti, humoristi in pisma bralcev. Ponujajo se rešitelji, prodajajo majice, država pa čisto resno od navadnih državljanov pričakuje, da bojo pomagali z bistrimi zamislimi, kakor da iščemo pogrešano osebo. Dejansko pa to, kar spremljamo tako rekoč v živo, ni le propadanje velikega podjetja, ampak odmiranje živega dela Slovenije: ljudi, regije, gospodarske panoge, načina življenja.
Nenehna medijska spremljava ima zelo dvoumne učinke na slovensko javnost. Nastaja varljiv vtis, da si prav vsi, od premiera prek Joca Pečečnika do kupcev Murinih majic, prizadevamo, da bi Muro rešili. Vtis vsesplošnega naprezanja in solidarnosti. Ta vtis pa že na prvi pogled postavljata na laž hkraten občutek popolne nemoči in neusmerjeno rastoče nezadovoljstvo s krivci (četudi nimamo pojma, kdo so) in z razpoloženjem v državi (četudi nezadovoljstvo večine ni vzročno povezano z Muro, Muro dojemamo kot simptom dogajanja in kot grozljiv zgled, kaj nas lahko doleti).
Če odzivanje različnih družbenih dejavnikov pogledamo le malo natančneje, vtis o vsesplošnem prizadevanju za rešitev Mure izhlapi. Najprej je treba, ko govorimo o tistih, ki so se s svojimi zamislimi v zvezi z Muro znašli v medijih, razločiti med tistimi, ki so za Muro tako ali drugače odgovorni (lastniki, vodstvo, delavci; prokurist, upniki, potencialni vlagatelji; občina in država), in tistimi, ki jih Mura ne zavezuje in se zato lahko brez večjega tveganja delajo pametne in razkazujejo svojo humanost: nepoklicani reševalci in pisci vseh sort, od družboslovcev prek novinarjev do satirikov in zabavljačev.
Teh drugih - navsezadnje sem objektivno med njimi tudi sam -, čeprav si lahko privoščijo čvekati ali početi neumnosti, ni dobro imeti za sebičneže, ki kvečjemu ovirajo iskanje rešitev za Muro. To, da se odzivamo vsi, je jasno znamenje, da je kriza v Sloveniji dosegla novo, višjo kvalitetno raven. Šele z Muro smo se začeli zares, čeprav nejasno, zavedati, da se v tej krizi nepovratno spreminjajo temeljne koordinate življenja v kapitalistični Sloveniji v kapitalistični Evropi. Stresel nas je šok. Iz medijev in navadnih ljudi govori ta šok. Govorjenje v šoku pa še ni razmišljanje, kaj šele analiza položaja in preudarek, kako ravnati.
Prva poteza razmišljanja je pazljiv preudarek tega, kaj delajo tisti, ki so za Muro odgovorni. Dovolj zgovorno je, da je vodstvo poslalo delavce na nedoločljivo-začasno-trajen dopust. To je ena oblika tistega, kar Tonči Kuzmanić v Sobotni prilogi Dela imenuje s pravo besedo »izprtje« oziroma »izpor«. Delavce so poslali domov, obdelovat vrt, ker današnji kapitalizem in njegova država ne vesta kaj delati z Murinimi delavci, ko rešujeta Muro. Obravnavani so kot breme in problem - v najboljšem primeru kot del krožečega kapitala, v glavnem pa kot strošek, glede katerega se je treba zdilati, kateri izmed družbenih dejavnikov, vpletenih v reševanje Mure, ga bo nosil in koliko. Niso obravnavani kot proizvajalci blaga, ki nosi ime Mura; kot ustvarjalci vrednosti z imenom Mura; kot tisti družbeni dejavnik, brez katerega sploh ne bi bilo česa reševati!
