Vse vesolje je 'le' igra

Ubog je moderni zahodni um, ki apriorno zavrača koncept reinkarnacije. Ubog zato, bi rekel, ker je praviloma ne zavrača na podlagi angažiranega tehtanja argumentov, temveč na podlagi neke otopele nezainteresirane dezinformiranosti. »Če bi me kak Azijec vprašal po definiciji Evrope,« je svojčas zapisal Arthur Schopenhauer, »bi mu bil prisiljen odgovoriti: to je tisti del sveta, po katerem straši nezaslišana deluzija, da je bil človek ustvarjen iz niča in da je bilo njegovo zadnje rojstvo tudi njegov prvi vstop v življenje.«
Sam sem sicer z regresijo brez uspeha poizkusil dvakrat, a sem zaradi neštetih dokumentov o močnih tovrstnih izkušnjah drugih ljudi (tudi kar nekaj znancev, ki se mi zdijo drugače sila racionalni in zaupanja vredni ljudje) do osnovnega koncepta ostal odprt. »Dokler se ne zavemo večnega zakona Smrti in Ponovnega Rojstva, smo zgolj medli gosti na temni Zemlji,« je napisal veliki Goethe, reinkarnaciji kot osnovni spiritualni ureditvi pa so bili v zgodovini naklonjeni tudi številni drugi izjemneži ... Samo za vzorec recimo Sokrat, Tolstoj, Voltaire, Jack London, Walt Whitman, Norman Mailer in Henry Ford. A to so nam pač nekako pozabili omeniti v šoli, ko je pa možnost večnega kroženja duš ja manj pomembna od rojstne letnice Frana Saleškega Finžgarja ali eksaktne sheme prebavnega sistema paramecija.

