Naj jedo potico!

Ko je Zima še enkrat zamahnila z repom, je bilo videti, kot bi to storila samo zato, da bi v njih zatrla še zadnje veselje do življenja. Na jutro, ko je spet zapadel sneg, se je enajst gladujočih spet zbudilo v odprti baraki, ki je bila koristna praktično samo za streho. Sneg je potem naletaval tudi čez dan.

S kolego Peterlinom sva prišla okrog enih, torej na najtoplejši točki dneva. Bilo je tako pošastno mraz, da so mi noge po pol ure ledenele tudi v dragih švicarskih anti-mraz čevljih. Gladujoči so od Rdečega križa po par dneh brutalnega drgetanja ravno dobili nekaj ekstra bund in dek, a je bila večina še vedno obuta v preperele raztrgane superge, kakršnih večina med nami najbrž ne bi nosila niti med pleskanjem.
Nekaj optimizma se je zaledenela in sestradana enajsterica vsako sekundo sproti trudila črpati iz dejstva, da se je nekaj vendarle začelo premikati. Da so s svojim obupanim gambitom dosegli vsaj nek odziv. Skoraj istočasno z Mladino so do barake plašno pristopicljali predstavniki civilne zaščite in sociale. Pomoč je zjutraj ponudil župnik, s prijazno radovednim srcem se je oglasilo par krajanov.
Prve dni, preden so zgodbo zgrabili mediji, je enajsterica drgetala čisto čisto sama.
Obredli so vse institucije, ki so se jih uspeli spomniti. Šli so od policije prek inšpektorata do sociale, pa jim niso nikjer ponudili enega samega znosnega odgovora. »V četrtek vam bomo morda lahko kaj povedali,« jim je bilo dano vedeti v ponedeljek v nekem toplem uradu. Ko je delavce zanimalo, če je sprejemljivo, da oni vmes stradajo in zmrzujejo sredi ničesar, je uradna oseba samo skomignila z rameni: »V četrtek, ko se vrne šef.«

