Rdeče biografije

Gorazd Drevenšek ni nikoli prej in nikoli kasneje govoril pred tolikšno množico. 30 tisoč ljudi je poslušalo, kaj bo rekel. "Smešno in tragično je, da se jebemo s politiko v času, ko država eksponentno zaostaja ne le za razvitimi državami, pač pa že za državami v razvoju," je zaklel. Štirinajst let kasneje kandidira za predsednika države. 30 tisoč ljudi ga je poslušalo leta 1988, na zborovanju v podporo četverici. Drevenšek je bil tedaj predsednik UK ZSMS, predhodnice današnje študentske organizacije. Novembra 1988 je na zborovanju, ki je potekalo na Trgu revolucije, zahteval izvedbo referenduma o ustavni amandmajih, ki bi bila hkrati slovenska samoodločba. Januarja 1989 je že sodeloval pri ustanavljanju Slovenske demokratične zveze, politične organizacije, ki se je v kronike zapisala kot prva opozicijska politična stranka v SFRJ. Mesec dni kasneje je s Francetom Tomšičem sodeloval pri ustanovitvi socialdemokratske stranke. Če bi v politični analitiki veljali strogi kriteriji, ki veljajo v naravoslovju, kjer je treba vse izmeriti in kvantificirati, bi se današnji predsedniški kandidat dr. Gorazd Drevenšek lahko hvalil z vzornim disidentskim poreklom. Mimogrede, Drevenšek ni bil le govornik na ključnih zborovanjih. Drevenšek, tedaj študent biologije, je na spočetje parlamentarne demokracije vplival tudi tako, da je zagotovil finančne vire. Ker si je študentska organizacija v drugi polovici osemdesetih let izborila pravico, da upravlja s provizijami, ki jih je pobiral študentski servis, je bila organizacija, ki jo je vodil Drevenšek, nenavadno premožna. Dejavnosti nastajajoče slovenske opozicije ni bilo treba financirati s tajnimi fondi CIE, Vatikana ali kakšne tretje organizacije, ki običajno nastopajo v zarotniških teorijah. Ne, znaten del denarja za tiskanje plakatov in najem dvorane v Cankarjevem domu je dala študentska organizacija. OK, Drevenšek denarja ni dal iz lastnega žepa, to je že res. Bi se pa z vso pravico lahko odločil, da za plakate novih političnih organizacij ne bo dal niti dinarja. Konec koncev, ustanavljanje politični strank ni nujno nekaj, kar naj bi počela študentska organizacija.

Od kandidatov za predsednika republike ne smemo pričakovati programa za izhod iz naših trenutnih gospodarskih težav, napisanega v devetih točkah. Tisto, kar ponujajo kandidati, je njihova osebna kredibilnost. Kakopak je vsem kandidatom veliko do tega, da bi izgledali kot veterani demokratičnega gibanja, kot osebnosti, ki so se, ko je bilo treba tehtati med načeli in kariero, odločili za načelnost. Ki so, ko je šlo za pomembne odločitve, znali tudi tvegati. Kandidati bi se radi postavljali z odlikovanji, pridobljenimi za zasluge v obdobju slovenski pomladi. Med devetimi predsedniškimi kandidati je Drevenšek, sicer najmlajši med vsemi, eden redkih, ki je ob koncu osemdesetih let aktivno sodeloval v civilnodružbenih gibanjih. In kot kaže, ima najslabše možnosti za izvolitev.

Kje so bili ostali predsedniški kandidati leta 1988, ko je Drevenšek ropotal na Kongresnem trgu? Dr. France Arhar je tistega leta zapustil službo v Narodni banki Slovenije in se zaposlil v frankfurtski LHB banki. Zmago Jelinčič, zagnan numizmatik, je pripravil katalog bankovcev jugoslovanskih dežel. Lev Kreft je ravno doktoriral s tezo Spopad na umetniški levici med vojnama in postal predstojnik Marksističnega centra CK ZKS. Dr. Janez Drnovšek je bil delegat v zvezni skupščini; ukvarjal se je z monetarno politiko. Dr. Anton Bebler je bil profesor obramboslovja na FSPN. Barbara Brezigar je bila tožilka, torej uradnica režima, o katerem imajo njeni sedanji politični zavezniki dokaj slabo mnenje. Jure Cekuta je bil že tedaj podjeten slikar.

