Kooperative v času krize
Mondragon se je dobro odrezal
Sedež podjetja Mondragon v istoimenskem mestu v Baskiji
Kooperative so ena izmed oblik delavske vključitve v lastniške sheme, kjer pa tudi soodločajo o svojem delu. Za uvedbo kooperativ se je poleti na konferenci »Okrevanja sveta s pomočjo kooperativ« zavzel tudi generalni sekretar Združenih narodov, Ban Ki Mun. »Kooperative, ki delujejo po načelih samopomoči in recipročnosti, lahko pripomorejo k okrevanju, še posebej med najbolj ranljivimi skupnostmi na svetu.« V svojem govoru pa je opozoril tudi, da so v času krize banke kooperativ celo povečale svoja posojila, medtem ko so se druge finančne ustanove umaknile. »Vse to dokazuje potrebo po močnem alternativnem podjetniškem modelu in institucionalni različnosti, ki bosta odporni proti klasičnemu finančnemu sistemu.«
V Evropi kooperative že dolga desetletja pomenijo alternativno ekonomijo in proizvodnjo. Večinoma so nastale v časih gospodarskih kriz na pobudo socialistov, britanskih anarhistov, liberalnih ekonomistov in krščanskih socialistov. Najprej so se pojavile v Franciji in Italiji, po drugi svetovni vojni pa tudi v Veliki Britaniji, v Španiji po padcu Francovega režima, na Finskem po gospodarski krizi ob razpadu Sovjetske zveze. Danes je v Zvezo evropskih kooperativ vključenih 171 delavskih kooperativnih organizacij iz 37 držav v evropski regiji. Združujejo 250.000 kooperativnih podjetij in zagotavljajo 5,4 milijona delovnih mest.
Med najbolj zanimivimi je španski Mondragon. Nastal je leta 1941 na pobudo mladega duhovnika Joseja Marie Arizmendiarriete. Danes je to izredno velik poslovni subjekt, med dvajsetimi največjimi v Španiji. Združuje 250 podjetij, ima več kot 100.000 zaposlenih in zgledno postavljena pravila notranjega ravnanja, odločanja in plačevanja ljudi. To je sistem, v katerem so delavci notranji lastniki podjetij v celoti, pa naj gre za zdravstvo, šolstvo, proizvodnjo ali raziskave, kar vse je v obliki podjetij vključeno v sistem. Če povemo, da v mondragonski kooperativi gledajo na kapital kot na sredstvo ali orodje za ustvarjanje produktivnega in do ljudi prijaznega delovnega okolja, smo povzeli bistvo takšnega projekta, ki pa je lahko dobičkonosen in socialen. Zato v kooperativi deset odstotkov letnega dobička namenjajo dobrodelnim ustanovam, 40 odstotkov ostane kolektivna lastnina na posebnem notranjem bančnem računu, preostalih 50 odstotkov pa je namenjenih za naložbe v širitev podjetij ali v nova podjetja. Če se katero izmed podjetij mondragonske kooperative znajde v težavah, mu bo njena banka posodila denar s polovično obrestno mero. Če se podjetje kljub temu ne izvleče iz težav, njena banka v bistvu donira vanj vložena sredstva. Po nekaterih raziskavah je mondragonska kooperativa dvakrat bolj dobičkonosna kot druga podjetja v Španiji. Leta 2007 je celoten sistem ustvaril 4,329 milijarde evrov čistega dobička; od tega kar 50 odstotkov v industriji, 30 v storitvah in 20 v financah. Kar 56 odstotkov tega denarja so dobili zaposleni v obliki soudeležbe pri dobičku.
Kako se je odrezala v krizi? Ker članov kooperative ni mogoče odpustiti, jih navadno premeščajo na druga delovna mesta ali dodatno izobražujejo. Tudi podjetja ni mogoče prodati, lahko pa ga zaprejo, vendar morajo njeni člani dobiti zaposlitev v oddaljenosti 50 kilometrov. Verjetno je zaposlitev delavcev, v primerjavi s klasičnimi podjetji, prava nočna mora menedžerjev. Toda kooperative imajo svoje prednosti. »Odpuščanja, skrajševanje delovnega časa in zniževanje plač je lahko doseči brez stavk. Tudi sporazum je lažje doseči kot pa v podjetjih, ki se morajo pogajati s sindikati in predstavniki vlad. Delavci so vseskozi seznanjeni z informacijami, zato lažje sprejmejo težke odločitve,« je zapisal Economist.
Seveda pa veljajo ugodnosti o zaposlitvi le za člane kooperative, drugi delavci pa so lahko prav tako na prepihu. Takšnih pa je v Mondragonu dve tretjini zaposlenih. Mnogi so zaposleni v podružnicah podjetij Mondragona, vse od ZDA do Kitajske, in zaradi stečaja partnerskih podjetij lahko izgubijo tudi službo. Soočajo se s kolegi, ki so lastniki, ki pa v teh primerih tudi ravnajo kot lastniki. Menedžerji, ki so člani ko-operative, lahko prejemajo na mesec trikratno delavsko plačo, tisti menedžerji pa, ki niso solastniki, pa tudi do osemkrat več. Če ne bi ravnali tako, verjetno dobrih menedžerjev ne bi dobili. Po ocenah poznavalcev, je Mondragon uspešno preživel zadnjo krizo predvsem zaradi trdno vzpostavljene socialne mreže na vseh ravneh podjetja, delavski voditelji v njem pa niso demonizirani kot v drugih podjetjih.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Glavni članek
Znanilci drugačnega sveta
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.