Naklepna šlamastika

Generalna državna tožilka Barbara Brezigar je pravosodnemu ministru Alešu Zalarju v postopku priprave odgovora na poslansko vprašanje poslala pojasnilo, da je pristojna tožilka odločila, da v primeru sestavljanja več avtentičnih arhivskih dokumentov v enega ni znakov kaznivega dejanja ponarejanja listin. Pisci relevantnih komentarjev h kazenskemu zakoniku in sodna praksa pravijo drugače.
Spomnimo. SDS je na spletni strani objavila fotokopijo arhivskega dokumenta, ki naj bi dokazoval, da je bil predsednik republike dr. Danilo Türk neposredno obveščen o teroristični akciji v Velikovcu leta 1979. Spremljajoči članek so naslovili z Velika lahkotnost predsednikovega laganja. Kmalu se je izkazalo, da dokumenta, ki so ga kot kopijo originala objavili na spletni strani, v Arhivu Republike Slovenije ni. Janez Janša se je na obtožbe o ponarejanju uradnih dokumentov odzval z besedami, da vodstvo arhiva manipulira z mediji, a vseeno dodal: »Tako je to prišlo iz arhiva, skenirano je bilo in je bilo dano na spletno stran. Morda je bil vrstni red takrat nekoliko drugačen.« Dan za tem, prav tako v Odmevih na TV Slovenija, je že govoril o napaki: »Če je tukaj prišlo do nepazljivosti in šlamastike, mi to raziskujemo. In smo se tudi v naprej opravičili, čeprav stvar še ni potrjena.« Zatem je tudi sam, skupaj z dvema strankarskima kolegoma in izbranim novinarjem, ponovno pregledal arhiv, a dokumenta, ki so ga objavili na spletni strani, »ni našel«.

Po nesreči, po naključju?

Izraz »napaka«, še bolj pa »šlamastika« naj bi dokazovala, da je do ponareditve dokumenta prišlo po nesreči, po malomarnosti. Za obstoj kaznivega dejanja ponarejanja listin po 251. členu veljavnega kazenskega zakonika se namreč zahteva naklep. A obstoj ali neobstoj tega elementa kaznivega dejanja se lahko preveri zgolj v predkazenskem oziroma kazenskem postopku, ob podrobnem pregledu dokazov in zaslišanju prič oziroma osumljencev. Recimo za začetek vsaj strokovnih sodelavcev stranke, ki so pred časom pregledovali arhiv ter kopirali in skenirali kasneje objavljene dokumente. Drugače ni mogoče ugotoviti, ali so dokument ponaredili zanalašč ali po nesreči. Naklep se sicer lepo vidi že iz samega načina sestavljanja novega dokumenta iz več delov drugih originalnih dokumentov. Strani novega dokumenta namreč tečejo pravilno od 1. do 12. strani, vsebuje prvo stran originalnega dokumenta, ki ga je Türk res dobil, sledijo tri strani iz nekega drugega dokumenta, ki ga ni dobil, pet strani spet tretjega dokumenta, ki ga tudi ni dobil, na koncu pa manjka stran, ki dokazuje, da vsega tega ni dobil, ker ga ni med naštetimi prejemniki gradiva.

