Erica Johnson Debeljak, prevajalka, pisateljica in publicistka

Erica Johnson Debeljak je ena najbolj znanih tujk pri nas. A v resnici že dolgo ni več tujka. Kot pravi sama, je danes nekje vmes, med ZDA in Slovenijo. V Ljubljani živi že 17 let in ves ta čas je bila pozorna opazovalka slovenskega vsakdanjika, naših navad in običajev. Slednjih, pa tudi sprememb, ki so nas doletele v tem času, se pogosto zaveda bolje od marsikaterega domorodca, zato ne preseneča, da se teh tem redno loteva tudi v svojih književnih delih. Po romanu Tujka v hiši domačinov, biografiji Srečko Kosovel: Pesnik in jaz ter zbirki kratkih zgodb Tako si moj je v teh dneh pri Založbi Modrijan izšla njena četrta knjiga, roman Prepovedani kruh. Gre za intimne spomine o njenih prvih letih življenja v Sloveniji, ki pa so hkrati zgodovinska analiza naše pravkar minule zgodovine.

Začniva pri copatah. V vaši hiši, kot kaže, niso obvezne.

Nekako sem kar slutila, da se bo začelo s copatami. Pred petnajstimi leti sem napisala članek o copatah in glej: še vedno odmeva, čeprav sem ga, priznam, po malem že naveličana.

Ampak v vašem novem romanu ste copatam kljub temu posvetili kar precej pozornosti. Gre za navado, ki se zdi marsikomu, ki tukaj živi vse življenje, morda samoumevna. Tistemu, ki pride od zunaj, pa je vse prej kot takšna. Kako zelo nenavadna se je zdela vam, ko ste se pred 17 leti iz ZDA, tako rekoč iz centra sveta, preselili v majhno, ravnokar nastalo Slovenijo?

Ne morem reči, da sem bila ravno šokirana, bila pa sem začudena. Tudi v ZDA ta navada obstaja, vendar je redka. Copate uporabljajo le tisti, ki imajo zelo drage preproge, ali tisti, ki so tako ponosni na svoj dom, da ga ne želijo z ničimer omadeževati. Ponekod na Vzhodni obali imajo hiše tudi nekakšen vetrolov, kjer je mogoče odložiti umazana obuvala ali oblačila. A zame, ki sem bila Newyorčanka, so bili čevlji pač sestavni del obleke. Najbolj pa me je presenetilo, da so si morale copate nadeti tudi ženske, obute v visoke pete. Bila sem prepričana, da Slovenci čisto preveč komplicirajo. V zadnjih letih se je marsikaj spremenilo in copate zdaj niso več povsod obvezne. Poleg tega se je izkazalo, da Slovenci sploh nimate najbolj čudnih navad. Prijateljica je bila nedavno na Japonskem, kjer imajo copate za po hiši in še ene posebne copate, ki jih uporabljajo samo za na stranišče.

V vašem novem romanu ste zapisali, da Slovenci tiste, ki ne nosijo copat, vidijo kot nekakšne barbare. Barbari bi bili v tem primeru Zahodnjaki. A marsikdo z Zahoda prav ta del sveta vidi kot bolj barbarski od svojega.

Če gremo še bolj proti vzhodu, recimo v Sarajevo ali pa v islamske države, tam čevljev v stanovanjskem prostoru sploh ne nosijo. Torej bi oni na nas tukaj v Sloveniji lahko gledali kot na barbare. Danes mi je bolj jasno, zakaj se je v Sloveniji uveljavila ta navada. Zdaj že mene moti, če mama, ki doma nosi čevlje, leži na postelji in se pri tem napreza, da ne bi umazala posteljnine. Copate so praktične. Ni dvoma. Podoben primer moje hibridnosti: mislim, da so majhni otroci pri nas pretoplo oblečeni. A če bi zdaj v ZDA videla otroke, ki bosi tečejo po igrišču pri 15 stopinjah, bi me kar streslo. Hočem reči: sama sem res nekako vmes, med ZDA in Slovenijo.

Ko ste spoznavali Slovenijo in tukajšnje navade, ste opazili, da zelo cenimo ljudske modrosti. Kar naprej težimo s prepihom. Pri bolezni najbolj pomaga zeliščni čaj. Kako danes gledate na te modrosti?

