Krvava sled Sove

Zakaj ste se odločili spregovoriti?

V zaporu je življenje nevarno. Sicer pa mi je Sova, za katero sem delal, obljubila, da mi bo pomagala. Zdaj vidim, da so me pustili samega. Na sodišču sem o svojem delu za Sovo ves čas molčal. Zdaj mislim, da moram povedati resnico. Obljubili so mi prepričljivo pomoč in štiri leta in pol sem jim verjel. Počutim se izdanega.

Kaj lahko poveste o umorih podjetnikov ob Savi in kakšna je bila vaša vloga v tej zgodbi?

Začelo se je tako, kot sem povedal na sodišču. Neki znanec mi je opisoval Kovača kot agilnega človeka, ki bo organiziral svojo skupino, s katero bi obvladoval prostitucijo v Ljubljani v tistem času - leta 1999. Računali so s tem, da bi bila prostitucija že dovoljena. Pozabil sem, katere ulice so imeli v načrtu, ampak hotel je imeti zastavljalnice, igralnice, najeti pa je mislil tudi plesno dvorano - verjetno Kino Union. To bi imel za višji sloj slovenske družbe, za diplomate - prostitucija bi bila tam skrita ...

Ste ga poznal od prej?

Ne. Kovača sem spoznal prek Marijana Kranjca. Ta je bil v času socializma zaposlen na občini Šiška.

Je bil Kovač kdaj sodelavec SDV?

Po njegovih izjavah je bil sodelavec uprave državne varnosti, za SDV ne vem.

Vi ste sodelovali s Sovo?

Ja, imel sem nekega znanca - Koprčana V. B.-ja, on me je usmerjal, kam naj grem. Slišala sva se večkrat na teden.

V. B. vam je rekel, naj navežete stike s Kovačem?

Rekel je, naj to zadevo podrobneje pogledam. Napotek je bil jasen, da je treba zadevo malo raziskati. Ugotovil sem, da ima Kovač cilj ugrabljati ljudi in da realno na tem tudi dela. Njegov sošolec in prijatelj Ludvik Zvonar naj bi mu bil dajal navodila in ga tudi podpiral. To sem zvedel od drugih Kovačevih sodelavcev. Zvonar je bil takrat že upokojenec.

Ste Zvonarja kdaj srečali?

Ne.

Kako ste sodelovali s Kovačem, ste imeli nalogo znotraj te skupine?

Ne. Temu sem se izogibal. H Kovaču sem prihajal kot gost in navezala sva neposredne stike. Matjaž me je predstavil, češ da naj bi bil jaz tisti človek, ki se spozna na tajno snemanje. Kovač naj bi te diplomate pri njihovih igricah in zabavah posnel. Tako sem hodil malo pogosteje h Kovaču. Že takrat sem iz pogovorov izvedel, da ima ta namen ugrabljati, pobrati denar. Ugrabljali bi bolj premožne ljudi.

Kar se je zgodilo ob Savi, naj bi bil torej prvi tak primer ugrabitve?

Šele po tem sem izvedel, da naj bi bil že tretji. Enega naj bi bil Kovač že pokončal, drugi pa naj bi bil pobegnil. Sovi sem vse to povedal. Nisem pa vedel imen.

Sovi ste sporočili, kaj nameravajo? Kakšna navodila vam je dal V. B.?

Sovi sem javil, da se nekaj dogaja, še preden je do tega prišlo. V. B.-ju sem javil, kaj načrtuje Kovač. V. B. je vedel, kaj načrtuje, saj sem mu povedal, da ima Kovač seznam ljudi, ki naj bi jih ugrabil. Bil je seznam desetih ali dvanajstih ljudi. Na njem je bil tudi Zoran Jankovič iz Mercatorja. On bi moral pasti v ponedeljek. Jankovičev dan je imel Kovač dobesedno razdeljen po minutah. Vedel je, kdaj vstane, kam gre, kje se giblje, za vsak dan v tednu se je vedelo, kje je. Neverjetno natančno.

Je bilo na seznamu še kakšno znano ime?

