15. 4. 2010 | Mladina 15 | Svet
Milton Friedman ni rešil Čila
Na srečo chicaškim dečkom ni uspelo uničiti vsega, kar je dosegel Allende
Naomi Klein je vodilna svetovna politična analitičarka, kolumnistka časnikov Nation in Guardian, avtorica uspešnic Doktrina šoka in No logo. Njene kolumne v Mladini berete od januarja 2009.
© Debra Friedman
Vse odkar smo zaradi sproščanja predpisov septembra 2008 doživeli gospodarski zlom in so nenadoma spet vsi začeli zagovarjati Keynesove zamisli, je zagrizenim oboževalcem pokojnega ekonomista Miltona Friedmana zelo težko.
Njegova različica fundamentalističnega svobodnega trga je tako hudo grajana, da si njegovi privrženci obupano prizadevajo za ideološko zmago, pa če je še tako za lase privlečena.
Izrazito neokusen dokaz za takšne trditve: pičla dva dneva po tistem, ko je Čile prizadel uničujoč potres, je kolumnist Wall Street Journala bralce obvestil, da je Čile varoval duh Miltona Friedmana, in sicer naj bi ravno po njegovi zaslugi država preživela tragedijo, ki bi kje drugje dosegla apokaliptične razsežnosti ... Ni naključje, je napisal, da so Čilenci gradili hiše iz opeke - Haitijci pa iz slame -, in tako preživeli, ko je volk pihnil vanje.
Stephens meni, da je Čile obetavna država z gradbenimi zakoni, ki sodijo med najstrožje na svetu, ravno po zaslugi radikalne politike svobodnega trga, kot jo je čilskemu diktatorju Augustu Pinochetu predlagal ravno Milton Friedman skupaj s svojimi razvpitimi chicaškimi dečki.
Ta teorija ima razmeroma veliko luknjo: sodobne zakone o protipotresni gradnji so v Čilu sprejeli leta 1972. Datum je pomemben, saj je to leto prej, preden je Pinochet s krvavim prevratom ob podpori Združenih držav Amerike prevzel oblast.
To pomeni, da za zakon nista zaslužna niti Friedman niti Pinochet, temveč Salvador Allende, demokratično izvoljeni čilski socialistični predsednik. (V resnici moramo zasluge pripisati več ljudem, saj se je država z zakoni odzvala na nekaj potresov v preteklosti, prve ustrezne zakone pa je sprejela že v 30. letih prejšnjega stoletja.)
Kljub vsemu je pomembno, da so zakon izvajali celo med strogim gospodarskim embargom. (Naj gospodarstvo tuli, je, kot je znano, zagodrnjal Nixon, ko je koval zaroto, s katero naj bi Allendeju po volitvah leta 1970 preprečil prevzem oblasti.) Zakon so dopolnili v 90. letih, ko so bili Pinochet in chicaški dečki že zdavnaj odrinjeni od oblasti in je spet zavladala demokracija.
Nič čudnega: kot je Paul Krugman poudaril v svojem blogu na straneh New York Timesa, je bilo Friedmanu vseeno za gradbene zakone, saj jih je imel zgolj za dodatno vmešavanje v kapitalistično svobodo. Kar se tiče trditve, da Čilenci živijo v hišah iz opeke zaradi friedmanovske politike, je očitno, da Stephen ne ve nič o Čilu pred prevratom.
V 60. letih so imeli v Čilu najboljši zdravstveni in izobraževalni sistem na celini, poleg tega je bil industrijski sektor živahen in srednji sloj je postajal vse številnejši. Čilenci so verjeli v svojo državo, zato so izvolili Allendeja, da bi projekt še dodelal.
Po prevratu in Allendejevi smrti so Pinochet in njegovi chicaški dečki naredili vse, da bi uničili čilski javni sektor, državna podjetja so razprodali na dražbah, finančne in trgovske zakone pa preklicali.
V tem obdobju je bilo ustvarjeno neverjetno bogastvo, vendar je bila cena zanj zelo visoka: na začetku 80. let je zaradi Pinochetove politike, kot mu jo je narekoval Friedman, industrija naglo nazadovala, brezposelnost se je desetkrat povečala in doživeli so pravo eksplozijo izrazito nestabilnih barakarskih naselij.
Politika je privedla tudi do krize zaradi korupcije in tako velikega dolga, da je leta 1982 Pinochet moral odpustiti ključnega chicaškega svetovalca in podržaviti več velikih finančnih ustanov (vas to na kaj spominja?).
Na srečo chicaškim dečkom ni uspelo uničiti vsega, kar je dosegel Allende. Državna družba za predelavo bakra Codelco je ostala v državni lasti in dovaja sredstva v državno blagajno, tako da chicaški dečki niso povsem izsušili čilskega gospodarstva.
Prav tako jim ni uspelo odpraviti strogih gradbenih zakonov v državi - ideološki spodrsljaj, za katerega jim moramo biti hvaležni.
(Zahvaljujem se Centru za raziskave gospodarstva in politike, ker mi je poslal podatke o zgodovini čilske gradbene zakonodaje.)
(2010) Naomi Klein, New York Times Syndicate
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.