Zabeleženo priznanje

Kmalu bodo minila štiri leta, odkar je bila objavljena peticija proti cenzuri in političnim pritiskom na novinarje v Sloveniji. Podpisalo jo je 571 vseh slovenskih novinark in novinarjev, kar je približno četrtina novinarskega ceha, njena avtorja, novinarja Blaž Zgaga in Matej

Šurc, pa sta jo nato poslala več kot 320 tujim naslovnikom, med drugim tudi voditeljem držav članic EU, mednarodnim organizacijam in številnim tujim medijem.

Peticijo so takrat podpisali novinarji iz najrazličnejših medijev, množično pa so jo podpisali tudi novinarji velikih medijskih hiš, ki jih je najbolj prizadel proces »uravnoteževanja«, ki ga je takrat izvajala Janševa vlada. Znano je, da je skušala tedanja vladajoča oblast s posegi v lastništvo medijskih družb in samovoljnim spreminjanjem zakonodaje ter z menjavami direktorjev in urednikov slovensko medijsko krajino spremeniti tako, da bi ji bila bolj naklonjena. Svoje početje je sicer ves čas zanikala, a dejstvo je, da so uredniki, ki niso bili dovolj »uravnoteženi«, izgubljali položaje, da nekateri »neprimerni« novinarji niso več dobili dela in da so postali najbolj »uravnoteženi« mediji pri svojem poročanju že prav neprofesionalno prijazni do vlade. Novinarska peticija je bila očiten signal, da je v slovenskem medijskem prostoru nekaj resno narobe.

“Nekateri ljudje iz vlade”

Objava peticije je proti koncu leta 2007 zbudila veliko pozornosti, tako doma kot tudi v mednarodni javnosti. Mednarodne organizacije, ki bdijo nad novinarsko svobodo in svobodo izražanja, so se odzvale kritično, vlada, ki se je takrat ravno pripravljala na polletno predsedovanje EU, pa je očitke ves čas zavračala. Trudila se je vzpostaviti vtis, da novinarji pretiravajo, ker naj bi bili vsi po vrsti pretirano naklonjeni drugi politični opciji. Med tistimi, ki so reševali čast vlade, je bil tedanji zunanji minister dr. Dimitrij Rupel, ki je med drugim zaprosil za sestanek na ameriškem veleposlaništvu.

Rupel je priznal, da so si “nekateri ljudje iz vlade”, vendar ne on ali predsednik vlade Janez Janša, res prizadevali izbrati prijateljskega urednika časopisa Delo.

Ker so pogovori med diplomati praviloma tajni, bi vsebina sestanka z namestnico veleposlanika Maryruth Coleman, do katerega je prišlo 22. novembra 2007, najverjetneje ostala znana le redkim posvečenim. A depeša, v kateri je namestnica povzela ključne točke pogovora, je po zaslugi WikiLeaksa v teh dneh pricurljala v javnost. Njena vsebina je še kako zanimiva, saj razkriva, da je Rupel sebi in tednji vladi pred ameriško sogovornico pravzaprav naredil medvedjo uslugo. Večino časa jo je prepričeval, da so obtožbe politično motivirane in da vlada nikakor ne izvaja pritiska na novinarje, saj so ti kritični in do vlade celo sovražni. Potem pa je priznal, da so si »nekateri ljudje iz vlade«, vendar ne on ali predsednik vlade Janez Janša, res prizadevali izbrati prijateljskega urednika časopisa Delo. Tako jim je prek dveh podjetij v nadzornem svetu Dela uspelo imenovati predsednika uprave in odgovornega urednika. Znano je, da je bil ta predsednik uprave Danilo Slivnik, odgovorni urednik pa Peter Jančič. Takšna neposredna priznanja politikov o vmešavanju v delovanje medijskih hiš v demokratičnih družbah so redka in tudi s strani vidnih predstavnikov Janševe ekipe jih doslej še nismo slišali, zato ne preseneča, da je Colemanova na dnu poročila napisala komentar, da je bilo to priznanje »zanimivo«. Dodala je še, da so pogovori s številnimi viri pokazali, da pritisk na medije v Sloveniji obstaja, vendar so mediji še vedno dokaj svobodni.

Nepredvidljiva figura

Rupel je skušal v teh dneh pomen svojega takratnega priznanja, morda tudi zato, ker mu je »ušlo«, seveda zmanjšati. Zatrdil je, da mu je veleposlanikova namestnica v depeši pripisala več besed, kot jih je izrekel v resnici. Depeša naj bi pokazala tudi, da diplomatka razmeroma površno pozna slovenske politične razmere. A zdi se, da je Colemanova dobro razumela, kar ji je bilo povedano. Navsezadnje je v neki poznejši depeši, ki jo je prav tako razkril WikiLeaks, Rupla opisala kot nepredvidljivo figuro in »čudno neobrušenega za nekoga z dvema desetletjema diplomatskih izkušenj«.

Da se je Rupel po razkritju depeše spravil na ameriško diplomatko, ne preseneča. Podporniki Janševe vlade so se v času medijskega »uravnoteževanja« na takšen način spravljali na vse, ki so nasprotovali mrcvarjenju, ki so ga izvajali nad mediji. Tudi če so kritike prihajale iz ust priznanih medijskih strokovnjakov iz tujine. Po drugi strani je bil prav Rupel tisti, ki je takrat prednjačil pri kritikah na račun medijev. Pa ne le takrat. Že leta prej, ko je bil še minister v levih vladah, se je čutil poklicanega za komentiranje slovenske medijske scene, ki naj bi bila po njegovi lastni oceni katastrofalna, v Janševem obdobju pa se je dobesedno razcvetel. Medijem je žugal, da morajo biti bolj »domoljubni« in »enotni v propagiranju« »naše resnice in naših pogledov na svet«. Izjavil je, da je domnevna medijska nenaklonjenost tedanji vladi »nekaj abnormalnega« in to »se bo moralo spremeniti«. Najbolj pa smo si zapomnili njegovo izjavo, da bi lastniki medijev ponekod temeljito razmislili o tem, »ali se jim splača vojna s politično opcijo, ki je doživela uspeh na volitvah«. Medije je torej v skladu s politiko, ki jo je že leta prej razvijala SDS, videl kot sovražnike, ki jih je treba premagati.

