12. 11. 2009 | Mladina 45 | Politika
Tožilstvo pritrjuje Berglundu
Tožilstvo bi moralo nemudoma odstopiti od pregona finskega novinarja Magnusa Berglunda
Janez Janša je zaradi vsebine oddaje Resnica o Patrii konec lanskega leta na tožilstvu podal štiri predloge za kazenski pregon treh intervjuvancev v oddaji in avtorja oddaje Magnusa Berglunda. Očital jim je kaznivo dejanje žaljive obtožbe. Tožilstvo je hitro odstopilo od pregona Bojana Potočnika, Draga Kosa in Milana Švajgerja, zoper Berglunda pa vložilo zahtevo za preiskavo. Zadnjih nekaj dejanj skupne finsko-slovenske preiskovalne skupine dokazuje, da je v tem kontekstu prav za pregon Magnusa Berglunda najmanj pravne podlage. Če želi slovensko tožilstvo ohraniti vsaj nekaj dostojanstva, je skrajni čas, da odstopi od pregona finskega novinarja.
Osvežimo spomin na trud, ki ga je generalna državna tožilka Barbara Brezigar vložila v kazenski pregon novinarja, ki je oddajo o domnevno umazanem ozadju slovenskega orožarskega posla stoletja končal z mislijo, da je končni naslovnik podkupnin v tem poslu Janša. Ko je Janša podal predlog za pregon, je kot navadno to kazensko zadevo po avtomatizmu dobila naključna okrožna tožilka na pristojnem ljubljanskem okrožnem tožilstvu. Vendar je nad ravnanjem tožilke Katarine Bergant v tej zadevi ves čas bedela generalna državna tožilka oziroma »njeni« tožilci. Ko se je Bergantova v skladu z zakonom po svoji strokovni presoji odločila zavreči pregon zoper vse štiri ovadene, ji je vodja ljubljanskega tožilstva Tamara Gregorčič primer odvzela in po posvetu z Brezigarjevo kar sama nadaljevala postopek. Na ljubljanskem okrožnem tožilstvu je vložila zahtevo za preiskavo zoper Berglunda. Kazenski postopek zoper novinarja se tako nadaljuje in je na sodišču, ki bo moralo odločiti, ali dovoli preiskavo zoper finskega novinarja ali ne. Zakaj je sedanje stanje v tej zadevi sporno? Zato ker celo samo slovensko tožilstvo z ravnanjem v zvezi z afero Patria dokazuje, da kazenski postopek zoper novinarja ni upravičen. Skupna finsko-slovenska preiskovalna skupina, katere slovenski del vodi vrhovna državna tožilka Branka Zobec Hrastar, je Janeza Janšo zaslišala kot osumljenca v zadevi Patria. Zaslišala ga je na podlagi doslej zbranih dokazov, ki jih šteje za zadostne, da Janša dobi status osumljenca. Gre za status, ki se ne podeljuje kar tako, pač pa le takrat, kadar organi pregona neko osebo vidijo kot storilca kaznivega dejanja. Na podlagi dokazne dokumentacije torej tudi slovensko tožilstvo in policija sklepata, da je Janša kriv točno tistega dejanja, katerega ga je v novinarskem prispevku obtožil finski novinar. Še bolj nerodno je, da je novinar sklepal iz istih podatkov oziroma vsaj iz večine tistih preiskovalnih podatkov, ki jih imajo organi pregona. In če je zbrana obremenilna dokumentacija v zadevi Patria dovolj, da oboji, finski in slovenski, organi pregona verjamejo, da je Janša storilec kaznivega dejanja, potem je ta dokumentacija zagotovo dovolj tudi za novinarski prispevek. In dovolj, da je to verjel tudi novinar.
Pogoj za novinarja je, da podatke preveri in potem na podlagi teh podatkov v dobri veri naredi sklep. Kar se tiče preverjanja podatkov, bi Berglundu težko kaj očitali, saj je imel v rokah policijsko dokumentacijo iz predkazenskega in kazenskega postopka. Zanjo pa veljajo najstrožja merila glede preverjanja resničnosti informacij že za policijo, saj gre za postopke, ki pomenijo najhujše posege države v človekove pravice. Ker je šlo za pomembno zgodbo in potencialno nezanemarljivo škodo, ki bi lahko nastala Janši, če bi se novinarjevi podatki ne izkazali za resnične, je zahtevana stopnja dobre vere v tem primeru logično visoka. Sklepanje na podlagi policijskih podatkov iz kazenskega postopka pa je že po naravi sklepanje v kar se da dobri veri. Razen seveda, če bi šlo za ponarejene dokumente, vendar so bili ti v našem primeru avtentični, saj jih organi pregona še vedno uporabljajo pri svojem delu. Kaj pa če Janše nazadnje sodišče ne obsodi oziroma tožilstvo niti ne obtoži? Gre za vprašanje, ki je brez pomena, saj je novinar sklepal na podlagi dotlej znanih preiskovalnih podatkov, na podlagi katerih so se mešani finsko-slovenski organi pregona Janši odločili podeliti status osumljenca storitve kaznivega dejanja.
Povsem možno je, da prvostopenjsko sodišče ne bo dovolilo preiskave zoper Berglunda, skoraj zagotovo pa tega ne bi dovolilo višje sodišče, ki je v zadnjem času spisalo nekaj sodobnih odločb s področja svobode govora in tiska. Vendar se zdi, da je tožilstvo opravilo svojo »dolžnost« že s tem, ko je na Janševo željo Berglunda preganjalo, dokler ga je lahko. A smisel tožilskega dela ni v tem, da tožilec navkljub strokovni presoji preganja brez milosti in neha šele, ko sodišče reče, da nima podlage za pregon. Postopek spominja na pregon Mitje Ribičiča, pri katerem je vrhovno tožilstvo prav tako na željo dela politike zadevo prevzemalo in predodeljevalo ter pregon nadaljevalo, dokler niso prav vsa možna sodišča odločila, da primer ne stoji.
Takšne tožilske hoje po robu zakona si sicer ni izmislila sedanja generalna državna tožilka, je je pa bilo v njenem mandatu preveč. Pa bo tudi še kakšna priložnost, saj Barbari Brezigar od šestletnega mandata ostaja še skoraj leto in pol. Razen če je seveda položaja ne bo predčasno stal sedanji pravosodni nadzor. Tega je ministrstvo za pravosodje na ljubljanskem tožilstvu odredilo prav zaradi domnevno nezakonite predodelitve spisa v primeru Berglund, ko so spis odvzeli pristojni tožilki in ga predodelili tožilki, ki ga je, se zdi, pogledala skozi Janševe oči.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.