Brodnik iz SCT. Ta je imel hišo poleg njegove gostilne. In tisto hišo bi Kovač rad kupil, podrl in prišel do parkirnega prostora.

Ste mislili, da bi Kovač te ljudi lahko tudi ubil?

Sem. Saj sem to povedal tudi V. B.-ju, pa mi je rekel, da šefi pravijo, da Kovač ne bo nikogar ubil. Da ni tak.

Kako je potekal dogodek za Savo? Zakaj ste šli zraven?

Jaz nisem bil policaj. Šel sem pač za dogodkom, dokler me ne bi kdo ustavil. Tukaj pa me ni ustavil nihče. V. B. mi je celo dal napotek, pojdi zraven. Zato sem pustil, da se na Savi dogaja, kar se je. Kasneje, ko sem analiziral vse dogodke, lahko rečem, da je bilo jasno že prvi dan, da bo Kovač ubijal, da nima namena dobiti denarja, ampak hoče človeka utopiti. Zakaj je utapljal, pa ne vem. Ni mu šlo za denar, ampak za to, da ubije. To lahko razberete iz niza dogodkov, ki vam opišejo človekov značaj. Še sedaj ne morem razumeti, zakaj ga je umoril. Ni si želel denarja, ampak užitke, ki jih je našel v utapljanju ljudi. Tudi ko sva se pogovarjala o delu za Udbo, da je v Nemčiji delal za Udbo, sem iz pogovora ugotovil, da zna pritisniti na petelina, ne zna pa človeka ustreliti. Hvalil se je, da je bil udbovski likvidator. V Nemčiji je bil natakar, o drugem pa močno dvomim. Glede na to, kako je poznal orožje, bi rekel, da človeka ni znal ustreliti.

Obsojeni ste, ker naj bi bili Tilija - žrtev - prav vi zvabili na kraj ugrabitve?

Začelo se je tako, da je V. B. rekel: šefi tvoji zgodbi ne verjamejo, kaj pa če bi bil zraven, ko bodo koga ugrabili. Šefi, Sova - ne vem, kako delujejo. Ampak gotovo precej slabo, ker so podatkov o tem, kaj se je pripravljalo, imeli več kot dovolj. To se je zgodilo nekega petka, v ponedeljek pa sem bil že na sestanku.

Kako je to potekalo, ste se vi ponudili Kovaču?

To morate speljati tako, da vas pokličejo. Vedel sem, kaj se dogaja s Tilijem.

Kaj se je dogajalo s Tilijem? Zakaj je bil Tili zanimiv?

Bil naj bi zelo bogat človek. Verjetno res. Iz Koržetovega sklada najbrž niso bili reveži. Pozneje se je izkazalo, da so zahtevali milijardo tolarjev.

Imeli so vse pripravljeno in šel sem k Veri Pirc, da se malo bolj pogovorim z njo. Naučeni ste, če ste agent, da sogovornika obrnete tako, da vas on povabi k sodelovanju, ne da vi silite noter. Ona je kar takoj ustrelila, ti bi bil primeren, da priskrbiš kredit. Res sem ji naštel nekaj zastavljalnic v Ljubljani, imel pa sem tudi nekaj prijateljev v Italiji in sem rekel, bomo šli v Italijo v banko. Potem me je povabila na drugi sestanek. Takrat sem prišel v stik s Tilijem. Na sodišču tega nisem povedal. Takrat sem že vedel, da se pripravlja ugrabitev. Ko sem prišel s tega sestanka, sem ji rekel, zdaj pa gremo h Kovaču, da se malo bolj natančno zmenimo, kako bo to šlo. On je šef.