Ko so bili otroci še majhni, sem v tem videla agresijo. Zdaj pa menim, da lahko na ljudske modrosti gledamo na dva načina. Po eni strani mi je v veliko tolažbo, da mi, če začnem kašljati, mož ali tašča skuhata čaj ali mi prineseta propolis. Takšna pozornost mi godi in včasih tudi dejansko pomaga. Po drugi strani pa te modrosti ljudem sicer pomagajo, a jim obenem zbujajo občutek krivde. Spomnim se, kako me je, ko je imel kateri od otrok na obrazu izpuščaj, kakšna starejša gospa očitajoče vprašala, kaj je pa mami jedla, da ima otrok izpuščaje? Če so bili otroci prehlajeni, je to pomenilo, da ga mama ni dovolj oblekla. Za vsako stvar je moral biti nekdo kriv.

Je bilo teh modrosti v ZDA manj? So bile drugačne?

Ključna ljudska modrost v ZDA je znanost. Res pa je tudi, da so ZDA multikulturna država in da obstajajo tudi ljudske modrosti, ki so podobne slovenskim. Kitajci imajo svoje modrosti, Judje recimo pravijo, da je kurja juha dobra rešitev za vsako težavo. Zanimivo je, da v ZDA mislijo, da je dobro, da je v hiši prepih. Zato moja mama, kadar je poleti na obisku, pusti v naši ljubljanski hiši vsa okna in vrata na stežaj odprta. Ko pride na obisk tašča, seveda vsa ta okna in vrata zapre, saj je pri Slovencih obratno - nimajo radi prepiha.

V začetku 90. let pogled na ta del sveta ni bil zelo optimističen ali estetski. Pisali ste o grozni arhitekturi, o tem, da ni dvoslojnega toaletnega papirja, da vsi kadijo, da zjutraj pijejo žganje, predvsem pa je v neposredni bližini divjala vojna. Vaši prijatelji in družina so bili ob vaši selitvi osupli. Ali danes na vašo odločitev gledajo drugače?

Odvisno od vsakega posameznika. Pred petimi leti smo eno leto bivali v Ameriki, v Chicagu, in nekateri ljudje še vedno niso bili povsem prepričani, kje je Slovenija. Po padcu Berlinskega zidu Američani sploh niso mogli dojeti, katere nove države so nastale iz nekdanje Sovjetske zveze, Češkoslovaške in Jugoslavije. Tudi če si hotel nekomu razložiti logiko jugoslovanskih vojn, so se jim zdeli vsi ti ljudje, ki so bili različnih narodnosti, isti. Ko si jim razlagal podrobnosti, kot je ta, da obstajajo krajinski Srbi, so nad temo že dvignili roke. Zdaj pa so bolj navajeni na to regijo in se jim zdi, da morajo vsaj nekaj vedeti o njej. Moja družina pa je bila k sreči ves čas odprte glave glede teh stvari.

Vaša družina je bila že prej navajena, da ste živeli daleč stran, saj ste se iz San Francisca preselili v New York. Poleg tega se je vaš brat odselil še dlje - z družino je 20 let živel v Nemčiji. Jim je bilo zato lažje sprejeti vašo selitev na drugo stran Atlantika?

Američani se res veliko selijo in le redko se zgodi, da poznaš koga še iz vrtca. Zaradi tega hitro navezujejo stike, a jih tudi hitro izgubijo. Prav zaradi teh stvari je Facebook super. Marsikdo mu nasprotuje, sama pa lahko rečem, da mi je s tem orodjem uspelo najti vsaj 20 ljudi, s katerimi sem pred leti zaradi selitve izgubila stik. Ko sem se odločila preseliti v Slovenijo, domači temu niso nasprotovali. Mama je vedno razumela, da je otrok individualno bitje, ki mora imeti svoje življenje in svojo usodo. In če je otrok zaljubljen v Slovenca, temu ne bo nasprotovala. Moram pa priznati, da se takrat, ko sem naredila takšen korak, pravzaprav sama nisem zavedala, za kako resen korak gre in kakšne posledice bo imel. To je bila res sprememba za vse življenje.

Kako zelo povezani ste ostali z matično državo? Danes imamo Skype, Facebook, tudi vsi ameriški časopisi so dostopni na internetu, še pred nekaj leti pa ni bilo tako.

V preteklosti je bilo seveda drugače, vendar sva imeli z mamo vedno izbrane takšne telefonske pakete, da je bilo mogoče klicati za zelo nizko tarifo na minuto. Ker mama ne mara Skypa, je še vedno tako. Slišiva se enkrat ali dvakrat na teden in govoriva eno uro. V bistvu sva ohranili način komunikacije, ki sva ga imeli, ko sem še živela v New Yorku, ona pa je bila na drugi strani države.

