Dr. Bojan Pretnar, varuh intelektualnih pravic

Ko gre za patente, za zaščito t. i. avtorskih, intelektualnih pravic, v Sloveniji verjetno ni večjega strokovnjaka od dr. Bojana Pretnarja. Svojo pot je začel v sedemdesetih, v Iskrinem razvojnem inštitutu, ko je to podjetje še zaposlovalo 30 tisoč ljudi. Nato je odšel za 10 let v Nairobi, kjer je bil predstavnik tedanje Ljubljanske banke. Po vrnitvi v Slovenijo je postavil na noge slovenski Urad za intelektualno lastnino in vodil pogajanja z EU na tem področju. Preden je odšel v WIPO, Svetovno organizacijo za intelektualno lastnino, je za seboj pustil nekaj pomembnih »diplomatskih« zmag. Med drugim je zaščitil tudi lipicance.

So danes blagovne znamke Coca Cola, Nike, Google vredne že več od samih tovarn ali izdelkov?

Da. V Evropi je blagovna znamka izrecno opredeljena kot objekt lastnine. Lahko jo zastavite za kredit, lahko jo prodate itd. Nekoč je bilo drugače - znamka je bila neločljivo povezana s podjetjem. Danes pa je vrednost znamke praviloma višja od knjigovodske vrednosti podjetja, ki je njen lastnik.
Vi ste kariero začeli v bivšem Iskrinem razvojnem inštitutu. Je bilo včasih v Sloveniji več inventivnosti?
Če pogledam slovensko patentno statistiko, smo pravzaprav kar dobri. Na slovensko inovativnost kaže še nekoliko drugačna in morda presenetljiva statistika: pri nas išče intelektualno zaščito izredno veliko tujcev, torej tujih podjetij.

Zakaj je to presenetljivo?

To je pravzaprav znak, da je slovensko gospodarstvo konkurenčno tudi v tujini. Patentno varstvo je namreč teritorialne narave; najbolj učinkovito je, da svoj izum zaščitiš tam, kjer vidiš morebitnega konkurenta. S tem mu preprečiš, da bi v lastni državi proizvajal in izdelke izvažal v države, kjer npr. določen proizvod ni zaščiten.

Številni imamo občutek, da svetovni sistem zaščite intelektualne lastnine ne deluje več. Vsi lahko »downloadamo« glasbo, zdaj celo filme. Kakšno je vaše stališče?

Zaščita intelektualne lastnine je pomembna takrat, ko je kopiranje avtorskega dela ali izuma znatno cenejše od nakupa originala. V starih časih, pred Gutenbergovim izumom tiskarskega stroja, ste morali knjigo prepisati, zato tudi ni bilo potrebe po pravni zaščiti. Danes so na področju avtorskih pravic razmere seveda popolnoma drugačne. Potreba po pravnem reguliranju, zlasti avtorskih pravic, ni bila nikoli večja, res pa je, da mednarodna skupnost še ni našla vseh primernih ukrepov ali rešitev.

Je to tudi osrednja skrb Svetovne organizacije za intelektualno lastnino, kjer ste delali?

Seveda. Že pred letom 2000 sta v okviru WIPO nastali dve znani konvenciji, s katerima so države poskušale zaščititi avtorsko varstvo v okviru interneta na globalni ravni. Ampak s tem zgodba ni končana. Težava je tudi, da se vrednote in kultura globalno izredno hitro spreminjajo. Včasih je bilo npr. precej jasno, da so ljudje kopirali ali ponarejali predvsem zaradi neke konkretne koristi, danes pa imate poleg pravih piratov tudi veliko ljudi, ki avtorska dela kopirajo in objavljajo na internetu preprosto zato, ker so jim všeč, torej brez želje po zaslužkarstvu. Mimogrede, zdajšnji, nedavno novelirani slovenski kazenski zakonik je v nasprotju z mednarodnimi konvencijami, ker pozna kršitev intelektualnih pravic le, če jih nekdo krši z namenom prodaje. To bo treba popraviti, in menda so ustrezni postopki v teku.

T. i. piratstvo je torej v Sloveniji dovoljeno?

Piratstvo, ki povzroča avtorju škodo, vendar brez namena prodaje s strani kršitelja, trenutno ni opredeljeno kot kaznivo dejanje.

V Sloveniji se ob tem spomnimo na Sazas, kjer so pojem zaščite avtorskih pravic prignali do absurda. Kakšno je vaše stališče?