Reševanje česa je reševanje Mure? Grozljivost stalnega medijskega spremljanja odmiranja Mure je v tem, da nas - poročevalce in bralce, gledalce, poslušalce - otopi, da ne opazimo počasne erozije »predmeta«, ki se rešuje. Ni treba brati med vrsticami, ampak samo primerjati številke in formulacije, ki jih izrekajo prokurist, predstavniki države, upniki in potencialni vlagatelji. Muro obravnavajo kot zaklanega prašiča, s katerega s tako ali drugačno morbidno domišljijo režejo mastne in slastne kose, puščajo pa tisto, kar bo končalo v kisli župi ali žolci. Nikogar ne zanima »stara Mura«, vsak pa ima svojo vizijo »nove Mure«. »Nova Mura« je zanesljiva blagovna znamka pod pokroviteljstvom »strateškega partnerja« (beri: last globalne firme, ki ji bojo specialisti in intelektualni delavci nekdanje Mure vir za outsourcing izvršilnih del, ki jih za zdaj zaradi zapletenosti ali razdalje ali kulturnih razlik še ni mogoče naročiti npr. v Bangladešu). Navajajo različne številke, koliko zaposlenih v »stari Muri« utegne dobiti zaposlitev v »novi Muri«. Bolj optimistične med temi napovedmi se sučejo globoko pod polovico števila zaposlenih konec leta 2008 ali letos.
Reševanje česa je torej reševanje Mure? Ponavljam vprašanje, ker je bistveno. Je pa seveda samo retorično vprašanje. Odgovor poznate. V najboljšem primeru se rešuje ime, blagovna znamka, po verjetnejši različici rezultata ob polčasu pa gre za reševanje tistega, za kar upniki pač računajo, da je kaj vredno za potencialnega kupca. Nikakor pa to ni reševanje tekstilne tovarne Mura, še manj ljudi, ki so v njej delali in so naredili najpomembnejše podjetje v Pomurju ter steber tekstilne panoge v Sloveniji (in nekdaj tudi v Jugoslaviji). Ljudje, ki bodo ostali brez dela, in usoda regije niso del tega paketa. Prepuščeni bodo drugim službam. Iz proizvodnega stroška bodo postali socialno breme. Ni pa v načrtu, da bi ostali in postali sami tisti družbeni dejavnik, ki bo sam vsaj soodločal o svoji usodi.
Mislim, da obstaja še en pomemben člen slovenske države, ki se z usodo Mure za zdaj še ni kaj dosti ukvarjal. Ustavno sodišče. Če namreč listine ne lažejo, piše v slovenski ustavi, da je Slovenija socialna država. Ali se gospodi ustavnim sodnikom ne zdi skrajni čas, da bi razmislili, ali je družbena realnost (= Mura) v kakšni zvezi s to opredelitvijo? Jih smemo celo prositi, da bi se o tem uradno izrekli?
Erozija javne predstave o tem, kaj je Mura, ni presenetljiva. Mediji za to niso kaj bolj krivi od gospodarstvenikov, politikov ali družboslovcev. To, kar se dogaja z Muro, namreč v kapitalizmu ni nič posebnega. Za neoliberalistično ekonomsko in politično pamet je to, kar se dogaja, samoumevno in pričakovano. Prosti pretok blaga in storitev po vsem svetu, ob stisnjenosti cenene delovne sile v kletke držav, kjer se je po nesreči rodila, v tej krizi še bolj kot prej pometa z ostanki tekstilne proizvodnje v razvitem svetu. Tekstila se (razen v posebnih primerih) v razviti Evropi ne splača več delati. Zakaj pa imamo Azijce? Slovenske tekstilne podjetnike boste našli morda v Romuniji, zanesljivo pa na Šrilanki ali v Vietnamu.
