Ali bog obstaja?

Kar je včasih navidez očitno, se lahko ob podrobnejšem premisleku izkaže za povsem napačno. Zamisel za tale članek se mi je utrnila ob branju sicer precej neprijaznega pisma, ki je pred dnevi prispelo na IJS. Med drugimi avtoritarnimi trditvami je pisec navedel tudi tole sklepanje, ki ga kar pogosto slišimo v javnosti: "Če bi brali Pascala, bi videli, da je nekje zapisal, da če po smrti ni nič, tega vernik ne bo nikoli izvedel, če pa kaj je, bo nevernik imel čas to obžalovati vso večnost!" Res, francoski mislec Blaise Pascal (1623-1662) je zapisal nekaj idejno podobnega - v filozofiji je njegovo sklepanje znano kot Pascalova stava.

Pascal je že v rani mladosti izkazoval izjemno genialnost. Znana (in bojda resnična) anekdota pripoveduje, da je Pascalov osnovnošolski učitelj matematike rad ponočeval in si je želel med jutranjim poukom nekaj miru; učence je zato pogosto zaposlil z dolgotrajnimi, nekoristnimi nalogami. Nekoč jim je tako naložil, naj seštejejo vsa števila od 1 do 1000, in pričakoval, da bo lahko celo uro mirno spal. A mladi Pascal ga je že čez dobrih deset minut zbudil z rezultatom 1 + 2 + 3 + ... + 1000 = 500500! Pascal seveda ni dejansko seštel vseh teh števil, ampak je v nekaj minutah odkril splošno formulo: 1 + 2 + 3 + ... + n = n* (n + 1)/2. (Zaspani učitelj je genialnega učenca nagradil s klofuto in ga obtožil, da si je rezultat izmislil). Še ko je bil mladenič, je Blaise Pascal - da bi pomagal očetu, ki je bil davčni uradnik - izumil in izdelal prvi uporaben mehanski kalkulator; po enakem principu delujoče strojčke bi še tik pred invazijo elektronskih računalnikov našli v večini bank in računovodstev.

Blaise Pascal je bil predvsem izjemen matematik, ki bi v svetovno zakladnico znanja najbrž prispeval še veliko, če ne bi umrl star komaj 39 let. Na njegovo najpomembnejšo matematično usmeritev je najbrž precej vplivala njegova hazarderska strast: verjetno je prav na podlagi (pretežno slabih) igralskih izkušenj razvil osnove sodobne teorije verjetnosti in statistike.

Mnenja o Pascalovih filozofskih prizadevanjih so dokaj različna. V resnici niti ne vemo, kaj bi Pascal sam objavil v sferi filozofije: svojega najpomembnejšega filozofskega dela Misli (Pensees) namreč ni nikoli dokončal. Urejevalci njegove zapuščine so Misli izluščili iz kupa spetih zapiskov. Poglavje "Neskončno-nič", v katerem najdemo (skupaj z dvema sorodnima argumentoma) tudi Pascalovo stavo, je zbrano iz dveh listov, na obeh straneh in v vseh smereh popisanih z delnimi sklepi, poznejšimi pripombami, popravki in pomisleki.

Pred Pascalom so skušali misleci, ki so iskali smisel sveta in verovanja v nadnaravno, na absoluten in nesporen način dokazati, da obstaja vsemogočni bog, stvarnik vesolja in gospodar naše usode. Pascal se je - sicer ne nesporno prvi, a nedvomno najodločneje - odpravil v povsem drugo smer. "Truditi se moramo ..., da prepričamo same sebe, ne tako, da povečujemo dokaze (za obstoj) Boga," je zapisal in priznal, da "ne vemo, ali On sploh obstaja ..." Absolutnih resnic, ki jih lahko doženemo, je malo in so zvečine precej neuporabne - kot na primer dejstvo, da v sistemu matematičnih aksiomov, ki smo jih sami postavili, absolutno in nesporno velja "2 + 2 = 4". V resničnem svetu moramo ugibati na podlagi nepopolnih podatkov in omejenih sposobnosti razmišljanja. Poenostavljeno povedano, ko se odločamo o svojem obnašanju, dejanjih ali verovanju, dejansko stavimo, da smo prav uganili. In kot pri vsaki stavi, pri kateri lahko pridobimo ali izgubimo, moramo torej dobro razmisliti, kakšne so druge možnosti ter posledice in kako verjeten je posamezen izid. Pascal sicer v svoji stavi ni govoril o verjetnosti, vendar je s svojimi tezami dejansko postavil temelje filozofskim in znanstvenim pristopom, ki so v 20. stoletju postali znani kot pragmatizem in teorija odločanja.