Strokovna literatura

A neimenovana »pristojna tožilka«, domnevno z ljubljanskega okrožnega tožilstva, je policiji, ki je tožilstvo zaprosila za pojasnilo, zatrdila, da kaznivega dejanja ni. Odločitev preseneča, saj je tudi v nasprotju s strokovno literaturo. Glede kaznivih dejanj, katerih inkriminacija se od samih začetkov sodobnega kazenskega prava v Sloveniji ni spreminjala, velja za obvezno čtivo komentar dr. Bogdana Zlatarića h kazenskemu zakoniku iz leta 1958. Tako kaznivo dejanje je tudi ponarejanje listin. V omenjenem komentarju h kazenskemu zakoniku piše, da je ponarejena vsaka listina, ki se ji doda neko besedilo, tako da je videti, kot da ga je vsebovala od začetka. Zlatarić temu dodaja, da »za ponarejen dokument ni pomembno, ali je njegova vsebina resnična ali ne«. To potrjujejo tudi številni primeri sodne prakse in tudi komentar dr. Mitje Deisingerja h kazenskem zakoniku iz leta 2002. Zato je tudi povsem vseeno, ali novemu, ponarejenemu dokumentu dodani tekst vsebuje resnične ali neresnične podatke. Enako je kaznivo dejanje ponarejanja tudi, kadar se novi, ponarejeni dokument sestavi iz različnih avtentičnih dokumentov. Slednje so storili v SDS. Posledično je zatrjevanje Janše, da v SDS niso ponarejali dokumentov, ker nobeden izmed delov sestavljenega dokumenta ni ponarejen, brezpredmetno. Deisinger še navaja, da o spremenjeni listini lahko govorimo, kadar »vsebina listine s tem dobi drug smisel«. In sestavljeni dokument, ki ga je objavila SDS, je služil dokazovanju neposredne obveščenosti predsednika republike o nekem dogodku, česar nesestavljeni, originalni dokument, najden v arhivu, ne dokazuje. Uporaba krive ali spremenjene listine se po Deisingerju zgodi, »ko jo storilec na kakršenkoli način spravi v promet«. V našem primeru je to objava na spletu. Za obstoj kaznivega dejanja po njegovem mnenju niti ni potrebno, »da bi storilec dosegel namen, ki ga je s ponareditvijo ali uporabo omenjenih listin zasledoval«. O vprašanju, ali je lahko ponarejen dokument tudi skenirana ali fotokopirana verzija originala, sta si strokovna literatura in sodna praksa enotni. Na obstoj kaznivega dejanja ne vpliva.

Kaznivo dejanje

Čeprav glede na povedano lahko rečemo, da so v SDS s ponarejanjem arhivskih dokumentov storili kaznivo dejanje ponarejanja uradnih listin, odgovorne za to dejanje lahko obsodi le sodišče. Nikakor pa ni mogoče zatrditi, da dejanje ne izpolnjuje znakov kaznivega dejanja, in s tem prejudicirati končne odločitve sodišča in odločitve policije, ali bo začela predkazenski postopek ali ne. Brezigarjeva pa je na to temo priredila posebno tiskovno konferenco, na kateri je javnost poskusila prepričati prav o tem, da mnenje pristojne tožilke ne prejudicira prihodnje odločitve tožilstva v tej zadevi: »Državna tožilka je po predstavitvi zadeve s strani policije in na njihovo prošnjo podala strokovno mnenje, da znaki kaznivega dejanja ponarejanja listin niso podani, da pa bo tožilska odločitev sprejeta, ko bo s strani policije prejeto poročilo ali kazenska ovadba.« Je to običajni postopek pri usmerjanju policije s strani tožilstva? Se policiji res splača iskati dokaze v zadevi, za katero tožilstvo že vnaprej zagotavlja, da v njej niso izpolnjeni dokazi za kaznivo dejanje? Poleg tega je Brezigarjeva izrazila skrb, da se s postavljanjem vprašanj o pravilnosti odločitve pristojne tožilke pritiska na tožilca, ki bo o zadevi odločal, če policija vloži kazensko ovadbo. Vendar je prav tožilstvo s predhodno brezpogojno oceno o neobstoju kaznivega dejanja storilo točno to: izvedlo pritisk na tožilca, da bo odločil, »kot je prav«.
In še o kaznivem dejanju zoper čast in dobro ime predsednika republike, ki je bilo storjeno z zatrjevanjem, da ta laže, in dokazovano z omenjenim ponarejenim dokumentom. S tem je SDS storila kaznivo dejanje žaljive obdolžitve. Ko je predsedniku kasneje odrekla še opravičilo, pa že lahko govorimo o kaznivem dejanju obrekovanja. In ker gre za predsednika republike, se kaznivo dejanje ne preganja na predlog oškodovanca, ampak po uradni dolžnosti. Enako kot velja za vsa druga kazniva dejanja, ki se preganjajo po uradni dolžnosti, tudi za kaznivo dejanje ponarejanja listin. Na potezi je spet oziroma še vedno tožilstvo.