Triumvirat?

6. december je za Milana Kučana poseben dan. 6. decembra 1992 je bil s prepričljivo večino že v prvem krogu izvoljen za predsednika republike. 6. decembra 2002, natanko deset kasneje, je sporočil, da za novega predsednika vlade predlaga Toneta Ropa. Novica, ki je iz Kučanovega urada hkrati potovala v javnost in v parlament, je bila pričakovana. Dva dneva prej je svet LDS soglasno sprejel sklep, da predsedniku republike za mandatarja predlaga Toneta Ropa, sicer podpredsednika LDS. Ko so se v petek pri Kučanu oglašali predstavniki poslanskih skupin, je bil pričakovan tudi njihov odziv. Kandidat LDS lahko računa na vse glasove ZLSD in DeSUS-a, pričakuje pa še podporo SLS. Stranka mladih, ki je leta 2000 podpirala mandatarsko kandidaturo Janeza Drnovška, tokrat ne bo glasovala za mandatarja Ropa. Dominik S. Černjak, predsednik SMS, je namreč pred štirimi tedni odstopil s položaja direktorja urada za mladino. Če ne bi odstopil, bi ga zaradi spornega poslovanja odstavila vlada. Stranka mladih je načrtovano odstavitev razumela kot prekinitev pogodbe o sodelovanju, ki sta jo ob koncu leta 2000 podpisala Černjak in Janez Drnovšek. Glasovi stranke mladih pa ne bodo usodno vplivali na glasovanje o mandatarju. Proti Tonetu Ropu bodo predvidoma glasovali tudi poslanci SDS in NSi.

Kučanova odločitev, da parlamentu za predsednika vlade predlaga Toneta Ropa, je ena zadnjih pomembnih Kučanovih državniških odločitev. Po volitvah leta 1992, 1996 in 2000 je za predsednika vlade vedno predlagal isto osebo, Janeza Drnovška. Sredi leta 2000, ko Janez Drnovšek ni prestal glasovanja o zaupnici, se Kučan ni odločil, da bi mandat za sestavo vlade podelil dr. Andreju Bajuku. Mandatarja je tedaj izbral sam državni zbor. Kučan je bolj navijal za predčasne volitve. Morda se je v zadnjem desetletju zdelo, da Kučan in Drnovšek nista ravno osebna prijatelja. Po drugi strani pa je bil Drnovšek celo desetletje edina Kučanova mandatarska izbira. Kučan je Drnovška podprl tudi pred predsedniškimi volitvami. Tone Rop pa je šele druga oseba, za katero je Kučan ob vprašanju, kdo naj bo mandatar, pripravljen zastaviti svoje ime.

Mimogrede: Kučan in Rop imata zabaven biografski skupni imenovalec. Kučanova pot proti političnemu vrhu se je začela sredi sedemdesetih let, ko je bil predsednik košarkaškega kluba Olimpija. Tudi Tone Rop je bil funkcionar košarkaškega kluba Olimpija. Vendar na članstvo v upravnem odboru KK Union Olimpija ni neizmerno ponosen. Ko je bil Rop že finančni minister, se je izkazalo, da je Olimpija davčna dolžnica. In tudi sicer finančni položaj kluba ni bil zavidanja vreden. Kučan še vedno hodi na tekme Uniona Olimpije. Če nas občutek ne vara, je Toneta Ropa v zadnjem času na tribunah Tivolija težje najti. Iz upravnega odbora KK Union Olimpija pa je izstopil. Bo Janez Drnovšek s selitvijo v Kučanovo pisarno podedoval tudi njegovo sezonsko karto za košarko? Bo Kučan še hodil na košarko? In predvsem: kako bo po 22. decembru razporejen politični vpliv? Nas res čaka triumvirat, ko si bodo vpliv delili novi predsednik republike Janez Drnovšek, novi predsednik vlade Tone Rop in Gregor Golobič, na začetku osemdesetih let kapetan slovenske kadetske košarkaške reprezentance, danes pa možni kandidat za predsednika LDS? To, da bo velika doza političnega vpliva poslej razdeljena med Drnovška in Ropa, je dejstvo. Težje pa je predvidevati, kaj se bo dogajalo znotraj LDS.

