Očetje svetovnega reda

Predstavljajte si organizacijo, ki vsako leto zbere nekaj sto svetovnih voditeljev in sicer vsakič znova v takšni tajnosti, da za natančno lokacijo konference še sami udeleženci izzvedo tik pred zdajci. Povabila na to srečanje ni mogoče kupiti niti ni mogoče nanj pripeljati svojega družinskega člana ali kogarkoli drugega. Konference praviloma potekajo v hotelih, ki so posebej za to predhodno izpraznjeni, varujejo pa jih oboroženi varnostniki ter policisti. Javnost o teh srečanjih ponavadi ne sliši nič ali bore malo, delegati pridejo in oddidejo brez medijskega pompa, ščiti jih diplomatska imuniteta. Po svetu jim sem ter tja sledi le kopica zagrizenih, dobro obveščenih novinarjev, med katerimi so tudi takšni, ki to organizacijo spremljajo že desetletja. Govorimo o tako imenovani skupini Bilderberg.

Medtem ko so srečanja skupin G8 ali G20, Mednarodnega denarnega sklada, Svetovne trgovinske organizacije, Svetovnega ekonomskega foruma v Davosu in podobno medijsko izjemno pokriti dogodki, nad srečanji skupine Bilderberg, ki se zvrstijo enkrat na leto od leta 1954 naprej, praviloma 'sije' skoraj popoln medijski mrk. Kar je vsaj nekoliko čudno. Konferenc skupine Bilderberg se namreč udeležujejo pripadniki svetovne elite: finančniki, industrialci, bankirji, politiki, generalni sekretarji Nata, vojaški voditelji, evropski komisarji, predsedniki držav in vlad, finančni ministri, člani kraljevih rodbin, voditelji multinacionalnih podjetij in medijski mogotci, najvišji predstavniki Svetovne banke, Mednarodnega denarnega sklada ter celo predstavniki tajnih služb, kot je denimo ameriška Agencija za nacionalno varnost (NSA). Seznami udeležencev nikoli niso kratki.

Za kaj pravzaprav gre? Žal je na to vprašanje navkljub številnim prizadevanjem novinarjev, ki spremljajo Bilderberge, še vedno zelo težko odgovoriti. Preprosto je iz razbite kopice informacij, ki so nam na voljo, nemogoče sestaviti neko celovito, vsem jasno sliko. Da bi lažje razumeli nekatere osnovne razsežnosti skupine Bilderberg, se moramo ozreti nazaj v preteklost. Prva konferenca Bilderbergov se je odvila od 29. do 31. maja 1954 v hotelu Hotel de Bilderberg na Nizozemskem. Srečanje je potekalo pod sponzorstvom nizozemskega princa Bernharda, za katerega velja, da je eden od ustanovnih članov Bilderbergov. K njemu naj bi takrat pristopilo več ljudi, med njimi tudi ustanovitelj Evropskega gibanja Joseph Retinger. Skrbelo naj bi ga širjenje t.i. antiamerikanizma po zahodni Evropi, zato naj bi bil predlagal skupne konference zahodnoevropskih ter severnoameriških voditeljev za promoviranje kultur obeh celin. Tako piše v avtorizirani biografiji princa Bernharda. A do tega scenarija smo lahko upravičeno zadržani. Načini izvajanja konferenc Bilderbergov, kakor tudi posamezni spiski udeležencev, zastavljajo veliko dvomov glede tega, da gre za nekakšno skupno promoviranje transatlantskih kultur.