V Sloveniji verjetno ni bilo ravno težko vzdrževati stika z ameriško kulturo. Angleščina je vseprisotna na televiziji, v filmih, glasbi.

Po eni strani to drži, po drugi pa imam zaradi tega dvojno življenje. Če ne bi bila kultura, iz katere prihajam, tukaj tako zelo prisotna, bi bila morda boljša Slovenka. Zdaj namreč bolj sistematično berem ameriške časopise in revije kot slovenske. Res pa je tudi, da so prav zaradi te vseprisotnosti moji otroci veliko lažje v stiku s kulturo države, v kateri sem se rodila in odraščala. Sem pa pred leti, ko smo bivali v ZDA, opazila zanimiv fenomen. Če bi v ZDA živeli dlje časa, bi zelo težko vzdrževali visoko raven slovenskega jezika. Sama z otroki govorim angleško, mož pa slovensko. Tudi v ZDA je z njimi govoril slovensko, a po devetih mesecev eden od sinov, ki je bil takrat v drugem razredu, ni mogel več govoriti tega jezika. Ni ga pozabil, le govoriti ga ni mogel. V ZDA te jezik in kultura zelo potegneta. Pogosto se zgodi, da otroci priseljencev nočejo govoriti drugega jezika. Tukaj je to vseeno lažje. Tudi zato, ker Slovenci dobro govorite tuje jezike.

Kako je pravzaprav biti tujka v Sloveniji? So bili Slovenci prijaznejši do vas, ker ste prišli iz ZDA?

To je takrat, v začetku 90. let, morda držalo. A stvari so se v zadnjih petnajstih letih spremenile. Sprva sem jim bila zanimiva, ker sem bila tujka. Morda sem bila še bolj zanimiva, ker sem bila Američanka. Slovenci so prijazni, vljudni, vprašajo, kako si. Zlasti starejši Slovenci, ki so gledali na Ameriko kot tradicionalno državo svobode, so bili zelo prijazni z menoj. Obenem sem imela vedno občutek, da so nekateri levičarsko usmerjeni mladi intelektualci avtomatično tudi proti meni. Ker so bili pač proti ameriški politiki. Ko sem se na Kongresnem trgu udeležila mirovnega shoda, na katerem smo protestirali proti vojni v Iraku, ki so jo sprožile ZDA, sem slišala nekoga godrnjati, češ, kaj pa ona počne tukaj. To sem jim kar malo zamerila. Amerika je veliko naklonjenosti izgubila zaradi dogodkov, ki so sledili 11. septembru 2001, od invazije na Afganistan do invazije na Irak. Lahko rečem, da sem se takrat čustveno osamosvojila od prve domovine. Pred tem sem pogosto rekla komu, glej, kako to delajo naša, ameriška sodišča ali pa naše, ameriške šole. Zdaj tega ne počnem več. Skrbijo me naša, slovenska sodišča in naše, slovenske šole.

Ali na odnos Slovencev do Američanov vpliva tudi osebnost, ki v nekem trenutku vodi ZDA? Clintona je v 90. letih na Kongresnem trgu pričakala vreščeča množica.

Clinton je bil dejansko pop zvezda. Kar se tiče odnosa Slovenije do ZDA, pa lahko rečem, da se mi zdi, da se Slovenija vede preveč hlapčevsko. Vsako stvar je podpisala, vključno s podporo ameriško-britanskemu napadu na Irak na podlagi »dokazov«, ki ob podpisu sploh še niso bili predloženi: kakor da bi se trudila odgovoriti, še preden je bila vprašana. Slovenija je pri zunanji politiki vedno avtomatično podpirala ameriško politiko, a nisem prepričana, da je to potrebno. Vedno sem mislila, da bi si lahko ravno zato, ker je majhna, res privoščila, da pri čisto vsaki stvari ne sledi največjim in da bi lahko zavzela tudi bolj načelno, moralno držo. Ko sem po zadnjih predsedniških volitvah v ZDA, ki so ravno sovpadle z izraelskim napadom na Gazo, sodelovala na neki okrogli mizi, sem zastavila vprašanje, zakaj je Slovenija v Združenih narodih ta napad kot ena redkih držav legitimirala in kakšna bi bila cena, če bi takrat ravnala drugače kot ZDA. Ugledni govorniki so se izmotavali, češ da bi bili sicer kaznovani pri sklepanju poslov ali na kakšnem drugem področju. Ampak zakaj morajo biti slovenski vojaki v Afganistanu, če si tega očitno zelo veliko državljanov ne želi? Je vredno, da tvegamo njihova življenja, ne da bi dobro vedeli, za kaj?

