Stanovanja za ugledne srečneže

Pod Jožetom Strgarjem in Marjanom Vidmarjem so stanovanja dobivali umetniki in novinarji desne provenience, kasneje so se mastili drugi, pogled nazaj pokaže, da so bili še najbolj nepristranski v času vladavine Dimitrija Rupla, župana, ki si je sam postavil najlepše ljubljansko bivališče.

Ko je bil pred novim letom objavljen seznam srečnežev, ki so si priborili kadrovska stanovanja, ki jih za izjemne zasluge znanstvenikom, kulturnikom, športnikom, šolnikom in novinarjem podeljuje naša prestolnica, je zavladal kot že tolikokrat doslej pravi preplah. So stanovanja res dobili tisti, ki so si jih zaslužili? So do njih res upravičeni tudi novinarji? Kdo so pravi Vikini prijatelji s seznama in kdo tisti, ki novih bivališč sploh ne potrebujejo? In nasprotno, kdo so tisti, ki so se prijavili, pa stanovanja niso dobili? Vendar, kot že rečeno, ljubljanske mestne oblasti stanovanja delijo že od nekdaj in ponavadi vedno tistim, ki so z vladajočo strukturo v dobrih odnosih. V sodobnih časih, v 90. letih, so pod različnimi pogoji in pod različno usmerjenimi vladavinami podelili okoli 150 stanovanj, in da bi bila mera polna, pri mestu Ljubljana pojma nimajo, ne koliko so jih podelili ne koliko ljudi živi v njih, in, to je še posebej zabavno, ne vedo več niti, ali v njih živijo tisti, ki so jim bila stanovanja dodeljena, ali nekakšni podnajemniki (sorodniki), ki po zakonu seveda tam nimajo kaj iskati.

Toda začnimo na začetku.

1991 - solidarni z bogatimi

Stanovanja je leta 1991 podeljevala strokovna služba stanovanjskega sekretariata na podlagi pravilnika in stališč nekakšnega odbora za solidarnost. In kdo so bili prvi dobitniki stanovanj, za katera ni bilo (jasno) nobenega razpisa, zato kandidati niso izpolnjevali nobenih pogojev? No ja, eden izmed pogojev je bil, da so nekatera podjetja (poljubna) plačala za stanovanja posameznih uslužbencev 40 odstotkov vrednosti sicer komfortnih stanovanj, preostalih 60 odstotkov pa so dobitniki kasneje odkupili. Za katera podjetja ali ustanove je šlo, se ne ve, saj pri mestu niso znali povedati, kdo so takratni dobitniki in sedanji lastniki kadrovskih stanovanj. Univerza v Ljubljani jih je dobila 31, Institut Jožef Stefan 8, Mestno gledališče ljubljansko in Slovensko mladinsko gledališče skupaj 4, RGL 3, Ini 3, RTV Slovenija 2, Delo Revije 2, poleg tega pa je 17 podjetij financiralo stanovanja za po enega delavca. Za stanovanja so v celoti odgovarjala podjetja. To je pomenilo, da so ime novega najemnika dobesedno poslali na občino, ta mu je le še vročila ključe.

Kot rečeno, stanovanja so bila luksuzna, opravičilo pa nedvoumno; za takšne rešitve se je občina odločila, ker v Ljubljani preprosto ni bilo nobene druge možnosti (razen nakupa stanovanja v celoti) reševanja stanovanjskih vprašanj kadrov. Kot da tudi omenjenih stanovanj upravičenci nazadnje niso odkupili, kar je dokončno omogočil stanovanjski zakon, ki ga je konec leta 1991 lansirala slovenska vlada oziroma takratni minister za okolje in prostor Miha Jazbinšek.

Edina žalostna točka v sicer veseli zgodbici s srečnimi konci oziroma odkupi je, da na ljubljanski občini razen tega, da so ta stanovanja res kupili in razdelili, o njih ne vedo ničesar. Niso znali povedati, ne kdo so lastniki ne kdaj so ti stanovanja - najmanjše je bilo večje od 70 kvadratnih metrov - odkupili. Za pojasnilo, predsednik mestnega izvršnega sveta je bil takrat Marjan Vidmar, kasneje član SDS, mestni župan pa Jože Strgar, član SKD.