Verjetno je veliko bližje resnici razlaga kanadskega publicista Daniela Estulina, ki je v knjigi Skupina Bilderberg (prevedena je tudi v slovenščino, izšla je pri založbi Ciceron) zapisal: »Nizozemskemu princu Bernhardu pripisujejo zamisel, da bi se velikim gospodarskim krizam, kakršna je bila tista v tridesetih letih prejšnjega stoletja, lahko izognili, če bi odgovorni in vplivni ljudje iz ozadja, skriti pred očmi javnosti, razumno usmerjali svetovno dogajanje. Princa so zato zaprosili, naj organizira prvo srečanje 'podobno mislečih' predstavnikov vseh najpomembnejših svetovnih gospodarskih, političnih, industrijskih in vojaških organizacij. (...) Člani skupine Bilderberg med drugim vodijo centralne banke in imajo možnost vplivati na diskontne stopnje, količine denarja v obtoku, obrestne mere, cene zlata, pa tudi na to, katere države bodo imele dostop do posojil. Z usmerjanjem denarja po poslovnih verigah pa mimogrede tudi zase ustvarjajo milijardne dobičke.« Pierre Beaudry, avtor dela The Mennevee Documents on the Synarchy, je dodal: »Namen slehernega sestanka skupine Bilderberg je bilo ustvarjanje evropsko-ameriške 'aristokracije s poslanstvom', ter iskanje soglasja o vprašanjih politike, gospodarstva in strategije skupne globalne vladavine. Temelj njihovega delovanja in podtalnega vplivanja je bilo zavezništvo v Natu, ki je predstavljalo kuliso za strategijo permanentne vojne, oziroma politke jedrskega izsiljevanja.« Še bolj zanimiva je izjava urednika britanskega časopisa The Observer, Willa Huttona, ki mu je bilo leta 1997 dovoljeno, da se je udeležil konference Bilderbergov: »Nobenih političnih odločitev ne sprejemajo, samo pogovarjajo se, in nekateri od teh pogovorov so zelo plehki in prazni. Toda ob tem nastaja soglasje, ki je potem izhodišče za politično odločanje po vsem svetu.«

Hutton je bil eden izmed redkih predstavnikov medijev, ki so bili povabljeni, da se udeležijo konference. Ponavadi so povabljeni maloštevilni uredniki/novinarji tistih korporacijskih medijev, ki imajo jasno globalizacijsko agendo in močne lastnike, kot je denimo Rupert Murdoch. Slednji je član Bilderbergov, kakor tudi zloglasni bančnik David Rockefeller in ameriški politični svetovalec Henry Kissinger. »V resnici se usklajena gospodarsko-politična stališča Bilderbergov takoj po koncu njihovega zasedanja začnejo kakor po naključju širiti po vseh najvplivnejših medijih, hkrati pa jih kot skupno politiko začnejo sprejemati tudi ustanove, ki zastopajo navidez različne interese v mednarodnih odnosih,« piše Estulin. Sicer pa so konference, kot rečeno, popolnoma zaprte za širšo javnost. Novinar britanske BBC, Jonathan Duffy, je glede izključenosti novinarjev ter tajnega potekanja konferenc Bilderbergov zapisal: »Nobeni [drugi] novinarji niso povabljeni in čeprav so nekateri podatki v zvezi s posameznimi sestanki zabeleženi, ni zraven navedenih imen sodelujočih...«

BBC-ju je na koncu uspelo priti do intervjuja s predsednikom odbora skupine Bilderberg, človekom po imenu Viscount Etienne Davignon. Kdo je on, bomo pojasnili v nadaljevanju, za zdaj pa poglejmo, kako se je branil pred očitki, ki jih je izpostavil Jonathan Duffy. »Ne verjamem, da smo mi nekakšen globalni vladajoči razred, ker mislim, da nekaj takšnega ne obstaja. Pri nas gre zgolj za ljudi, ki imajo vpliv in ki bi se radi pogovarjali z drugimi ljudmi, ki imajo vpliv,« je dejal Davignon. Gre za enega izmed primarnih izgovorov, zakaj morajo ta srečanja potekati v čim večji tajnosti. Namreč, samo brez vmešavanja javnosti lahko pride do sproščene debate, pravijo Bilderbergi. »Biznis vpliva na družbo in politika vpliva na družbo – to je logično. Ne gre pa za to, da bi biznis oporekal demokratično izvoljenim voditeljem pravico do vladanja,« je dodal Davignon. Njegova zadnja izjava, predvsem v drugem delu, bi mogoče še imela kak smisel, če ne bi bila polpretekla zgodovina polna primerov, ki pričajo ravno o nasprotnem.  To je bilo mogoče še najbolj evidentno v Latinski Ameriki, kjer so drug za drugim padali izvoljeni voditelji, če niso bili predani gospodarski politiki Washingtona in apetitom ameriških/zahodnih korporacij.