Zanimivo je, da ste opazili, da Slovenci tujce z območja bivše Jugoslavije obravnavajo drugače.

V knjigi sem opisala primer, ko so me na uradu za tujce prijaznejše obravnavali. Po drugi strani pa tujci z območja bivše Jugoslavije ali južnjaki, kot jim pravijo Slovenci, niso tujci v pravem pomenu besede. Slovencem so kot sorodniki, zato gre za povsem drugačen odnos. Ampak ta se je v zadnjih petnajstih letih poslabšal. Pa ne le odnos do njih, poslabšal se je odnos do vseh drugačnih. Tudi moji otroci so imeli nekaj težav, ker so jih imeli za tujce. Tolerance je danes manj. Pogosto sem presenečena, da celo čisto majhni otroci izjavijo kaj takšnega kot »Obama je nigger«. Očitno jim nihče ni povedal, da je takšno govorjenje zelo neprimerno.

Še eno zanimivo podrobnost ste prepoznali. Slovenci o sebi radi govorimo, da smo »pridni«, a ta izraz uporabljamo za vse, razen za tiste delavce, ki po cele dneve in noči garajo na gradbiščih. Zakaj tudi ti delavci, ki praviloma prihajajo iz bivših bratskih republik, niso »pridni«?

Še pomembnejše vprašanje je, kam to vodi. Imam srbsko prijateljico, intelektualko, ki ima rada Slovenijo, a je ugotovila, da tukaj ne more živeti, zato se je vrnila v Beograd. Opazila je namreč, da Slovenci vse južnjake obravnavajo slabšalno, in to tako, kot da so iz istega družbenega sloja, kot da so fizični delavci. Prijateljica preprosto ni želela, da bi bili njeni otroci obravnavani kot čefurji. Ni želela, da bi jo ljudje grdo gledali le zato, ker na ulici govori srbščino. Drugo prijateljico, še eno južnjakinjo, ki tukaj živi lepo življenje, sem vprašala, ali je res tako hudo. Povedala mi je, da je njena sestra zaposlena kot medicinska sestra in jo je enkrat obiskala v službi, pri tem pa jo je nagovorila v srbščini. Sestra jo je utišala: »Psssst!« Boljše, da pacienti ne slišijo! To je grozno. Ne vem, kdaj bo to minilo in ali bo minilo. Sporno se mi zdi tudi, da prihaja v naših šolah do prave segregacije. Šole recimo ne spodbujajo Romov, da bi se trudili in bi se po osnovni šoli vpisali v gimnazijo ali nadaljevali šolanje kako drugače. Občutek imam, da njihovega uspeha niti ne jemljejo za stvarno možnost.

Ali ni glavni problem že v učenju slovenščine?

Seveda. Romska manjšina je zelo na stranskem tiru in je ne čaka enaka prihodnost kot slovenske otroke. Podobno je z mladimi, ki prihajajo iz jugoslovanskih družin. Vem za primer, ko družina s srbskim priimkom v neki vasi sploh ne more normalno živeti. Seveda pa kakšnemu posamezniku, katerih starši so bili južnjaki, tudi uspe. To je najbolj očitno pri ljubljanskem županu Zoranu Jankoviću, ki svoj priimek še vedno zapisuje z mehkim ć. Janković je izjema, ki potrjuje pravilo.

Ko že omenjava bivšo Jugoslavijo, sami ste v Prepovedanem kruhu zapisali, da vas je presenetilo, da v Sloveniji v času balkanskih vojn niste zaznali kolektivnega zgražanja.

Na račun tega dela knjige sem prejela največ kritik, najbolj užaljene odzive. Napisala sem, da so Slovenci sicer bili solidarni, ampak potiho. Ampak bilo je res čudno obdobje. Sama sem pri prijateljici iz Amerike čutila veliko več solidarnosti do bosanskih žrtev kot pri mnogih Slovencih. Danes mi mnogi pravijo, da se takrat pač nisem družila s pravimi ljudmi. Mnogi zdaj pravijo, da so te vojne zelo čutili, da so jokali zaradi njih. Ampak sama tega v vsakdanjem življenju nisem opazila. Zdelo se mi je, kot da je Slovenija takrat po malem gledala vstran in da je vse skupaj hotela malo ignorirati.

Kot tujka ste imeli velike težave s slovensko birokracijo. Zapletlo se je pred poroko, pa pri ginekologu, kot tujka niste smeli delati. So bili ti zapleti za vas žaljivi?