Drnovšek

Dr. Janez Drnovšek se bo z južnega krila stavbe, ki jo je ob koncu 19. stoletja projektiral inženir Rudolf Bauer, preselil na severno krilo. Če je kot predsednik vlade skozi okno lahko gledal srednjo ekonomsko šolo, ki je nekoč nosila ime Borisa Kidriča, bo po selitvi v urad predsednika republike skozi okno gleda bronasti Kidričev kip. Hkrati s tem, ko bo Drnovšek svoje osebne predmete iz jugozahodnega preselil v severozahodni kot palače, postavljene ob Prešernovi cesti, se bodo spremenile njegove pristojnosti. Drnovšek bo poslej predstavljal državo in poveljeval njenim obrambnim silam, k opisu del in nalog, ki ga določa ustava, pa bo najbrž dodal še kakšno reč. Glede na to, da bo tik pred predsedniško prisego v danski prestolnici kot predsednik vlade še zadnjič lobiral za izboljšanje finančne pozicije Slovenije kot bodoče članice EU, lahko domnevamo, da bo tudi v prihodnjih petih letih ostal eden ključnih slovenskih lobistov na mednarodni sceni.

Kaj pa doma? Ko je bil Drnovšek predsednik vlade, z okna svoje pisarne ni videl stolpnice, postavljene na Trgu republike, v kateri stanuje stranka, ki jo je vodil od leta 1992. Zdaj, ko bo Drnovškova pisarna na vogalu Prešernove in Erjavčeve, se bo z njegovega okna videlo tudi LDS-ovske pisarne. V letih, ko se z njegovega urada ni videlo LDS-ovskih pisarn, je veljalo, da je s stranko sklenil nekakšno koalicijsko pogodbo. Drnovšek je stranki pomagal, da se je ta otresla nergaškega in mladinskega imidža, LDS pa je Drnovška opremila s strankarskim aparatom ter poslanskimi glasovi. Če se je ob Drnovškovem prihodu na čelo stranke zdelo, da je LDS rahlo otročja in nezrela stranka, lahko deset let kasneje pogosto slišimo očitek, da je LDS skorajda monopolna stranka. Ima predsednika republike, predsednika vlade, guvernerja centralne banke, daleč najmočnejšo poslansko skupino, mogočno zaledje v občinah ter močne stike s finančnimi in gospodarskimi centri moči.

Rop

Če koalicijska mašinerija ne bo škripala, bo Tone Rop nekaj dni pred svojih 42. rojstnim dnem postal predsednik vlade. Nekaj tednov pred 42. rojstnim dnem sta vodenje slovenske vlade prevzela tudi Lojze Peterle (rojen l. 1948, predsednik vlade postane l. 1990), ter dr. Janez Drnovšek (rojen l. 1950, predsednik vlade postane l.1992). Pravilo, da naj bo predsednik vlade ob nastopu dolžnosti star 42 let, je v obdobju parlamentarne demokracije kvaril le dr. Andrej Bajuk. Dozdevek, da je Tone Rop morda rahlo premlad za predsednika vlade, je torej posledica dejstva, da je leta 1990 prišlo do generacijskega preloma, ko so se na oblast zavihteli izrazito mladi politiki, po letu 1990 pa se je dotok novih obrazov upočasnil. Pač, časi niso več prelomni. Ko so bili časi najbolj prelomni, je Boris Kidrič vodenje slovenske vlade prevzel pri 33 letih. In zakaj velja danes Ropa in Kidriča omenjati v istem kontekstu? Ne le, da je Rop kandidat za vstop na seznam, ki se začenja s Kidričem (lahko bi se začel tudi z vitezom Pogačnikom, vendar vitez Pogačnik ni imel naslednika). Rop je leta 1984 na ekonomski fakulteti, ki je nosila ime Borisa Kidriča, diplomiral s študijo o teoretskih in praktičnih dognanjih Borisa Kidriča. Za diplomsko nalogo je prejel Prešernovo nagrado. S predsednikom prve slovenske vlade se je spoznal prek knjig. S predsednikom prve demokratično izvoljene vlade, Lojzetom Peterletom, se je spoznal na delovnem mestu. Oba sta bila v drugi polovici osemdesetih let uslužbenca zavoda za planiranje. Ko se je Peterletova vlada ukvarjala s privatizacijsko zakonodajo, je Rop pri projektu sodeloval kot "tehnik". Ko so se s privatizacijsko zakonodajo ukvarjali poslanci, Janko Deželak, Mile Šetinc in Emil Milan Pintar, je bil Rop kot uslužbenec zavoda za makroekonomske analize četrti član ekipe. Tedaj ga je opazil tudi predsednik vlade Drnovšek.

In kako se prihajajoči Tone Rop razlikuje od odhajajočega Janeza Drnovška? Oba sta ekonomista. Mimogrede, tudi dr. Bajuk je ekonomist. In Lojze Peterle, sicer diplomirani geograf, je na ekonomski fakulteti končal dva letnika. Tudi Peterletov predhodnik Dušan Šinigoj je bil po poklicu ekonomist.

