Janša je vedel

Po objavi dela izsledkov mednarodne preiskave so štirje od petih obtoženih zadnji teden zanikali vsakršno udeležbo pri t. i. aferi Patria. Tudi Janez Janša. Toda dokumenti iz preiskave v zadevi Patria, ki jih objavljamo v nadaljevanju, kažejo, da je Janša vseskozi spremljal lobiranja in dogovarjanja o neupravičenih darilih, vedel je za favoriziranje Patrie, bil je glavni strateg, operativno pa je projekt vodil Zagožen. To lahko trdimo, ker so se v afero poleg tujih lobistov globoko vpletli njegovi najbližji kolegi, od Krkoviča, Zagožna do Črnkoviča. Ker so kriminalisti v Črnkovičevih in Zagožnovih rokovnikih našli seznam opomb, ki dokazujejo, da so se omenjeni ob vseh pomembnejših prelomnicah pri nakupu patrij sestajali na kosilih, se klicali po telefonih in pritiskali na Patrio s svojo zahtevo po predčasnem izplačilu podkupnine, bili so tudi v neposrednem kontaktu z Janšo, kot smo objavili prejšnji teden. Pa tudi zato, ker sta za vso zgodbo poleg Janše vedela vsaj dva člana njegove vlade, kar objavljamo v nadaljevanju. Andrej Vizjak in Karl Erjavec.

Št. 1: Vizjak je vedel

Slovenski kriminalisti so namreč v računalniku Ivana Črnkoviča našli dokaz, da je Rotisu pri pripravi ponudbe za razpis obrambnega ministrstva pomagalo ministrstvo za gospodarstvo, ki ga je tedaj vodil Andrej Vizjak, pomemben član SDS in Janšev tesni sodelavec. Kot je znano, je obrambno ministrstvo Patrio, oziroma podjetje Rotis, na razpisu izbralo 29. maja 2006. Od tedaj so se s Patrio individualno pogajali in končno pogodbo v vrednosti 278 milijonov evrov slovesno sklenili 19. decembra 2006. Patria, oziroma Rotis, je torej morala vsaj do maja 2006 pripraviti »zmagovalno ponudbo«, kot so jo v svojih dopisih imenovali vpleteni. Med drugim je moral Rotis zagotoviti tudi ustrezno udeležbo slovenskih podjetij pri projektu t. i. protidobav.
Za pripravo načrta protidobav je Patria Rotis tudi plačevala. Toda pri tem je Rotisu pomagal kar tedanji minister za gospodarstvo Vizjak. To dokazujejo naslednja dejstva: Črnkovič si je v koledar računalnika že 23. januarja 2006 ob 8. uri, torej štiri mesece prej, preden je obrambno ministrstvo izbralo Rotis, vpisal zadevo »8.40 Vizjak min, Tone«. To pomeni, da se je Črnkovič tisti dan skupaj z Antonom Krkovičem srečal z ministrom Vizjakom. Dokaz, da je do sestanka resnično prišlo, potrjuje tudi elektronska pošta, ki jo je nato po sestanku Črnkovič poslal Vizjaku čez mesec dni, 6. februarja. V elektronskem sporočilu je zapisal: »Sem tisti Črnkovič, ki je bil pri vas s Krkovič Tonetom pred tednom,« na koncu sporočila pa je dodal: »Sicer pa bi vas prosil ta termin enkrat v naslednjem tednu, da bi kako rekli tudi v zvezi s proizvodnjo oklepnega vozila, tender je že v teku, Rotis pa je zastopnik Patrie, ki je ''pravi ponudnik''.«
