Neenakopravne manjšine

"Slovenija izpolnjuje sprejete obveznosti na področju manjšinskega varstva ... Slovenija na mnogih področjih evropske standarde celo presega ... Način, na katerega Slovenija varuje pravice manjšin, je model in primer za mnoge evropske države - tako na vzhodu kot na zahodu ..." Omenjeni stavki - posebnega poročevalca Sveta Evrope, gospoda Hörsicka, in iz študij slovenskih strokovnjakov - sodijo v železni repertoar, ko se govori o ureditvi pravic manjšin v Sloveniji. Te izjave imajo le eno težavo: da ne držijo. Oziroma točne so samo, če se nanašajo na status italijanske in madžarske manjšine. Nekoliko podrobnejši pregled položaja etničnih manjšin v Sloveniji pa pokaže, da ima Slovenija precej več manjšin, ki bi si - če bi pri oceni seveda spoštovali enaka merila pri vseh - zaslužile posebno zaščito in posebne pravice. Vendar pa Slovenija mednarodne konvencije za zaščito manjšin sprejema z "rezervo" in ščiti le nekatere manjšine, vse druge pa ignorira in prepušča asimilaciji.

"Novodobne" manjšine

Slovenska zakonodaja pozna zaščito treh manjšin: Madžarov, Italijanov in (deloma) Romov. Pravica do manjšinskega varstva je zapisana v ustavi in nekaterih zakonih, zaščita Romov pa je še zmeraj nepopolna. Za Madžare in Italijane v Sloveniji v splošnem seveda ni mogoče reči, da bi se jim godilo prav slabo. Obe "priznani" oziroma "avtohtoni" manjšini - tega v Sloveniji zelo pomembnega izraza mednarodni dokumenti praviloma ne poznajo - imata v Sloveniji zagotovljeno pravico do svojega šolstva, medijev, izdatno finančno podporo, dvojezično poslovanje občinskih uprav in pravosodja, pravico do dvojezičnih dokumentov, dvojezične napise, vključno s pravico do poimenovanja ulic, celo pravico do uporabe narodnih simbolov (zastav sosednjih držav), dvojno glasovalno pravico s posebnim sedežem za poslanca manjšine in podobno.

Toliko bolj je zato očitna razlika med tema dvema in vsemi ostalimi, veliko številčnejšimi manjšinami, ki v Sloveniji nimajo prav nikakršnih posebnih pravic in so zato zelo daleč od kakršnekoli "pozitivne diskriminacije", ki zagotavlja učinkovito manjšinsko zaščito. V Sloveniji je namreč po podatkih zadnjega popisa leta 1991 poleg Slovencev živelo še 53.688 Hrvatov (2,74 %), 47.097 Srbov (2,4 %), 26.725 Muslimanov (1,36 %), 12.237 Jugoslovanov (0,62 %), 8499 Madžarov (0,43 %), 4233 Črnogorcev (0,22 %), 4412 Makedoncev (0,22 %), 3558 Albancev (0,18%), 3063 Italijanov (0,16 %), 2282 Romov (0,12 %), 546 Nemcev (0,03 %), 322 Čehov (0,02 %) in manjše število nekaterih drugih narodov.

Navedenim podatkom bi lahko ugovarjali z argumentom, da je treba pred dodelitvijo statusa manjšine upoštevati tako številčnost kot "avtohtonost" kake skupnosti. Vendar je ta argument pomanjkljiv. Prvič zato, ker "avtohtonost" v skladu z definicijami, ki so bile oblikovane v mednarodnih organizacijah, nikjer ni omenjena kot pogoj za priznanje manjšin. Drugič pa zato, ker vsaj nekaterim manjšinam - predvsem Srbom, Hrvatom, pa tudi Nemcem - sploh ni mogoče odrekati avtohtonosti. Srbi so se, na primer, v Sloveniji pojavili že pred več stoletji, v večjem številu pa okoli leta 1530, ko so v begu pred Turki naselili severna pobočja Žumberka, prešli Kolpo in se naselili v Beli krajini. Prve so v Slovenijo prišle družine Vrlinićev iz Cetine in Husićev iz Boke, za njimi pa še mnoge druge. Kmalu je zraslo sedem naselij: Bojanci, Marindol, Perudika, Adlešiči, Paunoviči, Žuniči in Vinica. V času avstro-ogrske so Bojanci dobili položaj cerkvene občine, cerkev in duhovnika. Leta 1880 je bila tu ustanovljena prva osnovna šola v srbskem jeziku. Leseno cerkev so v tem času postavili tudi v Marindolu. Po štirih stoletjih je v Beli krajini pred drugo svetovno vojno živelo že okoli 7000 Srbov in Črnogorcev, v statističnem letopisu Dravske banovine pa je zabeleženo, da je leta 1931 tu živelo 6745 pravoslavcev. V začetku petdesetih, še pred velikimi migracijami, je bilo v Sloveniji leta 1953 kar 11.225 Srbov in 1365 Črnogorcev. Šolanje v srbskem jeziku in cerkveni obredi so potekali še do sredine šestdesetih let, zahteve srbske skupnosti po ohranitvi lastne kulturne dediščine in jezika pa so bile ob koncu osemdesetih zaradi napetosti v državi zavrnjene. Zahteve odbora za zaščito Srbov v Bojancih in Marindolu sta centralni komite slovenske partije in SZDL namreč razglasila za hujskaštvo.

