8. 10. 2009 | Mladina 40 | Politika
Boj za voditelja EU se je začel
Tonyja Blaira ne sprejemajo z navdušenjem
Evropski voditelji bodo imeli po potrditvi Lizbonske pogodbe na Irskem lahko delo, da jo spravijo tudi v življenje. Če bodo strli »upor« Vaclava Klausa, češkega predsednika, ki je prepričan, da je zadnji branik evropske demokracije, bo Evropska unija ob začetku prihodnjega leta delovala po novih pravilih. Lizbonska pogodba, kar je treba priznati, prinaša boljši, predvsem preglednejši in tudi učinkovitejši sistem odločanja znotraj EU ter urejanja razmerij z nacionalnimi parlamenti. Prinaša pa tudi nekaj novih prestižnih delovnih mest. EU bo z njo dobila vodjo zunanje politike in predsednika evropskega sveta. Zdaj bi imel nekdanji ameriški sekretar za zunanje zadeve Henry Kissinger, ki je v sedemdesetih letih cinično spraševal: »Koga naj pokličem, če želim govoriti z Evropo?«, ustreznega sogovornika na tej strani Atlantika.
Precej bolj nejasne so naloge predsednika evropskega sveta. Imel bo dveinpolletni mandat, z možnostjo podaljšanja. V opis njegovih nalog sicer sodi predstavljanje unije v svetu in vodenje sestankov z voditelji evropskih držav, vendar njegove naloge podrobneje niso pojasnjene. Po mnenju poznavalcev bo imela funkcija takšno težo, kot ji jo bo dal sam človek, ki bo kot prvi zavzel to mesto. O tem, kdo bo predsednik, bo odločal vrh članic EU oktobra v Bruslju.
O kandidatih krožijo različna imena. To službo naj bi si želel nizozemski premier Jan Peter Balkenende iz vrst krščanske demokracije, socialdemokrat Paava Lipponen, nekdanji španski premier Felipe Gonzaleza z leve sredine, nekdanji avstrijski kancler Wolfgang Schüssel in konservativni luksemburški premier Jean Claud Junker. Služba pa mika tudi Tonyja Blaira, nekdanjega britanskega predsednika vlade. Poznavalci pravijo, da Blair uživa podporo predvsem zato, ker naj bi s svojim imenom in s svojimi izkušnjami Evropo trdneje usidral v globalno geopolitiko. Ker je veliko ime in izkušen politik, naj bi bil najustreznejši sogovornik ameriškega predsednika Baracka Obame in ruskega premiera Vladimirja Putina. Zanimivo je, da nekdanji britanski premier, ki je do nedavna deloval v vlogi odposlanca Evropske unije četverice za Bližnji vzhod, še ni potrdil, da si želi postati predsednik. Tudi zanikal ni, četudi je sredi letošnjega julija njegovo kandidaturo podprla britanska vlada. Britanska ministrica za evropske zadeve Gleny Kinnock je potrdila, da je kandidat, vendar se sam noče izreči, ker »ne moreš biti kandidat za službo, ki dejansko (še) ne obstaja«.
Politični teren že več mesecev preizkušajo njegovi prijatelji. Očitno so v lobiranju uspešni. Odkar mu je decembra lani izrazil podporo francoski predsednik Nicolas Sarkozy, ima Blair precej možnosti, da postane prvi predsednik Sveta EU. Seveda pa se v EU brez privolitve Nemčije nič ne zgodi. Nemška kanclerka Angela Merkel še molči. Ni tudi skrivnost, da Merklova in drugi nemški politiki zamerijo Blairu, da je brez posveta z evropskimi zavezniki podprl nekdanjega ameriškega predsednika Busha v vojni z Irakom. Očitajo pa mu tudi, da mu Britancev ni uspelo navdušiti za Evropsko unijo, kar velja še posebej za vstop Velike Britanije v denarno evroobmočje in v skupni schengenski prostor.
Da predsednik Evropske unije ne more biti iz evroskeptične države, poudarjajo tudi države Beneluksa, kjer so že začeli kampanjo proti Blairu. Njihovi predstavniki so v skupnem pismu opozorili, da mora predsednik Sveta EU »izpričevati svojo zavezanost evropskim idejam in imeti oblikovan pogled na celotno politiko unije«. Blaira ne podpirajo kajpada niti britanski konservativci, ki naj bi zmagali na britanskih parlamentarnih volitvah prihodnjo pomlad. V evropski socialistični skupini pa mu zamerijo preveliko neoliberalnost, ki jo je zagovarjal. Proti Blairu se je javno izrekel luksemburški premier in vodja držav evroobmočja Jean Claude Junker. Za nemško izdajo Financial Timesa je dejal, da Blair nima dovolj posluha za interese in predloge manjših evropskih držav. Če k temu dodamo še dejstvo, da je bila njegova misija na Bližnjem vzhodu neuspešna, ima evropska politična elita dovolj razlogov za premislek, ali je Tony Blair ustrezna osebnost za vodenje Evropske unije.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.