Samo da para legne

Enajst mož okrog barake je samo najbojevitejše jedro skupine 120 delavcev z juga, ki so magarčili za gradbeno podjetje Prenova. To bi bil natanko tisti tip delavca, na katerega hrbtu je bil dosežen še nedavno tako opevani bum našega gradbeništva. To bi bil natanko tisti bum, zaradi katerega se je bilo še leto ali dve več mogoče pretvarjati, da Slovenija v svojem ekonomskem bistvu ni pokradena razpadajoča špelunka.
Podjetje Prenova ima sedež v Kočevju. Njegov lastnik se imenuje Zoran Perkovič. Enajst delavcev je zadnjo plačo na tekoči račun prejelo 18. decembra 2008.
Vmes so vse do dveh tednov nazaj povsem normalno garali - kar v jeziku modernega suženjstva pomeni med 250 in 300 ur na mesec. S podjetjem Prenova imajo sicer podpisane zelo zavezujoče pogodbe, a so imeli od tega koristi zaenkrat točno nič. Zoran Perkovič jim je nekaj denarja dajal na roko, kar je s fascinantno prostodušnostjo novinarjem tudi že večkrat priznal. Delavci trdijo, da jim je večinoma dajal tam po dvajset evrov na teden - dobesedno toliko, da se niso sesedli od lakote. Perkovič na drugi strani trdi, da je dajal neprimerno več in da jim je torej dolžan občutno manj, kot pravijo.
»Imate doma družine?« je ena izmed dveh prijaznih tet s sociale vprašala naključna dva delavca pred barako. »Kako da ne!« je v odgovor izstrelil prvi: »Jaz imam šest otrok. En sin je bil tukaj gor z mano in je delal pri Perkoviču, pa je na koncu obupal in se vrnil nazaj dol.« Ponovimo še enkrat: teh enajst delavcev je samo tisto, kar je ostalo najbolj bojevitega. Perkovič naj bi jim bil v povprečju dolžan okrog 3000 evrov vsakemu. Enako naj bi veljalo tudi za veliko večino ostalih stotih delavcev, ki so po dobrem letu obupali in se praznih rok vrnili domov.
Drugi od dveh nagovorjenih je teti s sociale povedal še bolj pošastno zgodbo. »Jaz sem zaradi tega, kar mi ni izplačal, izgubil hišo.« je povedal. Gospod Patrik je doma iz Vojvodine. Star je 60 let in ima 40 let dopolnjene delovne dobe. »Ostal sem dolžen za elektriko - in ker nisem dobival plače, računa nisem in nisem mogel poravnati. Iz meseca v mesec je rastel, obresti še bolj. Na koncu je morala zadeva pred sodišče. Tam so odločili: hiša se mora prodat za sitne pare, da se poravna račun. Zdaj sem brez doma. Zdaj sem berač. To hišo sem zgradil sam, v njej sem živel dvajset let. Jaz sem Zorana ves čas moledoval - prosim te, Zoran, če si človek, mi plačaj, kar mi dolguješ! Daj mi, prosim, moj denar, ker če ne, bom izgubil hišo! In on mi je vedno odgovoril: Patrik, prisežem ti, dobil boš denar, samo da para legne. Ampak para ni legnula vse do danes. Zdaj ne vem niti tega, čigava je moja hiša, kdo zdaj v njej živi. Hčerka je morala v najeto stanovanje. Vsak mesec plačuje 90 evrov za sobo in pol. Po telefonu mi ihti, kdaj bom vendar prišel nazaj - a ji lahko rečem samo: ko bom dobil to, kar se mi dolguje. Če vam povem po pravici, sem malo izgubljen.«
Razrvani obraz gospoda Patrika v celoti odseva tragiko te zgodbe. Njegove muke se niso začele, ko se je zaposlil v podjetju Prenova. V Slovenijo je namreč prišel že leta 2001. Prvih pet let je delal za neko drugo gradbeno podjetje. S sodelavci, pravi, so delali dan in noč, a jim je podjetje na koncu ostalo dolžno še precej več, kot naj bi jim bil dolžen Perkovič. Gospod Patrik pravi, da ima iz tistega časa varno spravljene dokumente o kar nekaj hudih potvorbah. Zaenkrat, dodaja, lahko samo potrpežljivo čaka na »neko bolje sutra, ko bo imelo za take papirje kakšno sodišče interes.«