Ko je minister Vizjak še pred razpisom dobil Črnkovičevo sporočilo o tem, da je Patria oziroma Rotis »pravi ponudnik«, bi moral o tem obvestiti vsaj protikorupcijsko komisijo, če ne že tudi policije in tožilstva. A tega Vizjak seveda ni storil. Nasprotno, tvorno sodelovanje med njim in Črnkovičem se je stopnjevalo. 12. marca si je Črnkovič v koledar vpisal opombo »Vizjak spisek naših firm«, še istega dne pa je Vizjaku poslal elektronsko pošto, v kateri je ministra pozval, da mu v skladu z dogovorom pomaga pri pripravi na natečaj. »Po dogovoru bi vas moral nekdo obvestiti, da stopiva v kontakt v zvezi s tem vprašanjem,« piše Črnkovič Vizjaku in dodaja: da je to naloga, ki »jo morava dobro opraviti, predvsem Rotis, saj se pričakuje, da bomo dali konkurenčno ponudbo Sistemski tehniki, zato pa nujno potrebujemo dobro domačo proizvodnjo komponent in sestavo vozila. Spoštovani minister, prosim vas za kratko navodilo in spisek prioritetnih firm, s katerim bi stopil v kontakt in z njimi pripravil ta del tenderja«.
Kdo bi torej moral Vizjaka vnaprej obvestiti, da bo z njim v stik stopil Črnkovič? In kaj pomeni, ko Črnkovič gospodarskemu ministru Vizjaku piše, da »je to naloga, ki jo morava dobro opraviti«? Že samo iz tega moramo ugotoviti, da je bilo lobiranje v ozadju jasno in znano tudi širšemu krogu ljudi, povezanih s stranko SDS, ki je od tega pričakovala koristi, ne pa zgolj nekaterim lobistom, denimo »slikarju« Juretu Cekuti ali »podjetniku« Walterju Wolfu, ki naj bi zaradi svojega lastnega zaslužka »nepooblaščeno uporabljali« ime Janeza Janše, kot sedaj ponavljajo obtoženi. Iz nadaljevanja zgodbe pa je tudi jasno, zakaj je imel Vizjak skupaj s Črnkovičem »nalogo, ki jo morava dobro opraviti«. Kot je znano, so kriminalisti v Črnkovičevem računalniku našli formulo, po kateri bi se denar od Patrie prek Rotisa delil naprej k SDS.
Vizjak, s katerim smo govorili, seveda zanika, da bi Črnkoviču ali Krkoviču tedaj pomagal. S tem ni imel »niti načelno, niti operativno« in »totalno« nič, ravno tako se ne spomni nobenega Črnkovičevega elektronskega sporočila, nam je dejal. Toda po preverjanju smo ugotovili, da je iz tedanjega Vizjakovega uradnega urnika na ministrstvu za gospodarstvo tudi danes razvidno, da sta ga 23. januarja 2006 ob 8.40 obiskala Anton Krkovič in Ivan Črnkovič, Patrijina sodelavca.