1992 - desnica s pomembnimi izjemami

Že marca 1992 se je mestna oblast, natančneje njen izvršni svet, predsednik tega pa je bil še vedno Marjan Vidmar, odločila, da bo nekaj Ljubljančanom na podlagi začasnega pravilnika o dodeljevanju socialnih stanovanj zagotovila boljši dom. Podelili so šest majhnih socialnih stanovanj v blokih na obrobju Ljubljane (prosilcev je bilo kar 1700). Zanimivejši pa je podatek, da so že na isti seji spoznali nekaj pomembnih Slovencev, ki so jim na podlagi istega socialnega pravilnika enostavno dodelili kadrovska stanovanja. To jim je omogočal perverzni člen, ki je dovoljeval, da šef skupščine ali izvršnega sveta socialno stanovanje dodeli kot kadrovsko, če se mu tako zahoče.

Od desetih zaslužnih prosilcev jih je šest stanovanja dobilo že po slabih štirinajstih dnevih. To so bili Viktor Blažič, publicist in eden od prvih Demosovih ideologov, njegovo pokončno držo so nagradili s štirisobnim stanovanjem. Tomaž Miklavčič, temeljni javni tožilec v Ljubljani, je dobil enosobno bivališče, Obrad Nikolič, Inštitut za patologijo, enosobno, Miha Bučar, mestni uradnik, enoinpolsobno, režiser Damir Zlatar Frey dvosobno in operni pevec iz Argentine Juan Vasle dvosobno. Tomaž Miklavčič je ponujeno stanovanje gladko zavrnil, ker se mu je menda zdelo premajhno, in je kasneje, gladko, dobil večjega. Zanimiva je tudi odločitev takratnega ljubljanskega izvršnega sveta, saj je ta Miklavčiču stanovanje dodelil po tem, ko se je tožilec odločil po uradni dolžnosti pobrskati po pogodbah o kadrovskih stanovanjih iz leta 1991. Zato ni nič čudnega, če se je pritožil nad velikostjo. Za vsak primer, očitno.

Petindvajsetega avgusta 1992 so podelili nova stanovanja. Srečneži, ki so jih dobili, so bili spet iz vrst pomembnih Ljubljančanov, dodelitev pa je tokrat potekala na podlagi začasnega pravilnika o oddaji stanovanj mesta Ljubljana, po katerem so se stanovanja sicer delila na službena in neprofitna. V 11. členu, ki se tiče neprofitnih stanovanj, so si mestni veljaki zabičali, da imajo pri dodelitvi takšnih stanovanj prednost delavci, ki sodijo med nujno potreben kader v mestu. Ti nujni kadri so postali delavci organov mesta Ljubljana, delavci ustanov družbenih dejavnosti in delavci pomembnih agencij in institucij. Še isti dan, ko je bil sprejet pravilnik, je stanovanja dobilo prvih osem nagrajencev, v glavnem vsi v takrat zgrajeni in strašno moderni Zupančičevi jami. Menda je bil med prvimi novinar Slovenca Ivo Žajdela, tik za njim Peter Volasko, Vidmarjev strankarski kolega. Poleg tega je povečan del stanovanja dobil tudi že omenjeni Miklavčič. Tega so novinarji tiste dni obtoževali, da je stanovanje dobil zgolj za nagrado za reševanje premnogih Vidmarjevih mestnih težav, recimo vprašanja črne gradnje, ki jo je imel na Ljubljanskem barju. Nad najemninami v teh stanovanjih se takrat ni nihče pritoževal in tudi danes se nihče ne pritožuje, saj so neprofitne, torej tudi do osemkrat nižje od najemnin v stanovanjih, ki so jih Babačiču ali, če hočete, Veselku dodeljevali v zadnjem času. Potem so se v poceni kadrovska stanovanja postopoma vseljevali tudi drugi za mesto pomembni dejavniki. Biserka Karneža, novinarka Slovenca, dr. Miha Kovač, takrat urednik DZS in publicist, dr. Aleš Debeljak, profesor s FDV, Drago Jančar, najresnejši slovenski kandidat za Nobelovo nagrado za literaturo, pa še en Slovenčev novinar Pablo Huan Fajdiga, direktor ljubljanskega potniškega prometa Andrej Osterman, najboljša športna novinarka na TVS Jolanda Bertole in navsezadnje tudi Pavel Gantar, poslanec v ljubljanski skupščini in kasnejši minister v Drnovškovi vladi. Zakaj so se mestni šefi odločili, da bodo obdarili tudi nekaj ne ravno desničarskih osebkov, ni povsem jasno. Za Gantarja se je govorilo, da je v pravem času v ljubljanski skupščini podprl zamisli samosvojega prostega strelca z desne Janeza Lesarja. Res pa je, da so bili novinarji, ki niso pisali za Slovenca, v času Strgarjeve in Vidmarjeve vladavine brez vsakršnih možnosti.