Vir zla

V tistih petih letih, ko naj bi na njem vampirilo neko drugo podjetje, si je sključeni garač Patrik vsaj uredil status. Kar pomeni, da je dobil dovoljenje za bivanje in delo. Ravno tu leži ključ za razumevanje te cele svinjarije. Človekova prva logična reakcija ob poročilih iz Kočevja je gotovo: Ja kaj pa je tem bumbarjem, da se pustijo cela leta takole jebat? A kolikor je težko verjeti, je slovenska zakonodaja taka, da mora tuji delavec za pridobitev osnovnih dovoljenj za delo in bivanje najprej dve leti delati PRI ISTEM DELODAJALCU.
»Pa nismo mi ludi, saj zato smo tudi toliko časa vztrajali,« pravijo delavci. »Če te delodajalec odpusti samo dva dni prej, preden se iztečeta dve leti, se lahko pobereš nazaj dol. In je, kot da te tu nikoli ni bilo. Točno to se je tudi zgodilo vsem stotim našim sodelavcem, ki so obupali. Če bodo še kdaj hoteli te papirje, bodo morali dve leti štartati od začetka.«
Patrik in še en starejši delavec sta med enajsterico edina, ki imata dokumente, na podlagi katerih bi se vsaj teoretično mogoče dalo nekaj malega urediti. Ostalih devet je bilo v četrtek, vsaj kar je brigalo slovensko državo, povsem brez pravic.
»Perkovič je od mene zahteval original srednješolske diplome,« mi je povedal eden izmed mlajših delavcev. »Še zdaj je pri njem - ne vem, kako ga bom dobil nazaj. Jel'' tako da se nikad ne šalje original? Najprej sem mu poslal kopijo, pa mi jo je vrnil - kao ne valja, on rabi imeti original. Ko nas je novačil tam dol v Bosni, nam je obljubil marsikaj. Začetna urna postavka bo 4 do 6 evrov, nameščeni bomo v hotelu, tako je rekel. V resnici smo potem - vsaj dokler je še plačeval - dobivali 2,6 evra na uro. Na začetku, preden sem si na lastne stroške najel sobo, sem moral spati na nekem fotelju.«
Ostali so spali na mrazu. Najbolj artikuliran in najbolj odkrito ogorčen med njimi je Mevludin, ki je dolge mesece spal v neogrevani betonski čumnati poleg delovišča. Za ta privilegij naj bi mu Perkovič od že tako mizerne plače vsak mesec trgal 50 evrov plus naslednjih 20 evrov za vizo.
Neogrevana betonska čumnata je danes trdno zaklenjena, zato mi je Mevludin lahko pokazal samo njena rdeča vrata. »Mi vemo, v kaj se spuščamo - ampak ni nas nič strah in tudi nič sram,« je povedal par trenutkov kasneje. Mevludin je mlad, krepak in besen: »Mi v Slovenijo nismo prišli pljačkat ali parazitirat, mi samo hočemo, da se nam plača to, kar smo pošteno zaslužili. Ne bomo zdaj mi odrejali, kdo ima prav - ampak gotovo pa mora biti tu neki sud, ki bo odredil, kdo je kriv! Četrti dan že tukaj gladujemo - al'' da ti kažem, slabo se to rešava. Nisem si mislil, da bo to tako v Evropski uniji. Ker to tu, pa to je ipak Evropska unija, kajne?«

Otroški dodatek

Združene sile civilne zaščite, socialnega dela in lokalne skupnosti so v četrtek dosegle par drobnih zmag. V bližnjem Tušu so se sami ponudili, da lahko delavci k njim kadarkoli pridejo po toliko vročega čaja, kot ga rabijo. Za potrebe osnovne higiene so dobili na voljo uporabo lokalnega zavetišča. Teti s sociale sta se z zbranimi dogovorili, da bodo kmalu prišli k njima v pisarno, kjer bosta z vsakim posebej preučili opcije. A na mojo eksplicitno poizvedbo sta bili vse prej kot optimistični. »No, če imajo otroke, so upravičeni do otroškega dodatka,« je skušala konstruktivno razmišljati ena od njiju. Ampak najbrž samo, sem jo vprašal, če imajo otroke tukaj v Sloveniji? »Ja, tako je.« Torej de facto niso upravičeni do otroškega dodatka? »Ee, ne, v bistvu ne.«
Problem seveda nikakor ni v tem, da možje otrok ne bi imeli. Ravno nasprotno. Možak po imenu Samir mi je pokazal sliko sina, ki ga je dobil decembra. »Dobio sam vest - živ je in zdrav. Javil sem Zoranu, poslal sem mu MMS, molio sam ga i molio - pa nič. Na koncu mi je dal 100 evrov in se zaklel, da je to vse, kar ima. Radni kolega me je potem zastonj odpeljal dol v Bosno in nazaj, drugače sinka še do danes ne bi videl.« Samirju je bilo malo nerodno ali pa se je vsaj bal, da bi mu lahko postalo. »Saj razumeš, da sem moral iti?« me je vprašal. Njegove oči so tesnobno iskale moje in spraševale: Je danes tudi to preveč za pričakovati od sveta?
Ko sem mu dal jasno vedeti, da je to nekaj najbolj normalnega, ni imel časa za olajšanje. »I čime sad ja da to dijete hranim?! Čime?! Kako ču da kupim mlijeko?!« je izbruhnil. Ko sem ga vprašal, koliko mu Perkovič dolguje, je iz žepa potegnil drobno popisan list iz majhnega šolskega zvezka. »2295 evrov,« je še enkrat seštel vsoto v tej svoji skrbni evidenci: »Poglej, evo: 2295 evrov in 600 evrov regresa za eno leto.«
Enajsterico sta vmes obiskala prijatelja, lokalna delavca iz drugih firm. Prvi je povedal, da je delal z lokalcem, ki naj bi mu bil Perkovič tudi dolžan denar. Na mojo prošnjo ga je potem poklical po telefonu.
»Izplačal mi je samo dve od šestih plač, ki mi jih dolguje,« je znančeve navedbe potrdil dolgoletni rezident Kočevja na drugi strani. »Dolžan mi je nekje 2500 evrov. Izogibal se me je, mi lagal iz dneva v dan, jamral, kako tudi njemu ne plačujejo. Ampak jaz dobro vem, da on ima denar, da mu plačujejo. Zadevo sem že predal odvetniku. Tu pri nas je splošno znano, da on nateguje ljudi.«

