15. 4. 2010 | Mladina 15 | Politika
Afriški preporod za vsako ceno
26 milijonov evrov vreden kip so gradili severnokorejski gradbeniki, opozicija pa predsedniku poleg ideološke nesprejemljivosti očita tudi, da si je z njim izdatno napolnil svoj žep
Čeprav se nekateri voditelji afriških držav, nekdaj »uvrščenih« bodisi v Francosko zahodno Afriko (AOF, Afrique occidentale française) bodisi v Francosko ekvatorialno Afriko (AEF, Afrique équatoriale française), pred svojimi ljudstvi še niso nehali napihovati, češ kako pomembno je, da so se nekdanje zavojevalke in njenih izkoriščevalskih krempljev tedaj znebili, ni mogoče prezreti tega, kako radi se še vedno znajdejo na stopniščih Elizejske palače v družbi vsakokratnega francoskega predsednika, kako razkošna stanovanja v Parizu in obtežene bančne račune imajo v nekdanji »skupni« domovini in predvsem kako pomembno jim je, da njihovi sinovi, najverjetnejši režimski nasledniki, užijejo čim več francoske kulture in si v tej »pomembni partnerici« naberejo čim več koristnih povezav. Doma govorijo en jezik, na obisku v Franciji pa drugega; doma je Francija nekdanja zlovešča okupacijska sila, v Elizeju pa postane najboljša zaveznica. No, da ne bo pomote, francoski predsedniki, Nicolas Sarkozy še prav posebej, so vedno počeli enako: do Alžirije, Tunizije, Maroka in Senegala se po petih desetletjih neodvisnosti obnašajo, kot da so še vedno francoske kolonije, njihove državljane pa iz Francije kot nelegalne priseljence po najhitrejši poti pošiljajo domov.
Senegal je od svoje neodvisnosti leta 1960 ena najbolj stabilnih afriških demokracij, njen prvi legendarni predsednik, pesnik in poznejši član Francoske akademije Léopold Sédar Senghor pa simbol globoke naklonjenosti nekdanjih kolonij Franciji. A če se je Senegal pod dvajsetletnim vodstvom tega očeta naroda do leta 1981 uspešno razvijal, živi ob petdeseti obletnici neodvisnosti več kot polovica Senegalcev pod mejo revščine, brezposelnost v državi pa je že dosegla 48 odstotkov. Sedanji predsednik Abdoulaye Wade, ki je bil po prvem mandatu leta 2007 izvoljen še enkrat za sedem let, je seveda študiral v Franciji, poročen je s Francozinjo, v Franciji ima tudi znatni del svojega premoženja. Je produkt Francije. In vendar je državljanom in svetu ob letošnji okrogli obletnici državne neodvisnosti hotel dokazati, da Afrika zmore in zna brez pomoči nekdanjih kolonov. Nad glavnim mestom Dakarjem je dal zato simbolno postaviti 53 metrov visok kip Afriškega preporoda, vreden 26 milijonov evrov. Prve skice za ta neosovjetski kolos je narisal kar sam, končno podobo in načrte pa je izdelal domači arhitekt Pierre Goudiaby. Spomenik, ki so ga gradila gradbena podjetja iz Severne Koreje, je za tri metre in pol višji od newyorškega kipa svobode in je s tem najvišja skulptura iz brona na svetu. Investicija ni razkačila le politične opozicije, na ulice je pognala na tisoče državljanov, ki nimajo elektrike, pitne vode in osnovnih možnosti za preživetje. V dvanajstmilijonski ikonoklastični državi s 94 odstotki prebivalcev islamske veroizpovedi je monumentalni kip moškega, ženske in otroka sprožil val ogorčenja, za mnoge je podoba pomanjkljivo oblečene ženske sramotna in ponižujoča. Tuji novinarji ob praznovanju obletnice skoraj niso mogli najti sogovornika, ki ne bi bil prepričan, da je predsednika Wada povsem zaslepila moč oblasti. Ker naj kip ne bi izražal niti kančka afriške identitete, niti naj se ne bi oziral po sodobnih zahodnih vzorih, je marsikdo prepričan, da je predsednik v svet poslal jasno sporočilo, s kom si želi sodelovati v naslednjih desetletjih oziroma s kom si želi sodelovanje omejiti. Govorice, da si je Wade z gradnjo kipa tudi izdatno napolnil žepe, nočejo in nočejo potihniti, še bolj pa zbuja skrb to, da kipa Korejcem sploh ni plačal, temveč jim je v zameno »odstopil« delček senegalskega ozemlja. V Senegalu je vsa zemlja državna, o prodaji ali zamenjavi bi morale odločati državne ustanove, na katere se predsednik očitno požvižga. Mahinacija s kipom zato bolj kot na panafriški preporod spominja na žalostno afriško polpreteklo zgodovino.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.