20. 5. 2010 | Mladina 20 | Družba
Obrazi Ljubljane
Z razstave Emona: mit in resničnost v Mestnem muzeju Ljubljana
Ivan Vavpotič, Prihod Argonavtov, 1936/7, freska krasi avlo Ekonomske šole v Ljubljani, foto Tomaž Lauko, Fotodokumentacija Narodni muzej Slovenije.
Identitete in zavesti, ki so prisotne v sodobni družbi, so bile, kot je znano, v zgodovini kratko malo ustvarjene. O njih je bilo v različnih razpravah povedanega že veliko. Po Hobsbawmu so izumljena tradicija, Benedict Anderson je nove družbene oblike zavedanja poimenoval zamišljene skupnosti itd. Vedno pa gre za oblikovanje oziroma konstrukcijo preteklosti za potrebe sedanjosti. A konstruiranj je bilo več in nekatera so v zgodovinskem toku preprosto odpadla. Gre za tista, ki se nekako niso vključila v vedno bolj izoblikovano nacionalno zavest oziroma niso pripomogla k širjenju te zavesti ali pa bi ga lahko celo ovirala.
In kaj je s temi podobami in zavestmi danes? Kdo npr. danes Ljubljano predstavlja kot antično mesto? Kdo nosi v sebi podobo antične Emone kot današnje Ljubljane? Ljubljana nam dobesedno pred pragom vsak dan predstavlja »ruševine« neuspelega oblikovanja zavesti. Večina ljudi teh »ruševin« ne pozna in jih tudi ne prepozna, ko gre mimo njih. Na primer, kdo se med sprehodom po Starem trgu v stari Ljubljani vpraša: »Kaj pa počne tale Herkul sredi Ljubljane?« No, tudi Neptunov vodnjak, ki je skrit med Mestnim muzejem, NUK-om in ZRC-jem, redkokdo opazi, a oba pričata o obdobju in družbenih elitah, ki so se prav tako želele identificirati in konstruirati preteklost po svojih željah in predstavah.
Z v renesansi prebujenim zanimanjem za antiko ter njeno znanstveno in umetniško zapuščino se je v zavesti izobražene ljubljanske elite zasidrala podoba Jazona in argonavtov - mitskih ustanoviteljev Emone. Mit je z ljubljanskim polihistorjem Ludvikom Schönlebnom, njegovim lociranjem antične Emone na mestu današnje Ljubljane in z uporabo razlag poznoantičnih avtorjev v »zavesti« ljubljanskih veljakov postal zgodovinsko dejstvo. Ljubljana, mesto na robu »sodobnega dogajanja«, je s tem dobila starodavno in slavno zgodovino, ki jo je ljubljanska elita hotela ponosno razkazovati pred svetom, pred drugimi deželami, državami in mesti.
Srednji vek je v zavesti evropskih renesančnih intelektualnih in umetniških elit vedno bolj postajal diametralno nasprotje antike (navsezadnje to ostaja vse do danes) - doba civilizacijskega in kulturnega zaostanka. In kdo si v takšnem ozračju ne bi želel neposredne povezave z evropskim izvornim središčem kulture in civilizacije - s staro Grčijo. Končno, če pogledamo na pojem civilizacije s sodobnejšega stališča in če se, kot pravi Norbert Elias, »vprašamo, katera je pravzaprav splošna funkcija pojma civilizacija in kaj je tisto skupno, na podlagi česar vsa ta človeška vedenja in dejavnosti označujemo za 'civilizirane', ugotovimo najprej nekaj zelo preprostega: ta pojem izraža samozavedanje zahodnega sveta.« Iskanje izvorov je bilo v različnih obdobjih različno, antična civilizacija pa pomeni eno od vezi, s katerimi so se ali pa so se vsaj hotele identificirati evropske intelektualne in družbene elite od zgodnje renesanse.
Ljubljana odkrije svojo antično predhodnico
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.