Sistem pobiranja tarif za kolektivne organizacije je sicer mednarodno uzakonjen, a je po moje prenapet. Teoretično vzeto bi moral taksist plačati neko pristojbino, če ima avtoradio. Kdo pa vzame taksi na osnovi tega, ali voznik vrti operno glasbo ali jazz? Skoraj edina možna rešitev je, da kolektivne organizacije določijo razumne tarife v dogovoru z uporabniki. V Sloveniji ima Sazas, tako kot vse druge kolektivne organizacije, zakonito podeljen monopol od države, zato je logično, da zakon zahteva transparentnost poslovanja in predvideva nadzor nad spoštovanjem vseh pravil. Nadzor opravlja Urad za intelektualno lastnino.

Kaj pa frizerski salon ali turistična agencija?

Enaka zgodba. Menim, da je šlo mednarodno in posledično tudi slovensko avtorsko pravo glede tega predaleč. Lahko se tudi vprašamo: zakaj mora taksist ali lastnik bara plačevati takso za radijsko glasbo, če pa jo plačuje tudi radijska postaja? Avtorska pravica je torej kar dvakrat plačana, vsaj jaz tako mislim. In zato, normalno, raste tudi odpor, ki ga najbolj občutijo ravno kolektivne organizacije. Proti temu odporu se lahko branijo le z razumnim pristopom pri določanju tarif in s pripravljenostjo na dialog z uporabniki.

Pa je tako povsod po svetu?

Da, vsaj v razvitih državah. Morate se zavedati, da so interesne skupine, ki živijo od avtorskih pravic, v svetu zelo vplivne. Zakaj je bilo treba veljavnost klasične individualne avtorske pravice, npr. romanopiscev, podaljšati s 50 na 70 let po njihovi smrti? Uradno zato, da bodo še vnuki imeli kaj od tega. Le zakaj? Škoda, da takšno načelo ne velja za pokojnine; jaz bi bil zelo vesel, da bi kot sin še naprej dobival pokojnino pokojnega očeta, in po moji smrti bi jo dobival še moj sin kot njegov vnuk. Mar ne?

V primerjavi z ostalimi državami vzhodnega bloka je bila Slovenija pri avtorskih pravicah že od vsega začetka zelo nepopustljiva. Zakaj pravzaprav?

Ni bila nepopustljiva, bila je dosledna - ker je bilo to v našem interesu. Smo majhna država z visokim deležem mednarodne trgovine. Zaradi tega je bilo prav, da je Slovenija takoj po nastanku države pristala na relativno stroge standarde varovanja vseh pravic intelektualne lastnine, ne zgolj avtorske in sorodnih pravic. Ta pristop se je Sloveniji izjemno obrestoval. Smo verjetno edina država, ki se je uspela izogniti t. i. »pipeline« sporazumu za farmacevtske patente z ZDA. To je sporazum, s katerim so ZDA v številnih državah dosegle, poenostavljeno rečeno, retroaktivno patentno zaščito tudi za kemijske substance, čeprav so bili patenti podeljeni le za postopek pridobivanja zadevne substance. Če bi se to v Sloveniji zgodilo, bi pomenilo pravo katastrofo za Lek in Krko. Toda Slovenija se je temu sporazumu uspela s premišljeno politiko izogniti. So pa, logično, sledile številne tožbe, zlasti proti Krki. TRIPS sporazum k sreči nima vključene »pipeline« zaščite, čeprav se je o tem razpravljalo.

Farmacevtski industriji pogosto očitajo, da s patenti neupravičeno ščiti svoje ekonomske interese. Praktično ne izdeluje novih zdravil, ampak prodaja stara pod novim imenom.

To je resen očitek, ki je sicer pogosto upravičen, vendar ga ne smemo posploševati. Gre za t. i. »evergreening« patentnega varstva. Katera od velikih farmacevtskih družb ima npr. patent za neko zdravilo, ki postane prodajna uspešnica. Ko se veljavnost patenta za substanco tega zdravila izteka, firma prijavi nov patent, s katerim ščiti bodisi drugačno doziranje zdravila, zamenjavo pomožne substance, ali pa zdravilo ponudijo v npr. kristalinski obliki. Če podjetje uspe dobiti takšen nov patent, prepreči konkurenco generičnih proizvajalcev tudi po izteku osnovnega patenta. Tu se pojavi vprašanje interpretacije enega od osnovnih meril za podelitev patenta, t. i. kriterija inventivne stopnje. Veliko novih patentov tega kriterija po zdravem razumu ne dosega, patenti pa so kljub temu podeljeni. To je zlasti veljalo za ameriško prakso, ki pa se po številnih kritikah iz domačih logov tudi popravlja.