Št. 2: Erjavec je vedel

Vedel pa je tudi Erjavec. A za razumevanje, sprva k Zagožnu. Po doslej razkritih dokazih in dokumentih je bil glavni politični aktivist afere Patria Jože Zagožen, ki je za Fince delal v imenu Janeza Janše. Tudi po izjavah vodstva Patrie je bil Zagožen njihov lobist, ki je naredil veliko za uspeh podjetja zaradi svojih povezav s tedanjim predsednikom vlade. Bil je posrednik med Patrio in Janezom Janšo, član izvršnega odbora SDS in predsednik gospodarske komisije SDS. Zagožen se je s predstavniki Patrie začel sestajati že v začetku leta 2005, organiziral je sestanke in Patrii predlagal Rotis. Nato je Zagožen prek Wolfa zahteval predplačilo podkupnine v višini 900.000 evrov od skupaj treh milijonov.
Tako kot Janša se je tudi Zagožen pred kriminalisti zagovarjal, da nikoli z nikomer ni govoril o Patrii, da ni posredoval, ne zahteval ali prejel nobene nagrade ipd., z Janšo pa naj bi se pogovarjal le po »javnem komunikacijskem kanalu«. Ta teden je Zagožen spet dejal, da naj »ne bi nikoli pri nikomer posredoval«, a ga je pri slovenskih kriminalistih na laž postavil med drugim tudi zaslišani Marko Kryžanowski, ki je na zaslišanju razložil, da je bila Zagožnova vloga »veliko pomembnejša«.
Kakšno težo in verodostojnost še imajo Zagožnove besede, pove naslednji primer. Kot se še spomnimo, je Zagožen javno dejal, da Riedlove telefonske številke ni niti v njegovem »2500 imen obsegajočem telefonskem imeniku«. Tudi kriminalistom je dejal, naj pogledajo, ali ima v telefonskem imeniku Riedlovo številko. To so tudi storili in ugotovili naslednje: v rokovniku temno modre barve z napisom RAMZ je imel pod datumom 12. junij 2005 navedeno »Riedl - Wien« in Riedlovo telefonsko številko. Mesec dni kasneje pa nad datumom 13. julij 2005: »WW - kliči - Ridel 0012505773671«. In potem čez dva tedna, 28. julija 2005, ponovno Rie-dlova telefonska številka, v naslednji vrstici s pripisom »051388040. na 01/4781140 - predsednik Vlade«.
Z Janšo se je, kot smo objavili prejšnji teden, ključnega leta 2005 večkrat sestal na kosilih in si srečanja z njim zapisoval vzporedno s sestanki ali dogodki na temo Patria. Tik preden je Patria nakazala provizije, to je v času med 29. januarjem in 13. februarjem 2007, pa se je Zagožen po ugotovitvah kriminalistov kar šestnajstkrat po telefonu pogovarjal s Patrijinim lobistom Walterjem Wolfom, pristojnim za »politično lobiranje«.
Kako pomembna je bila vloga Zagožna kot člana izvršilnega odbora SDS, priča tudi naslednje dejstvo. Policisti so Zagožnu pri hišni preiskavi med drugim zasegli list A4-formata, napisan v štirih točkah - pismo, ki se konča: »Zato predlagam, da predate sporočilo podjetju Patria, da morajo v svojo ponudbo vključiti samo Rafaelove strelne postaje RCWS.« Iz vsebine sporočila izhaja, da je prav Zagožen posredoval med Izraelci oziroma podjetjem Rafael in Patrio in je Patrii »svetoval«, katero strelno postajo mora vključiti v ponudbo. Pozneje je Patria sicer izbrala Elbitov oborožitveni sistem.
Poleg tega da je imel Zagožen redne sestanke in telefonske pogovore ob vseh pomembnejših dogodkih s Krkovičem, Črnkovičem, Wolfom in Riedlom, je imel tudi stike na obrambnem ministrstvu (MORS). Predsednik strokovne komisije na MORS, ki je na koncu izbrala Patrio, je bil Bojan Pograjc. Zagožen - kot direktor HSE - je imel konec leta 2005 tri sestanke na ministrstvu. 12. decembra 2005, ko se je Zagožen še enkrat srečal s predstavniki Patrie, je denimo imel v rokovniku navedeno »g. Pograjc«, katerega telefonsko številko je ravno tako imel. Seveda pa tudi domačo, mobilno in faks številko obtoženega Petra Zupana, bivšega vodjo logistike na obrambnem ministrstvu, ki naj bi po prepričanju tožilstva interne dokumente obrambnega ministrstva o pripravah na razpis za nakup oklepnikov dostavljal Patrii.
Je Erjavec vedel, kaj se dogaja na njegovem ministrstvu? Sam nam je dejal, da ne. Zanikal je tudi vse stike ali poznanstva z osumljenimi. Dejal nam je, da je srečen, ker se v času svojega mandata z nikomer od obtoženih ni slučajno srečal »na kavici«. Toda tožilstvo tudi Erjavcu na podlagi zbranih dokazov očita, da je vedel za koruptivna ravnanja. Kot namreč piše v obtožnem predlogu, je decembra 2005 Erjavca obiskal »slikar« Jure Cekuta. Cekuta se mu je predstavil kot predstavnik Patrie, za dokaz pa naj bi s seboj prinesel tudi Riedlovo vizitko in vizitko Reija Niittynena, Patrijinega prodajnega predstavnika za Slovenijo. To naj bi se zgodilo, še preden je obrambno ministrstvo sploh poslalo izbranim podjetjem obvestilo o začetem postopku naročanja. In kot so še ugotovili kriminalisti, je takoj po Cekutovem obisku Erjavec poklical Zagožna, Zagožen pa Walterja Wolfa. Zagožen in Wolf sta seveda delala v interesu Fincev in SDS.
Tudi Zagožen je policistom zanikal, da bi se kadarkoli pogovarjal z Erjavcem glede Patrie ali da bi z njim imel kakršnekoli stike. Toda kriminalisti so našli še drug dokaz: 5. avgusta 2005 si je Zagožen v rokovnik zapisal: »Erjavcu se javi.« Cekutov obisk pri Erjavcu decembra 2005 smo preverjali tudi na obrambnem ministrstvu. Od tam so nam sporočili, da je ta podatek del policijske oziroma tožilske dokumentacije.

