Slovenija, mačo dežela

Finska predsednica Tarja Halonen je nekoč na vprašanje, zakaj se je odločila postati političarka, z veliko mero humorja odgovorila, da je že kot mala deklica vedela, da bo političarka, ker ima ime, ki ni bilo zapisano v nobeni knjigi imen, in ker se je rodila na božični večer: "Kaj drugega naj postane ženska s takimi lastnostmi kot političarka?" In je postala prva finska predsednica, neverjetno priljubljena pri svojih sodržavljanih, kljub temu da je finska družba daleč od trendovsko liberalnih skandinavskih sosed. To, da je bila mati samohranilka, je hudo motilo tradicionalno finsko družbo, to, da se je nekaj mesecev po izvolitvi na hitro poročila, pa je bilo pripisano temu, da je hotela na državniških potovanjih ob sebi imeti "prvega moža".

Malo verjetnosti je, da bi v Sloveniji v bližnji prihodnosti imeli predsednico ali premierko. Še najbližje temu je bila Barbara Brezigar in cenjeni novinarski kolega se denimo še sedaj čudi, da zakaj ni bila izvoljena, saj bi zanjo pač morale voliti vse ženske. Jasno, ker je ženska. Ob takem razmišljanju človeka, žensko pa še posebno, kar zaskeli. Kot da bi bile volivke totalne ovce, brez lastnih političnih prepričanj. Morebiti ravno zaradi tega še nekaj časa ne bomo imeli predsednice ali premierke. Ali pa zato, ker je novopečena poslanka, 28-letna Eva Irgl, eks-tv voditeljica, teologinja in lepotica, na vprašanje, kako se počuti kot poslanka, še preden je prvič sedla v parlamentarno klop, izjavila: "To je naporno in to je izkušnja, ki bi jo priporočala vsaki ženski, tudi tisti, ki se za ta korak še niso odločile." Ja, kaj naj rečem - komaj čakam, da postanem Evina poslanska kolegica.

Kljub temu si Koalicija za uveljavitev uravnotežene zastopanosti žensk in moških v javnem življenju tako obupno prizadeva za uravnoteženost spolov v politiki. Takoj ko je bilo jasno, kdo bo sedel v novo izvoljenem parlamentu, je Koalicija zaskrbljeno sporočila, da bo poslej v slovenskem parlamentu sedela ena ženska manj kot v preteklem sklicu. Skupaj bo 11 poslank, dobrih 12 odstotkov, kar pa ni najmanjši odstotek v zgodovini slovenskega parlamenta: sklic leta 1996 je imel le sedem poslank. V tem sklicu imata SDS in LDS po tri poslanke, v Združeni listi in NSi dve, SNS eno, SLS in DeSUS pa nobene. Slovenija se s takih razmerjem med poslankami in poslanci uvršča na 24. mesto v Evropi, če za primerjavo vzamemo 43 držav članic Sveta Evrope. Nekje na sredi. Na vrhu je Švedska, kjer je 43 odstotkov poslank.

No, to, da v Sloveniji ni veliko poslank, ni nič novega. Sistem ženskih kvot ne funkcionira, Slovenke se nikakor ne pustijo prepričati, da bi se pustile izvoliti oz. da bi volile ženske. Sistem ženskih kvot je tako ali tako vprašljiv kot sredstvo doseganja cilja večje participacije žensk v političnem življenju. Evropska skupnost priporoča drugačne metode afrimacije žensk v politiki, nikakor ne več pozitivne diskriminacije in obveznih kvot. Kajti tudi intenzivna politika enakih možnosti lahko hitro zapade v nasilno novačenje le in izključno zaradi spola, kar izniči načelo svobodne izbire. Spomnimo se samo, s kakšnim pompom je predsednik evropske komisije Jose Manuel Barosso oznanil, da bo v njegovi ekipi osem komisark. Ja super, kako napreden je in odprt in kako se zavzema za enakopravnost spolov. Hkrati pa se mu je zgodil Rocco Buttiglione, italijanski kandidat za komisarja, ki je javno in glasno trdil, da je homoseksualnost nemoralna ter da ženske sodijo v domačo kuhinjo. Prava politika enake zastopanosti. Spomnimo se tudi, kako se je sestavljala ta slovenska vlada, ko je mandatar na položaj šefa ministrstva za kulturo na vsak način hotel žensko in mu je celotna garnitura iskala to žensko ter mu vozila kazat vse mogoče kulturnice, dokler se ni odločil za muzealko Rihterjevo, za katero sedaj ti nehvaležni kulturniki izjavljajo, da je bila najslabša kulturministrica vseh časov. Je to pravilni pristop k enakopravnemu zastopanju spolov? To, da je nekdo izbran le zaradi svojega spola, ne pa zaradi izkušenj, sposobnosti, vizije? Če vprašate mene, je to najslabše, kar se lahko zgodi. A taka razmišljanja so dokaj simptomatičen odsev tega, kar predstavljajo ženske v slovenskem političnem življenju.