Prepovedana znanja

Na Vilija Ravnjaka so me pred meseci opozorili prijatelji, ki so ga opazili v odlični epizodi Polnočnega kluba na TVS. Prijateljem, ki veliko raziskujejo v to smer, se je zdelo, da so bili takrat pred mikrofonom zbrani ljudje, ki se resnično razumejo na te zadeve.
V primeru gospoda Vilija se mi je zdel dodaten bonus, da je drugače umetniški vodja mariborske Drame. To ima z vsebino tega portreta sicer bore malo zveze, bi pa pričakoval, da bo imel zato kak bralec, ki še vedno karkoli da na titule in položaje znotraj slovenskega establishmenta, več posluha za profilirančeva druga, recimo jim bolj onozemska dognanja. Dognanja, ki se zdijo v tem temnem trenutku edina kredibilna šola optimizma, kar jih je.
S kolegom Kranjcem sva si bila edina, da je prva stvar, ki jo človek na gospodu Viliju začuti, nek povsem izvenserijski notranji mir. Mir, ki izhaja iz pomanjkanja vsakega strahu, mir kot funkcija trdne prepričanosti o pravilnosti nekaterih izhodišč, obenem pa izostanka vsake nuje, da bi kogarkoli o čemerkoli prepričeval. Ta mir, pravi, je njegov stalni sopotnik že vse od leta 1987, ko je kot sedemindvajsetleten mladenič prvič stopil v stik z izkustvom izvorne praznine.
Do tega je prišel s pomočjo znane mistične tehnike po imenu 'intenziv razsvetljenja', torej nekakšnega zahodnjaškega šnelkurza zen-meditacije. In življenjski kompas se mu je postavil na glavo, kar je bilo super, saj je pri tej tehniki to nekako tudi namen. Bistvo je, da se za štiri dni s celim bitjem osredotočiš na eno samo vprašanje, in sicer: KDO SEM? Cilj je preseči vse miselne etikete in nadvladati obremenjujočo umsko prtljago, dokler ne izkusiš izvorne praznine, čemur potem praviloma sledi radikalna revolucija osebnosti. Samega izkustva praznine gospod Vili danes ne zna opisati, saj tako totalno presega meje jezika in razuma, da bi v najboljšem primeru lahko poskusil s slabimi metaforami - kar pa seveda nima smisla.
Važno je, da je imela izkušnja močne posledice - nič manj kot prej omenjeno revolucijo osebnosti. Skupek energije in zavesti, ki trenutno nosi ime Vili Ravnjak, je doživel totalen preobrat, seizmični zdrs vseh vrednot in prioritet, potres življenjskih prioritet. Pred tem, se spominja, je bil izjemno ambiciozen fant. Hrepenel je po slavi in vplivu, živel je za zunanjo potrditev skozi svoje delo. Konec koncev je bil prvič umetniški vodja mariborske Drame že s petindvajsetimi leti, kar je za tako mladega fanta seveda nadvse redek preboj ... A potem, ko je stopil v stik z resničnim ustrojem vesolja, so ga dotedanje ambicije zapustile. Stvari, ki so ga gnale do tedaj - banalnosti, kot so slava, ugled in vpliv - so danes stvari, ki mu nič ne pomenijo. Prioriteta so postali medčloveški odnosi, sočutje, kvaliteta bivanja tukaj in zdaj.
Ker je pripadnik prve novodobne generacije slovenskih iskalcev, je na pot duhovnega raziskovanja stopil na prelomu iz osemdesetih v devetdeseta. »Danes je to v Sloveniji množičen pojav, takrat nas je bilo pa res samo nekaj takih. Danes obstaja prava poplava new-age praks, takrat je bilo dejansko težko priti do duhovnih učiteljev - poleg tega si drugače kot danes, ko je to že praktično mainstream, dejansko potreboval kar precej poguma. Ljudje, ki so stopali na to pot, so bili predvsem iskalci razsvetljenja in notranje osvoboditve - zdaj pa opažam, da ljudi večinoma motivira iskanje rešitev kakšnih zelo konkretnih težav, bodisi zdravstvenih ali partnerskih ali službenih. Zadnja leta pravzaprav zelo redko srečam koga, ki ima višje cilje - torej ne zgolj konkretno pridobitniške. Je pa seveda res, da je samo trpljenje tisto, ki nas požene v iskanje resnice: zona udobja je v glavnem zona udobnega sna.«
V celoti se je posvetil poti raziskovanja in duševni mir se je v njem dokončno zacementiral, ko je odkril in raziskal koncept reinkarnacije. Lepo naključje je hotelo, da je bila v tistih časih zadnja gledališka predstava, v kateri je bil soudeležen kot umetniški vodja, Goethejev Faust ... In zgodba o evropskem Prometeju - torej nekom, ki je bil kaznovan, ker je drugim prinesel znanje - je na njem pustila velik pečat.
Goethe je bil dokazano nekdo, ki se je veliko ukvarjal z raziskovanjem prepovedanih znanj, in gospod Vili je sčasoma spoznal, da se je v tistih mračnih erah zaradi velikih zablod Cerkve na indeksu prekletih znašla kompletna podzavest Zahoda. Resnica namreč presega delitev na dobro in zlo, ta nenaravni zahodnjaški konstrukt! Na Vzhodu častijo tako 'dobra' kot 'zla' božanstva - in zakaj? Ker je v vsakem zlu tudi konkreten zametek dobrega: ključno je, da zlo ozavestimo, torej da ga človek pripozna v samem sebi ... ne pa da ga tako kot na Zahodu negiramo, panično pometamo pod preprogo in zanj krivimo druge.

