Obremenilni avstrijski dokazi

Leto dni po slovenskem obtožnem predlogu v zadevi Patria je svojo obtožnico spisalo tudi avstrijsko državno tožilstvo. Avstrijski tožilec, strokovnjak za gospodarsko pravo Volkert Sackmann, v njej na dvajsetih mestih omenja bivšega predsednika vlade Janeza Janšo in stranko SDS. Zanj je Jože Zagožen zgolj posrednik, Janša pa glavni cilj preiskave. Kmalu bodo na vrsto prišli še Helsinki, finski preiskovalni organi so namreč doslej čakali na Dunaj. Prostora za argument slovenskih obtožencev, da gre pri aferi Patria za zrežirano zgodbo in politično zaroto, je tako vse manj.

Neverjetna naključja

Čeprav nekateri pri neverjetnih razlagah še zmeraj vztrajajo. Recimo Jože Zagožen, bivši član izvršilnega odbora SDS in vodja strankine gospodarske komisije. Je Zagožen v četrtek, 15. februarja 2007, prejel kovček z 900 tisoč evri »posebnega bonusa«, kot mu sedaj očitajo slovenski, finski in avstrijski preiskovalni organi? Ne, seveda ne, je trdil ta teden. Bil je s hčerko v Avstraliji. A ko je potem ugotovil, da je še v soboto nastopal v Brežicah, kjer je stranka SDS praznovala 18. rojstni dan, je pojasnil, da vse »to stvari ne spremeni«, saj s podjetjem Patria praktično ni imel nič. Zakaj pa potem v Holdingu Slovenskih elektrarn, kjer je takrat delal, še danes dobivajo pošto iz Patrie na njegovo ime?

Kaj pa Walter Wolf? Je Wolf član kriminalne združbe, kot mu očitajo kriminalisti treh dežel? Seveda ne. Stvari so razložljive. Na vprašanje avstrijskih kriminalistov, zakaj je na njegov račun prišlo nakazilo v višini 2,3 milijona evrov, je odgovoril, da se je pri projektu nabave oklepnikov Patria udeležil le dveh (2) sestankov, opravil pa je tudi en (1) telefonski razgovor. Takšno je njegovo uradno stališče, vsi ostali sklepi, kot je dejal novinarjem ta teden, so tako neumni, da jih ne namerava komentirati.

Tudi obtoženemu Antonu Krkoviču se godi krivica. Očitajo mu nekaj »nedoločenega«, pravi. Točno določena resnica pa je naslednja: Tistega prvega septembra 2005 se je pač srečal na kosilu s svojim dolgoletnim prijateljem, podjetnikom Ivanom Črnkovičem, nato pa se je, kot »po nekem naključju«, znašel še »na kavi« v prostorih Holdinga Slovenskih elektrarn, v ljubljanski industrijski coni, kot je povedal. Slučajno se je »ustavil« pri prijatelju Zagožnu, kjer sta slučajno mimo prišla, je dejal Zagožen, »dva človeka. Eden je govoril nemško, drugi angleško«. (Reijo Niittynen, regionalni zastopnik Patrie za Slovenijo in Hrvaško, ter glavni svetovalec Patrie Hans Wolfgang Riedl.) In potem so se, sklepajo tožilci, pogovarjali o najrazličnejših provizijah ...

In končno, kaj pa Janez Janša in SDS? Slovenski, avstrijski pa tudi finski kriminalisti so v odločilnih šestih mesecih, od 12. junija 2005 do 19. januarja 2006, našteli pet kosil ali sestankov med Janšo in Zagožnom, ki jim je sledila obširna komunikacija prek elektronske pošte, SMS-sporočil ali telefonskih klicev z drugimi obtoženimi. Ne samo Janša ali Zagožen, med drugimi pomembnimi člani SDS je tudi gospodarski minister Andrej Vizjak pomagal danes obtoženim korupcije. Črnkoviču in Krkoviču je pri razpisu pomagalo kar Vizjakovo ministrstvo. A kot so iz SDS uradno sporočili ta teden, se »SDS nikoli ni posredno kakorkoli vpletala v izvedbo nakupa osemkolesnikov za slovensko vojsko«. Nove, »absurdne« obtožbe pa naj bi nakazovale na »predvolilni čas«. Še vedno je na delu zarota. Sedaj celo dunajska.

Štajerski bančni uslužbenec

A zgodba iz avstrijske obtožnice, ki je te dni prišla v javnost, je malce drugačna.