Morda imam močan ego in odpor do birokracije, ampak to so bile resne ovire. In še vedno so. Danes me vsi sprašujejo, kakšen status imam. Že leta delujem kot prevajalka, publicistka in pisateljica, a ker statusa nimam formaliziranega, uradno nisem nič. Statusa si doslej nisem uredila, ker sem žal dobila že na začetku slab strokovni nasvet, pa tudi zato, ker v ZDA teh statusov ne poznamo. Zdaj bom morala to končno urediti, čeprav so birokratski postopki zame vedno mučni. Nedavno sem se ujezila zaradi kartice Urbana, ki je namenjena avtobusnemu prevozu po Ljubljani. Vsak učenec in dijak mora ob začetku šolskega leta v pisarni Ljubljanskega potniškega prometa oddati potrdilo, da je res vpisan v šolo. Je to res nujno potrebno? Zakaj mora 11-letni otrok (na isti dan kot vsi drugi vrstniki) obiskati neko pisarno in tam dokazovati, da je res učenec, če pa je osnovna šola v državi vendar obvezna? Gotovo bi bilo možno najti prijaznejšo rešitev. Po drugi strani pa so bili na uradu za izdajo osebnih izkaznic zelo hitri in vljudni. Ni vse črno ...

... ker še vedno uporabljate najprijaznejši možni nasmešek, ko komunicirate z birokrati?

Takšnim situacijam se, če je le možno, izogibam. Če le ne morem mimo njih, sem zelo prijazna, vedno se zahvalim za pomoč in vse skupaj je lažje. A stvari so se spremenile. V preteklosti ni bilo sistema naročanja. Pacientke na ginekološki kliniki na Šlajmerjevi so naročili dopoldne ali popoldne. In potem smo čakale. Podobno je bilo pri frizerju. Zdaj uro dobiš tako pri zdravniku kot pri frizerju. Moram pa povedati, da sem slovenski zdravstveni sistem kljub vsemu ves čas videla kot veliko boljšega od ameriškega. Ta je namreč grozljiv. Moj brat, ki nima finančnih težav, kljub temu ni zdravstveno zavarovan. Zdi se mu predrago. Ko se je njegova hči na počitnicah poškodovala in je potrebovala sedem šivov, je zanje plačal 5000 dolarjev, ker je bilo to še vedno bistveno manj od premije zdravstvenega zavarovanja za celo družino. Vem, da v zadnjem času na slovenski zdravstveni sistem letijo očitki, da se približuje ameriškemu, ker se dopoldne v javnih ustanovah vzpostavljajo čakalne vrste, popoldne pa isti zdravniki paciente prednostno obravnavajo v zasebnih ordinacijah, ampak to, da v Sloveniji lahko sploh pridemo k zdravniku, je velika prednost.

Sami ste se naučili slovenščine, ki je zelo zahteven jezik. Je na vašo veliko željo po učenju jezika morda vplivalo tudi dejstvo, da je vaš soprog pesnik in mu je slovenski jezik pravzaprav delovno orodje?

Tudi če bi živela v Franciji ali Nemčiji, bi se učila tamkajšnjega jezika. Tujci, ki se ne učijo jezika države, v kateri živijo, so nekakšni čudaki. Kako lahko celo desetletje živiš v državi, pa si znaš v lokalu komaj naročiti kavo, če sploh? Sama se počutim kar malce krivo, ker slovenskega časopisa ne berem ravno vsak dan.

No, kljub temu slovenski jezik veliko uporabljate, in to ne le v vsakodnevnem pogovoru. Ste namreč prevajalka.

Zelo sem vesela, da sem našla ta poklic. Brez prevajanja najbrž tudi ne bi prišla do tega, kar je zame najbolj pomembno - lastnega literarnega pisanja. Ko sem še živela v ZDA, sem delala v banki. In ves čas sem delala. Bala sem se nedela. Potem pa sem prišla sem, in ker sem bila tujka, nisem imela dovoljenja za delo. Zato sem se začela na Filozofski fakulteti učiti slovenskega jezika. Tečaj je trajal eno leto, potem sem obiskovala še poletno šolo. Nato sem rodila tri otroke. In vmes sem se lotila prevajanja. No, k temu je seveda pripomoglo tudi dejstvo, da sem imela zaradi moža pesnika večji stik s slovensko literaturo in tudi z uredniki.