Tone Rop je celo kariero delal v državni upravi, v Drnovškovi delavski knjižici pa piše, da je dobro desetletje služboval v gospodarstvu. Tone Rop je bil ves čas, od leta 1985, zaposlen v Ljubljani. Drnovšek pa je uradoval v Zagorju, Kairu, Trbovljah, Beogradu in Ljubljani. Na Drnovškovem uradnem spletnem naslovu piše, da aktivno govori angleško, špansko in francosko. Tudi Andrej Bajuk se je lahko pohvalil z aktivnim znanjem angleščine, španščine in francoščine. Drnovšek bere tudi nemščino. Rop pa aktivno govori angleško, pasivno pa nemško.

V trenutku, ko Rop prevzema vodenje vlade, ima za seboj pol ducata let izkušenj z ministrskimi opravili. Dve leti je finančni minister, pred tem pa je bil dobra štiri leta minister za delo, socialo in družino. Drnovšek je imel leta 1992, ko je prevzel vodenje slovenske vlade, za seboj dobri dve leti izkušenj z vodenjem predsedstva SFRJ. Drnovšek je v vlado prišel s spodobnimi mednarodnimi in pogajalskimi izkušnjami. Rop ima za seboj drugačne sorte kilometrino. Od leta 1992 naprej je operativno vodil več zelo občutljivih in daljnosežnih projektov. Sodeloval je pri projektu privatizacije, ki se je začel leta 1992 s pisanjem zakona in z razdelitvijo certifikatov. Kot minister za delo je vodil projekt pokojninske reforme. Kot finančni minister je vodil projekt privatizacije Nove Ljubljanske banke in Nove Kreditne banke Maribor; na koncu do prodaje NKBM ni prišlo. Ne smemo pozabiti, da je projekt privatizacije spremenil lastniško strukturo, ki je bila pred desetletji vzpostavljena z revolucijo. Projekti, pri katerih je sodeloval Rop, so torej ključni projekti izničenja "pridobitev revolucije".

Ob tem, da je Rop operativno vodil strateške projekte, ki so - patetično rečeno - spreminjali slovensko razredno strukturo, velja dodati, da ob tem ni imel vedno kritega hrbta. Če držijo ocene opazovalcev, prav tako ni imel kritega hrbta, ko je šlo za politično zelo občutljivo pokojninsko reformo. Kljub temu, da Rop velja za eno najbolj ambicioznih in samozavestnih oseb slovenske politične scene, je bil zaradi dejstva, da ni imel jamstev o kritem hrbtu, pri najbolj občutljivih projektih nekoliko negotov.

Zdi se, da Drnovšek v zadnjih desetih letih med komuniciranjem s svojimi sodelavci z glasnostjo govorjenja ni nikoli presegel sobne jakosti. Če ga je kdo spravil v slabo voljo, v telefon ni tulil, pač pa telefona ni dvigoval. Ropov temperament je drugačen. Hitro gre prek sobne jakosti. Za razliko od Drnovška, ki, če je jezen, telefona pač ne dvigne, se Rop v telefon tudi zdere. Rop je boljši govornik od Drnovška. Za razliko od Drnovška, ki se mu med govorjenjem občasno zatika, govori gladko in ni monoton govorec. Drnovška si skorajda ne znamo predstavljati, da bi pripovedoval šale. Rop pa zna biti tudi šaljivec.

Kje Rop generira svojo politično moč? Ob formalnih vzvodih, ki po bili povezani s funkcijo v državni administraciji, ga je vlada postavila še na nekaj vplivnih položajev. Od leta 1993, ko je kot državni sekretar v ministrstvu za ekonomske odnose postal visoki vladni uslužbenec, je Rop član več nadzornih svetov in upravnih odborov. Bil je član upravnega odbora Sklada za razvoj, tedaj popularno imenovanega "Koržetov sklad". Bil je predsednik upravnega odbora Agencije za privatizacijo ter predsednik upravnega odbora Slovenskega odškodninskega sklada. Sklad za razvoj je bil lastnik podjetij, ki niso zvozila ovinka v tržno ekonomijo, Slovenski odškodninski sklad (danes Slovenska odškodninska družba) pa ima lastniške deleže v znatnem številu slovenskih podjetij. Slovenski odškodninski sklad je ena od dveh paradržavnih finančnih institucij, prek katerih lahko vladajoča koalicija vpliva na sestavo nadzornih svetov gospodarskih družb. Ko je nekdanji direktor Slovenske odškodninske družbe Anton Končnik delnice Pivovarne Union prodal Pivovarni Laško, je Rop zahteval sklic seje vlade, na kateri je Končnik letel, češ da je delnice prodal po prenizki ceni. Slovensko odškodninsko družbo pa danes vodi Igor Kučar, pred tem državni sekretar na Ropovem finančnem ministrstvu.