Drugi, ki bi se lahko pohvalil z vzornim disidentskim dosjejem, pa je najstarejši predsedniški kandidat, dr. France Bučar. No, njegova personalna mapa ni najdebelejša le zato, ker je z 79 leti med vsemi predsedniškimi kandidati najstarejši. Obsežna je zato, ker se mu zgodovinski dogodki, ki so se pripetili med letoma 1941 - 1991, niso izogibali. In on se ni izogibal zgodovinskim dogodkom. Bučarjeva osebna biografija se spodobno prekriva z zgodovino druge polovice 20. stoletja. Ko je izbruhnila 2. svetovna vojna, so ga zaradi sodelovanja z OF internirali v Gonars. Leta 1944 je pobegnil iz Nemčije in se pridruži partizanom. Maja 1945 je vkorakal v Celovec, ker pa Kokrškega odreda niso demobilizirali, je v KNOJ-u in kasneje Ozni ostal do leta 1946. Leta 1947 je diplomiral na pravni fakulteti in se kot referent zaposlil v vladnem svetu za zakonodajo in izgradnjo ljudske oblasti. Naslednjih petnajst let je služboval kot državni uradnik; sprva kot skromni uradnik, v zadnjih letih kot sekretar enega zborov slovenske skupščine. Vmes je krajši čas kot šef kabineta zveznega ministra za promet Marjana Breclja služboval v Beogradu.

V šestdesetih je Bučar uradniško službo zamenjal za akademsko. Poldrugo desetletje je služboval na pravni fakulteti, labodji spev akademske kariere pa je dočakal sredi sedemdesetih, ko ga je trda partijska linija hkrati z dokončnim zatrtjem liberalizma odstranila z univerze. Če je trda partijska linija na FSPN odstranila štiri profesorje, je bil Bučar v tej vrsti peti. Postal je persona non grata. Tudi njegov disidentski staž je - kot uradniški in akademski - trajal poldrugo desetletje. V tem obdobju je pridelal nekaj objav, ki so zelo raztogotile vladajoče kroge. Zaradi objave v 57. številki Nove revije so ga soborci iz Kokrškega odreda izključili iz veteranske druščine. Zaradi nastopa v Strasbourgu, kjer je razmišljal o tem, da bi moral zahod realsocialističnim državam odtegniti pomoč, ga je Jože Smole še leta 1988 razglasil za narodnega izdajalca. Leta 1990 je Bučar končal disidentsko kariero in postal politik. Kot predsednik parlamenta je razglasil, da se je državljanska vojna pravkar končala, naslednji dve leti pa je vodil slovenski parlament. Pripadla mu je čast, da je razglasil rezultate plebiscita, kot predsednik parlamenta je razglasil še novo ustavo in dočakal mednarodno priznanje, aktivno politično kariero pa je končal leta 1996, ko se je končal njegov drugi parlamentarni mandat.

Če rečemo, da se lahko z disidentskim dosjejem hvalita le Bučar in Drevenšek, velja dodati, da Bučar in Drevenšek nista povsem iz iste zgodbe, čeprav sta leta 1988 oba sodelovala pri akcijah Odbora za varstvo človekovih pravic. Bučar je namreč v disidentske vrste prišel tako, da je najprej tri petletke uradoval v oblastnih krogih, v akademski službi pa je dvom do režima postal dovolj velik, da so ga opazili tudi na Popitovem CK-ju in se mu zahvalili za sodelovanje.

Leta 1975, ko so se na CK-ju pripravljali, da bi Bučarja deložirali iz univerze, je dr. Anton Bebler, predsedniški kandidat množice državljanov in DESUS-a, postal predstojnik oddelka za obramboslovje na FSPN. France Arhar, predsedniški kandidat pet tisoč državljanov in SLS, je tistega leta kot uslužbenec Narodne banke Slovenije napisal magisterij "Nekatera vprašanja v zvezi z vlaganjem tujega kapitala v naše gospodarstvo". Lev Kreft, predsedniški kandidat ZLSD, je tistega leta postal urednik revije Problemi. Barbara Brezigar se je približevala diplomi na pravni fakulteti, Jure Cekuta pa se je pripravljal na prvo samostojno slikarsko razstavo. Drnovšek je bil finančni direktor podjetja SGP Beton in se je počasi pripravljal na krajšo diplomatsko službo v Egiptu.

Težav z oblastjo pa leta 1975 ni imel le dr. Bučar. Tudi predsedniški kandidat Zmago Jelinčič jih je imel. Tistega leta ga je ljubljansko sodišče obsodilo na pet let ječe, češ da je sodeloval pri tatvini, med katero so iz Narodnega muzeja izginile tri dragocene starinske pištole. Jelinčič je kasneje pripovedoval, da je bil proces montiran in da se mu je udba maščevala za njegova stališča o samostojni Sloveniji.

Kje ste bili, ko je umrl Tito?

No, Jelinčiča so iz ječe spustili nekoliko hitreje. Leta 1980, ko je umrl tovariš Tito, je bil že dobro leto dni na svobodi. Za krajši čas se je zaposlil v Leku, potem pa se je lotil samostojne farmacevtske, zeliščarske in podjetniške kariere. Vmes se je ukvarjal s parapsihologijo, pirotehniko, numizmatiko ter zbiranjem orožja.