V angleščino ste prevajali Borisa Pahorja, Ferija Lainščka, Daneta Zajca, Iva Svetino in Milana Deklevo, lotili ste se tudi nekonvencionalne biografije Srečka Kosovela. So morda to tisti slovenski literati, ki so vam najbolj pomagali pri vpogledu v globino in širino slovenskega jezika?

Moram priznati, da prevajam po naročilu. Prva knjiga, ki sem jo prevedla, je bila poezija Daneta Zajca. Takrat je Aleš menil, da Zajc potrebuje knjigo v angleščini, in skupaj smo potem izbrali pesmi. Po navadi pa k meni pride pisatelj, ki že ima založnika. Nisem torej jaz tista, ki se odloči, katerega literata bom prevajala. Res pa je, da sem ravno zaradi tega, ker sem se lotila prevajanja, odkrila nekaj slovenskih literatov, ki so mi izredno všeč.

Ob prevajalskem delu pišete tudi eseje in literaturo. Nekateri se sprašujejo, ali ni v vaših delih morda občutiti vpliva vašega moža, že zgolj zato, ker ljudje, s katerimi preživimo veliko časa, pogosto vplivajo drug na drugega ...

Aleš mi nikoli ni pomagal pri pisanju, je pa res veliko bral, kar sem napisala, in mi je bil z nasveti in tudi sicer v veliko oporo. Brez njega bi mi bilo veliko težje. Sama sem se medtem v Madridu udeležila programa kreativnega pisanja, ki je potekal pod okriljem ameriške univerze. Tam sem spoznala mlade ameriške pisatelje, ki niso imeli bralstva, ker še niso dočakali svoje prve objave. V ZDA je zelo težko izdati knjigo in pridobiti bralce, mnogi na to čakajo deset let, in to je zanje hudo. Sama sem imela v tem pogledu srečo, saj imam v Sloveniji bralce, ki resno jemljejo to, kar jemljem resno tudi sama.

Eseje, kratke zgodbe in romane še vedno pišete v angleščini. Zakaj?

Nimam želje, da bi pisala v slovenščini. Ruski pesnik Josip Brodski je recimo po preselitvi v ZDA še pisal v ruščini, pozneje pa je začel pisati v angleščini. Ampak v angleščini je bil - kot pravi kritika - veliko bolj preprost, da ne rečem slabši. Jaz pa tega nočem. Res, Ludwig Hartinger, pesnik in prijatelj iz Avstrije, piše pesmi v posvojeni slovenščini, a sama tega ne bi zmogla. Zdi se mi, da ne bi mogla biti tako natančna. To sem pa rada. Materinska angleščina je zame kot notranji otok moje ustvarjalne duše, pristanišče za identiteto. Če bi se mu odpovedala, bi se odpovedala velikemu delu svoje osebnosti.

Se vam kdaj zdi, da ste s tem, ko ste se učili jezika in običajev, pa tudi zgodovine, o naši državi naučili bistveno več od marsikaterega tukaj rojenega Slovenca?

Ne bi rekla, da Slovenijo in še zlasti 90. leta, ki sem jih pozorno opazovala, poznam boljše. Nanje pa gotovo gledam drugače. Tudi zato, ker nimam tukajšnje zgodovine. 90. leta so bila sicer tranzicijski čas med socializmom in kapitalizmom in zanimivo je, da ne slišim pogosto, da bi jih se ljudje spominjali. Po drugi strani pa so Slovenci na politični ravni vse preveč obsedeni s preteklostjo, namesto da bi se ukvarjali s prihodnostjo. Ne pravim, da zgodovina ni pomembna, ampak neka perspektiva je pa tudi važna: ali res mislite, da naše otroke skrbi, kdo je bil v drugi svetovni vojni partizan in kdo domobranec? Skrbi jih prihodnost, skrbi jih svet globalnega segrevanja in drugih počasnih katastrof. Navsezadnje bi lahko celo rekla, da obsedenost s preteklostjo za mlade pomeni resno breme.

Že leta vas poznamo kot aktivno državljanko. Spomnimo se recimo vaše vizije Ljubljane, v kateri se osrednji mestni trgi ne bi več šibili pod avtomobilsko pločevino.

Res sem napisala ogorčen članek o tem, da je mesto polno parkiranih avtomobilov in da bi jih bilo treba umakniti, na primer v podzemne parkirne garaže. Na Trgu republike sta parlament in sedež največje banke, pa je poln pločevine. A to še ni največja težava. Kongresni trg, ki je zgodovinskega pomena ter ga obkrožajo uršulinska cerkev, filharmonija in sedež univerze, ta se mi je zdel res problematičen. Ko sem šla nekaj dni po objavi članka na tržnico, mi je znanec, zaposlen na občini, poznavalsko rekel: Punca, kako si naivna! Ampak zdaj se stvari res premikajo.