Afera dejansko ni izbruhnila zaradi Boruta Pahorja, udbomafije, Draga Kosa, slovensko- finskih skrivnih povezav ali maščevalne državne tožilke, ampak enostavno zaradi preveč vestnega bančnega uslužbenca v Steiermärkische Bank - und Sparkassen AG v Lipnici, po imenu Emil Czernetz. Emil Czernetz je danes vodja kompetenčnega centra »Jug« v banki, leta 2005, ko so se v poslovalnici pojavili Walter Wolf, Wolfgang Riedl in direktor Riedlovega podjetja Walter Eigl, pa je delal za bančnim okencem. Potem ko so si omenjeni trije tri ure izmišljali načine, kako legalno priti do denarja, ki jim ga je nakazala Patria, jih je Czernetz pač prijavil avstrijskemu notranjemu ministrstvu, oddelku za preprečevanje pranja denarja.

V obtožnici piše, da sta se Wolf in Riedl sprva dogovorila, da bo Riedl 2,3 milijona evrov težko provizijo Wolfu, katerega del je bil namenjen za sodelavce v Sloveniji, nakazal v podjetje »Kent Investment Establischment« v Liechtenstein. Toda odvetniki so ju opozorili, da se denar iz trgovine z orožjem po lichtensteinskih zakonih ne sme nakazovati prek njihovih računov. Ker bi jima v Liechtensteinu lahko denar zamrznili, sta se dogovorila, da mu bo Riedl denar nakazal na njegov osebni račun v banko Sparkasse, v Lipnico. Šestega februarja mu Riedl denar nakaže, ker pa Wolf zaradi zakonodaje s tako velikim zneskom ni mogel takoj razpolagati, odidejo vsi omenjeni naslednji dan, 7. februarja 2005, v Lipnico. A tam se zadeva zaplete, saj v banki ne sprejmejo Riedlovih in Wolfovih dokazil o izvoru denarja.

Prvi del podkupnine pri nakupu patrij je bil poslan z avtom v Slovenijo. Drugi del je bil nakazan v Liechtenstein. Tretji pa je bil namenjen v podjetje Rotis.

Kot piše v avstrijski obtožnici, je namreč Wolf, namesto da bi v banki pokazal pogodbo o opravljenem delu, pokazal »časopisni članek o dobavi oklepnikov Patria v Slovenijo«. Zaradi pomanjkanja dokazil je banka po treh urah pregovorov ponudila dve rešitvi: ali denar z Wolfovega računa nakažejo nazaj Riedlu ali pa banka prijavi nakazilo uradu za preprečevanje pranja denarja. Wolf se je odločil za vrnitev denarja in potem še za neke druge bančne akrobacije, tako da je lahko dvignil 300 tisoč evrov, ki jih je nujno potreboval. Czernetz je s sporočilom »retransfer - no proof of compliance in accordance with our AML Laundering« (povratno nakazilo - ni dokaza o skladnosti z našimi pravili o preprečevanju pranja denarja, op. p) 2,3 milijona res nakazal nazaj Riedlu, dogodek pa je vseeno prijavil notranjemu ministrstvu, ki je že čez deset dni z depešo na dogodek opozorilo policijo v Ljubljani, Ottawi, Vaduzu, Helsinkih in Bangkoku.

Na Finskem so začeli prve hišne preiskave. Medtem ko so v Sloveniji zadevo »založili« za 14 mesecev.

Zagožnov mobing

Afera Patria se torej ni začela zaradi zarote, ampak zaradi napake, ki sta jo februarja 2007 zagrešila nepremišljena Wolf in Riedl, izpostavljajo Avstrijci. Pogled v dokazno gradivo, ki so ga doslej objavili v Sloveniji in v Avstriji, lepo pojasni, zakaj sta bila tako živčna.

Mesec pred tem, decembra 2006, je namreč slovensko obrambno ministrstvo sklenilo končno pogodbo s Patrio, Patria pa podkupnin še vedno ni izplačala. Zato je Zagožen enostavno »ponorel«. Že 27. januarja Riedl roti Fince, naj pošljejo denar: »WW kliče vsako uro, dr. Z mu je ukazal, naj pride v Ljubljano na pogovor z njegovim šefom ... Prosim nujno se javi. Paničarijo.« In nato čez nekaj dni: »Šef od dr. Z. informiran, ker ne more več nositi odgovornosti, ker ni bilo izvedeno nakazil o...« Med 29. januarjem in 13. februarjem, ko sta Walter Wolf in Riedl končala z denarnimi transakcijami, so slovenski kriminalisti odkrili, da je imel Jože Zagožen kar šestnajst »medsebojnih komunikacij z Walterjem Wolfom«, piše v slovenskem in v avstrijskem obtožnem predlogu. Zagožen je neutrudno zahteval 30-odstotno predplačilo provizije.