Stanovanja, kakšnih 80 so jih podelili v dveh ali treh letih, so podložili s prej omenjenim začasnim pravilnikom, ki pa ni bil nikoli potrjen v mestni skupščini, zato bi bilo teoretično celo mogoče, da sedanja mestna oblast vse zgodbe razveljavi in v Zupančičevo jamo naseli svoje novinarje, politike in znanstvenike. Zanimivo je, da so stanovanja delile tudi posamezne nekdanje ljubljanske občine, ne le mesto kot celota, vendar za ta stanovanja sedanja (nova enotna) mestna občina nima nobene dokumentacije. Oziroma je ni mogla predložiti. Iz časopisnih dokumentacij smo ugotovili, da je recimo občina Šiška takrat dodelila 33 stanovanj, da so jih v Mostah "kar delili", da so na Viču dodelili enega in da je bivša občina Center objavila leta 1994 razpis za stanovanja, ki so bila "verjetno kadrovska". Predstavniki sedanje občine pravijo, da je arhiv ostal na sedežu starih občin (tam so danes upravne enote) in da nad njim nimajo pravega pregleda. Še dobro, da lahko pobirajo najemnine.

1997-2001

V času županovanja Dimitrija Rupla, človeka, ki je za svoje ljubljansko stanovanje poskrbel verjetno bolje kot vsi omenjeni, je izšel razpis Stanovanjskega sklada ljubljanskih občin za dodelitev kadrovskih stanovanj v najem. Način izbiranja je bil prenovljen, morda tudi preglednejši, pravičnejši, čeprav še vedno ni določil pravih meril, ampak to je zgodba, ki se je ponovila tudi leta 2000. Kot je bilo v navadi že dotlej, je bil tudi takratni razpis podložen z novim pravilnikom. Tega je pod vodstvom Dimitrija Kovačiča (SDS) potrdil mestni svet, glavni spremembi pa sta bili, da je najemnina postala profitna, poleg tega je varščina za stanovanje znašala 50 mark na kvadratni meter stanovanja. A župana Rupla je v glavnem motila ekipa, ki je izbirala stanovalce. Sprožil je ustavni spor, vendar je pot do stanovanj iz širšega (več kot 2000) v ožji izbor (161) potekala brez zadreg. Finalnih 30 pa so odigrali po novih pravilih (na prvi stopnji je o stanovanjih odločal upravni odbor sklada, pri pritožbah pa župan), ki jih je po Ruplovi pritožbi določilo ustavno sodišče in veljajo še danes. Hiter pogled od daleč: manj novinarjev, več znanstvenikov in umetnikov. Natančneje samo dva novinarja: Zdenka Bakalar z Radia Slovenija in takrat manj znani in najbolj presenetljivi finalist Jožef Možina s Televizije Slovenija, ki takrat še ni imel kakšnih prepričljivih novinarskih prispevkov. Lokacije: Zupančičeva jama in še nekateri deli Ljubljane. Stanovanja so pozneje dobili tudi trije s seznama za pritožbe, na katerem je bilo sicer 44 jeznih posameznikov. Leta 1999 so pravila igre spet malce spremenili oziroma zaostrili. Glavna novost: poleg profitne najemnine morajo kandidati za bivališča plačati višjo varščino, dvanajst mesečnih profitnih najemnin (torej tudi do 8000 mark). Kasneje so ta zmnožek zmanjšali na dvanajst neprofitnih najemnin. Poleg tega so morali kandidati privoliti v podpis izjave o preverjanju priloženih podatkov o njihovem premoženju in se odpovedati varstvu, ki ga daje zakon o varstvu podatkov. Kljub temu se je prijavilo 251 v Ljubljani delujočih mojstrov, dva pa sta od razpisa odstopila. Pogoje je izpolnjevalo 245 prosilcev, med njimi je bilo kar 131 samostojnih kulturnih delavcev. Komisijo so sestavljali člani iz ljubljanskega stanovanjskega sklada in iz občinskih teles, predsedoval pa ji je Slavko Slak. Verjetno je sicer znani seznam zbudil veliko več zanimanja kot tisti leta 1997, toda županja in njeni ljudje so kljub časopisnim člankom o dvomljivosti nekaterih odločitev ohranili mirno kri. Pa si oglejmo najkritičnejše dobitnike. Med novinarji je stanovanje dobil Zdenko Matoz, član ekipe Dela. Morda je problematičnejši Igor Palčič, ki na Televiziji Slovenija sicer skrbi za nakupe filmskih uspešnic, pri županovih pa ga vodijo kar pod rubriko žurnalist. Iz uredništva Dnevnika se je med najboljše zavihtela Suzana Rankov, ki so jo predvsem desničarski mediji obtoževali, da je stanovanje dobila zaradi "objektivnega" poročanja o ljubljanski mestni hiši. Zanimivo je, da se je med znanstveniki našel še en bolj ali manj novinar, sicer tehnični direktor agencije STA Nebojša Boškovič - Nešo. Drugi dobitniki so bili manj atraktivni, lepo pa bi bilo, če se med stanovalce ne bi uvrstil svetnik LDS in ne ravno najbolj socialno zapostavljen direktor teatra v Kranju Borut Veselko.