Ko človek preuči več spiskov povabljencev na konference Bilderbergov iz različnih let in obdobij, se ne more znebiti občutka, da gre pri vsem skupaj za sestanke vladajočega razreda. Imena prihajajo ter odhajajo, vendar funkcije bolj ali manj ostajajo iste. Generalni sekretar Nata, šef Svetovne bank, višji uslužbenec Evropske centralne banke, predstavniki največjih korporacij na svetu, evropski komisarji, ameriški državni sekretar... Gospodarstvo ter politika sta pri Bilderbergih izjemno močno prepletena in človek, ki trenutno predseduje tej skupini je politik/gospodarstvenik, ki to prepletanje naravnost pooseblja. O Etiennenu Davignonu smo v Mladini poročali pred okoli dvema letoma, ko je Evropska komisija z Evropsko investicijsko banko podpisala sporazum o ustanovitvi več sto milijonov evrov vrednega skrbniškega sklada EU za razvoj infrastrukture v Afriki. S strani Komisije je sporazum podpisal komisar za razvoj in človekoljubno pomoč Louis Michel, njegov posebni svetovalec pa je bil Etienne Davignon, ki je takrat med drugim sedel v direktorskem odboru francosko-belgijske korporacije Suez, slednja pa je imela visoke cilje pri postavljanju vodovodne ter električne infrastrukture prav v Afriki. Še več, Davignon ima v podjetju Suez delnice v vrednosti več kot 350.000 evrov. Seznam posebnih svetovalcev komisarja Michela je takrat pri Davignonu navajal, da »komisarju svetuje glede afriške politike, še posebej kar zadeva vloge privatnega sektorja pri ekonomskem razvoju podsaharske Afrike«, njegova vloga pa je razširjena še na »mobilizacijo privatnega sektorja za politiko razvoja«. Tu ne gre za preprosto navzkrižje interesov, saj so na najvišjih ravneh EU zadeve že dalj časa tako zelo prepletene, da je težko reči, kdo prihaja iz gospodarstva in kdo iz politike.

Ob vsem skupaj je treba vedeti, da je Evropska unija primano gospodarski projekt, kar je razvidno tudi iz tega, da postavlja pravico do prostega pretoka kapitala nad pravico do prostega gibanja ljudi. Projekte EU velikokrat usmerjajo gospodarski lobiji oziroma korporacije, ki stojijo za njimi. Estulin denimo citira pokojnega šefa Fiata Giovannija Agnellija, ki naj bi nekoč dejal (bistvena težava pri Estulinu je ta, da velikokrat ne navaja virov): »Naš cilj je evropska integracija, in če je že politikom spodletelo, upam, da bo nam poslovnežem uspelo.« Vendar ni se nam niti treba nujno opirati na pravkar omenjeni citat; kaj EU pravzaprav v resnici je, je jasno razvidno predvsem iz poznavanja mrežne lobistične organizacije, ki se imenuje European Roundtable of industrialists – ERT. Ustanovljena je bila 1983 ob tesnemu sodelovanju med največjimi evropskimi korporacijami (ki so redno vabljene na konference Bilderbergov) ter takratnim podpredsednikom Evropske komisije s posebno odgovornostjo za industrijo. To pa je bil nihče drug kot Etienne Davignon. Tako pač potekajo te stvari, ki jih Davignon sicer označuje za »naključja«.

Bojda je na drugi strani Atlantika v igri podoben projekt in sicer načrt ustanovitve Severnoameriške unije, ki bi združevala Mehiko, ZDA ter Kanado, njena valuta pa naj bi bila Amero. To je teorija, ki je ni treba nujno stigmatizirati s 'teorijo zarote', saj so bili nekateri koraki k ustanovitvi SAU že storjeni in na podlagi videnega lahko povlečemo določene vzporednice z evropskim projektom. Kot pri EU naj bi tudi SAU vzniknila iz dogovorov o prosti trgovini. Tako Bill Clinton kot George Bush ml. sta bila zagovornika sporazuma NAFTA (North American Free Trade Agreement). Tu gre za zamisel, ki ima močno podporo s strani Bilderbergov, Bill Clinton pa se je znašel v družbi Bilderbergov, še preden se je povzpel z mesta guvernerja Arkansasa na položaj predsednika ZDA.