Konec strahu

Regresijo kot metodo za stik s prejšnjimi življenji je odkril leta 1993. Takrat se je znebil strahu pred smrtjo, pa tudi mnogih drugih strahov. Namesto da bi še naprej iskal zunanje potrditve, je dobil ultimativno potrditev od znotraj - čemur sam danes pravi 'bivanjska gotovost - občutek, da se ti v resnici ne more nič zgoditi, saj si večen'.
Vse pomembne reči v življenju so se mu zgodile po naključju - in tako tudi regresoterapija. Na začetku je imel sicer težave, da se je prepustil, a ko mu je uspelo, je bila to druga radikalna transformacija v njegovem življenju. Takrat je odkril nič manj kot vzroke svoje usode: vse je začelo postajati smiselno.
Še danes ga fascinira odkritje, da v resničnem ustroju vesolja tako rekoč ni napake - da nihče ne trpi po krivici. Tudi če so človekove izkušnje še tako zmedene, se z dovolj vztrajnim raziskovanjem vedno najde jasen spomin, ki posledici ugotovi vzrok. Zakon karme je za gospoda Vilija osnovni zakon v vesolju: »V življenju nimam nobenih trdnih miselnih aksiomov, razen tega.« Karma je zanj igra povratnega učinka na neskončnem igrišču, kjer je vse povezano z vsem, torej čisto vsak atom v vesolju s čisto vsakim drugim ... In če se komu to sliši preveč bizarno, očitno ni najbolj na tekočem z moderno znanostjo, kjer kvantna fizika uči zelo podobne reči - pa če se zahodno-uškatličenemu umu slišijo še tako nore.
Gospod Vili konkretno o svojih prejšnjih življenjih nikoli ne govori, tudi svojim učencem ne, ker je to zanj stvar najgloblje intime. »Morda bom o teh življenjih nekoč napisal kako literarno delo, nočem pa o njih konkretno govoriti, ker bi jih s tem zbanaliziral.« Z leti je podrobno raziskal vsaj dvajset svojih prejšnjih jazov in med drugim ugotovil, da duše potujejo v jatah: da se v večini inkarnacij rodimo skupaj s svojimi sedanjimi prijatelji in sovražniki, samo v pomešanih konfiguracijah. Če je nekdo na našem življenju pustil zelo močno sled (tako v dobro kot v slabo smer), obstaja zelo velika verjetnost, da smo se z njim srečali že mnogokrat prej. Skupaj nas namreč drži energija vzroka in posledice, v bistvu energetski zapis v celicah.
Osnove regresoterapije niti niso tako zahtevne. Če imaš nekatera psihološka predznanja, je tehnika preprosta. Pomembne so predvsem terapevtske izkušnje, najbolj pa moč intuicije, s katero lahko potem toliko učinkoviteje osvobajaš travmatična jedra potlačenih čustev. To slednje je terapevtova prva naloga in zato se temu sploh reče terapija!
Gospod Vili je do sedaj regresiral okrog tristo ljudi in z njimi raziskal kakih tri tisoč inkarnacij. Ko potlačena čustva pridejo na plano in ko človek ozavesti podzavestne vzroke karme, se mu življenje praviloma izboljša. Konkretni zdravstveni simptomi, zaradi katerih ljudje iščejo pomoč, lahko izginejo.
Približno petnajst odstotkov vseh regresirancev se prejšnjih življenj ne more spomniti. Razlogi za to so različni, glavna dva bi bila premočen ego in/ali premočen razum. Karmično prečiščenje je seveda proces. Včasih je potrebnih več terapij, saj imajo nekateri za seboj veliko kompliciranih, travmatičnih življenj. Na srečo ni treba ozavestiti čisto vsakega od teh življenj - dovolj je, da očistiš slabo prtljago iz tistih ključnih, ki jih je po navadi nekaj deset. Preteklost je na nek način duh, ki straši v nas - in ko ga pomirimo, dobimo neskončno več energije za tu in zdaj.
Izkušenemu terapevtu niso dostopne samo naše pretekle, temveč tudi prihodnje inkarnacije. Tehniki se reče progresija, je pa tu treba biti nekoliko bolj pazljiv. Trdno definirana in nespremenljiva je samo preteklost, prihodnost pa še ne obstaja oziroma obstaja samo kot skupek možnosti, ki ga lahko z našimi dejanji in namerami kadarkoli vnaprej reprogramiramo. Prihodnost, v katero vstopiš preko progresivne terapije, je sicer realna in legitimna - vendar je lahko čez en mesec v sklopu identične seanse čisto drugačna, če se je vmes zgodilo dovolj pomenljivih stvari, ki jo preko zakona karme determinirajo.