Da bi morala Patria Zagožnu in ostalim v t. i. »organizaciji,« kjer nastopajo še Krkovič, Črnkovič in stranka SDS, plačati provizijo, Zagožen v imenu svojega »šefa«, kot pravijo posredniki, ponavlja že vse od maja 2006, ko je obrambno ministrstvo Patrio izbralo za najugodnejšega ponudnika, a si pridržuje pravico do prekinitve zaključnih pogajanj. Kot pravi avstrijski tožilec, so se vpleteni o razdelitvi podkupnine dogovorili že 1. septembra 2005 na sestanku v HSE pri Jožetu Zagožnu, kjer so bili prisotni še Anton Krkovič, Wolfgang Riedl in Reijo Niittynen. Po tem sestanku na primer Niittynen prizna finskim kriminalistom, da se je v avtu, ko se je vozil z Riedlom nazaj na Dunaj, slednjega spraševal, ali je v Sloveniji zakonito podkupovati politične stranke, v Sloveniji pa so se Črnkovič, Krkovič in Zagožen dogovorili, kako razdeliti profit iz Rotisa med njih in SDS.

Za slovenske posrednike in stranko SDS je bilo sodeč po obeh obtožnicah predvidenih več virov podkupnine. Prvi vir je bil Rotis. Z vsakim nakazilom iz Patrie v Rotis naj bi si Rotis obračunal petodstotni dobiček, preostanek pa bi razdelili med Zagožna, Krkoviča, Črnkoviča in stranko SDS. Drugi vir pomeni neposredna provizija. Natančno koliko je bilo iz tega vira namenjeno Zagožnu, Krkoviču, Črnkoviču in SDS, iz obtožnih predlogov ni mogoče natančno izračunati. Celotna provizija je namreč znašala, kot je izračunal avstrijski tožilec, 8,5 milijona evrov. Od tega bi Riedlu pripadla 2 milijona, Cekuti 1,1 milijona, Riedlovim »vohunom« v konkurenčnem Styrii pol milijona, Walter Wolf in Jože Zagožen s svojo organizacijo pa bi prejela skupaj 4,7 milijona evrov.

Glede na bančne akrobacije, ki jih opisuje avstrijski tožilec, predvsem pa glede na Wolfovo zahtevo, da dobi 300 tisoč evrov, kot je preiskovalcem razložil že zgoraj omenjeni bančni uslužbenec, je mogoče skleniti, da so nameravali teh 4,7 milijona evrov razdeliti na pet delov, kar pomeni, da bi na koncu Wolfu, Zagožnu, Krkoviču, Črnkoviču in SDS pripadlo vsakemu nekaj manj kot milijon evrov. Poleg tega naj bi Zagožnu, Krkoviču, Črnkoviču in SDS pripadla še tretja provizija, t. i. posebna nagrada, »specialni bonus«, v skupni višini 900 tisoč evrov.

900 tisoč evrov v prtljažniku

Leta 2007 prvega vira provizije seveda še ni bilo, ker Patria Rotisu denarja še ni nakazala. Kam je bil nakazan drugi vir podkupnine, iz obtožnic ni razvidno. V avstrijski obtožnici je denimo opisano, kako je Riedl sklenil več fiktivnih pogodb med svojim podjetjem na Dunaju in svojim drugim podjetjem v Liechtensteinu ter kako je denar v gotovini z letališča v Zürichu prenašal v Liechtenstein. Še najdlje so kriminalisti prišli pri raziskovanju usode tretjega vira podkupnine, tako imenovanega specialnega bonusa v višini 900 tisoč evrov. Torej nekakšnega začetnega nakazila za odpiranje šampanjcev.

Zgodba iz slovenske obtožnice v zadevi Patria o tem, kam je izginilo teh 900 tisoč evrov, se je končala na dunajskem letališču. Ta posebni bonus, je razlagal kriminalistom Wolfgang Riedl, je 13. februarja 2007 dal tajskemu državljanu Apičatu Sirithapornu in njegovi ženi, domnevno za neke »vodne projekte« na Tajskem. Dal mu ga je v kovčku. Kam je odletel denar, za katerega so finski, slovenski in avstrijski kriminalisti domnevali, da je nagrada za »organizacijo dr. Z« za »nogometno društvo« za »+++«, torej vsaj za dr. Jožeta Zagožna in ostale, je ostala uganka. S ta teden razkrito avstrijsko obtožnico je bila k tej zgodbi dodana nova razsežnost.

Sedemnajstega marca 2011, torej šele pred nekaj meseci, sta slovenski in finski kriminalist odpotovala v Bangkok, piše avstrijski tožilec. Tam sta zaslišala osumljenega Sirithaporna. Poskušala sta ugotoviti, kaj je storil s skoraj milijon evri »bonusa«, kam jih je odnesel. A njima je tajski državljan priznal in očitno tudi dokazal, da denarja nikoli ni prejel. Čeprav je bil denar nakazan na račun njegove žene, je imel pooblastilo za dvig Riedl. Ta je denar dvignil, a mu kovčka nikoli ni osebno prinesel, »še najmanj pa na letališče«. Riedl naj bi denar sam odnesel v Slovenijo, jima je dejal Sirithaporn, in sicer z avtom, v četrtek, 15. februarja 2007. Ironično, prav na dan, ko so poslanci na izredni seji v parlamentu razpravljali o nakupu oklepnikov ter strankarsko-sorodstvenih povezavah med Črnkovičem, Zagožnom, Bobincem in Janšo - kot so tedaj vladi očitali v opoziciji. Medtem ko je Karl Erjavec, tedaj obrambni minister, ponavljal, da je šlo za najbolj transparentni orožarski nakup v zgodovini države.

