4. 11. 2010 | Mladina 44 | Politika
Opravljivi ustavni sodnik
Ustavni sodnik Jan Zobec osebno diskvalificiral kandidata za predsednika vrhovnega sodišča
Jan Zobec - sodnik, politik, oboje?
© Borut Peterlin
Pred dnevi je ustavni sodnik Jan Zobec v tedniku Reporter javnosti sporočil, kaj si misli o kandidatu za predsednika vrhovnega sodišča Branku Masleši. Ni govoril o njegovih strokovnih referencah, ponovil je zgolj vse tiste hude osebno-zasebne očitke na njegov račun, s katerimi je doslej javnost zalagala SDS.
Pustimo ob strani razloge, ki jih ustavni sodnik navaja kot protiargument kandidaturi vrhovnega sodnika za mesto prvega med sodniki. Njegov nastop namreč sam pove največ o tem, kako razume dokazne standarde. Bistveno vprašanje, ki ga Zobčev nastop ponovno odpira, je, kdaj, kako in do česa je za ustavnega sodnika dostojno in primerno, da se opredeljuje v javnosti. Ostro polemiko o tem sta pred leti imela ustavna sodnika Matevž Krivic in Peter Jambrek, in sicer o javni kritiki dela vlade, ki sta jo izrekla ustavni sodnik Tone Jerovšek in Jambrek. Šlo je za razpravo o namenu vlade, da spremeni ustavni člen o prepovedi prodaje zemlje tujcem. Krivic je menil, da ni primerno, da sodniki kritizirajo stališča in ravnanje vlade. Podobna vprašanja so se odprla, ko se je Jambrek spomladi leta 1994 kot predsednik ustavnega sodišča udeležil shoda proti razrešitvi Janeza Janše zaradi afere Depala vas.
Zobec je šel dlje od vseh omenjenih, ni kritiziral vlade, ampak sodnika, osebo. Ne izpostavlja njegovih strokovnih pomanjkljivosti, ampak mu očita domnevno napačno politično pripadnost v času osamosvajanja ter občudovanje prejšnjega režima in njegovih ljudi. Sicer je presenečenje predvsem v tem, da se je tako oglasil ustavni sodnik, ne pa toliko, kateri ustavni sodnik. Zobec je bil namreč eden izmed štirih vrhovnih sodnikov, ki so se vključili v predvolilno bitko na ljubljanskih županskih volitvah leta 2006 in podprli kandidaturo Franceta Arharja. Takrat je sodni svet odločil, da so ravnali v nasprotju s sodniško etiko. V nasprotju s čim so potem šele osebne diskvalifikacije v Reporterju?
V našem primeru pa ni nepomembno še eno vprašanje, ki ga je Zobec z nastopom odprl. In sicer vprašanje nepristranskosti. V kar nekaj primerih imenovanj sodnikov na najvišje funkcije v sodstvu je namreč na koncu o njih odločalo celo ustavno sodišče. Recimo o kandidaturi dr. Ivana Beleta za vrhovnega sodnika, pa o kandidaturi aktualnega pravosodnega ministra Aleša Zalarja, ko je kandidiral za predsednika ljubljanskega okrožnega sodišča. Če bi v postopku imenovanja Masleše kdaj odločalo ustavno sodišče, bi se moral Zobec najmanj izločiti iz odločanja.
Na najmanj nenavadno početje ustavnega sodnika se je odzval tudi Masleša, očitke je ponovno zavrnil, prav tako pa, hvala bogu, tudi možnost umika kandidature. Za odziv smo zaprosili tudi predsednika ustavnega sodišča, ki pa je pričakovano poslal odgovor, v katerem lahko zadoščenje dobijo vsi, tudi Zobec. Bivši ustavni sodnik dr. Ciril Ribičič pa na drugi strani Zobčevega ravnanja ni želel komentirati, ker meni, da se odziv na ravnanje ustavnega sodnika ne spodobi niti za bivšega ustavnega sodnika.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.