Med mediji, pri katerih se je Rupel takrat najbolj angažiral, je bil prav časnik Delo. In prav zato je njegovo priznanje zdaj toliko bolj pomenljivo. Rupel je na sestanku na ameriškem veleposlaništvu sicer zanikal, da bi na Delo vplivala Janša ali on. Odgovornost je, kot kaže, v celoti prenesel zlasti na nekdanjo sekretarko na gospodarskem ministrstvu Andrijano Starina Kosem, ki je po razhodu z Janšo spisala »skesano« pismo, v katerem je med drugim priznala prav vladno zavzetje Dela. A pričevanja dokazujejo, da sta na medije pritiskala tudi Janša in Rupel. O pritiskih na Delo je že takoj po volitvah leta 2004 spregovoril tedanji predsednik uprave Tomaž Perovič, ki ga je k sebi povabil Janša in mu razložil, da je Delo izrazito kritično do njegove vlade, da koalicija tega ne bo dopuščala in da bo, če uredniške politike ne bodo spremenili sami, to uredila vlada. Rupel je medtem nekdanjemu uredniku Sobotne priloge Dela Ervinu Hladniku Milharčiču svetoval, naj stopi v partnerski odnos z vlado. Dejal mu je, naj bodo pametni, ker se ne splača upirati. Milharčič tega ni želel storiti. In ko se je Delova hiša uravnotežila z novim vodstvom, je bil razrešen z uredniškega položaja.

Še veliko večjo vlogo naj bi imel Rupel pri predčasnem odpoklicu Delovega dopisnika iz Avstrije Matije Graha. Uradni razlog za odpoklic naj bi bila njegova »neobjektivnost«, po neuradnih informacijah pa naj bi Grahov predčasni odpoklic sprožil minister Rupel, ki naj bi posredoval pri vodilnih na Delu, potem ko ga je povsem razburil Grahov komentar o ustavnem zakonu o dvojezični topografiji na avstrijskem Koroškem. Grah je zakon namreč skritiziral, Rupel pa je bil njegov velik navijač. Zanimivo je sicer, da so imeli v tistem času pri pisanju o koroških Slovencih težave tudi drugi Delovi novinarji, ki so bili kritični do ustavnega zakona o dvojezični topografiji. Grah je pravico iskal na sodišču in sodni postopek se je končal šele letos. Sodišče mu je v celoti pritrdilo. Njegov odpoklic je bil nezakonit.

Medijsko truplo

Zgodba o medijskem uravnoteževanju, ki si ga je v času svojega mandata privoščila Janševa vlada, se zdi z današnjega vidika morda že nekoliko izpeta. Ampak ali to res drži? Tedanji pogrom nad mediji je imel posledice, ki jih občutimo še danes. Slovenija je začela zaradi vladnega vtikanja v medije naglo drseti navzdol na lestvicah medijske svobode, medijska zakonodaja, ki je bila takrat dobesedno vsiljena, se še ni spremenila, še bolj kritično pa je, da so se medtem močno zaostrile tudi razmere na medijskem trgu, ki niso le posledica krize, temveč tudi takratnih netransparentnih igric z medijskim lastništvom.

Razkritje dokazuje, da je imelo 571 podpisnikov peticije proti cenzuri in pritiskom na medije leta 2007 prav. In tokrat je to priznanje prvič prišlo iz Janševega tabora.

Predstojnica oddelka za medijske študije na koprski Fakulteti za humanistične študije dr. Sandra Bašić Hrvatin pravi, da jo pravzaprav moti, da nam vse to ni že jasno in se razprava zdaj ponovno odpira le zaradi neke ameriške depeše. »Še bolj pa me moti, da se v času, ko je prihajalo do množičnih pritiskov, vse skupaj ni končalo z obsodbo tega početja. Še vedno razpravljamo o tem, kaj je kdo rekel, namesto da bi nam bilo že zdavnaj jasno, da so te prakse nesprejemljive. Mediji so bili leta tarča grabežljivcev, mrhovinarjev in na koncu bo od njih ostalo le še truplo,« pravi Bašić Hrvatinova.

Tudi filozof dr. Boris Vezjak, ki je v času »uravnoteževanja« dosledno popisoval primere cenzure in političnih pritiskov na medije, opozarja, da smo še vedno priča neresnicam, da se politični prevzemi medijev v mandatu 2004-2008 uradno niso dogajali. In pri skrivanju škandaloznosti tega dejstva danes s svojo pasivnostjo pogosto sodelujejo tudi sami novinarji. »Namesto da bi o tem govorili sami, moramo milostno čakati na neki WikiLeaks in naključno razkritje takšne resnice,« ugotavlja Vezjak.

Kakšen je pravzaprav pomen ameriške depeše o vplivanju na Delo? Razkritje dokazuje, da 571 novinarjev peticije proti cenzuri in pritiskom na medije, ki velja za najbolj množičen novinarski upor v slovenski zgodovini, pred štirimi leti ni podpisalo zato, ker bi bili »aktivisti levičarske ideologije«, temveč zato, ker je res prihajalo do pritiskov nanje. In tokrat je to priznanje prvič prišlo iz Janševega tabora.