Dogovorjeno je bilo, da se dobimo 29. novembra, to je bil ponedeljek. Tilija je bilo treba prepričati, da je zadeva resna. Zahteve, ki so bile postavljene, so bile popolnoma normalne, uradna cenitev strojev, na podlagi katere bi dobili kredit. Kredit za Tilijeve stroje je bil dejansko priskrbljen, saj sta bili dve ljubljanski zastavljalnici pripravljeni dati kredit v skupni višini 50.000 nemških mark. Kredit bi dobil Tili, vračal pa naj bi ga Tone Peterlin, ki naj bi tovarno odkupil od Tilija. Po najdbi Tilijevega trupla je Peterlin misel na odkup tovarne opustil. Sam je predlagal ta datum, 29. november. Primerjati bi morali uradno cenitev, ki jo naredi uradni cenilec, da je tisti stroj, ki je vreden 100.000 mark, resnično tam na tleh, in jaz bi moral to potrditi, preden bi šlo v zastavljalnico. Potem je tisti teden kar mirno minil. V petek zjutraj pa kar nenadoma panika. Hotel sem v Avstrijo, pa so me poklicali, naj pridem takoj v Ljubljano, da je s Tilijem dogovorjeno, da se tisti dan dobimo, in da ga bo Kovač odpeljal.

Takrat ste poklicali V. B.-ja?

Ne. Šel sem v Ljubljano. V. B.-ja sem poklical po ugrabitvi. V Avstrijo bi šel čez Italijo, ker je do Beljaka bližje. Poklical sem v Avstrijo, spremenil načrt in šel v Ljubljano. Ob 11.30 sem bil pri Veri Pirc. Razložila mi je, kaj se dogaja. Kmalu zatem je prišel Kovač s svojima pomočnikoma. Takrat ju še nisem poznal. Ko je začel Kovač razlagati, kako bomo, je bil zraven kombija parkiran avto, poln nun. Ljudje so hodili na bencinsko črpalko. V tistem trenutku se mi je zdela ugrabitev nemogoča. Poklical sem Tilija, ali misli priti. Rekel je, da je že na poti in da pride v nekaj minutah. Ko je prišel, sva se začela pogovarjati o cenitvah in takrat je priletel Kovačev pomočnik kot žoga. Butnil ga je v kombi. Ker sem bil svež, nov član, sem tam končal. Kovač je prišel potem, bil je petdeset do sedemdeset metrov stran, da ga Tili ni opazil, zaprl je vrata in mi rekel, živijo, se vidimo.

Ostal sem na parkirnem prostoru. Potem sem si rekel, grem k Veri Pirc in ji povem, kaj se je zgodilo. Tam sem se počasi začel odpravljati v Avstrijo. S Kovačem nisem kontaktiral, V. B.-ja sem poklical šele med potjo v Avstrijo, pa je bila številka nedosegljiva.

Ste vedeli, kam so odpeljali Tilija?

Vedel sem, kje je tista hiša. Savlje 110 ali 111 - stara hiša, ki se podira. Razmišljal sem, pet do sedem dni bo zaprt, da se omehča. Potem bo dal denar. Tudi Vera Pirc je trdila, da ima stavbo na Bledu, kmetijo na Ptuju, da ima polno denarja. Sklepal sem, da bo Tili popustil.

Ob treh zjutraj na dan ugrabitve smo se dobili jaz, Vera Pirc in Kovač, pri Veri. Jaz naj bi dal diktafon, s katerim bi se posnel pogovor s Tilijem, kje ima denar. Prek tega naj bi se delalo naprej. Takrat je imel Kovač že srep pogled. Precej utrujen je bil in bil je odločen, da bo tisti večer ali proti jutru Tilija ubil. Vendar je Vera Pirc zahtevala denar. Ni hotela umora. In tudi jaz sem bil proti. Debatirali smo o tem in prepričevala sva ga kake pol ure, da umora ne sme biti.

Po vašem pogovoru je Kovač popustil?

Dosegel sem, da naj bi se dobili v soboto ob šestih na sestanku. Dogovorjeno je bilo, da se grem pogovorit s Tilijem. Obljubil je milijon mark brez težav. Ampak bil je zelo pameten. Razmišljal je, da če plača milijon mark, se poslovi od življenja. Zato je predlagal, da gre sam po denar. Za jamstvo bi dal ženo in otroka. Po denar bi šel v Avstrijo. V treh dneh bi prinesel 600.000 mark, do konca leta 1999 pa še 400.000, ko bi kaj prodal. Kupoval si je čas in življenje.