Št. 3: Janša je vedel

To torej pomeni, da je bila vloga Jožeta Zagožna na obrambnem ministrstvu znana. Zanj so vedeli tako v logističnem oddelku kot tudi v strokovni komisiji na MORS, ki je izbirala najboljšega ponudnika. Dokazov za to je še več. Konec koncev je tudi Peter Zupan sam, prek Jureta Cekute, Fincem 13. aprila 2006 sporočil »da je Ministrstvu za obrambo in ocenjevalni skupini Patria definitivno favorizirana«, in pa, da se je »Na MO nekako izvedelo (brig K?), da je Patria tudi politično favorizirana«. Za korupcijo sta torej vedela dva člana bivše Janševe vlade, vedeli so trije najožji Janševi kolegi, Zagožen, Krkovič in Črnkovič. Za korupcijo so vedeli na gospodarskem ministrstvu, konec koncev tudi na notranjem ministrstvu, kjer so »založili depešo«. Kaj pa Janša?
Janez Janša je v odgovoru na zadnji članek Mladine ponovno zatrdil, da on sam o nakupih finskih oklepnikov »nikoli« ni odločal, kaj šele da bi »poskusil sprejeti darila«. Z nikomer od obtoženih naj ne bi nikoli ne osebno ne po telefonu govoril o oklepnikih Patria. In »če je kdorkoli v komunikacijah o nabavi oklepnikov Patria nepooblaščeno uporabljal moje ime ali ime SDS, je to enostavno dokazljiva zloraba«. Janša želi, da bi se v javnosti uveljavila njegova interpretacija, po kateri so si Wolf, Cekuta in Riedl, torej uradni Patrijini lobisti enostavno izmislili poznanstva z njim zaradi zaslužka, njegova vlada pa naj bi prvič v zgodovini transparentno izvedla mednarodni natečaj. Medtem ko prejšnja vlada pri sklepanju poslov s Sistemsko tehniko tega ni storila.
A pri tem gre za Janševo sprenevedanje. Kot je kriminalistom pojasnil Patrijin predstavnik v Sloveniji Andrey Mladenov, že samo dejstvo, da »je Janševa vlada odprla mednarodni razpis, jasno kaže, da že v začetku niso želeli, da Sistemska tehnika zmaga na razpisu«. Že januarja 2005 je uslužbenec MORS Peter Zupan na sestanku v Ljubljani Riedlu, Niittynenu in Wolfu razložil, da bo pri izboru najboljšega ponudnika na natečaju »70 odstotkov teže« imela politična odločitev, Niittynen pa je kriminalistom povedal, da mu je 12. maja 2005 na nekem sprejemu Marjan Senica, tedaj vodja logistike na obrambnem ministrstvu, pojasnil, da želi vladajoča SDS ustaviti »Ravne«, torej Sistemsko tehniko, ki je bližje konkurenčni stranki LDS.
Ravno zaradi tega so se v Patrii že uvodoma odločili, da je treba v Sloveniji iskati politično podporo. Vedeli so, da je posel političen. Po uvodnih sestankih z Zagožnom je nastal Niittynenov »Matrix of influence«, tako imenovani štabni dokument ali načrt lobiranja, o katerem je Janša pred pol leta razlagal, češ da gre zgolj za načrt, kako bi prišli do njega. A to ni bil zgolj teoretični načrt, temveč dejstvo, ker se je Janša odločil zgraditi obrambno industrijo, ki bo pod nadzorom SDS. Plan jim je dejansko uspel. Jorma Wiitakorpi, nekdanji direktor Patrie, je kriminalistom dejal, da je bil pritisk Zagožna, Krkoviča, torej Janševega ozadja, naj Patria izbere Rotis, tako močan, »da so se Hulkkonen in ostali iz izvršne skupine morali ukloniti«.
Janša se je v odločilnem letu 2005 in 2006 z Zagožnom večkrat srečal na kosilu. Z njim se je sestal vsaj 19. julija 2005 ob 10h, pa 11. avgusta 2005, potem 19. januarja 2006 in pa 24. avgusta 2006, so ugotovili kriminalisti. Takoj po teh datumih pa so Finci dobivali tudi poročila o sestankih. Tri dni po 19. juliju je Niittynen prebral, da sta »PM« in »dr. Z« obljubila, da bosta podprla samo njih. Teden dni po sestanku 19. januarja 2006 pa spet, da je »Z. potrdil, da PM podpira Patrio«. Janez Janša je 23. avgusta letos zagrozil, da »kdor bo sejal lažne obtožbe, bo odgovarjal«. Če so si poleg Riedla, Cekute, Wolfa njegovo ime pri pogovorih s Patrio sposodili tudi njegovi najbližji kolegi ali sodelavci, zakaj jih Janša sedaj ne toži?