Ustavimo Spomenko!

Najaktivnejši politični podmladek, kakor sami sebi pravijo v Mladi Sloveniji, mlajši sestri neparlamentarne Nove Slovenije, je v javnost poslal izjavo, v kateri so se spravili nad Spomenko Hribar. Izjava marginalne mlade politične grupacije bi bila načeloma banalna, del obrobnega političnega dogajanja, če ne bi razkrivala tistega, kar mislijo starejši politiki. V politiki je namreč podobno kot drugje, mladi kričijo, kar starši šepetajo, in tudi podmladki političnih strank javno delajo, kar njihovi starejši, domnevno bolj zreli politični vzorniki raje ne povejo na glas. Ali pa povejo po ovinkih, prek svojih podmladkov.
Mlada Slovenija je v izjavi za javnost zapisala, da je bila Spomenka Hribar nekoč sodelavka SDV, po domače Udbe. Da jo je strah pred odkrivanjem resnice o totalitarističnem sistemu in zločinih, »ki so jih njeni partijski tovariši pridno zakrivali in s katerimi je kot komunistka (članica KP je postala pri 18 letih) tesno sodelovala«. In da se, ker ima pomisleke o vsebini evropske resolucije o obsodbi totalitarizmov, počuti ogroženo. »Gospa Hribar se odziva na ukaze svojih nadrejenih, seveda, ko se le-ti počutijo ogrožene. Ko je ogroženo njihovo bistvo - pridobitve komunistične revolucije in oblast.« Logika je preprosta: Spomenka Hribar naj bi bila nekoč sodelavka Udbe in tudi zato se danes ne strinja z desno, za nekatere edino resnično interpretacijo zgodovine druge svetovne vojne in dogajanj po njej. Mimogrede, podmladek je prav po nemarnem v naslovu sporočila za javnost zapisal: »Spomenka Diklić - poročena Hribar«, in dodal, da je bila rojena v Beogradu. Kot da bi srbski priimek očeta Hribarjeve in rojstni kraj vnaprej dokazovala, da je ta gospa a priori sumljiva.

Dokaz brez dokaza

V Mladi Sloveniji resnih dokazov o tem, da je bila Hribarjeva sodelavka Udbe, niso pokazali. Njihov vir podatkov je udba.net, ki danes ni več javno dostopna, nekoč pa je bila na kratko objavljena na internetu. Šlo je za kopijo mikrofilmov Centralne abecedne evidence s konca osemdesetih let, v katerih je bilo zabeleženih več sto tisoč oseb. Objavljen je bil seznam s številčnimi gesli in imeni, nekakšen knjižnični katalog. So bili vsi, ki so bili omenjeni na seznamu, sodelavci Udbe? Ne, nekateri so bili sodelavci, spet drugi so bil nadzorovani, tretji občasni viri podatkov, v udbi.net so se znašli tudi tisti, ki sta jih kakorkoli obravnavala ljudska milica in sodnik za prekrške. Velikanska množica ljudi torej.
Mlada Slovenija pravi, da ima Spomenka Hribar dosje s številko SDV: 0017138-0000. Morda je to res, v pozneje objavljeni knjigi Dušana Lajovca, ki je dosje spravil na internet, njenega imena ni. V knjigi sicer ni tudi nekaterih drugih imen, ki so bila na internetu objavljena.
Zgodovinska stroka ima o udbi.net različna mnenja, podobno gradivo je nekoč gotovo obstajalo, vendar ni najbolj jasno, če je bilo objavljeno deloma prirejeno ali ne. Prav tako ni jasno, kaj točno pomeni šifrant, kaj pomenijo številke zraven imen dosjejev, kako jih torej interpretirati.
Vendar pri Hribarjevi dvoma o šifrantu ne more biti: številke dosjejev med 16.000 in 18.000 so, kot je bilo zapisano v pojasnilu, objavljenem na ugasli spletni strani, »registracijske številke in oznake nadzorovanih oseb po kategorijah«. Dosje Spomenke Hribar nosi številko 0017138. Po podatkih s seznama udba.net torej ni bila sodelavka organov državne varnosti, pač pa je bila nadzorovana. Podmladka to dejstvo očitno ni zanimalo.
Spomenki Hribar se zdijo očitki mladih politikov smešni. »Pismo podmladka NSi je otročje, očitki absurdni. Mladci so zamešali tiste, ki jih je SDV obravnavala ('spremljala'), in tiste, ki so to počeli. Midva s soprogom sva bila med 'objekti' spremljanja, in sicer - domnevam - da že od januarja 1964, ko sva organizirala simpozij pod naslovom 'Alienacija in dezalienacija v socializmu', nanj pa povabila tudi t. i. perspektivaše (Tarasa Kermaunerja, Veljka Rusa, Janka Kosa, Dušana Pirjevca iz Sodobnosti in druge). Pred časom je Nedeljski dnevnik objavil pričevanja nekoga, ki je imel nalogo 'spremljanja' najinega početja. Natančno je opisal, kako sta (mislim, da sta bila dva) več ur čepela v gozdu nad našo hišo, ko se je znočilo, pa sta jo nameravala 'obiskati', tedaj pa je moja mama prižgala luč - hiša ni bila prazna, čeprav smo mi bili na morju. Leta 1976, ko smo tudi bili na dopustu, so 'neznanci' ponoči 'obiskali' našo hišo in se več ur zadrževali v njej - vsa vas je vedela, za kaj gre. Kaj so iskali, ne vem; midva nisva nikoli nič skrivala; kar sva mislila, sva tudi objavila - če so hoteli drugi.« V Mladi Sloveniji se ne dajo. Njihovega predsednika Jerneja Vrtovca pomisleki ne zanimajo. »Njeno ime je na seznamu, to vam lahko povem, nekdo nam ga je dal, sedaj pa naj Hribarjeva razčisti s svojo preteklostjo.« In številka v šifrantu, ki govori o tem, da je bila nadzorovana? »Šifrant je samo ena od interpretacij, sicer pa njena nadaljnja dejanja, od razbitja Demosa dalje, kažejo na to, kako je usmerjena.«
Na seznamu udba.net so bila sicer objavljena imena še nekaterih drugih politikov, med njimi tudi desnih, recimo Barbare Brezigar, Lojzeta Peterleta, Mihe Brejca ... Ko se je Lojze Peterle spuščal v bitko za evropski mandat, nihče iz njegove Mlade Slovenije ni govoril o udbi.net, nasprotno, aktivno so pomagali pri njegovi kampanji. Peterletov dosje nosi številko 13606, kar pomeni »stalne ali občasne vire v rimskokatoliški cerkvi«. Omenjena oznaka je seveda nekaj drugega kot številka nadzorovane osebe.