Iz neznanja seveda tudi s teorijo odločanja ne moremo izluščiti objektivne resnice. Vendar lahko v nekaterih primerih odločanja iz neznanja ugotovimo, da je najboljši možni izid ene poti boljši kot najslabši izid druge. Na primer, zagrabi me rahel glavobol (metafizična vprašanja so se mi vedno zdela na neki način podobna glavobolom) in skušam najti primerno zdravilo. Vendar je moja omarica z zdravili precej neurejena: spomnim se, da sem v stekleničko z napisom "aspirin" nekoč natresel tudi po videzu povsem enake tablete vitamina C; hkrati sem vitamine po nerodnosti stresel še v stekleničko z delno zbledelim napisom "Pozor - strup!" V kateri steklenički naj iščem olajšanje? Če sežem v "aspirin", bom morda res našel tableto proti glavobolu, vendar lahko dobim tudi za moje trenutne težave povsem nekoristen vitamin C. A če izberem stekleničko z napisom "Pozor - strup!", bom morda prav tako zgrabil nezaželeni vitamin, lahko pa tudi tabletko, s katero si bom glavobol res dokončno in preveč radikalno pozdravil. Edino razumno je seveda staviti na stekleničko z napisom "aspirin" in se, če ne pomaga, odpraviti do najbližje lekarne - v teoriji odločanja pravimo, da je alternativa "superdominantna".

Pascal nas prepričuje, da je odločitev za verovanje v boga (ne za njegov obstoj) tovrstna superdominantna alternativa: bog je lahko samo v steklenički z napisom "aspirin", in tudi če ga ni, nam tabletke iz tega vira ne morejo škoditi; vsebina ateistične stekleničke ("Pozor - strup!") nam le, če boga ni, ne bo povzročila težav, sicer nas bo pahnila v večni pekel. Zato, trdi Pascal, se v boga splača verovati, čeprav ne moremo vedeti, ali zares obstaja. Vendar doda Pascal "stavi za boga" še močnejši, hazarderski argument: strošek stave za boga (kar izgubimo, če boga ni) je razmeroma majhen - spoštovanje verskih dogem, nedeljski obiski maše in kakšen kovanec v pušico; možni dobiček stave proti bogu je enak - pač isto si prihranimo. Zato pa je možni dobiček stave za boga neskončno življenje v blaženosti, možna izguba v stavi proti bogu pa večno trpljenje v peklu. Zdi se, da se je taki stavi zares težko upreti.

Velikanska razlika med vložkom in morebitnim dobičkom je past, ki nas hitro zavede - kot pri loteriji. Vsak prodajalec srečk nas bo prepričeval, da je tistega tisočaka ali dva res vredno tvegati, če lahko zadenemo deset ali sto milijonov. Vendar je upravičenost stave odvisna od verjetnosti zadetka - pri loterijah dejansko velja, da le ena od petih ali desetih srečk vsaj povrne začetni vložek, prvo nagrado pa prinese le ena izmed milijon ali še več. Ker organizatorji iger na srečo prav lepo živijo in še bogato financirajo državni proračun ter dobrodelne dejavnosti, je očitno, da mora biti vsota vseh dobitkov precej manjša od skupnega prihodka od prodanih srečk. Če torej zares potrebujemo denar, se na loteriji ne splača staviti.

Pričakovan dobitek

Če hočemo upravičenost stave oceniti matematično korektno, moramo torej oceniti, kolikšna je verjetnost, da bog obstaja. Tega nikakor ne moremo vedeti, priznava tudi sam Pascal. Seveda ne moremo sklepati "bog bodisi obstaja ali pa ne obstaja, verjetnost je torej 50 : 50" - saj tudi pri loteriji ne ocenjujemo, da imamo 50-odstotno možnost prvega zadetka, ker pač lahko zadenemo ali ne zadenemo. Ne pomaga nam niti predpostavka, da ima možni zadetek - večna blaženost - neskončno vrednost. Pričakovani dobitek (ki je podlaga za upravičenost naše stave) izračunamo tako, da možni dobitek pomnožimo z verjetnostjo dobitka. In če je verjetnost za obstoj boga enaka 0 (kot nas prepričujejo vsi izsledki znanosti), bi morali zmnožiti 0 in neskončno, to pa je matematično nedefinirana vrednost. V praksi to pomeni, da odločitev za stavo v prid boga dejansko ni superdominantna: če boga ni, tudi obljuba večnega življenja ni nič vredna in prihranjeni čas in denar odtehtata prazno grožnjo z večnim peklom. Če torej ne moremo dokazati, da je verjetnost za obstoj boga dejansko večja od nič, odločitve o upravičeni stavi ni mogoče sprejeti na podlagi superdominantnosti.