Komu ste šli to povedat?

Nikomur. Naredil sem največjo življenjsko neumnost, ko sem šel po Ireno Kos, ki sem jo vadil, da bi delala za Sovo. Čisto po nepotrebnem sem jo vpletel v to zgodbo. Zgubila je leto in štiri mesece čisto po nepotrebnem.

Je V. B. vedel zanjo?

Ni vedel, za kaj jo urim. Vedel pa je zanjo, da dobro dela, zato je velika črna pika za V. B.-ja, da ni ugotovil, da jo počasi urim. Do nje sem se obnašal, kar je bila velika neumnost, kot do agenta. Takrat sem jo že uril na dotik z orožjem, da vidim, kakšen občutek ima. Odlična bi bila.

Pripeljali ste jo v Savlje?

Ja. Potem ko sem jo po nepotrebnem vpletel v zadevo, je kmalu šla. Ne vem, kam. Takrat je vozila begunce. Jaz pa sem počakal Kovača do polnoči. Podlaga, da Tili ostane živ, je bila realna. Milijon mark. Ko je Kovač prišel, sem odšel domov.

Že v soboto ob šestih smo se dogovorili, da se v nedeljo spet dobimo. Ker bi moral Tili obrazložiti, kje ima denar, kdo je uradnik v banki, kakšne so šifre, kakšne so poti. Pirčeva je imela hčer poročeno z nekim starim Nemcem v Stuttgartu, ta naj bi prišel v ponedeljek v Celovec in pregledal, kaj ima Tili v banki.

V. B.-ja še vedno niste dobili?

V nedeljo V. B.-ja nisem več klical, ker je vse peljalo k temu, da bo Tili preživel, čeprav je v soboto Kovač govoril, da ga bo utopil. V nedeljo smo se torej ponovno dobili in se kljub hudemu sporu s Kovačem dogovorili, da ga spustimo. Meni se je zdelo čudno, zakaj ta sprememba, čeprav je bila logična. Tili ne bi prijavil. Ni bil strahopetec, vendar bi v strahu zaradi maščevanja, ki bi doletelo ženo in otroka, popustil. V Kosezah je bil ta dogovor dosežen in ne vem, zakaj sem sploh šel zraven, ko naj bi ga spustili. Zanimivo je bilo, pa sem moral iti zraven. Spustila naj bi ga sama Kos in Kovač.

S Kosom sva torej čakala Kovača. On pride, prvikrat sem slišal, da se je s Tilijem pogovarjal, povedal mu je, da ga bomo odpeljali v avto in spustili, zvezan bo samo z lepilnim trakom, brez lisic, dobil bo tableto, da bo zaspal. Mi smo namreč potrebovali čas, da se umaknemo. Tam, kjer ga bomo spustili, ga bo čakal njegov avto. To mu je Kovač vse povedal in Tili je vse to sprejel. Trdno je bil prepričan, da bo spuščen. Tudi, ko je stal zraven vode. Popolnoma miren je bil. Celo sam je šel dol. Mi smo Tilija naložili. Popil je tableto - če jo je - in šel zadaj v kombi.

Še danes sem trdno prepričan, da nas je zasledovala policija. Šli smo po tistem klancu od hiše proti Nemški cesti dol in takoj, ko smo prišli na cesto, se nam je zadaj prilepil bel kombi z registracijo SV. Kos, ki je imel stike s policijo, opazovanje in te stvari, je vedel, kateri avtomobili so policijski. Začel je klicati, da so nas dobili. Zadaj je policija. Kovač je bil mrtvo hladen. Že tam so začeli naraščati občutki, da se Kovač ne misli držati dogovora. Pod uličnimi svetilkami se mu je videla bela pena v kotih ustnic. Zavili smo desno proti kmetiji. Potem pa je proti nam pripeljal opel karavan in na križišču brez potrebe obrnil ter nas zasledoval.

Zakaj zasledovanje?

Ne vem. Kovača so zasledovali. Sam sem videl opremo za prisluškovanje v njegovi gostilni. V njegovi gostilni je bilo ozvočeno.