Prazne glave

Ko smo mladega Jerneja Vrtovca, predsednika Mlade Slovenije, vprašali, ali ni bila ravno Spomenka Hribar tista, ki je v Sloveniji začela odpirati vprašanja zločinskosti komunističnega režima, je mirno dejal, »da se je pač spremenila«. Ko smo ga vprašali, kako je že naslov eseju, ki ga je Spomenka Hribar napisala v začetku osemdesetih, kjer je odkrito pisala o pobojih in spravi, se naslova eseja ni niti spomnil.
Pa ponovimo osnove. Tekst Spomenke Hribar Krivda in greh je nastal leta 1983. Še pred objavo je o njem razpravljala partija, Spomenko Hribar pa so zaradi njega vrgli iz partije, tekst pa je v integralni obliki izšel šele tri leta pozneje v Katedri. Ni prvi, je pa eden od najpomembnejših tekstov, ki je spregovoril o zločinih revolucionarne oblasti. Tudi o pobojih. Krivda in greh je bil skratka eden od, kakor pravi Spomenka Hribar, »simbolnih začetkov resničnega sesipanja partijske oblasti in priprave na demokracijo«. Kdor vsaj malo pozna zgodovino osamosvajanja, se resnično ne more spraševati, koliko Udbe je bilo v Spomenki Hribar. Zgodovinar dr. Božo Repe je recimo pred tedni zapisal, da je »Spomenka Hribar državljanski pogum in načelnost dokazala v časih, ko je bil Janez Janša še zelo zagret mladinski funkcionar«.
Vendar pri vsem skupaj ne gre le za obliko političnega boja, ta je pač včasih korekten, drugič pa ni. Gre za politično paranojo. In enodimenzionalen pogled na svet. »Samo pismo pa je - kakorkoli je že otročje - vendarle simptom naših družbenih razmerij, politične kulture in duhovnega utripa,« pravi Spomenka Hribar. »To, da se že mladi - ne da bi se potrudili izvedeti iz dokumentov in pričevanj, kakšna so dejstva, verjamejo svojim 'vodnikom', in to brez kritične rezerve, brez vsakega dvoma, s takšno politično paranojo - vključujejo v politične spore, pa je zaskrbljujoče dejstvo! Kam to pelje? Kdaj se bo to končalo? Ob takem dogodku bi se morali politiki zamisliti in se vprašati o svoji odgovornosti za našo družbeno atmosfero. In za prihodnost!«
Kam to pelje, je težko napovedati. Novi Sloveniji in njenemu podmladku, ki prisegata na »krščanske vrednote«, pa se bo vrnitev v parlament z lažmi in manipulacijami težko posrečila.