Toda ali neparticipacija žensk v slovenskem političnem življenju pomeni, da Slovenija definitivno postaja mačoland? Med vrsticami in subtilno je to res tako. To, da je Franc Pukšič, ki je v preteklem poslanskem mandatu hčeri na javnem mestu prisolil klofuto, na tokratnih volitvah dobil še več glasov in se prepričljivo uvrstil v parlament, bi lahko kazalo na to, da je volilcem in volilkam tako mačistično obnašanje všeč oziroma ga ne obsojajo. Hkrati je očitno, da če hoče moški postati narodni junak, ga morajo pretepsti, tako kot so Mira Petka ali Janeza Podobnika. Ergo: če bi iz tega potegnili sklep o vrednotah volivcev, bi mirno lahko zatrdili, da ljubijo moč.

Po drugi strani že dolgo ni bilo toliko žensk v predvolilni kampanji, kot jih je bilo letos. Na plakatih, v ozadju, od misice do nosečnice. Kar je zanimivo, glede na to, da t. i. ženske teme sploh niso bile del predvolilne kampanje. Razen seveda družinske politike. Kakšen je tipičen lik ženske političarke v tem slovenskem političnem trenutku? Mora biti mlada, lepa in ambiciozna ali pa manjšinka. Sicer nima šans.

Paša Janez

Povolilna Slovenija pa ima, vsaj kar se tiče žensk, še eno bizarnost. Definitivno smo ostali brez prve dame! Ne predsednik Janez Drnovšek ne bodoči premier Janez Janša nista poročena. Dva samska moška. To bi bil lahko dokaz liberalnosti, naprednosti slovenske družbe, češ ne prisegamo na tradicionalne vrednote, pri nas smo drugačni in biti samski ni nič napačnega. Razen seveda, če se želi samska ženska umetno oploditi. Hm, a podroben pogled primera prva dama pokaže, da je tudi v tem zaznati obrise mačizma.

Saj ne, da bi bil institut prve dame obvezen - kje pa - je pa koristen. Če ne drugega - v protokolarnih zadevah: kdo bi denimo zabaval prvo ameriško damo, medtem ko bi gospoda razpredala o politiki? Gostiteljico nedvomno rabimo. Do skrajnosti so institut prve dame nedvomno izdelali prav Američani, kjer volivci volijo tudi glede na kandidatovo ženo. Prva ameriška dama ima svojo pisarno, svoj urnik, svoje osebje, svoje polje delovanja, seveda poleg tega da je uradna gostiteljica v Beli hiši. Ene so bolj gospodinje, druge ne skrivajo svojih političnih ambicij. Med slednjimi je bila najbolj udarna Hillary Clinton. A tudi denimo bivša španska prva dama Ana Botella, žena Jose Marie Aznarja, je še za časa moževega mandata kandidirala za madridsko mestno svetnico.

Kaj se zgodi v tujini, če predsednik ali premier nima žene? Večinoma prve dame postanejo ženske sorodnice prvih mož. V času med 3. in 20. januarjem 2001 recimo, ko se je Hillary Clinton spuntala, je bila prva dama hčerka Chelsea. V ameriški zgodovini je bilo še nekaj takih primerov: Woodrow Willson je imel v dveh mandatih štiri prve dame - prvo in drugo ženo plus hčerko in sestrično; Thomasu Jeffersonu je bila prva dama hči, kasneje je to mesto prevzela tudi njegova ljubica; Grover Cleveland je bil ob nastopu mandata samec, zato je bila prva dama njegova nečakinja, ko pa se je poročil, je to postala njegova žena.

Kaj bomo pa mi? Janez in Janez sta si na videz podobna, pa vendarle različna. Oba imata otroke, pa nobeden od njiju ne živi z materjo svojih otrok. Samo en preblisk mačizma: ko je Janša prišel na volišče, je nekaj korakov za njim hodila mati njegovih otrok. Oba sta uspešna, menda karizmatična - če pristanete na to, da je za karizmo dovolj že politična moč, ne pa šarm in duhovitost. Oba sta asketa, Janez D. bolj poduhovljen, Janez J. bolj športen. In vsak od njiju ima svoj "haremček", kot kakšen paša ali rok skupina z gručo grupijk, fenic, satelitov, ki krožijo v njuni bližini kot kakšne svete pomagavke. In med njimi je nemara iskati žensko, ki bo opravljala dolžnosti prve dame. Ali pa se bodo menjavale. Vsaka mesec dni.

Toda kaj nima ta podoba dveh samskih moških na vrhu državne oblasti, obdanih z gručo mladih žensk, tudi simbolne vrednosti, simbolne interpretacije, ki kaže na pozicijo ženske v sedaj pomladni Sloveniji? Takole: moški politik je nedvomno bog, sonce, okoli katerega krožijo zvezdice in hlepijo po njegovi svetlobi, da bi lahko za hip zasvetile in nemara to svetlikanje kar najbolje unovčile. Taka stereotipna podoba mačota, ki pusti, da zanj skrbijo ženske. Na videz odprta in liberalna podoba, v resnici arhetipsko tradicionalna. Ženskam pa nedvomno pošilja signal, da če želijo uspeti v politiki, morajo biti mlade in lepe ter nekakšne piarovke ali vsaj medijske delavke. Za služenje moškemu politiku pa bodo prej ali slej nagrajene, najbolj zaslužne celo s poslanskim stolčkom. In zato jim ni treba imeti čudnega imena in rojstnega dne na sveti večer.