5000 blokiranih računov

Ko sem prvič klical gospoda Perkoviča, sem zmotno vtipkal samo eno od devetih zaporednih cifer. Z možakom, ki sem ga na tej spremenjeni številki dobil, sva že tri minute govorila, ko sva osuplo ugotovila, da imam vendar napačnega! Hec je bil v tem, da je gospod tudi podjetnik in ima neko čisto svojo afero čisto nekje drugje na drugem koncu Slovenije.
Če jaz ne bi bil jaz, bi se zdajle obtožil, da si izmišljam, ampak si res ne. Možnosti za tako naključje se zazdijo nekoliko realnejše, če izpostavimo, da smo prejšnji večer v poročilih slišali, kako ima pri nas že skoraj 5000 podjetij ali obrtnikov blokirane račune. Skoraj 1200 od teh podjetij je gradbenih.
Ko sem Perkoviča v četrtek vendarle dobil, je bil najprej resignirano defenziven - češ, on se ne bo več pogovarjal z mediji, ker itak samo lažejo in lažejo. Nekako sem ga uspel pregovoriti v pogovor, a potem ni imel časa. Zmenila sva se za prihodnji teden, a mi potem preprosto ni več dvignil telefona. Tega mu niti ne zamerim. Odgovarjanje na vprašanja tipa ''Javno ste priznali, da ste delavcem denar dajali kar na roko. Imate kak argument, zakaj naj po vas že danes ne pridejo orožniki?'' zanj najbrž ne bi bila ne prijetna ne koristna izkušnja.