Nesebično izobilje

Človeška življenjska oblika je po ugotovitvah našega sogovornika na srečo vse prej kot edina v vesolju, saj to vesolje kar brbota od milijard in milijard različnih bivajočih variant. Med regresijo se zgodi, da stopi terapevt v stik tudi s kakšno inkarnacijo z drugega planeta - sicer redko, a se zgodi. Takrat postanejo seanse podobne znanstveni fantastiki, a tako pač je.
Preko takih seans postane še bolj jasno, da je prva in najosnovnejša determinanta bivanja na Zemlji trpljenje. Razlog za to je, da sta pri nas duh in materija tako ostro ločena - drugje recimo obstajajo načini, kjer bitja z lahkoto prehajajo med tema dvema kraljestvoma, torej tudi med življenjem in smrtjo. Tam trpljenja skorajda ne poznajo, vsaj našega ne ... In tudi zato je človek tako globoko religiozno bitje, saj vsa religija in vsa mistika - in tako tudi regresoterapija - temelji na osmišljanju trpljenja.
V kozmičnem smislu je Človek nizko na karmični lestvici: »Človek je v resnici prehodna oblika - in prav zdaj je v ključni fazi svoje evolucije. Najbrž se bo v naslednjih nekaj desetletjih odločilo, ali bo Človek kot dosedanja življenjska oblika sploh še obstajal. Naj se sliši še tako paradoksalno, toda rešitev današnjih planetarnih problemov vidim samo v najsodobnejši tehnologiji, pod pogojem seveda, da bo prevladala neegoistična, neizkoriščevalska smer razvoja. Neka mera egoizma je do neke razvojne stopnje lahko koristna, potem pa postane škodljiva - in ravno danes smo na točki, ko je treba egoizem preseči, drugače nas čaka popolno samouničenje. Jaz sem glede prihodnosti optimist, verjamem, da bo čez sto let na Zemlji še vedno obstajala človeška civilizacija, ki pa ne bo imela z današnjo skorajda nobene zveze.«
Zemlja ni v vesolju čisto nič posebnega in na moje eksplicitno vprašanje, ali bi bilo v karmičnem smislu kaj posebej tragično, če bi se butasta opica dokončno samouničila, gospod Vili pravi, da sploh ne. Človek je v svojem krčevitem hlastanju po več in bolj pravzaprav precejšnja anomalija. Vesolje je po naravi nesebično, saj življenje v njem zaradi njegove neskončnosti in medsebojne prepletenosti definira izobilje. Ker sta v resnici pomembni samo energija in zavest, ki sta večni, je vsega na pretek in ni nobenega razloga za strah.
Vesolje je v resnici 'le' ena sama velika igra brez kakega velikega usodnega namena, kot bi ga prepoznali mi - torej namena z velikim N, smisla z velikim S, na katerega bi se lahko priklenili. Gospod Vili se je v zadnjih treh letih posvetil predvsem službi v gledališču in začel do trenutne tako brsteče ezoterične 'scene' dobivati kar malo distance. »Opažam, da je glavni problem mnogih duhovnih iskalcev danes prizemljenost. Gre za to, da NISO dovolj prizemljeni, da izgubijo občutek za stvarnost! Zelo hitro jih potegne v spiritualne svetove, ki so seveda zelo močni in privlačni - ampak na ta račun pogosto zanemarijo svoje tuzemsko življenje in s tem zgubijo bazo, v katero bi se lahko med spiritualnimi popotovanji vračali. Konkretno vsakdanje življenje je osnova in ključ duhovne zavesti. Veliko ljudi žal samo eno dimenzijo življenja zamenja za drugo; ker so nesrečni in nezadovoljni z vsakdanjo resničnostjo, pobegnejo v duhovnost. Pomembno je odkriti, da smo zgolj energija oziroma zavest, ki se nenehno spreminja, obenem pa ostaja ista.«