21. 1. 2010 | Mladina 3
Ateistična demokracija
V zibelki katolištva so ateisti dobili politično stranko
Generalna sekretarka Ateistične demokracije Carla Corsetti
© Democrazia Atea
V Rimu se je v torek prvič javno predstavila Ateistična demokracija, »stranka, utemeljena na svobodi pred religioznim nasiljem, enakosti, enakih možnostih ter brez predsodkov in vnaprejšnjih političnih, rasnih, socialnih in religioznih konceptov«, ki so jo ustanovili junija 2009, ter napovedala dejavno udeležbo v italijanskem političnem prostoru in sodelovanje na volitvah. Generalna sekretarka Carla Corsetti poudarja, da bo temeljno vodilo stranke laičnost države, ki jo zagotavlja italijanska ustava, osvoboditev ustanov verovanj in predsodkov, še posebej religioznih, in zaščita manjšin pred vsemi oblikami rasizma in diskriminacije. So za enakopravnost vseh religij, zdi pa se jim nedopustno, da se katerakoli razglasi za večinsko in svojo ideologijo vsiljuje vsem državljanom: »Predvsem bi radi zastopali glas ateistov, agnostikov in vseh manjšin, ki so v Italiji in Evropi izpostavljene religioznim pritiskom.«
Člani stranke bodo lahko prebivalci Evropske unije, na volitvah pa bodo sodelovali samo državljani Italije in tisti, ki imajo v državi stalno prebivališče. Vsi potencialni predstavniki stranke se bodo morali pred kandidaturo odpovedati zakramentom, kakršen je krst, oziroma doseči izbris iz cerkvenega registra. Glede odnosa do Vatikana je Corsettijeva jasna: »Povsem enak bo odnosu do drugih diktatorskih držav, to je tistih, kjer nimajo svobodnih volitev in ne spoštujejo človekovih pravic. V Vatikanu, kot vemo, ni svobodnih volitev.«
Italijo pogosto imenujejo »zibelka katolištva« in Corsettijeva se z oznako strinja, saj meni, da v njej državljani res sladko spijo, medtem ko se cerkvene oblasti vse bolj vpletajo v javno življenje in politiko: »Lahko bi imeli urejene šole, bolnišnice ..., ampak ne, raje vzdržujemo tujo državo.«
Podobnega mnenja je novinar Curzio Maltese, ki v knjigi La Questua (Nabirka) natančno opisuje, kako je katoliška cerkev v Italiji prisesana na državni proračun. Italijane stane približno pol toliko kot vzdrževanje celotne politične nomenklature, državne in lokalne, kar znese okrog štiri milijarde evrov in pol na leto. Približno četrtino dobi Vatikan prek uredbe »osmih promilov« iz dohodnine, ki jo je italijanski zgodovinar Piero Bellini že leta 1984 označil za pravno barbarstvo, drugo pa iz davčnih olajšav in državnega ter lokalnih proračunov.
Tudi v Sloveniji smo priča vmešavanju cerkve v javno življenje, poskusom uvedbe verouka v šole, navsezadnje politične in cerkvene oblasti napovedujejo tudi »drugi vatikanski sporazum«. Ob vsem tem pa ni jasno, koliko cerkev stane slovenske državljane. Vsaj okvirno se ve, kolikšno premoženje je katoliška cerkev dobila iz naslova denacionalizacije, niso pa znani natančni zneski, ki jih vsako leto dobi iz državnega in občinskih proračunov. Bi tudi Slovenija počasi že potrebovala takšno stranko?
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.