Lev Kreft je v dneh, ko je umiral tovariš Tito, dobil službo v marksističnem centru ZKS. Ob koncu sedemdesetih se je namreč zaposlil v beograjski centrali ZSMJ. Celo do položaja predsednika ZSMJ se je povzpel, a je bil zelo hitro odstavljen.

Barbara Brezigar je v letu Brozove smrti po končanem pripravništvu na sodišču postala okrožna tožilka na ljubljanskem tožilstvu. France Bučar pa je pripravljal obsežno knjigo z naslovom Upravljanje.

In kaj so počeli naši kandidati sredi osemdesetih, ko je bila v Sarajevu olimpiada? Jure Cekuta je leta 1984 prvič razstavljal v New Yorku. Doletela ga je velika čast, saj ga je sprejel tudi generalni sekretar Združenih narodov Perez de Cuellar. Zmago Jelinčič, danes pokončen nacionalist, je svoj knjižni prvenec Naravna kozmetika objavil v Beogradu. France Arhar je pri založbi Gospodarski vestnik objavil doktorsko disertacijo Mednarodno sovlaganje kapitala in soodločanje delavcev, ki jo je zagovarjal letno dni pred tem. Pomladna kandidatka Barbara Brezigar je bila v tistem svinčenem času še vedno tožilka. Anton Bebler je bil prodekan FSPN, France Bučar je sodeloval z uredništvom Nove revije. Janez Drnovšek je bil direktor trboveljske podružnice Ljubljanske banke in pripravljal je doktorat. Lev Kreft pa je bil predsednik programskega sveta Radia Študent. In ko je Igor Vidmar 13. maja 1984, ko je svoj praznik obhajala služba državne varnosti, zarolal komad Das Lied der Deutschen pevke Nico, je nastala totalna štala. V ljubljanski partijski organizaciji jim je bilo kakopak vseeno, da je Nico včasih pela pri Velvet Underground. In ker je Vidmar rekel, da je popevka, ki jo prepeva Nico, nacistična himna, so bili v ljubljanski partijski organizaciji prepričani, da gre za nov nacistični škandal. Lev Kreft je kot predsednik programskega sveta dobil nalogo, da diferencira uredništvo Radia Študent. Odgovorni urednik Iztok Saksida je moral radio zapustiti. Kreft ni bil simpatizer medijskih provokacij, brez katerih bi težko prišli do svobode tiska.

No, če že namakamo kandidate v grehe njihove preteklosti, velja omeniti tudi veliki greh prvega favorita, dr. Janeza Drnovška. Nekaj tednov zatem, ko je prišel na čelo zveznega predsedstva, je podpisal Smernice za eliminisanje vanrednih prilika, strogo zaupen dokument, ki je bil objavljen v tajnem Uradnem listu, v katerem so popisani ukrepi, ki bi jih veljalo sprejeti, če bi se razmere zaostrile. Ne glede na zgodovinski kontekst dejstvo, da so bile predhodne Smernice še slabše in še bolj zaupne, je Drnovškov podpis, objavljen v tajnem Uradnem listu, zoprna packa v njegovem dosjeju spoštovanja človekovih pravic.

In Barbara Brezigar, druga na lestvicah javnega mnenja. Zvenelo bo zlizano, a velja ponoviti: pisanje obtožnice zoper vojaške specialce, ki so pri Depali vasi obdelovali civilista, se ji ni zdelo potrebno.

Kandidati, čigavi?

Med devetimi kandidati se v letih, ko v Sloveniji delujejo stranke, trije še niso udeležili volitev. Dr. Anton Bebler, dr. France Arhar in Jure Cekuta se volilnega cirkusa udeležujejo prvič. Ostali kandidati pa imajo dokaj razgibano poreklo. Jelinčič in Drevenšek sta prve volilne izkušnje dobila leta 1990, ko sta kandidirala na listi SDS. Na listi SDS je leta 2000 kandidirala tudi Barbara Brezigar, danes formalno neodvisna kandidatka. No, Jelinčič je v letih 1992, 1996 in 2000 že branil rumeno-modre barve Slovenske nacionalne stranke. Drevenšek pa je leta 1996 in 2000 nastopal na kandidatni listi Nove stranke. Dr. France Bučar je leta 1990 nastopal na listi SDZ, leta 1992 in 1996 pa je nastopal na listi Demokratske stranke. Sodeloval je še na enih volitvah: leta 1994 se je potegoval za položaj ljubljanskega župana. Leta 1994 je bil njegov tekmec na ljubljanskih županskih volitvah tudi dr. Lev Kreft. Sicer pa je Kreft na volitvah nastopal še leta 1990, 1992 in 1996 - vedno je bil kandidat Združene liste in njenih predhodnic. In Drnovšek? Na volitvah je nastopil že leta 1989; tedaj se je z Markom Bulcem potegoval za položaj v predsedstvu SFRJ. Ker anketarska znanost leta 1989 še ni bila tako razvita kot je danes, je Drnovšek poskrbel za veliko presenečenje, saj je zbral 56 odstotkov glasov in favorita partije Marka Bulca porazil. Drnovšek je tako tik pred 39. rojstnim dnem postal član predsedstva SFRJ. In ker je ustaljeni red določal, da bo onega leta predsednik predsedstva Slovenec, se je Drnovšek iz anonimnosti zavihtel na najvišji položaj v državi. Zgolj spotoma: dr. Gorazd Drevenšek, ki se morda komu zdi ekscesno mlad, bo v naslednjih dneh dopolnil 40 let.