Neoliberalistični katekizem pravi, da bo razvoj - v našem primeru »nova Mura« - sprožil razvojni zagon in odprl nova delovna mesta. Morda. Verjetno. V tem katekizmu pa nikoli ne piše, kar morate izvedeti iz socialne zgodovine zadnjih dveh stoletij, odkar je Adam Smith 1776 napisal Bogastvo narodov. To nikoli niso delovna mesta za tiste, ki so izgubili delovna mesta zaradi modernizacije panoge ali zaradi selitve proizvodnje v druge kraje. Prav tako ne piše, kar je ugotovljivo z resno sociološko analizo: posodabljanje zaposlitvene strukture v sodobnih družbah nikakor ne »proizvaja« avtomatično delovnih mest, ki so intelektualno zahtevnejša in bolje plačana. Prinaša veliko takega dela, ki je priložnostno, slabo plačano, lahko priučljivo in nezanimivo. Bi radi po telefonu »anketirali« ljudi, ali jih zanima najnovejši pripomoček za še bolj brezmadežno čiščenje, ali bi rajši prodajali burek?
Novi tipi zaposlitve slovijo po svoji »fleksibilnosti«, kar prevedeno v vsakdanjo govorico praviloma pomeni, da so pravice delavcev slabše zavarovane kakor v starih industrijskih panogah z organiziranimi sindikati. Delovna mesta so bolj razpršena, bolj začasna, pogodbe bolj »individualne«, možnost sindikalnega organiziranja slabša, izkoriščanje večje.
A problem delavk in delavcev Mure je, da so dela novega tipa praviloma dela za mlade in okretne ljudi in so zanje potrebne popolnoma drugačne sposobnosti in spretnosti od tistih, ki so jih razvile industrijske delavke. Teoretično se jih je lahko priučiti, v praksi pa so popolnoma tuja navadam in vrednotam industrijskih delavk. Namesto ročne spretnosti in dela s predmeti v okolju z veliko sodelavci je pri njih najpogosteje potrebno samostojno, psihično naporno vsiljivo, hkrati pa prisiljeno prijazno komuniciranje s popolnimi tujci.
Slovenski kapitalistični povzpetniki priporočajo delavkam isto zdravilo kakor Malthus pred 200 leti. Bojujte se za goli obstanek; naučite se tistega dela, po katerem je povpraševanje, in pojdite tja, kjer je povpraševanje. Problem takih nasvetov je, da jih delavke ne potrebujejo, ker se morajo tako ali tako že ves čas ravnati po njih. Hudič je konkreten. Ekonomist, ki se vozi na seje nadzornega sveta iz Ljubljane v Koper, je za to odlično plačan. Delavki, ki se je vozila delat v Soboto iz bližnje vasi, bi vožnja npr. v Maribor, četudi bi bila organizirana in plačana, pomenila eno uro ali dve manj za gospodinjska opravila, nego družinskih članov in, recimo, za delo na polju in vrtu, prepotrebno za družinski proračun. Življenje bi bilo treba v celoti na novo reprogramirati. Kdo in kdaj bo, recimo, v tem primeru peljal otroke v vrtec in jih potem pripeljal domov in kdaj? Vzorec industrijskega razvoja v Sloveniji zadnjih 50 in več let tiho predvideva, da si je večina delavcev postavila hiše, da se vozi na delo nekaj kilometrov, da si doma pridela nekaj hrane itn. Življenje družine in vzorci dela so nerazdružljivo povezani. Socialistična podjetja so to po tihem bolj ali manj upoštevala. Turbokapitalistov to ne zanima. Zanje so podjetja oblika obstoja kapitala, in zakaj bi silili v Pomurje, če jo je mogoče preliti v kaj bolj premičnega, pa najsi na Cipru ali na Bahamih?
Poklicno preusmerjanje je veliko težje, kakor se zdi. »Modreci«, ki so pred več desetletji vpeljali »usmerjeno izobraževanje«, so v začetku sedemdesetih let do človeka natančno izračunali »potrebe po kadrih« v Sloveniji. Gospodarska kriza in tehnološke spremembe so odpihnile te fantastične izračune v deželo Nije. Odtlej ne verjamemo več v poklic za vse življenje. Podatki o smiselnosti in uspešnosti programov preusposabljanja v Sloveniji so nenatančni in anekdotični. Poznam npr. podatek iz Zasavja, kjer so pred nekaj leti približno 60 delavk, ki so izgubile delo v tekstilni tovarni, preučili v kuharice. Problem je bil, da nihče v Zasavju naenkrat ni potreboval kuharic. Delo kuharice je po končanem programu dobila ena sama med njimi.