A priznanje tajskega državljana seveda ni edini dokaz za tožilski sklep, da je bil denar poslan v Slovenijo. Avstrijski kriminalisti so namreč pri hišni preiskavi v podjetju Wolfganga Riedla našli različne knjigovodske dokaze o njegovi poti v Slovenijo, med drugim denimo tudi plačano cestnino za slovenske avtoceste. Zaradi tega neka druga razlaga o tem, »kako je izginilo 900 tisoč evrov, na podlagi okoliščin primera ni razvidna in tudi ne bi bila realna. Dunajsko državno tožilstvo zato sklepa, da gre pri tem posebnem bonusu za posebni bonus, katerega prejemnik pa ni bil Walter Wolf, temveč dr. Jože Zagožen«, je zapisal avstrijski tožilec Volkert Sackmann. Ki nadaljuje, da je ta sklep »na podlagi pričanja Apičata Sirithaporna v povezavi z natančno razdelanimi in protislovnimi navedbami Riedla in obnašanjem dr. Jožeta Zagožna v tem časovnem razdobju,« tudi edini najbolj verjeten.

Razkrito lobiranje v Sloveniji

V odzivu na nove obtožbe so v stranki SDS ta teden ponovno izpostavili, da so preiskovalci na Finskem našli računalniško predstavitev v power pointu Lobbying in Slovenia, iz katere izhaja, »da so v Patrii dejansko razmišljali o tem, kako priti do takratnega predsednika vlade Janeza Janše in SDS«. Janša že slaba tri leta ponavlja, da so na Finskem našli zgolj načrt, kako vplivati na njega, in da so se nekateri lobisti lažno predstavljali v njegovem imenu. O tem je Janša prvič govoril že na izredni seji parlamenta o nakupu oklepnikov, ki so jo v SDS sklicali pred zadnjimi parlamentarnimi volitvami. A ta argument sedaj tudi avstrijska obtožnica postavlja v malce drugačno luč.

Sedaj, ko je še Avstrija spisala svojo obtožnico v tem primeru, delujejo razlage slovenskih obtoženih vse bolj komično. Vse bolj so podobne poročilom o ujetih prevarantih.

Kot piše avstrijski tožilec, je Niittynen na strani 6 omenjenega dokumenta zapisal, da »velja posebej opozoriti, da znaša delež Walterja Wolfa pri proviziji tri odstotke, kar je diskutabilno in odvisno od stranke predsednika vlade Janeza Janše in njihovih potreb«. Kasneje, piše avstrijski tožilec, se je ta delež povišal na 4,2 odstotka. A pri tem ni šlo zgolj za neko utvaro ali račun brez krčmarja. O tem priča drugi dokaz. Ta dokument, včasih imenovana matrica vpliva, je nastal po tem, ko se je 1. februarja 2005 v Mariboru, v hiši Walterja Wolfa, Jože Zagožen že srečal z Wolfgangom Riedlom in predstavnikom Patrie Reijem Niittynenom. In tudi tedne za tem, ko se je Zagožen že srečeval z Juretom Cekuto. Kar torej pomeni, da ni šlo le za blodnjo. Ampak za dokument, ki so ga Finci sestavili na podlagi zbiranja informacij pri tedanjem članu izvršilnega odbora SDS in vodji strankine gospodarske komisije, Jožetu Zagožnu.

Afero Patria naj bi slovenski Socialni demokrati sprožili na Finskem, kjer je televizijo YLE vodil član finske SD. To je bila prva razlaga osumljenih. Potem je prišla druga teorija, po kateri naj bi bivši šef protikorupcijske komisije Drago Kos odšel na Finsko, kamor je afero izvozil pred volitvami. Potem naj bi afero izvažali slovenski novinarji. Nato je bila za to »zrežirano in politično zgodbo« obtožena tožilka Branka Zobec Hrastar, ki jo je Janša obtožil udbomafijske zarote in osebnega obračuna v slogu dahavskih procesov. Sedaj, ko je še Avstrija spisala svojo obtožnico v tem primeru, delujejo razlage slovenskih obtoženih vse bolj komično. Vse bolj so podobne poročilom o ujetih prevarantih in prekupčevalcih, ki jih lahko vsak dan preberemo v črni kroniki.