4. 11. 2010 | Mladina 44 | Politika
Samoironija “demokracije”
O ameriških kongresnih in senatnih volitvah
Je res možno, da je tisti republikanec Newt Gingrich, sicer človek izjemno dvomljive inteligence, vendarle imel prav? Ko je zdravstvena reforma predsednika Baracka Obame v kongresu marca dobila zadostno podporo, je Gingrich dejal, da bo ta »radikalni družbeni eksperiment« prizadel demokratsko stranko tako, kot jo je po njegovih besedah uničil nekdanji predsednik Lyndon Johnson, ko je podpisal zakon, ki je ameriškim temnopoltim prebivalcem podelil državljanske pravice v šestdesetih letih prejšnjega stoletja in jim s tem zagotovil enakopravnost. Obama je s svojo potezo reševal dostojanstvo neke druge manjšine v ZDA, namreč več kot 40 milijonom Američanom je uredil osnovno zdravstveno zavarovanje. Človek bi pomislil, da se mu bo to obrestovalo in da bo koristilo tudi njegovi demokratski stranki. Vendar ne. Izkazalo se je, da je imel Gingrich na neki način prav. Demokrati so morali republikancem odstopiti kar 60 mest v kongresu in s tem so izgubili večino, v senatu pa jim je komajda uspelo obdržati več kot polovico sedežev.
V bistvu niti ne gre za to, kaj je Gingrich napovedal; njegovo izjavo je treba postaviti v širši družbeni in politični kontekst. Kontekst, znotraj katerega je značilno, da nad dejstvi zmagujejo čustva, nad razumom pa blaznost. Čeprav je Obama daleč od tega, da bi bil popoln, pa mu je vendarle treba priznati, da je sprejel nekaj dobrih odločitev za Američane. Poleg zdravstvene reforme je znižal davke za revnejše sloje prebivalstva in uvedel strožji nadzor nad bančnim sistemom. Njegov predhodnik George Bush je počel ravno nasprotno. Toda to ni bilo v ospredju te predvolilne kampanje, ki so jo od samega začetka uzurpirali republikanci in aktivisti skrajnodesničarskega gibanja Tea Party Convention s kričečimi slogani, da želi Obama v Ameriki uvesti socializem, da se zgleduje po Švedski (to je pri ameriških konservativcih psovka), da želi spraviti ZDA v bankrot, ker jih ne ljubi, da sovraži belce, da je tajni muslimanski agent, da je celo najslabši predsednik v zgodovini itd.
Ko je Obama pred dvema letoma postal predsednik, potem ko je republikanski protikandidat John McCain boleče pogorel, so si bili številni ameriški analitiki enotni, da se republikanska stranka še dolgo ne bo spet postavila na noge. A so pri tem pozabili na predsedniške volitve leta 2004. Takrat sta se Bush, ki se je potegoval za nov mandat, in republikanska stranka soočala z velikim javnim nezadovoljstvom. Nazadujoče gospodarstvo in iraška vojna sta bila glavna razloga za to. Ker Bush ni bil zmožen ponuditi resne rešitve obeh problemov, se je zatekel k preizkušenemu konservativnemu populizmu. Preusmeril je pozornost od stvarnih težav in se pri svoji kandidaturi zatekel k nasprotovanju istospolnim porokam ter zavzemanju za neke abstraktne družinske vrednote. Tokrat so konservativci stavili na isti scenarij. Obami očitajo, da ne zna spraviti v red ameriškega gospodarstva. Pustimo ob strani, da je od svojega predhodnika podedoval dve vojni, zadolženi proračun in recesijo. Vprašanje je, ali imajo republikanci kakšen uresničljiv predlog, kako zdaj rešiti gospodarstvo? Niti ne. Kaj pa tista Sarah Palin, voditeljica Tea Party Convention, ki so jo na nekem njenem predavanju kamere ujele, kako si je na dlan zabeležila, da se mora zavzeti za znižanje davkov? Jasno, da ne. Na kakšni podlagi sta ti dve druščini torej kandidirali svoje predstavnike v kongres in senat? V glavnem z očrnitvijo Obame in pa zahtevami po obnovitvi tradicionalnih ameriških vrednot.
Obama je v sredo na tiskovni konferenci izjavil, da poraz demokratske stranke razume kot razočaranje ljudi zaradi (pre)počasnega okrevanja gospodarstva, in se zavezal k temu, da bo z vladajočimi republikanci v kongresu poskušal doseči sodelovanje pri ključnih vprašanjih. Vprašanje je, ali mu bo to uspelo, republikanci so mu namreč že takoj napovedali vojno. Za začetek so obljubili rušenje njegove zdravstvene reforme, in sicer s sprejemanjem ukrepov, ki bodo njenim programom odtegnili denar. A problem je širši in se ne tiče samo tistih 40 in več milijonov Američanov. Obamova administracija ne bo mogla več izvesti nobene večje spremembe v državi (Obamov slogan »Change« je zdaj tudi uradno mrtev), kar bo Ameriko zelo verjetno vodilo v politično in nadaljnjo gospodarsko krizo. A enim to pač ustreza. Večja ko je kriza, več je prostora za populizem. Meja je nebo, pravijo v ZDA.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.