Zakaj pa države tega ne sankcionirajo, prilagodijo pravil in podobno? Konec koncev so potem zaradi višjih cen na slabšem prav države v razvoju.

Saj pravila so. Vsak izum bi moral izpolnjevati tri pogoje: pogoj novosti, pogoj inventivne stopnje in pogoj industrijske uporabnosti. To je po vsem svetu enako, razlika je le, kako posamezni patentni uradi ta pravila uporabljajo oziroma interpretirajo. Tukaj bi morali postaviti nova, globalna pravila.

Ena odmevnejših evropskih razprav v zadnjem času je potekala v zvezi s t. i. direktivo o računalniško izvedenih patentih. Vi ste bili za, številni, tudi v Sloveniji, so bili proti, predvsem zaradi strahu pred npr. Microsoftom. Na koncu EU direktive ni sprejela. Menite, da je s tem nastala škoda?

Ne, škode ni bilo. Res pa je, da je evropska javnost omenjeno direktivo napačno interpretirala. Dejansko je šlo za poskus zaščite Evrope pred tovrstno prakso v ZDA in ne za njeno uveljavitev v Evropi. Zavrnitev direktive ni povzročila škode, ker je lahko evropski patentni urad še naprej vodil - in še vodi - svojo restriktivno, »neameriško« politiko. Evropski patentni urad namreč ni institucija EU, česar nasprotniki direktive očitno niso vedeli. O njegovi restriktivni politiki najzgovorneje priča statistika. V zadnjih 15 letih je Evropski patentni urad podelil le približno 7 odstotkov vseh prijavljenih računalniško izvedenih patentov iz ZDA, ki so bili sicer v domovini podeljeni.

In če bi Evropa zaščitila vse ameriške patente?

Potem bi imeli kaos v mednarodni trgovini. Nihče več ne bi vedel, kaj lahko dela in česa ne, kateri t. i. poslovni model je in kateri ni intelektualno zaščiten. V Ameriki tudi sami vedo, da so stvar zavozili. Ali veste, da je v ZDA neki znani igralec baseballa patentiral svoj zamah? Leta 2002 pa je bil tam podeljen celo patent za sendvič, ki vas ne poškropi z namazom, ko ugriznete vanj.

Zanimivo. Kaj pa je posebnost takšnega sendviča?

Res, genialno (smeh). Zahteva številka ena je, da je sendvič nehrustljav. Da to dosežejo, že spečenemu sendviču odstranijo skorjo. In naprej: da vam tisti tekoči namaz v sendviču, karkoli to je, ne špricne po obleki, mora biti spodnji del sendviča konkavne oblike. To je zahteva številka dve. Vidim, da se smejete, toda zgodba je bila prekleto resna. Če ste že kdaj bili v Ameriki, veste, da je tam zlasti v pritličjih poslovnih stavb majhnih prodajaln sendvičev na milijone. In te so od lastnika patenta za sendvič dobile pismo, da kršijo patent. Tisti ubogi prodajalci sploh niso razumeli, česa so obtoženi, odvetnika pa si praviloma sploh ne morejo privoščiti, saj bi ob tem bankrotirali. Pogosto zato raje pristanejo, da od vsakega sendviča plačujejo nekaj centov lastniku patenta. Tovrstna praksa se je močno razširila tako, da kakšna odvetniška ali podobna firma kupi neki patent izključno z namenom, da potem grozi s kršitvijo vse povprek. To se v Evropi skoraj ne bi moglo zgoditi. Ampak saj tudi Američani zdaj ugotavljajo, da to ni dobro.

Na predavanju v okviru ameriške gospodarske zbornice ste omenili, da je bila celo svetovna gospodarska kriza posledica patentiranih postopkov.

Da, tudi svetovna gospodarska kriza je patentirana. Za finančni inštrument, za t. i. sintetično CDO-transakcijo, ki je menda eden glavnih virov svetovne finančne krize, je zdaj že propadla investicijska banka Lehman Brothers septembra 2007 vložila patentno prijavo v ZDA. V tej prijavi ni nobene nove rešitve konkretnega problema s tehničnimi sredstvi. Šlo je zgolj za poskus zaščite (morebitne) konkurenčne prednosti pri normalnem poslovanju. Podobna logika velja za veliko večino t. i. »business methods« patentov.