Pascalova stava zastavlja še moralno-teološko vprašanje: kako je mogoče v boga verjeti samo zato, ker se splača, in ali je lahko tako verovanje sploh koristno? Sam si verovanje v boga predstavljam kot notranje prepričanje - kako je mogoče samega sebe prepričati, da je nekaj res, ker se nam splača, pa čeprav vemo, da ni res? Tudi Pascal se je boril s to dilemo in svetoval, naj se obnašamo, kot da verujemo - hodimo v cerkev, beremo Sveto pismo, spoštujemo versko dogmo; prepričan je bil, da mora navidezno verovanje slej ko prej roditi tudi pravo, čeprav iz svojih lastnih izkušenj tega ni mogel potrditi. A kaj če "terapija" ne uspe? Vsaj pri sebi sem prepričan, da mi ne more uspeti: bolj ko prebiram Biblijo, vatikanske dokumente ali izjave slovenskega metropolita, bolj sem prepričan, da bog, ki bi podpisal take neumnosti, ne more obstajati. Bog pa ne priznava samo navideznega verovanja, vsaj tako nas uči Sveto pismo: redna prisotnost pri maši in še toliko cekinov v pušico prikritega dvomljivca ne reši pred večnim peklom. Torej nič ne pomaga "staviti na boga", če vanj ne veruješ - ateist ne more niti vplačati stave, ker nima prave valute.

Pascal je živel v času, ko se je pričela Evropa komaj izvijati iz verskega terorja srednjega veka, zato je svoje razmišljanje utemeljil na neupravičeni predpostavki: da lahko obstaja samo en bog ali, natančneje, samo ena prava religija. Tega pa danes, ko nam zaradi drugačnega mnenja ne grozi smrt na grmadi, ne verjame več nihče razen verskih skrajnežev. Danes nam je širni svet bistveno bliže in zato vemo, da je religij veliko. Celo krščanstvo je razpadlo na stotine med seboj sprtih ločin. Kdor je pripravljen brez predsodkov prisluhniti, v kaj verujejo drugi, prav tako strastno in brez dvoma, kot so nekateri Pascalovi sodobniki verovali v rimskokatoliško cerkev, kdor se zaveda meja svojih sposobnosti, bo moral priznati, da ne ve, katera vera je lahko prava. In v enem se večina religij strinja: krivoverce čaka enaka ali celo hujša usoda kot nevernike.

V resnici torej nimamo opravka z dvema stekleničkama, morebitnim aspirinom (plus vitamin C) in morebitnim strupom (plus vitamin C). Dejansko je pred nami ogromna škatla, polna raznobarvnih tablet. Vsem racionalnim dokazom navkljub morda ena in samo ena res vsebuje večno življenje - a če je med tisočimi zares ena zdravilna tableta, potem so vse ostale zanesljivo strupene! Če pa v kupu ni strupenih tablet, potem tudi zanesljivo ne more biti nobene zdravilne. Se je torej brez dokazov razumno odločiti, da med vsemi raznobarvnimi tabletkami in kapsulami ena res vsebuje aspirin, in kljub neizogibni posledici, da morajo potem vse druge vsebovati strup, po navodilih papeža, dalailame ali ajatole (ki vsak trdi drugače) pogoltniti tisto, ki jo predpisuje? "Staviti na boga" dejansko pomeni, da si upam med tisočimi enako neverjetnimi izbrati točno pravega, sicer bo najslabši izid enak, kot če stavim proti bogu. Kaj ni potem edino razumno, da se odločim za stavo proti bogu in celo škatlo vržem v smeti?

Svojo stavo proti bogu lahko podprem s še močnejšim argumentom. Vprašam se lahko, kakšen je bog, če slučajno zares obstaja. Če predstavlja bog poosebljenje dobrote in modrosti, me prav gotovo ne bi kaznoval samo zato, ker ne volim pomladne desnice, ne vrtim molilnih mlinčkov ali ne načrtujem romanja v Meko. Dober bog bi dovolil nastanek raznobarvne plejade med seboj sovražnih verstev le kot nekakšen preizkus inteligence in svobodne volje: kdor spoštuje logiko, ki mu jo možgani omogočajo, mora ugotoviti, da razumna odločitev ni mogoča - tak si lahko zasluži samo nagrado.

Samo zloben bog bi ustvaril množico verskih "resnic", med katerimi naj bi vse vodile v večno pogubo, razen ene, ki zagotavlja večno blaženost, in človeštvu v pomoč dopustil le vrsto bolj ali manj bizarnih prerokov z različnimi nepreverljivimi ali celo očitno zlaganimi pravljicami. Upam si staviti, da bi tako sadističen bog z užitkom prepustil večnemu trpljenju prav vse; da ob tako sadističnem bogu nobena vera ne bi vodila v blaženost.

To je torej moja stava: če boga ni, si z ateizmom prihranim čas, denar in živce; če bog obstaja in je dober, mi tega ne bo zameril; če pa živimo pod oblastjo sadističnega boga, mi tako ali tako ni pomoči.

Spoštovane dame in gospodje, kolo življenja se vrti. Stavite, prosim.

povezava