Angažirali ste se tudi kot ostra kritičarka slovenskega šolskega sistema. Ali kot mama treh šolarjev še vztrajate pri teh očitkih?

Iz razprave o tej temi sem se umaknila. Zdi se mi, da morajo Slovenci šolski sistem rešiti sami. Ne vem pa, kako. Največjo težavo vidim v načinu poučevanja. Preveč je informacij, preveč učenja na pamet. Seveda je vse odvisno od posameznega učitelja in predmeta, ampak učitelji pogosto iščejo tisto, česar učenci ne znajo. Večji poudarek je na negativnem kot na pozitivnem. Po mojem mnenju otroci tudi premalo pišejo. Redkokdaj se zgodi, da morajo za nalogo premisliti o neki zadevi, jo raziskati in o njej nekaj napisati. Prav to je inteligentno spoznavanje realnega sveta. Ampak v slovenskem šolskem sistemu so korenite spremembe, kot kaže, nemogoče. Sama sem poskušala najti družbeni razlog za takšno stanje. Sprašujem se, ali ni učiteljski sindikat, ki bi ga sicer liberalno podpirala, morda preveč močan in trmoglav, ko ščiti trdnjavo učiteljev in žrtvuje potrebe otrok ter njihovo prihodnost. Strukturna razlaga bi najbrž opisala sedanje stanje paralize kot dediščino samoupravnega sistema iz bivšega režima: zelo mnogo besed, zelo malo dejanj.

Pred leti ste se v Sodobnosti lotili tudi analize tega, kako se je Slovenija po začetni dobi navdušenja in optimizma spremenila v eno zatohlo mlako.

O tem sem pisala v času Janševe vlade.

To je bila ena prvih analiz, ki je postavila takšno tezo.

Hmm, ta esej je res požel številne pozitivne kritike.

Je danes Slovenija še vedno zatohla mlaka?

Tudi nad sedanjo vlado nisem navdušena, ampak takrat sem imela jasen občutek, da so prijatelji izgubljali službe zaradi političnih razlogov, ne pa zaradi kakšnih utemeljenih strokovnih ali profesionalnih pomanjkljivosti. Edini razlog je bil ta, da pač niso bili po volji tedanji oblasti. Spomnite se dogajanja v Slovenski kinoteki! Ali pa na RTV Slovenija! No, mogoče pa smo vstopili v postpolitično fazo, v kateri za človeka počasi tako leve kot tudi desne stranke postajajo podobno nezanimive in podobno omejene.

Medtem je svet in s tem tudi Slovenijo prizadela finančna in ekonomska kriza. Ko se je začela, ste v eseju o strahu, pohlepu in finančni krizi postavili pod drobnogled dogajanje na Wall Streetu, kjer ste bili zaposleni pred prihodom v Slovenijo. Se vam še vedno zdi, da krize ne bo rešil ekonomist, temveč filozof?

Še vedno mislim tako. Res bi morali premisliti, ali je kapitalizem sistem prihodnosti. Demokracija v ZDA sploh ne deluje, ker je sistem povezan s preprosto prevelikimi vsotami denarja. In kljub temu še vedno nimamo pravih idej glede možnih alternativnih političnih in ekonomskih sistemov, kaj šele odgovorov na vprašanje, kako bi se lotili podnebnih vprašanj. Znašli smo se v trenutku, ko smo na koncu nekega zgodovinskega obdobja. Rešitve in začetka novega obdobja pa ne vidimo. Depresivno je živeti v takšnem času. Primer ZDA je v tem kontekstu res zanimiv. Zdaj je predsednik Obama, ki se je zdel proti Bushu kot odrešitelj. Vendar pa ni nastopil proti finančnim ustanovam, ki so povzročile to krizo. Republikanci tega tako ali tako ne bi storili. A tega ni bil sposoben niti demokrat. Američane je zdaj strah, jezni so. O vseh ključnih vprašanjih pa še naprej odloča kapital.

Preden ste se preselili v Slovenijo, ste delali za francosko banko Banque National de Paris in med vašimi klienti so bila podjetja, kot so Bear Stearns, Merrill Lynch in Lehman Brothers. Torej podjetja, ki bodo obveljala za krivce sedanje krize.

