Mihelja vas 29

Romi živijo brez vode in elektrike. Stereotip ali resnica? Seveda v Sloveniji živijo tudi Romi, ki imajo elektriko, še pogosteje pa vodo. Tudi takšni so, ki imajo ti dve osnovni dobrini v svojih bivališčih povsem legalno. A vendar, skoraj sedem let po vstopu v obljubljeno unijo je še vedno precej Romov, ki nimajo ne elektrike ne vode. In tudi takšnih, ki dejansko nimajo niti kaplje vode. Takšni živijo tudi v romskem naselju Belečnik, na meji med semiško in črnomaljsko občino. K njim smo se odpravili že konec lanskega leta, a so ravno takrat naselje začasno zapustili. Bilo je ujeto v snegu, poti v naselje ali iz njega ni bilo.

Veselje

Če nas ne bi pričakala Silva in Zvonimir Hudorovac, bi bilo naselje na prvi pogled videti zapuščeno. Voz za konjsko vprego, star invalidski voziček, nekaj polomljenih otroških igrač ... Tudi na najmanjši slovenski kmetiji bi našli več šare. Ko smo se vrnili v Ljubljano, me je eden izmed sodelavcev spraševal, kako je bilo. »Še kar grozno,« sem odgovoril. »Kaj, vsepovsod stvari, ki bi sodile na deponijo?« ni nehal. Pa sem se še enkrat zamislil, ampak ne, tam ni tako. Tisti trenutek sem dojel, zakaj ni nikjer nobenih odsluženih avtov, gum, železja, plastike. Ker sploh ničesar nimajo, niti stvari, ki navadno ležijo okrog hiš.
Na Belečniku po navadi živi od tri do pet družin, vsega skupaj okoli petnajst, dvajset ljudi. Od treh zgradb sta za bivanje namenjeni dve. Res je, vse so grajene iz opečnatih zidakov in tudi strehe so dvokapnice, a to niso hiše. V njih je le en prostor, le eno, največ dve okni oziroma odprtini, prek katerih je napet polivinil, sanitarij nimajo. »Še lani so nam obljubljali, da bodo za vsako hišo pripeljali po en gotovi WC, pa nič,« je pripovedovala Hudorovčeva. V zasilnih bivališčih tudi ni električne napeljave, v naselju ni elektrike. »Enega prašiča sem kupila, pa bo vse prej zasmrdelo, preden bomo pojedli. Ko bi vsaj imeli kaj ledu, da bi ga dali v skrinjo,« je pokazala na zamrzovalno skrinjo, ki stoji na prostem.

V njihovih »hišah« ni vodovodne napeljave. Včasih so imeli manjšo cisterno za vodo - vozili so jim jo gasilci -, zdaj niti tega nimajo več. Po vodo hodijo peš na kakih pet kilometrov oddaljeno pokopališče. A pozimi upravljavec pokopališča zaradi mraza pipo začasne zapre. Kadar je sneg, si nekaj vode natopijo, a zdaj še snega ni več ... Še posebej težko je, odkar je Zvonimir Hudorovac padel s strehe in si poškodoval hrbtenico.

Naselje

Romsko naselje je besedna zveza, ki označuje območje, kjer živijo Romi. V Sloveniji ne poznamo romskih vasi ali zaselkov, ampak naselja. Verjetno tudi zato, ker po navadi nimajo značilnosti, zaradi katerih je vas vas - nobene gostilne, nobene cerkve, pa tudi ne pokopališča ali trgovine ... Belečnik pa v resnici še naselje ni. Tam res stojijo tri zgradbe, na njih so čisto prave hišne številke, v njih živijo ljudje in v lepem vremenu je tja res mogoče priti z avtom. Vendar pa so pritlične stavbe s hišnimi številkami, ki sicer stojijo na zasebni zemlji, črne gradnje. Donedavna je bil dostop do njih tako rekoč nemogoč, kot pravi svetnik Damjan Hrvat, »bi še koza rabila palico, da bi se prebila do njih«. Dovozno pot do Belečnika je pred časom uredila semiška občina. Gre zagotovo za pridobitev, a članom družine Hudorovac to ne pomaga kaj dosti, avtomobila nimajo, kobilo so bili že pred leti prisiljeni prodati.
Črnomaljska občina je dolga leta vztrajno trdila, da v Belečniku ni nikogar. Ko prisotnosti Romov ni mogla več tajiti, jih je - in hkrati sosednjo semiško občino - skušala prepričati, da Belečnik stoji že na njenem ozemlju, a ji na žalost vseh vpletenih to ni uspelo. »Naša občina bi jih sprejela z veseljem. Ob vsaj minimalni odškodnini bi zagotovo našli tudi dodatna sredstva, da bi jim priskrbeli dostojno nastanitev. Sama pa občina Semič tega žal ne bi zmogla,« je pojasnil Damjan Hrvat, ki je bil, tako kot so zgradbe v Belečniku, z nami tam na črno, saj je semiški romski svetnik in nima pristojnosti zunaj semiške občine. Semiški romski svetnik v sodelovanju s semiško občino črnomaljski namreč predlaga, naj od Romov z Belečnika odkupi njihova zemljišča, denar pa prenese na semiško občino. Ta bi se zavezala, da bo zanje zagotovila nastanitev znotraj dokaj dobro urejenega romskega naselja Sovinek, ki stoji v občini Semič. Hrvat je govoril o 30 tisoč evrih. »Gre za majhen denar, če vemo, da se s tem reši eno nelegalno romsko naselje. O tem sem že govoril tudi z ministrom Lukšičem, pa mu je šlo na smeh, ni mogel verjeti, kako poceni bi se to dalo urediti. Če bi se občina Črnomelj začela pogovarjati z državo, bi to lahko zelo hitro rešili. Drugače pa naj legalizirajo naselje, pa bomo potem videli, koliko jih bo to stalo. V nasprotnem pa - že vsako posredovanje, če se začne vstaja vaščanov kot v Ambrusu, bo stalo vsaj toliko.«

Nasilje

Okoliško prebivalstvo, »civili«, kot jim pravijo dolenjski Romi, domačini, kot jim pravijo belokranjski Romi, v zadnjem času Romom z Belečnika ne grozi več z izselitvijo. Še lani spomladi pa, kot je povedal Hrvat, »je že grozilo, da se bo zgodil novi Ambrus«. Težave se obetajo v drugem, a bližnjem romskem naselju, v Pleterju. Tam naj bi bili domačini pritiskali, naj se Romi iz naselja preselijo, češ da so se preveč »namnožili«. »Tisti domačin, ki bo šel v naselje, verjetno ne bo prišel živ ven,« je prepričano zatrdil Hrvat. »Najbrž res ne,« je zaskrbljeno pritrdila Silva. »Tiste Rome poznam že od malega,« je nadaljeval Damjan, »gre za dobre ljudi, miroljubne. Eden izmed njih, Matija, mi je razlagal, da nikoli ni imel nobenega problema ne s sosedi, ne z drugimi domačini in ne s policijo. S starejšo generacijo domačinov so velikokrat skupaj pili kavo.« Težave zdaj povzroča mlajša generacija domačinov. Pritiskajo za izselitev oziroma preselitev Romov, čeprav so zemljišča, na katerih stoji naselje, v njihovi lasti, za stavbe imajo vso potrebno dokumentacijo. »Bojim se, da črnomaljska občina čaka, da bo prišlo do novega Ambrusa. In če se bo to zgodilo, bo krivdo nosila izključno črnomaljska občina,« je dejal romski svetnik.