Kdo je hodil v njegovo gostilno?

Čuda policajev. Hodili so tudi drugi. Marjan Podobnik, recimo. To mi je sicer pravil Kos. Dobival se je z nekim Bosancem z Jesenic pred Vesovim ubojem. Potem se niso več dobivali. Hođo z Jesenic so zaprli v Španiji in v teh krogih je bilo slišati, da je zanj naša vlada plačala kavcijo. Dva, tri dni je bil še v Sloveniji, potem je šel v Bosno.

Če se vrnemo k zgodbi ... Policija vas zasleduje, vi pa zapeljete k Savi.

Ker so nas zasledovali, je Kovač zapeljal desno, skoraj do črnuškega mosta, do neke avtošole. Tam smo parkirali. Ugasnil je žaromete in z ugasnjenimi lučmi peljal nazaj sto do dvesto metrov in zavil desno proti Savi. Pridemo do Save, do tiste brunarice. Videl sem, da Tilijevega avtomobila ni. Kaj pa zdaj? Kovač je rekel, jaz bom svoje dokončal, ti se pa zase brigaj. Glede na to, da je bil on oborožen, jaz pa ne, je imel v rokah vse adute. Potem je odnesel tiste opeke. Kje jih je dobil, ne vem. Kovač je bil pripravljen že prej. Tudi v mrežaste vreče jih je dal že doma.

Vam je Kovač rekel, da ostanite pri kombiju?

Ja. To je kakšnih petdeset do šestdeset metrov stran.

Je bil Tili pri zavesti?

Čisto pri zavesti. Mirno je hodil, celo previdno. Tam je bila pot, ozka. Po človekovi hoji se vidi, ko tipa, da je na strmini. Tili je hodil precej široko in previdno. Verjetno ni spil tablete.

Takrat ste že vedeli, kaj se bo zgodilo?

Nisem bil stoodstoten, ker se človek še vedno tolaži, saj ga ne bo ubil. Ampak to je taka tolažba, da lahko mirno preživiš.

Kaj ste potem naredili?

Poskušal sem ugotoviti, kam so šli. Šel sem ob reki. Druge rešitve ni bilo. Kričati ni imelo smisla.

Potem sta se Kos in Kovač vrnila k vam?

Sodniška verzija je, da ga je Kos zapustil in se je vrnil prej. Jaz pa tudi nisem bil tam do konca. Šel sem v kombi.

In prava verzija?

Kos ni mogel, ni bil pripravljen na to. Bil je v športnih copatah. Kovač je Tilija vrgel, čeprav se ni videlo. Tili je odletel približno, kot če skočite v morje. Kovač da roke ob bok, Tili na drugem koncu pet do šest metrov širokega zaliva splava ven in videti je, da se bo rešil. Kovač steče za njim in ga potisne nazaj v vodo. Zajaha. Potisne pod vodo in tišči. Ne vem, zakaj je to delal. Čez dvajset do trideset sekund ga je dvignil in pogledal, ali še diha.

Ni nič tulil?

Zvezan je bil čez usta. Tudi ganiti se ni mogel. Samo noge. Opeke mu je dal na noge. Potem se je Kovač vrnil. Kovač je samo rekel: fantje, kdor bo zinil, jaz njega, familijo, potolčem vse. To je bil bolj samogovor. Odpeljali smo se do hiše. Jaz sem se potem odpeljal, onadva pa sta šla noter pospravit. Medtem je spet prišel opel in se spet sunkovito obrnil.

Potem ste šli domov?

Ne. K Veroniki. Veronika je pobesnela. Tudi tega nisem povedal na sodišču. Kje da je njen denar. Kar tako človeka ubiti in nič plačati. To ni mogla sprejeti.

Kdaj ste vse skupaj povedali V. B.-ju? Pravite, da ga dva dni niste dobili. Tretji dan se je zgodil umor.

Nasploh sva se v ponedeljek videla, a ker je bil Tili mrtev, sem bil tiho.

Mu sploh niste povedali, da je Tili mrtev?