V Evropi takšen patent ne bi šel skozi birokratsko proceduro?

Ne, v Evropi to ne bi bilo mogoče. Bolj natančno, doslej to ni bilo mogoče. A kdo ve, kaj vse se lahko še zgodi.

In če bi ameriški patentni urad prijavo zavrnil, krize ne bi bilo?

Krizi se zaradi tega najbrž ne bi izognili, vendar pa bi zavrnitev pomenila vsaj še en signal, da s temi »inovacijami« nekaj ni v redu. Objavljena so bila opozorila o škodljivosti tovrstnih finančnih instrumentov, kar pomeni, da bi ameriški patentni urad formalnopravno lahko zavrnil podelitev tovrstnih patentov zaradi njihove neuporabnosti (utility), ki je po ameriški zakonodaji pogoj za podelitev patenta. Vendar omenjena patentna prijava ni edini primer. Kot vemo, je bil drug ključni element finančne krize napačno ocenjevanje bonitet. Tudi za avtomatizirano ocenjevanje »ratingov« je bil v ZDA prijavljen in nato podeljen patent.

Kaj pa pravite o ideji, o kateri pravkar razmišljajo v Evropski komisiji, da bi po novem cigarete pakirali v enobarvne škatlice, brez posebnih oznak znamke?

Osebno odločno podpiram osnovni cilj - to je zmanjšanje kajenja. Sam nisem nikoli kadil in sem za vsak razumen ukrep v tej smeri. Vendar je ta predlog, ki ga za zdaj najbolj propagira Avstralija, Evropska komisija pa o tem posredno razmišlja, streljanje z napačnim orožjem in na nepravo tarčo.

Toda metoda je očitno učinkovita. Tobačni industriji odvzame ves marketing, njihove akcije se ne morejo več na nič nanašati.

Ali je ta metoda učinkovita, še ni trdno dokazano. Osebno sem glede nje skeptičen. Znamke so se pojavile v starem veku, ker so že takrat kupci hoteli vedeti za izvor blaga. In osnovna vloga znamke je, da napoti na izvor blaga. Zato je nekakšna robinhoodovska metoda odvzema pravice do uporabe znamke povsem zgrešena. Prepoved uporabljanja blagovne znamke je namreč predvsem napad na ves pravni sistem, ki ureja intelektualno lastnino. To je eklatantna kršitev cele vrste mednarodnih konvencij in domače zakonodaje. Zato sem sam proti temu. Vem pa, da danes takšen, pravni argument pogosto ni prepričljiv, ker prevladuje logika Robina Hooda.

A ker tobačna industrija temu zelo nasprotuje, gre očitno za učinkovito sredstvo.

Tobačna industrija je upravičeno proti, ker gre za pravno nesprejemljiv poseg v njihovo lastnino, o čemer sva že govorila. Če želimo preprečiti kajenje, je bolje postopno prepovedati prodajo cigaret, namesto da tobačni industriji nasilno odvzamemo njihovo premoženje. To je robinhoodovska politika. Toda Robin Hood je živel v tiraniji in mu zato lahko oprostimo. Za današnjo družbeno ureditev pa so ukrepi prisilne razlastitve znamke povsem nesprejemljivi.

Kako pa je s Kitajsko? Ali ni glavni cilj mednarodne skupnosti na področju zaščite intelektualne lastnine, da Kitajsko prisili k spoštovanju teh norm?

Ne vem, ali je to res. Problem je večplasten, ne gre namreč le za spoštovanje pravnega reda, ki je pravzaprav tudi na Kitajskem že uveljavljen. Menim, da ima pomembno vlogo različnost družbenih kultur, standarda itn. Po drugi strani pa so včasih zahodne države v svojih zahtevah preveč agresivne. Na Japonskem so, denimo, nekega malega podjetnika dobesedno uničili, ker je svojemu bistroju dal po japonsko ime, ki se je prebralo kot neka znana francoska modna znamka, mislim, da je šlo za Chanel. Človek, ki za kozmetične in modne izdelke te hiše najbrž nikoli ni slišal, je bil obtožen kršitve v zvezi z blagovno znamko. Pravno je mogoče tožbo utemeljiti, toda ne z zdravim razumom.

Kitajska spoštuje mednarodne konvencije?

Pravila ima uzakonjena.

Zakaj torej lahko prek interneta kupimo ponarejen telefon iz Kitajske?