Dejstvo je, da skupino Bilderberg zaradi njene tajnosti obkrožajo številna ugibanja in v končni fazi tudi bolj ali manj verjetne teorije zarote. Glavna naloga Bilderbergov naj ne bi bila blokovska ureditev sveta, temveč naj bi bilo slednje le nujna stopnica na poti do pravega cilja – vzpostavitve svetovne vlade. Daniel Estulin je pristaš te teorije, toda ob branju njegove knjige postane razvidno, da človek nima precej globokega vpogleda v geopolitiko, pa čeprav zase najbrž misli ravno nasprotno. Po eni strani je res, da želita EU in ZDA še naprej konsolidirati svojo moč nad preostalim svetom in prav zagotovo se to dogaja tudi skozi zadnja vrata, kot je to primer Bilderbergov, vendar po drugi strani smo v zadnjih letih priče vzponu novih pomembnih akterjev na svetovni sceni; to so Brazilija, Rusija, Kitajska in pa do neke mere Indija. Naštete velesile bodo hotele imeti svojo besedo pri nadaljnem vodenju sveta in nihče nikomur ne jamči, da bodo njihova stališča v sozvočju z željami 'evropsko-ameriške aristokracije'. Poleg tega se zdi precej malo verjetno, da bodo Združeni narodi, kot na to opozarja Estulin, nekoč predstavljali svetovno oblast, ki bo med drugim ukinila nacionalne vojske in uvedla globalni davek.

A po drugi strani velja zastaviti legitimno vprašanje: kakšen je namen skupine Bilderberg? Govorimo namreč o ljudeh, ki imajo v lasti precejšen odstotek svetovnega bogastva in ki dejansko narekujejo tempo kapitalistične globalizacije, mednarodnih odnosov, vojn. Mogoče ne predstavljajo ravno zametkov svetovne vlade, vendar že to, da se lahko kjerkoli na svetu srečujejo brez vmešavanja javnosti, pove o njih to, da so vsaj nedotakljivi. In v končni fazi: če so njihove konference namenjene vprašanjem stabilnosti ter splošnega dobrega, zakaj se potem tako trmasto skrivajo? Mogoče se res bližamo nekakšni svetovni vladi oziroma nadaljnji globalni centralizaciji vzvodov odločanja. Ko je izbruhnila trenutna finančna kriza, so se predstavniki najrazvitejših držav (skupina G20) sestali v Washingtonu. Po enem ali dveh dnevih pogovorov so odločili: kriza obstaja, kar priznajo vsi; ni konsenza, kako naj se krizo razreši; sestati se bo treba še enkrat in sicer aprila 2009. To je to? Tako se s svetovnimi krizami ne spopada, razen če se jih ne razrešuje nekje v ozadju. Zatem je prišlo na dan, da se govori o ustanovitvi nekakšnega svetovnega gospodarskega sveta, ki naj bi bedel nad globalno ekonomijo in imel pristojnosti, enakovredne Varnostnemu svetu OZN. To pa je že precej sporno. Po recesiji v tridesetih letih prejšnjega stoletja sta v Washingtonu nastali t.i. BretonWoods instituciji: Svetovna banka ter Mednarodni denarni sklad. Gorja, ki sta ga ti dve ustanovi povzročili predvsem v nerazvitem svetu, nikoli ne bo mogoče izračunati ali ovrednotiti. Misel, da zdaj stojimo pred njunim prestrukturiranjem (o čemer se bolj ali manj namiguje že ves čas) in pa ustanovitvijo nekega še višjega organa s še več pooblastili na svetovnem finančno-gospodarskem področju, pa je pravzaprav že skoraj srhljiva. Najbrž se motijo teorije, ki pravijo, da so tovrstne krize namerno proizvedene zavoljo koncentriranja svetovne oblasti, ki jim praviloma sledi. Vendar vseeno zvenijo nekako bolj kredibilno, kot pa razlaga Etienna Davignona, da je vse skupaj, kar se dogaja okoli nas, bolj splet 'naključij' kot česarkoli drugega. V končni fazi je dokaj znana izjava nekdanjega britanskega obrambnega ministra Denisa Healeya, člana Bilderbergov, ki je javno dejal: »Svetovni dogodki se ne zgodijo po naključju; načrtovani so, pa naj gre za državne zadeve ali za gospodarska dogajanja; in večinoma jih načrtujejo in nadzorujejo tisti, ki upravljajo z denarjem.«