Tilija so našli januarja. Ampak kako je umrl, je V. B. zvedel šele od mene, marca. V bifeju Texas na Kozini. Prej je v časopisu videl, da Tilija iščejo, in potem so ga našli mrtvega. Spraševal me je, kaj je s tem. Molčal sem.

Zakaj ste molčali? Je bila to napaka?

Ne. Napaka je bila, ker sem jim povedal. To sem naredil potem, ko sva bila z Vero februarja zaslišana. Ampak takrat policija ni ničesar izvedela, in če jim sam ne bi pomagal, me ne bi nikoli prijeli. Tudi drugih ne. Saj sem jim tudi kasneje pomagal. Če bi bil na policiji in na sodišču tiho, sedaj ne bi imeli nič. Imeli bi faks Veronike Pirc, ki opisuje Kovača, ampak zgodbe ne bi imeli. Dobili so jo šele, ko sem jaz spregovoril. Potem sem zlomil še Kosa, ki je bil Kovačev človek.

V. B. mi je, ko sem mu povedal, rekel, to bomo uredili, ti pa napiši, kako je bilo. In sem to naredil. Potem sva šla skupaj v Ljubljano na sestanek z nekim Janežičem. V. B. je rekel, da je prijatelj, ki bo uredil stvari. Sklepal sem, da je nekakšen odvetnik, ker je spraševal, kako smo si zamislili obrambo, in govoril o nekih zakonih. Dobili smo se v gostilni pri ljubljanski obvoznici. Pri izvozu z Barja. Potem smo šli slikat hišo in kraj ob Savi, kjer se je vse dogajalo.

V. B. mi je svetoval, naj se izogibam Kovača. Potem smo imeli vsi trije še en sestanek. Pogovarjali smo se o tem, kako so stvari tekle. Nekakšno preverjanje dejstev. 21. marca so me potem prijeli. Ampak na policijsko postajo v Sežano sem šel na poziv sam. Po tem, ko so me zaprli, je V. B. še vedno kontaktiral z mano prek moje žene. Obljubil je, da mi bodo priskrbeli odvetnika. Pa ni bilo iz tega nič.

Kdaj se je to dogajalo, ugrabitev in umor?

26., 27., 28. novembra 1999.

Tako rekoč sočasno se je zgodila kraja orožja v postojnski vojašnici, s katero ste se prav tako ukvarjali. Decembra 1999.

Za krajo sem zvedel s televizije.

Kdo vam je povedal, za kaj je šlo? Je bilo tako kot pri Kovaču? Vam je V. B. rekel, da pojdite raziskovat to zgodbo?

Vrtel sem se v teh krogih, kjer se je kradlo, ne samo orožje. Dobival sem se z enim takim tipom. Imel je prijatelja - S.-ja, ki je imel hude težave s kokainom. Ni ga mogel dobiti. In ko smo se to pogovarjali, sem mu rekel, da imam nekaj zvez, da ga bom peljal v Holandijo in bo tam dobil za 50.000 mark kilogram. Potem sva šla sama ven. Rekel sem mu, nekaj pa mi boš dal, ne bom te peljal zastonj. Odgovoril mi je, da ni kaj dosti poslovnež, ampak nekaj orožja bi mi pa lahko priskrbel. Je pa rekel, da je prevroče orožje, ne vem, ali si boš upal, je iz postojnske kasarne.

Kdo je bil ta S.?

Kakšnih trideset let ima. Je temen. Tam nekje iz okolice Kamnika. Imel je ameriško osebno izkaznico. Slovenec.

To je omenil in vi ste šli s to informacijo k V. B.-ju?

Ne takoj, nekaj ur kasneje. Najprej sem preveril, ali je res. Dvignil sem ušesa in ga nisem spustil iz rok. Daj mi to, ne verjamem ti, spet nakladaš, če ga imaš, ga pokaži. Šel je dva metra stran in poklical tega, ki je imel orožje, da bi se dogovorili za ogled. Potem so se začele kolobocije, da ne smem videti hiše, skladišča. Rekel sem, peljite me, pokrijte z deko v avtu. Pokažite mi orožje. In oni so rekli O. K.