Odgovor ni enostaven. Ali ta telefon predstavlja kršitev kakšnega patenta, modela ali znamke na Kitajskem - ali tudi v Sloveniji? V tem kontekstu je poučen primer Švice. Tam bi vas zaprli, če bi se izkazalo, da ste zavestno kupili ponarejen izdelek. To se mi zdi nekoliko pretirano. Imam osebno izkušnjo: ko sem nekega dne letel iz Ženeve, so me pri varnostnem pregledu ustavili in spraševali, ali lahko potrdim, da je moja Rolexova ura originalna. K sreči me niso zasačili s ponarejeno omego, ki jo sicer uporabljam za pedagoške namene, na predavanjih študentom. Kupil sem jo na Tajskem, ob prisotnosti tajskega šefa urada za intelektualno lastnino.

Zdaj se vračate v Slovenijo. Preden ste odšli v Ženevo, v Svetovno organizacijo za intelektualno lastnino, ste zaščitili lipicance.

Oh, to je bila zanimiva zgodba.

Marsikaj iz tistega časa, tik pred vstopom Slovenije v EU, je ostalo javnosti skrito za diplomatsko zaveso. Kako vam je to uspelo?

Ker dobro poznam mednarodne konvencije, sem našel trik, s katerim smo uspeli zavarovati ime lipicanec kot t. i. geografsko označbo. In od tam dalje ni bilo modro obešati zgodbe na veliki zvon. Ve se je začelo z nekim evropskim predpisom o vodenju vzrejnih knjig, kjer sta se sprva zaradi lipicancev sporekli Italija in Avstrija. Potem se je seveda oglasila še Slovenija, vendar je Evropska komisija tedaj menila, da se ne more vmešati v zadevo, ker še ni članica EU. Avstrija tudi ni kazala volje za dialog. Istočasno je postajalo javno mnenje v Sloveniji vse bolj nastrojeno proti vladi, ker ni ničesar storila. Dejansko pa vlada v tistih okoliščinah ni mogla veliko narediti. Potem smo se spomnili na določbe o geografskih označbah v t. i. TRIPS sporazumu, mednarodno zavezujoči pogodbi v okviru Svetovne trgovinske organizacije.

Izvorno je šlo v EU za spor okrog vzrejnih knjig, mar ne?

Da, šlo je za to, katera država ima pravico do vodenja osnovne vzrejne knjige. To je sicer tehnično, a gospodarsko zelo pomembno vprašanje, kajti takšna pravica v bistvu omogoča nadzor nad vzrejo in vso trgovino z lipicanci. Vzrejne knjige seveda nimajo nič skupnega z varstvom geografskih označb - toda to je bilo bistvo »trika«, ki smo ga uporabili. V grobem povedano: evropska zakonodaja je takrat izrecno izključevala varstvo geografskih označb za žive živali; TRIPS sporazum pa je razširil možnost varstva na kakršnokoli blago, vključno s konji. Vsi seveda poznamo klasične geografske označbe, kot je denimo šampanjec. Ideja, da bi na tak način registrirali lipicance, se je sprva zdela nora. Po temeljitem strokovnem preverjanju pa se je pokazalo, da imamo prav. In ko se je potem razvedelo za tisto znamenito uredbo slovenske vlade, s katero je bila zavarovana geografska označba lipicanec, je bila tako strokovna kakor laična javnost res presenečena, morda celo šokirana.

Kaj pa Avstrija?

Jasno, bila je zamera. Na Dunaju nas je predsednik avstrijskega patentnega urada obvestil, da bo Avstrija blokirala vstop Slovenije v EU, če problem okrog lipicancev ne bo ustrezno rešen.

Ampak v resnici si Avstrija veta ni upala dati niti pri drugih, morda pomembnejših zadevah, denimo pri denacionalizaciji in podobno.

Seveda, šlo je predvsem za pritisk. Rad bi le ilustriral, kako daleč gre lahko taka stvar. Naša zmaga na tistem zasedanju sveta za TRIPS v Ženevi, kjer smo ubranili veljavnost uredbe o lipicancu, je bila prava kriminalka. Mi smo prišli tja res dobro pripravljeni, imeli pa smo tudi srečo. Takratni kmetijski komisar v Evropski komisiji, Avstrijec, je namreč pred tem napisal neko pismo našemu bruseljskemu veleposlaniku, gospodu Marku Kranjcu. Imam vtis, da se avtorji pisma niso posvetovali s kolegi v Evropski komisiji, poznavalci uredb glede intelektualne lastnine, in so v besedilo zapisali natanko tiste argumente, ki smo jih mi potrebovali.

