Umiranje na obroke

Prejšnji teden se je po skoraj desetletju priprav tudi uradno začel prenos plačilnega prometa z agencije za plačilni promet na banke. Agencija za plačilni promet, nadziranje in informiranje, APPNI, ki je leta 1994 nastala iz nekdanje Službe družbenega knjigovodstva, SDK, sicer tudi do nadaljnjega ostaja eden zadnjih v svojem bistvu centralističnih sistemov. No, zdaj, s prehodom prvih podjetij na banke, s čimer se začenja postopno razpuščanje centralne agencije, se podobno kot v razvitih tržnih ekonomijah tudi denarni tokovi selijo na trg, v konkurenčno okolje.

Banke, ki so se novega sistema plačevanja v začetku otepale, šele s tem postajajo prave, univerzalne banke evropskega tipa. Jasno je, kaj je banke v začetku begalo; seveda se niso branile prevzema samega plačilnega prometa, storitve več, ki omogoča ne samo dodatne provizije, ampak tudi kakovostnejši, celovit poslovni odnos s strankami in v daljši časovni perspektivi še dodatne multiplikativne učinke. Poglavitna dilema glede tveganja z neke vrste naložbo v prihodnost je bila povezana z vsem tistim, kar sodi zraven - dodatnim vodenjem evidenc, spremenjeno logistiko poslovanja, statistiko in seveda podpornim sistemom, ki ga zahteva opravljanje kompleksne dejavnosti takšnih razsežnosti.

Preselitev denarnih tokov iz agencijskih centralnih registrov po državi na banke, kar na tem področju končuje obdobje slovenske tranzicije, je gotovo ena izmed ključnih reformnih zadev. Simbolika ohranjanja starih obrazcev v gospodarstvu je v tem očitna; ob koncu prve desetletke v slovenskem gospodarskem sistemu je tudi sicer ohranjanje političnih vzvodov moči prek lastništva in institucionalnega sistema videna daleč prepogosto in daleč preveč v prihodnost.

Skozi agencijo so se pretakale ogromne vsote denarja; avgusta, recimo, ko so vrednosti zaradi poletnega mrtvila nekoliko nižje kot sicer, je denarni tok po podatkih agencije dosegel dobrih 3 tisoč milijard tolarjev.

Bitka med bankami za podjetja, bodoče kliente, bo zato gotovo huda. Na začetku bodo podjetja verjetno ostajala v bankah, s katerimi že sodelujejo, kjer imajo, recimo, odprte depozitne račune. Pozneje pa bodo podjetja gotovo resno presojala o tem, kaj ponuja posamezna banka, kakšne cene ima, kako likvidna je ipd. In kot se že da slišati, kako se bo posamezna stranka, zlasti velika in močna podjetja, z banko uspela dogovoriti za ugodnejše pogoje. Oktobra bodo banke prevzele prvi sveženj podjetij, pozneje pa naj bi na banke prešla vsake tri mesece sedmina vseh računov ali približno 7 tisoč pravnih oseb. Ker bo prvi seznam za približno polovico krajši, le okrog 3 tisoč podjetij, bo treba prehajanje plačilnega prometa z agencije na banke, če naj bi reforma sledila rokom, pospešiti pozneje. Sredi leta 2002 naj bi namreč agencija prenehala opravljati posle plačilnega prometa, nato pa bo do konca tega leta imela čas, da uredi svoje arhive, registre in evidence.

V začetku leta 2003 naj bi začeli delovati dve novi agenciji - Uprava RS za javna plačila in Agencija RS za javnopravne evidence in storitve. Prva, kot predvideva scenarij, naj bi zaposlila okrog 250 sedanjih delavcev agencije, druga kakšnih 200. Inštituciji, nekakšna podaljšana roka države za njene denarne tokove, se bosta v prihodnosti specializirali za plačilni servis države. Država bo imela tako še vedno nadzor nad javnimi sredstvi, javnofinančnimi prihodki, odhodki ipd. in pa pregled nad statistiko, informacijami, bonitetno bazo podatkov ipd. Tudi javni sektor, vrtci, zavodi, kulturne ustanove ipd., naj bi v prihodnje, podobno kot zdaj podjetja, svoja plačila postopno prenesel na banke, vendar bo prišel na vrsto šele ob koncu reforme plačilnega prometa.

Kaj se bo zgodilo z velikanskim sistemom in ljudmi, ki jih zaposluje sedanja agencija? Okrog 500 ljudi naj bi zaposlile banke, 80 naj bi jih po določbah zakona o davčni službi šlo na DURS, kakšnih 70 jih že dela po različnih ministrstvih in vladnih službah. Del prostorov naj bi prevzel prav tako DURS, ki je že ob prvi transformaciji agencije prevzel del delavcev, del zmogljivosti so že odkupile banke. Vseeno pa se bo v agenciji po dokončanju vseh reformnih procesov pojavil tudi problem trajno presežnih delavcev. Po izračunih, ki so jih naredili v agenciji, bo takšnih 360.

No, cene pri bankah so že zdaj, v pilotski fazi vzpostavljanja novega sistema, zlasti pri prelivanju višjih zneskov, precej nižje od agencijskih. Po eni strani se to zdi razumljivo, saj je bila APPNI vmesnik v plačilni verig, podjetjem pa je zaračunavala tarife, ki so bile sestavljene iz fiksnega dela in odstotka vrednosti plačilnega naloga. Banke sicer zaračunajo fiksne zneske na posamezni nalog, vendar pa po drugi strani sama konkurenca med bankami cen še ni mogla znižati, saj do pravega konkurenčnega boja med njimi na tem bančnem segmentu še ni moglo priti. Ugibanja, kaj se bo z bančnimi tarifami dogajalo v prihodnje - odprti, se zdi, pa sta možnosti spremembe cen navzgor in navzdol - so zato za zdaj še brez odgovora. Odvisno od tega, ali se bodo vnaprej simulirane kalkulacije stroškov bankam na koncu izšle.