Vstaja nevidnih delavcev

Povsem izvenserijska prasica od Zime si je privoščila še povsem izvenserijski začetek marca. Kolikor bolj so v Kočevju ubogi delavci drgetali, toliko bolj vroča je postajala medijska zgodba. Do torka je bila temperatura v državi takšna, da je gladujoče pred Ministrstvom za delo pričakala manjša horda novinarjev. Tja so jih na pogajanja z vladno skupino pripeljali aktivisti socialnega centra ROG in gibanja Nevidni delavci sveta, ki že leta opozarja na točno to problematiko (več na www.njetwork.org). Ko so delavci stopili iz avtov in razvili prapor z napisom VSTAJA NEVIDNIH DELAVCEV, se je nekaj časa slišalo samo njihovo sedaj že kronično kašljanje in škljocanje fotoaparatov. »Nikako. Svaki dan sve gore i gore,« je v kamere povedal vidno izčrpani Mevludin.
V prostore ministrstva so nas novinarje skozi stisnjene zobe spustili le za pol minute - ravno toliko, da smo se lahko od srca nasmejali kremenitim plakatom po stenah, ki so pozivali: Ustavimo revščino TAKOJ! V sejni dvorani jih je sprejela vladna ekipa na čelu z Milošem Pavlico. Sam gospod minister je imel cel dan druge obveznosti.
Spodaj se je začelo čakanje po glasnih taktih izvrstne zeitgeist himne Šuti i trpi!. K napeti atmosferi je prispevala prisotnost številne skupine mladeničev, ki bi jih nepoučeni opisali kot naci-skinheade. (Sami pravijo, da je to neprimerno, ker imajo mnogi izmed njih kar nekaj las in ker zavračajo nacizem. Želijo si, da bi jim ljudje rekli ''slovenski tradicionalisti''.) Tam so bili zato, ker se v Ledina centru itak zbirajo vsak dan okrog trgovine Dr. Gebi, ob čemer smo nepoučeni novinarji najprej zgroženo ugibali, da gre za ljubkovalno ime za Goebbelsa.
»Dol s komunizmom!« je zarjul eden izmed njih tik ob mešalni mizi. Sledilo je par sekund raus-anja, a je policija hitro naredila red, dekle z mikrofonom v roki pa je občutke prisotnih aktivistov strnilo z: »Bodimo jezni na ministrstvo, ne ukvarjajmo se z otroki!«
Za mikrofonom se je zvrstilo par dobro znanih starih in tudi nekaj obetavnih novih obrazov. V svoji oceni stanja so si bili edini: to, kar danes doživljajo gladujoči iz Kočevja, bo že jutri postalo usoda velikega dela Slovenije. Za sanacijo bank se mečejo nepregledne vsote denarja, za trdo delo pa se dobi samo paket od kake humanitarne organizacije in milostno dovoljenje, da lahko svoje higienske potrebe opravljaš v kakem centru skupaj z brezdomci.
Minute so tekle, ključna so bila pogajanja za zaprtimi vrati tam zgoraj. Sčasoma naj bi po informacijah dol na ulici država delavcem iz Kočevja ponudila triletno vizo in pomoč pri iskanju naslednjega delodajalca, kar so delavci seveda gladko odbili. Odločili so se, da bodo gladovno stavko nadaljevali kar tam v sejni sobi ministrstva, kar je bila vsekakor briljantna poteza. Če bi jih nasilno odstranili, bi sprožili val ogorčenja, poleg tega pa: v primerjavi s sibirsko barako v Kočevju bi bil vsak zapor pravi Ksanadu.
Nekoliko manj premišljena je delovala odločitev, ki jo je po mikrofonu razglasil Andrej Kurnik - namreč da bodo zbrani, če se vladna skupina v pol ure ne vrne s sprejemljivo rešitvijo, zavzeli ministrstvo. »Okupirali ga bomo in ga vrnili ljudstvu!« je obljubil in požel nekoliko živčni aplavz vseh 25 teles, na katere je lahko pri tem podvigu aktivno računal. Kmalu je prišel aktivistom nek prijazen policist povedat, da so imeli shod prijavljen do dveh in da bi bilo prav, da počasi odidejo, ker so tehnično v prekršku ... In predstavljate si lahko izraz na njegovem obrazu, ko so mu aktivisti enako prijazno razložili, da ni problem, ker bojo čez dvajset minut itak zavzeli ministrstvo.

Gremo!

