5. 5. 2011 | Mladina 18 | Politika
Cerkev kot spektakel
O avstralski redovnici Mary MacKillop in papežu Janezu Pavlu II.
Po poročanju medijev so cerkveni pedofilski škandali v celotni Avstraliji najbolj prizadeli škofijo Maitland-Newcastle okrog 150 kilometrov severno od Sydneyja, kjer je bilo kar sedem duhovnikov soočenih z obtožbami na račun posiljevanja otrok. Škof Michael Malone se je na afere odzval bistveno drugače kot njegovi velecenjeni kolegi v Evropi in ZDA. Malone je ustanovil prvi cerkveni oddelek za zaščito otrok in javno kritiziral neodziv Vatikana na globalno pedofilsko afero. V svoji škofiji je vodil posebne maše, na katerih se je opravičil za zlo, ki ga je cerkev povzročila ljudem tudi s svojo tišino. Slednjo je označil za »slona v dnevni sobi«, za katerega se vsi delajo, da ga ni tam. To ga je skozi čas izmučilo. Februarja lani je za časopis The Australian povedal: »Utrujen sem zaradi vseh teh škandalov, ki se nenehno pojavljajo. Zato sem papeža zaprosil za dodatnega škofa, ki bi mi pomagal.«
A v Vatikanu so imeli »rešitev« že tako rekoč pripravljeno v predalu. Šlo je za predlog razglasitve leta 1909 preminule avstralske redovnice Mary MacKillop za svetnico; ta proces je sprožil prejšnji papež Janez Pavel II., ki jo je leta 1995 razglasil za blaženo. Lani so z njenim primerom v Vatikanu odločno pohiteli in zdajšnji papež Benedikt XVI. jo je 17. oktobra na Trgu svetega Petra uradno razglasil za prvo avstralsko svetnico. Kdo je torej bila ta gospa? Kot rečeno, bila je redovnica, ki pa jo je cerkev za nekaj časa izobčila iz svoje črede, ker je razkrila pedofilskega duhovnika. To je torej bistvo: pri njeni razglasitvi za svetnico ni šlo za neke njene posmrtne čudodelne sposobnosti, temveč je tu odigralo ključno vlogo njeno zavzemanje za zlorabljene otroke. Povedano drugače: prišel je čas za njeno svetništvo, s katerim je Vatikan želel zmanjšati težo sedanjih spolnih afer. V redu, toda kje je potem tu ta neka svetost? Odločitev je bila politična.
Benedikt XVI. je izkazal nekaj javne naklonjenosti ženskemu spolu tudi med praznovanjem letošnjega velikonočnega tedna, ko je prvič v svojem pontifikatu pripravo meditacij ob križevem potu zaupal ženski, sestri avguštinki Marii Piccione. Številni mediji so to pozdravili kot nekakšen napredek, kar bi nedvomno bil, če bi bili v 12. in ne v 21. stoletju. A vseeno, to je treba imeti v mislih zaradi sklepne poante članka.
Precej očitno je, da beatifikacija Janeza Pavla II. spada v isti koš z MacKillopovo. Trajalo je manj kot šest let, da so ga razglasili za blaženega, kar je najkrajši postopek beatifikacije v »moderni« zgodovini cerkve. Spet ne gre za noben čudež. Kot so poudarili malodane vsi mediji, je bil Janez Pavel II. izjemno priljubljen papež, ki je znal pritegniti množice, in prav na to so računali v Vatikanu, ko so izkopali njegovo krsto. Cerkev zdaj potrebuje vse te spektakle razkazovanja svoje moči skozi množice romarjev v Rimu, da bi pokazala, da še vedno premore nekaj mobilizacijske in moralne avtoritete.
Nekaj pa je v vsem tem pompu šlo mimo neopaženo. Benedikt XVI. je odpustil avstralskega škofa Williama Morrisa, ker se je preveč glasno zavzemal za posvetitev žensk v duhovniški poklic. To je storil prav takrat, ko so vsi buljili v tisto preprogo z naslikanim Janezom Pavlom II., ki je visela s papeškega balkona. Najbrž samo še eno čudežno naključje.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.