Kako torej reševati tiste odvečne delavce, ki so bili »stara Mura«, pa ne bojo vzeti v »novo Muro«? Tega se javno ne vpraša nihče, ker tega nihče ne ve. Nihče od odgovornih o tem nima pojma. Najlažje bi bilo, če bi nekaj tisoč ljudi nenadoma nehalo obstajati. Vsaj kot »socialni problem«. Naj se upokojijo! Naj grejo na Šrilanko, k slovenskim tekstilnim podjetnikom? Ali pa gojit solato na domači vrt in buče na njivo?
Slovensko družboslovje v resnici nima pojma ne o dejanski trenutni razredni sestavi slovenskega prebivalstva, še manj o njeni dinamiki v zadnjih dvajsetih letih. Seveda imajo socialni delavci in ekonomisti nekatere podatke o nekaterih gibanjih. Ko pa gre za celovito predstavo o tem, kaj se dogaja in kaj naj pričakujemo, se nam o tem niti ne sanja. Kratko malo ne vemo, katere panoge in kateri njihovi deli imajo razvojno perspektivo in kateri ne. Politika, pa tudi družboslovci, ki ji svetujejo, se praviloma ozirajo po zgledih večjih in razvitejših evropskih držav, ki jih kolikor toliko poznajo. Zanesljivo lahko pričakujete, da bo desna vlada zglede iskala na Bavarskem ali v Avstriji, »leva« pa v Britaniji ali Skandinaviji. O vzrokih za popolno zanemarjenje raziskovanja slovenske družbe lahko le ugibam. Zanesljivo je, da država že desetletja ne podpira nobene resne dolgoročne večdisciplinarne raziskave družbene strukture in dinamike v Sloveniji. Zanesljivo je tudi, da habilitacijske komisije univerz z merili, ki so za družboslovje in humanistiko prisilna in nesmiselna, silijo univerzitetnike (ti v ogromni večini nimajo nobenih možnosti za samostojno in organizirano empirično kvantitativno raziskovanje) v manično medsebojno tekmovanje v objavljanju v tujih revijah, ki prinaša točke za napredovanje, je pa popolnoma nepovezano z delom drugih slovenskih družboslovcev (saj vsak išče svojo nišo) in samo posredno in po naključju prinaša spoznanja o družbenih razmerjih v Sloveniji. Država si z družboslovjem ne more pomagati, ker ne država ne družboslovci niso naredili nič, da bi ji lahko pomagali, država pa se tudi še ni zavedla, da pomoč potrebuje.
Sklepa sta dva in oba sta porazna. Prvega je dovolj jasno zapisati: ko odgovorni dejavniki »rešujejo Muro«, to »reševanje« ne vključuje nobene perspektive za večino ljudi, ki so bili doslej in so za zdaj še vedno Mura. Drugi je tudi jasen, nikakor pa ni dovolj: te perspektive ni, ker ne »država« ne »stroka« ne vesta, kaj narediti.
Tretji sklep sledi iz prvih dveh. Dovolj je reševalcev in zamisli! Namesto lotevanja stvari na horuk je skrajni čas, da se Slovenija reorganizira za reševanje družbenih problemov. To ne bo mogoče brez načrtnega družboslovnega raziskovanja, ki ne bo omejeno na domnevno takoj uporabne ugotovitve (npr. ekonometrične), ampak bo predvsem povezalo v skupni perspektivi ekonomske in sociološke (in še marsikatere druge) kratkoročne in dolgoročne premisleke. To je nujen pogoj, da se nam nehajo dogajati Mure.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.