Da v tem delu Slovenije dejansko obstajajo nekakšni Srbi, je očitno tudi iz časopisnih poročil, ki so do začetku devetdesetih še pisala o tem pozneje neznanem antropološkem fenomenu. Delo tako na primer pod naslovom "Belokranjski Srbi se ne čutijo ogrožene" še 16. 10. 1990 poroča, da sta Milan Kučan in dr. Dušan Plut obiskala belokranjske Srbe. Nekaj pozneje najdemo v arhivu tudi poročilo o plebiscitu leta 1990. "Belokranjski Srbi odločno za samostojno Slovenijo: visok plebiscitni 'za' pomeni, da bodo v Bojancih Srbi tudi v prihodnje živeli v sožitju s sosedi Slovenci." Po tem letu pa poročila o nekakšnih Srbih, ki naj bi prebivali v Beli krajini, očitno nekako niso bila več politično korektna, SAZU pa je zakoličil novo dobo celo z neko posebno študijo, v kateri so slovenski znanstveniki prepričljivo dokazali, da Srbi v Beli krajini nikoli niso in sploh ne obstajajo.

Enako zanimiva je zgodba o šolstvu. Na pobudo JLA je namreč leta 1953 Osnovna šola Prežihovega Voranca pričela s poukom v slovenskem in srbohrvaškem jeziku. Konec osemdesetih se je v njej šolalo okoli 6000 učencev, leta 1992 pa je bilo šolanje v tem jeziku s sklepom takratne ljubljanske občine Center odpravljeno. Njen sedanji ravnatelj Marjan Gorup se spominja, da so zadnje srbohrvaške oddelke, ki so se učili po bosanskem učnem načrtu, popolnoma razpustili šele pred dvema letoma. Deloma zaradi pomanjkanja učencev, deloma zato, ker naj bi šlo za "jugoslovanski privilegij" in naj bi se šolanje v srbohrvaškem jeziku ne prilegalo učencem, "ki so dobili državljanstvo Slovenije".

Tudi za hrvaško in nemško manjšino v Sloveniji veljajo podobne ugotovitve kot za srbsko, čeprav bi vsaka od njiju pri uveljavljanju svojih pravic verjetno imela nekaj več težav kot belokranjski Srbi. Iz hrvaških zgodovinskih virov je namreč mogoče razbrati, da so Hrvati v Slovenijo prihajali v treh emigrantskih valovih, da pa je v "Sloveniji (Bela krajina, Primorje) živela nekoč močna avtohtona hrvaška skupnost", ki pa se je v zadnjih letih v precejšnji meri asimilirala. Nekateri zgodovinarji navajajo argumente o Hrvatih kot etnični manjšini, da so Hrvati skupaj s Srbi številni prebivalci obmejnega pasu, pa dokazujejo tudi slovenske študije. V raziskavi Vere Kržišnik - Bukić o narodnostni sestavi obmejnega prostora med Slovenijo in Hrvaško je zelo jasno razvidno, da meja sploh ni "etnično čista". Nasprotno. V slovenskih občinah ob hrvaško-slovenski meji namreč živi 18.657 Hrvatov in 7320 Srbov, v hrvaških občinah ob isti meji pa je tudi 14.580 Slovencev. Raziskave Inštituta za narodnostna vprašanja o Slovencih na tem območju govorijo celo o tem, da so Slovenci v tem delu Hrvaške "manjšina" in "deloma avtohtoni", zato bi bilo res precej nenavadno, če znanstveniki ne bi povsem enake "avtohtonosti" odkrili tudi na naši strani etnično raznolike meje.