Golobič

Če ima Tone Rop v delavski knjižici vpisanih 17 let delovne dobe, ki jih je odslužil v državni upravi, ima Gregor Golobič v delavski knjižici vpisanih 14 let delovne dobe. Dve leti (1990 - 1992) je bil poslanec slovenske skupščine, sicer pa je bil uslužbenec LDS in med letoma 1988 ter 1990 uslužbenec ZSMS. Golobič je bil torej skoraj celo profesionalno kariero uslužbenec stranke. Današnja podoba LDS-a je v veliki meri rezultat Golobičevih potez. On je tisti, ki je leta 1992 prepričal Drnovška, naj postane predsednik stranke. Leta 1994 je vodil operacijo združevanja LDS, demokratov, socialistov in dela zelenih v novo LDS. Hkrati je vodil vse parlamentarne volilne kampanje, letos pa Drnovškovo predsedniško kampanjo. Od marca 1992, ko je Golobič v LDS prevzel sekretarske posle, je stranka na vseh volitvah izboljševala volilni rezultat.

Ker je bil Drnovšek v LDS prisoten bolj z duhom kot materijo - dolga leta na sedežu LDS-a ni imel niti pisalne mize - je bil Golobič zadnje desetletje operativni šef stranke. Vpliv v stranki mu je po eni strani zagotavljalo dejstvo, da je sklenil "koalicijsko pogodbo" z Drnovškom. Hkrati je kot šef volilnih kampanj vedno izboljšal štiri leta star rezultat. Kljub temu pa Golobičev položaj v stranki ni neomajen. Junija 2001 je odstopil s funkcije generalnega sekretarja stranke in za nekaj mesecev pretrgal vse vezi s stranko, januarja letos, med kongresom v Portorožu, pa se je na politično sceno vrnil kot član sveta LDS. Na kongresu se je izkazalo, da niti Drnovškova avtoriteta ni brezprizivna. Čeprav je Drnovšek ob asistenci vseh članov vlade za novega generalnega sekretarja LDS predlagal Bogdana Biščaka, je kongres za generalnega sekretarja prepričljivo izvolil Petra Jamnikarja. Tudi Golobič je pred kongresom v intervjuju za Mladino iskreno podprl Biščaka. Kljub temu, da se struja, ki je na kongresu podprla Jamnikarja, ni jasneje predstavila, je jasno, da v LDS-u precej klokota. Dejstvo, da na letošnjem portoroškem kongresu stranke delegati niso izglasovali Drnovškovega kandidata za generalnega sekretarja, navaja na oceno, da izredni kongres, ki se bo pripetil na začetku leta 2003, ni predvidljiv. Na izrednem kongresu pa bo stranka postavili novega predsednika LDS. Štorija je zanimiva zato, ker je Golobič zadnje desetletje veljal za najbolj vplivnega kadrovika v državi. Golobič je na politiko zaposlovanja in promocije v državni upravi vplivalo zato, ker so koalicijska kadrovska vprašanja navadno reševali generalni sekretarji strank in ker Drnovška zoprne kadrovske podrobnosti niso zanimale. Zanimivo pa bo videti, katera kadrovska služba bo imela največ vpliva ob iskanju novega predsednika LDS.

Ob Golobiču in Ropu je v obtoku več imen, ki bi se utegnila potegovati za vodenje LDS. Če je odhajajočemu predsedniku stranke ime Janez, podpredsedniške posle opravljata dva Toneta, Rop in Anderlič. Opazovalci opozarjajo, da pri bajanju, kdo bi utegnil kandidati za predsednika stranke, nikakor ne bi smeli pozabljati na Anderliča. Mož, ki je do leta 1988 predsedoval ZSMS, zadnja leta pa vodi poslanski klub LDS, je na terenu zelo vpliven. Pri nekaterih občutljivih vprašanjih Toneta nimata usklajenega stališča. Znano je, da podpredsednika LDS bistveno drugače gledata na vprašanje, kako se lotiti lastninjena Zavarovalnice Triglav. Anderlič je bil dovzeten za stališča nekdanje direktorice Nade Klemenčič, Rop pa nikakor ne. Pri ekonomskih vprašanjih so Golobičevi pogledi bližje Ropu kot Anderliču.

Od razpleta bitke za predsednika LDS pa je odvisno tudi, kakšen bo rezultat parlamentarnih volitev leta 2004. Če bi se na izrednem kongresu LDS pripetilo mesarsko klanje, tudi rezultat volitev 2004 nikakor ni predvidljiv.