In to so bili?

Oh, bilo je več stvari. Kakorkoli, pred tistim ključnim zasedanjem smo se poskušali vnaprej dogovoriti za rešitev, a se niti v Bruslju niti na Dunaju niso hoteli odzvati. In potem, na predvečer zasedanja sveta za TRIPS, smo končno lahko vprašali predstavnika EU (ki je bil uradni govorec za vse države članice EU), kaj nameravajo storiti. Kar tako, malce nonšalantno, nam je odgovoril, da bomo morali umakniti uredbo. Potem smo jim mi zagrozili, da bomo seznanili javnost s tistim pismom. Naše poteze so nato začele odmevati po svetu, saj so bile vnaprej pripravljene medijske napovedi povsem drugačne. Izid zasedanja je te napovedi demantiral.

Kdaj in kako pa so se potem odnosi z Avstrijo izboljšali?

Osebno sem takoj po ugodnem razpletu predlagal umiritev konflikta s predlogom, ki bi bil ne samo sprejemljiv, temveč morda celo pozitiven za obe strani. Sestavil sem osnutek sporazuma, s katerim bi obe državi ustanovili skupno vzrejno ustanovo s sedežem v Sloveniji in Avstriji. Toda v tem trenutku se je dotedanje intenzivno sodelovanje s kmetijskim ministrom, gospodom Smrkoljem, in njegovim takratnim državnim sekretarjem, gospodom Butom, končalo. Moja vpletenost v zgodbo očitno ni bila več potrebna.

In od takrat Lipica propada.

Premalo vem, da bi lahko meritorno presojal, kako se je zgodba o lipicancih potem nadaljevala, še manj pa, ali Lipica od takrat propada.

Po tistem vzorcu smo v Sloveniji registrirali še veliko drugih geografskih označb. Od pršuta do klobas.

No, ne po tem vzoru, ki je bil res posebnost. Je pa očitno zgodba pripomogla k boljšemu zavedanju o pomenu geografskih označb. Žal se pri tem dogajajo tudi napake. Vzemimo za primer novejšo geografsko označbo »slovenski med«. Označbo, ki nosi ime države in ne zgolj njene relevantne regije, evropski red izjemoma dovoljuje. Ta izjema obstaja zaradi Luksemburga kot mikrodržavice, kjer regij ni, delajo pa tam neke klobase, ki so zaščitene. In jasno, drugačnih klobas sploh ni. Toda ta logika ne velja za Slovenijo, ki ima različne regije. Hkrati morajo oznako »made in Slovenia«, torej »slovenski med«, uporabljati za katerikoli med, ki je izdelan v Sloveniji - torej tudi za med, ki ne more nositi zavarovane označbe. Imamo torej dve vrsti slovenskega medu: enega, ki nosi to zaščiteno geografsko označbo, in drugega, ki te označbe nima, a mora biti označen kot slovenski med! Skratka, zdi se mi, da so snovalci označbe »slovenski med«, pa najsi je zaščitena ali ne, sami sebi storili medvedjo uslugo. Škoda.

Kako to, da ste nato odšli v tujino?

V Sloveniji smo po osamosvojitvi sprejeli precej izviren zakon o industrijski lastnini, ki je v mednarodni skupnosti vzbudil precej pozornosti in odobravanja. Na kratko: če bi Slovenija uvedla t. i. popolni način preizkušanja patentov, bi Urad za intelektualno lastnino potreboval morda kakih 300 ljudi - tega pa si seveda mlada, komaj nastala državica ni mogla privoščiti. Težava je namreč, da če želite učinkovito varstvo, morate patente pred podelitvijo tudi vsebinsko preizkusiti. To pa zahteva vrhunske strokovnjake. V Evropskem patentnem uradu je, denimo, zaposlenih 6500 ljudi. Nekatere države so problem rešile tako, da patente enostavno podelijo brez preizkušanja, ki ga potem v primerih sporov opravijo sodišča, kar seveda sploh ni optimalno. Mi smo ubrali novo pot: preizkus je omejen na pomembnejše patente, ki so veljavni več kot deset let, ter tudi na patente, okrog katerih teče spor zaradi morebitne kršitve. Pri tem si slovenski urad pomaga z že opravljenimi preizkusi večjih tujih uradov, kadar je to mogoče. Skratka, zelo racionalno in obenem učinkovito. WIPO je slovenski zakon propagiral kot primeren model za države v razvoju.