Seveda pa to ni najpomembnejši razlog za priznanje hrvaške manjšine; kot lepo kaže ravnanje slovenske države, je priznanje manjšin manj odvisno od načel in bolj od tega, kakšno državo ima v zaledju kaka manjšina. Slovensko zunanje ministrstvo je potrebovalo pičlih šest mesecev, da je od popolnega nepoznavanja nemške manjšine prišlo v fazo sklepanja kulturnega sporazuma z Avstrijo. Podobno že nekaj let priznanje hrvaške manjšine od Slovenije zahteva hrvaška vlada. Ta je po načelu reciprocitete slovensko manjšino v času Tuđmana že črtala iz svoje ustave, nato pa jo z ustavnim zakonom spet vrnila vanjo. Zahtevo po priznanju hrvaške manjšine je konec letošnjega januarja predsedniku slovenskega parlamenta Borutu Pahorju znova predal hrvaški kolega Zlatko Tomić.

V nasprotju s hrvaško manjšino slovenski Nemci težav z "avtohtonostjo" seveda nimajo, zato pa je njihova težava maloštevilnost. Vendar pa maloštevilnost manjšine v skladu z mednarodnimi dokumenti ni nobena ovira za uveljavljanje manjšinskih pravic. Italijanski in madžarski manjšini so v Sloveniji pravice na primer izrecno zagotovljene ne glede na številčno stanje skupnosti.

Pri vsem skupaj je najbolj zanimivo dejstvo, da v slovenskih znanstvenih krogih pojav "avtohtonih", toda nepriznanih manjšin skorajda ni zaznan. Slovenske raziskave v jeziku "politične korektnosti" govorijo o Srbih in Hrvatih v Sloveniji le kot o "tipičnih imigrantskih skupnostih" in kot o rezultatu "sodobnih migracijskih procesov", kar je samo ena plat medalje. Ker te skupnosti niso ustavno priznane, so neopazne celo za izurjene oči profesionalcev. In to kljub dejstvu, da avstrijska ustava pozna pet, Hrvaška pa kar dvaindvajset manjšin. Le na slovenskem ozemlju med tema dvema državama naj bi manjšine presahnile. Ali pa dobile oznako "novodobne", ne glede na to, da se je njihova "novodobnost" začela že pred nekaj stoletji.

Zaščita z "rezervo"

Odgovor na vprašanje, zakaj so nekatere manjšine ob osamosvojitvi Slovenije zadržale svoj prejšnji status, medtem ko ga druge niso dobile, se ne skriva v primerjavi z "avtohtonostjo" manjšin, pač pa v političnih merilih. Ko se je spremenil državni okvir, bi bilo logično, da bi del drugih jugoslovanskih narodov vsaj na omejenem območju pridobil manjšinsko zaščito. Da so nekateri razmišljali v tej smeri, opozarja sociolog dr. Sergej Flere, ko navaja oceno dr. Zdravka Mlinarja o "številčnem disproporcu" med "avtohtonimi in "alohtonimi" manjšinami ter opozarja na dejstvo, da je za to razlikovanje "čedalje manj razlogov". Sodobni mednarodni dokumenti, kot na primer Konvencija o zaščiti manjšin iz leta 1993, namreč tega v Sloveniji na ustavni piedestal postavljenega merila sploh ne poznajo.

Vse to za "novodobne" slovenske manjšine ne bi bilo zelo hudo, če ne bi Slovenija držala fige v žepu tudi ob podpisovanju Konvencije o zaščiti manjšin. Konvencija sama je pravzaprav odličen mednarodni instrument. Na jasen način opredeljuje vse mogoče pravice manjšin, vključno s pravico do pouka v maternem jeziku. "Pogodbenice se zavezujejo, da bodo priznavale, da ima vsak pripadnik in pripadnica narodne manjšine pravico, da se nauči jezika svoje manjšine. Na območjih, na katerih že po tradiciji ali v večjem številu živijo pripadniki narodnih manjšin, in če je za to dovolj zahtev, si pogodbenice prizadevajo, da v okviru svojih izobraževalnih sistemov v kar največji možni meri zagotavljajo, da imajo pripadniki narodnih manjšin enake možnosti za učenje jezika manjšine ali za izobraževanje v tem jeziku," piše v znamenitem 14. členu te konvencije. Ali to pomeni dodaten jezikovni pouk narodnih manjšin v Sloveniji? Nikakor! Konvencija ima namreč samo dve napakici. V njej nikjer ne piše, kako se določajo manjšine, upravičene do vsega tega leporečja. Toda še hujša je druga tovarniška napaka. Čeprav v dokumentih, ki določajo načela, praviloma ni dovoljeno dopuščati "rezerv", je bila ta možnost - prav zaradi pomanjkanja definicije - dovoljena. Tako je zaradi prve diplomacija naredila še drugo napako. In Slovenija je možnost izkoristila. Ob predaji ratifikacijskih listin leta 1998 je namreč slovenska vlada strumno izjavila, da "v skladu z Ustavo in notranjo zakonodajo izjavlja", da sta manjšini, na katere se nanaša konvencija, "avtohtona italijanska in madžarska nacionalna manjšina", ter da bo konvencija pozneje veljala tudi za "pripadnike romske skupnosti".