Kljub vsem dosežkom se je stanovanju spet moral v velikem loku (že drugič zapored) izogniti popularni Vinci Anžlovar, saj kljub stanovanjski stiski tudi po pritožbi ni imel možnosti. Na pritožbo mu je odgovorila sama županja, kot je po pravilniku tudi prav. "Vaše delo in ustvarjanje ocenjujem kot dobro in pomembno, vendar glede na omejenost stanovanj namenjenih za potrebe kadrovskega razpisa vaši vlogi žal ne morem ugoditi," odgovarja županja, ki še ne ve, da stanovanja niso omejena, da je omejeno zgolj njih število, in ne zna postavljati vejic. In še ena šlamastika naših mestnih sil, Esad Babačič je stanovanje mirno vrnil. Dodelili so mu le majhno stanovanjce, katerega veliki del je bila klet. Pri Babačičevih, Esad živi s primabalerino ljubljanskega baleta Regino Križaj, so se odločili, da dragega stanovanja ne bodo vzeli. Ena izmed zmagovalk natečaja, zaradi osebnih razlogov nočejo izdati imena, pa si je zaželela manjše, torej cenejše stanovanje.

Kdo (še) ima občinsko stanovanje

Med raziskovanjem več kot pomanjkljive dokumentacije o lastnikih oziroma najemnikih kadrovskih stanovanj nam je bilo dano izvedeti zgolj del resnice o teh stanovanjih. V začetku 90. let je takrat novoizvoljena večstrankarska oblast delila stanovanja tistim, ki so bili v preteklih letih prikrajšani. Kasneje so se spomnili tudi znanstvenikov, v zadnjem času pa smo spet dobili nekaj političnih favorizirancev. Na naslovih, ki nam jih je le uspelo dobiti, smo do stanovalcev poskušali priti po telefonu. Ne glede na čas, v katerem smo telefonirali, torej dopoldne, popoldne ali zvečer, se skoraj polovica ni odzvala. Je bil vzrok delo ali počitnice? Ali pa stanovanja, ne glede na to, da jih že od konca leta 1991 ni mogoče odkupiti, oddajajo in živijo na drugih naslovih? Mestna stanovanja, razen redkih izjem, niso velika, zato recimo nadarjeni umetniki in mladi znanstveniki, potem ko ustvarijo mnogoštevilne družine, ne morejo več živeti v garsonjerah, kupijo si hišice v predmestjih ... Kaj pa se zgodi s stanovanji? Težav ni, nihče nikogar več ne preverja. Ko si enkrat najemnik, si to za neomejen čas, občino pa zanima samo, ali najemnik stanovanje plačuje ali ne. Direktorica Stanovanjskega sklada ljubljanskih občin Jožka Hegler je v telefonskem pogovoru priznala, da se iz najemne pogodbe ne vidi, na podlagi česa je bilo dodeljeno stanovanje: "Ko je sklenjena najemna pogodba, so vsi enaki. Iz najemne pogodbe se ne vidi niti to, da gre za kadrovsko stanovanje." Zato seveda ni čudno, da občina ne more ugotoviti, koliko je vseh stanovanj, ki jih je podelila. Pa ne gre samo za kadrovska stanovanja, nič manjša ni zmeda pri neprofitnih oziroma socialnih stanovanjih. Vsa stanovanja so v istem košu, ne glede na občine, ki so delile, in ne glede na profil tistih, ki so jih dobili. Morda bi bilo res najbolje, da bi za vsa po nekaj letih dodelili odkup. Občina bi zaslužila in z denarnim skladom odobrila nov stanovanjski razpis.

Pri novih razpisih pa bi morali, ne tako kot doslej, določiti natančne pogoje. Čeprav je dvomiti, da bi si ljubljanska županja dovolila tako liberalen razpis. Potem seveda ne bi bilo toliko pritožb. Menda so jih nazadnje zbrali okoli 80, seznam neuspešnih prosilcev pa se ponekod bere kot kandidatna lista za Prešernove nagrade. Po drugi strani pa, če bi končno določili pogoje, bi tudi mesto lahko (res) pomembnim meščanom dodelilo stanovanja z nižjimi najemninami, saj prav velik dobitek stanovanja za 600 in več mark na mesec res niso.