Državniške izkušnje na volitve prinašata dva kandidata: kandidat Drnovšek si je državniške izkušnje nabral celo v dveh državah, v SFRJ in republiki Sloveniji. Kandidat Bučar si je državniške izkušnje pridobil kot predsednik slovenske skupščine med letoma 1990 in 1992. Izkušnje iz vladnega kabineta na volitve prinaša tudi Barbara Brezigar: leta 2000 je bila pol leta ministrica za pravosodje. No, še dva kandidata sta bila na pragu vladnega kabineta. Dr. lev Kreft bi moral leta 1997 sesti v kabinet ministra za znanost, vendar je vladi, ki jo je januarja 1997 predlagal dr. Drnovšek spodrsnilo. Vlada je dobila glas premalo. Drnovšek je moral sklepati novo koalicijo. Ime dr. Beblerja pa se je na seznamu kandidatov za ministre znašlo leta 1992. Gradivo z imeni in biografijami kandidatov je bilo že napisano, prvi snopiči gradiva so bili tudi že stiskani, v zadnjem trenutku pa je mandatar Drnovšek položaj obrambnega ministra vendarle namenil Janezu Janši.

Dr. Bebler leta 1992 ni dobil priložnosti za nabiranje izkušenj znotraj vladnega kabineta, zato pa je pridobil veliko diplomatskih izkušenj. Mož, ki je med vsemi predsedniškimi kandidati največji svetovljan - rojen je v Moskvi, študiral je ZDA, Veliki Britaniji, Franciji, empirične študije vojaštva je opravljal v Afriki - je med letoma 1992 in 1997 kot veleposlanik služboval v Ženevi. Hkrati je dr. Bebler oseba s širokimi predsedniškimi izkušnjami. Če je bil dr. Drnovšek predsednik SFRJ, predsednik vlade RS in predsednik LDS, je dr. Bebler v devetdesetih letih predsedoval Slovenskemu svetu Evropskega gibanja in Slovenski izseljenski matici. Še vedno pa je predsednik Slovenskega okteta in Atlantskega sveta Slovenije. Zmago Jelinčič, denimo je le predsednik Letalske zveze Slovenije in predsednik SNS. Lev Kreft pa je predsednik slovenskega društva za estetiko in predsednik upravnega odbora Mirovnega inštituta.

Stari dueli

Končajmo z dueli. Kandidati, ki nastopajo na predsedniških volitvah, so se namreč v preteklosti že srečevali v drugih arenah. Dr. France Arhar je v letih, ko je bil Drnovšek premier, vodil Banko Slovenije. Centralnim bankam včasih rečejo, da so četrta veja oblasti. In monetarna oblast je že po definiciji v konfliktu z izvršno vejo oblasti.

Če je bil dr. Bebler pred desetletjem predsednik Slovenskega sveta Evropskega gibanja, je dr. Bučar še vedno predsednik slovenskega Panevropskega gibanja. Evropsko in Panevropsko gibanje sta nekoliko konkurenčni organizaciji; ena je nekoliko bolj leva, druga, panevropska, je bolj desna.

Dr. Bučar in dr. Bebler sta (bila) aktivista proevropskih nevladnih organizacij, dr. Gorazd Drevenšek pa je aktivist skupine Neutro, ki je skeptična do EU.

Če je dr. Bebler predsednik Atlantskega sveta Slovenije, nevladne organizacije, ki podpira vstop v Nato, dr. Drevenšek kot aktivist skupine Neutro nasprotuje vstopu v Nato.

Do konca predvolilne kampanje pa bomo čakali na reprizo duela, ki se je pripetil med prejšnjimi predsedniškimi volitvami, leta 1997. Zmago Jelinčič je menda nekje bleknil, da so volivci enega od kandidatov golazen ... Kasiral je ovadbo, s kazenskim pregonom pa se je ukvarjala Barbara Brezigar, tedaj vodja skupine tožilcev za posebne naloge. Ko se je Jelinčič med prvimi soočenji zaletaval v Barbaro Brezigar, se je zaletaval tudi zaradi afere "golazen".