S tem se je Slovenija v popolnosti izognila novim obveznostim na področju varstva manjšin, ki so prvič dotlej doživele tako resno mednarodno kodifikacijo. Zaščita manjšin, ki jo konvencija zagotavlja z zelo konkretnimi členi, je bila v Slovenji na ta način zožena na manjšini, ki te zaščite zaradi slovenske ustavne zaščite skorajda nista potrebovali. Da bi bil videz anarhičnosti popoln, je k tej zmedi treba dodati še dejstvo, da tudi izven Okvirne konvencije za zaščito manjšin ni nobenega mednarodnega dokumenta, ki bi jasno opredeljeval, kaj so to "narodne manjšine" in do kakšne zaščite so nedvoumno upravičene. Zato so odločitve držav o tem, koga bodo priznale za "manjšino" in koga ne, velikokrat arbitrarne.

Morda je še najbolj ustrezna definicija parlamentarne skupščine Sveta Evrope, ki je zapisala, da so manjšine tiste skupine oseb v neki državi, ki "živijo na ozemlju te države", ki "ohranjajo dolgotrajne, čvrste vezi s to državo", "izkazujejo različne etnične, kulturne ali jezikovne značilnosti", so ob tem še "dovolj reprezentativni, kljub manjšemu številu v primerjavi s preostalo populacijo države," ter "težijo k ohranjanju značilnosti, ki predstavljajo njihovo skupinsko identiteto", in to v obliki kulture, tradicije, religije ali jezika. Zanimivo je tudi mnenje komiteja za človekove pravice pri OZN, ki celo poudarja, da pripadnikom manjšin za uživanje manjšinske zaščite sploh ni treba imeti državljanstva države. To pomeni, da imajo tudi manjšinski "tujci" pravico do posebne zaščite, prav tako pa sprejem v državljanstvo nekega "tujca" - kot se očitno velikokrat napačno sklepa v Sloveniji - avtomatsko ne odpravlja njegovih posebnosti in njegove pravice, da od države zahteva zaščito svojih jezikovnih in kulturnih posebnosti.

Pravice imigrantov

Stanje v Sloveniji je zaradi vsega opisanega seveda precej daleč od tistih "evropskih standardov", ki naj bi jih Slovenija "dosegla in presegla". V Prekmurju sicer otroci okoli osemtisočglave madžarske populacije res uporabljajo enajst dvojezičnih vrtcev, šest osnovnih šol in eno srednjo šolo, v Beli krajini pa država za iste namene za srbske in hrvaške otroke že desetletja ni namenila niti dinarja in tolarja. Na Primorskem dvatisočglava italijanska skupnost pošilja otroke v devet osnovnih in tri srednje šole z enonacionalnim programom, okoli 170.000 ostalih "Neslovencev" pa ne more svojih otrok poslati niti na uro dopolnilnega pouka svoje književnosti na teden. Slovenija srbski, hrvaški in bošnjaški jezik getoizira, zapira v družine in potiska na raven neprimernega, manjvrednega jezika "čefurjev." Država od "neslovenskih" državljanov po eni strani zahteva, da sprejmejo "novo realnost", sama pa se ne želi soočiti z eno od posledic lastne državnosti, ki jo pomenijo nove manjšine na njenem območju. Le komu bi padla krona z glave, če bi Slovenija tudi za nekaj naselij ob slovensko-hrvaški meji uvedla manjšinsko zaščito, odprla nekaj okenc za poslovanje administracije v hrvaškem, srbskem, nemškem ali bošnjaškem jeziku in plačala nekaj učiteljev za dodaten pouk jezika? Zakaj ne bi manjšinam in imigrantom, ki so razpršeni po Sloveniji, v duhu ideje velikega slovenskega socialdemokrata Etbina Kristana ponudila možnost nekakšne osebne avtonomije in izobraževanja v lastnem (in tudi v slovenskem) jeziku?

Vprašanje, kako dolgo bo sploh še mogoče vztrajati pri rigidnem in dolgoročno neubranljivem konceptu le dveh izbranih zaščitenih manjšin, kot kaže, v politiki ne vznemirajo nikogar. Besede predsednika GZS Jožka Čuka, namenjene jugoslovanskim novinarjem, ki so bili pred nekaj dnevi na ekskurziji v Sloveniji, češ kako je v Sloveniji kar "47.000 Srbov", ki bodo "most med narodoma", se zato slišijo kot cinizem. "Novodobne manjšine" so za Slovenijo dobre samo kot naivna delovna sila in potrošniki; prav radi bi jim kaj prodali, njihove pravice pa ne zanimajo nikogar.