Ker so bili to naši bivši klienti, sem klicala svojega bivšega šefa, konservativnega in moralnega človeka, ki se je takrat že upokojil. Dejal mi je: ampak mi nismo bili tako pohlepni. Resnica je drugačna. Bili so tako pohlepni. Naša banka je bila prva, ki je začela s hedge skladi. Ti so omogočali nadpovprečne donose, te investicijske posle pa je bankam z deregulacijo predpisov takrat omogočil Clinton. Vsi so bili pohlepni in vsi so si pred tem zatiskali oči. Ne verjamem, da se bo na Wall Streetu kaj spremenilo. Na ravni regulacije se za zdaj ni spremenilo popolnoma nič. Obama je imel zgodovinsko priložnost, da nastopi proti bankam, pa ni. Zato ljudje ne verjamejo več vanj. Sama sem bila ob njegovi izvolitvi navdušena in ni mi žal za to. Seveda je Obama še vedno veliko boljši od Busha. A to ni dovolj, da ne bila že kar hudo razočarana.

Slovenija se je, odkar ste se preselili sem, zelo spremenila. Te modernizacije ste si takrat močno želeli. Zdaj ste do nje tudi kritični.

Marsikdo se danes ne spomni več, da smo vozičke ali pa robčke za brisanje dojenčkove riti še nedavno kupovali v Italiji. Zdaj pa moj tast pravi, da mu je kar slabo, ko vidi, koliko vozičkov, robčkov, šamponov je na tržišču. Potrošništvo je v polnem razmahu. Takrat je bilo na trgu marsičesa premalo, zdaj je vsega preveč. A vsi so šli na to pot, tudi Albanija, čeprav ne tako skokovito. Škoda je, da ob tem izginjajo nekateri običaji, ki so bili generacijsko pogojeni. Eden takšnih je nabiranje zelišč za čaj. Ali pa obdelovanje vrtičkov. Peka potice. Tudi življenje se je močno spremenilo. V začetku 90. let je bila Ljubljana v soboto popoldne popolnoma prazna. V nedeljo je bila z izjemo bolšjega trga bolj podobna mestu duhov. A ljudje se tega ne spomnijo več. Ko je Slovenijo prvič obiskala moja sestra, smo šli v klub Drame, ki je takrat veljal za najboljši bar v mestu. Tam smo sicer zelo uživali, a sestri je bil lokal popolnoma nešik. Zdaj je v centru Ljubljane nešteto lokalov, nešteto ljudi. Vse restavracije so polne. Ponosna sem na to, da je Ljubljana danes lepša in ker v njej vrvi od življenja. Še celo Leonard Cohen jo je obiskal. Moram priznati, da sem bila podobno ponosna tudi, ko so naši nogometaši nastopili na svetovnem prvenstvu v JAR.

Se danes že počutite kot Slovenka? Je sploh pomembno, da se posameznik definira skozi narodno pripadnost?

Sama se ne definiram na takšen način. Res pa je, da je takšno definiranje zelo globoko zakoreninjeno. V primerjavi s »pravimi« Slovenkami sem seveda drugačna. Nisem pa niti prava Američanka. Komplicirana sem. Moja duša, osebnost je bolj ameriška. Morda sem zaradi tega bolj odprta, komunikativna. Ko pa se predstavljam kot pisateljica, se vedno brez težav predstavim kot slovenska pisateljica. Moji bralci so predvsem Slovenci in tudi teme, ki jih obravnavam, so bolj slovenske. Tu sem se rodila kot pisateljica in tu je zibelka mojega pisanja.

Zveni zelo večkulturno. Slovenska pisateljica, ki ustvarja v angleščini.

Zanimivo: pravkar prevajam knjigo Večkulturna Slovenija literarne znanstvenice Janje Žitnik iz ZRC SAZU. Knjiga predstavlja različne prispevke narodnostno in versko različnih posameznikov in skupin k temu, kar je slovenska kultura. Govori o priseljencih, ki postajajo naseljenci, in o tujcih, ki postajajo domačini, medtem pa s svojimi deli javno so-oblikujejo slovensko kulturo. Tudi zgodovinsko so Slovenci svojo kulturo definirali na etnični ali na jezikovni podlagi - slovenski jezik je slovenska kultura. Ampak tudi v etnično zelo homogeni današnji Sloveniji vidimo danes neki nezadržni prihod različnih vrst zgodb in identitet. Počasi se skozi generacije raznolikost sprejema in vključuje v večinsko tkivo. Ko sem pred 17 leti prišla v deželo, sem bila eksotična roža, zdaj pa sem postala skoraj »naša«, skoraj »domača«, vse tja do nog, obutih v copate!