Minute so tekle, rešitve ni bilo ponujene nobene. Na neki točki je Kurnik pozval: »Preostane nam samo ena stvar: da ljudem povrnemo ministrstvo. GREMO!« In so se, kolikor jih je pač bilo, prijeli pod roke, glasno zapeli Internacionalo ter odmarširali proti vhodnim vratom.
V ozkem hodniku, ki je vodil do vrat, je prišlo do prerivanja aktivistov, policistov in novinarjev. Skozi zid policistov se marširajoči niso uspeli prebiti. To drobno trdno jedro ljudi, ki so za pravico sočloveka še vedno pripravljeni zastaviti lastna telesa, je bilo v svoji drobnosti obenem inspirativno in neskončno žalostno.
Na hodniku je tako nastala trajna pat pozicija. Policisti so branili vhod, aktivisti so jih glasno naslavljali z: »Delavcem za pošteno delo kruh, ne pa jebanje v glavo!« in »Koga to čuvate - saj ste vendar tudi vi delavci!« Ko so zbrani glasno zapeli Le vkup, uboga gmajna, so ''tradicionalisti'' znotraj zgradbe, torej na zidu za policijskimi hrbti, nekako uspeli razviti veliko zastavo. »Mediji, posnemite naci zastavo!« je odjeknilo ogorčenje na hodniku, in pa: »Saj, vsak simbol svoje mesto najde! Svastika v resnici tudi sodi sem na Ministrstvo!«
V resnično obupni PR-situaciji za kompletno slovensko policijo je potem tista zastava tam visela kakih osem minut, dokler ni prišel prijazni policist izpred treh odstavkov in jo snel dol.
V resnici naj sploh ne bi šlo za nacistično zastavo, temveč za zastavo ruskih nacional-boljševikov. Tako so mi pol ure kasneje zatrdili ''tradicionalisti'' pred trgovino Dr. Gebi, katere ime nima po njihovih zagotovilih čisto nobene zveze z Goebbelsom: »Naš namen z zastavo je bil ta, da malo sprovociramo te komuniste od aktivistov - da jim damo vedeti, da je komunizem naredil ravno toliko svinjarij kot nacizem. O nas velja v javnosti zmota, da podpiramo nacizem, da nam je Hitler bog, a to ni res. Hitler je zajebal celo Evropo. Res je, da nam je prva vrednota slovenski narod, in zato nas za usode delavcev iz Mure skrbi precej bolj kot za usode tistih južnih delavcev tam gor ... Ni pa mogoče zanikati, da so tudi ti delavci iz Kočevja žrtve diktature kapitala, ki vlada svetu.«
Čuden, čuden, čuden svet je to postal. Kakorkoli že, delavci so sčasoma vidno pobiti prišli dol. »Znači dok smo ovih devet dana gladovali i smrzavali, ništa se nije rešilo,« je njihove občutke žalostno povzel Meludin: »Mi smo te tukaj danes vprašali: Jel'' to vrh? Jeste li vi vrh? In oni so nam rekli: jesmo. To pomeni, da nimajo oni za nas čisto nobene rešitve. Torej nam ne preostane nič drugega, kot da gladujemo naprej. Kaj? Ja seveda da se nam pozna, vsi smo čisto izčrpani. Eto, jaz sem se moral po teh stopnicah zdaj parkrat odmarat, da sem sploh prišel dol - pa imam 29 let, kar pomeni, da bi se moral z lahkoto vzpenjati tudi po zidu, če bi bilo treba. Ampak mi bomo vztrajali. 7 dni, 30 dni - ni važno. Tu bomo, dokler bo treba.«
Tisto noč so sestradani delavci prvič po dolgem času prespali na toplem. Pisarno jim je v Ledina centru odstopilo gospodarsko ministrstvo. Ko so se zbudili, so se najprej zavedeli, da gladujejo že deset dni, pa se ni zares še čisto nič premaknilo. A na vprašanje iz gozda objektivov, če so s stradanjem pripravljeni iti tudi do konca, je bil njihov odgovor glasen in nedvoumen: »Da.«
Na srečo to ni bilo potrebno. Pritisk javnosti očitno še vedno nekaj velja. Dan potem, torej v sredo, je delavce sprejel minister Svetlik. Za oba delavca, ki sta izpolnila pogoje, je bila za par mesecev odobrena izredna socialna pomoč v višini 226 evrov. Tudi za ostale je ministrstvo obljubilo, da bodo naslednji dan na račune dobili enkratno pomoč v tem istem znesku, čeprav do nje po zakonu niso upravičeni. Minister je ostal neomajen glede tega, da vlada nase ne more prevzeti neporavnanih obveznosti delodajalca: ta denar bodo morali stavkajoči izterjati na sodišču. Pri tem jim bodo z brezplačno pravno pomočjo pomagali sindikati, ki naj bi vsem tudi primaknili enkratno denarno pomoč v znesku 226 evrov. Ministrstvo je obljubilo, da bo delavcem v enem mesecu našlo novega delodajalca. Neuradno je bilo govora celo o spremembi sužnjelastniške zakonodaje.
Internetni forumi so dihljaj po objavi novice seveda izbruhnili v eksploziji pravičniškega besa - češ: Jebemtimater tako državo, kaj ni konec časov, ko smo morali živeti celo Jugo?!?!