Kje ste se dobili?

V Domžalah. V Mercedes baru. Med vožnjo se je šofer zamenjal, S. pa je ostal do konca. Kmalu čez železniško progo so se zamenjali. Pravi lopovi. Potiho so govorili. Glasu ne moreš določiti. Kombi so parkirali. Nisem naredil giba. S. me je odgrnil in rekel, zdaj pa stopi ven in pojdi direktno noter. Takrat sem videl, da je bil drug šofer. Šel sem skozi garažo.

Ali veste, kje je bila tista hiša?

Ne. Ko je rekel, da je iz postojnske kasarne, to je bilo ob pol enih, me ni več zanimalo niti spanje, ampak sem takoj organiziral, da se to spelje. Takoj smo šli pogledat. Vendar je bila skupina izredno nezaupljiva. S.-ju sem kasneje rekel, da ga bom povezal z nekom v Marseillu za kokain. To sem tudi naredil. Peljal sem ga v Marseille. Onadva sta se dogovorila, začela nekaj delati in tako sem kasneje dobil zaupanje te skupine.

Koliko je bilo orožja?

Ooo, en tak kup! Za en kamion, večina streliva. Ostrostrelske puške niso bile pakirane. Štiri. Tudi trije sari so bili, v glavnem pa strelivo in 106 pušk. Sarov nisem prav dosti gledal, ker so bili tovarniško konzervirani.

Ogledali ste si orožje in šli domov.

Da in takoj sem se dobil z V. B.-jem. Rekel je, super, se bomo jutri zmenili. Drugi dan je klical: Drnovšek je za to, daj, zmeni se in odkupi. In šel sem nazaj in odkupil.

Kaj vam je naročila Sova? Vam je dala denar? Vam je dala še kaj drugega? So vas spremljali?

Dali so mi še mobitel in oddajnik, ko je že šlo za odkup orožja. To je bilo januarja. Vmes sem šel v Marseille. Sova mi je že štirinajst dni prej dala čevlje z oddajnikom, da so se navadili nanje. Šlo je za to, da bi me lahko locirali in prišli bližje s svojimi aparaturami za snemanje pogovorov. Ne vem, kako je Sova računala. Povedal sem jim, da bo puška 300, 350, če je dober plačnik, 500 mark. In V. B. mi je prinesel po 700 mark za kos. Tam so bile tri snajperke, jaz pa sem se z njimi dogovoril, da bom kupil vse, ampak cena bo enotna, ne bomo nič cenkali. Sova mi je dala tudi mobitel. Izklopiti ga nisem mogel. Stalno je bil prilagojen na prisluškovanje. Sova je ves čas poslušala. Ko sem šel odkupit te stvari, je ves čas poslušala, kaj se dogaja. Imel sem rekelc, kot ribiči. V žepu sem imel mobitel. Baterije smo vsi sneli, moj pa je kar naprej delal.

So vam ponovno zavezali oči?

Ne. S S.-jem sem se zmenil. On mi je šel pokazat, kje bo menjava orožja. Z njegovim avtom. Audi A6 vinsko rdeče barve. Ob drugem odkupu je vozil že srebrnega A3.

Kako je potekal prvi odkup?

S S.-jem sva se dobila pri BTC-ju in se odpeljala do Vodic. Imaš? Imam. Si pripeljal? Sem. Je tam? Je. Ta pogovor sem poslušal prek mobitela in tudi Sova ga je poslušala. Potem sva šla na tisto mesto, kjer je bilo puščeno orožje, v gozdiču pri Vodicah. Šli smo iz Vodic proti Kamniku, na levi strani je partizanski spomenik. Na desni strani je pot v gozd. Petdeset do šestdeset metrov po poti v gozd so zraven neke smreke pustili orožje v nahrbtniku. Vzel sem orožje ven. Igral sem, da denarja nimam s sabo. Igral sem, ker smo morali biti tam petnajst minut. Po navodilu Sove. Razstavljal in sestavljal sem orožje, preizkušal. Orožje sem tako ali tako videl, da je novo. Potem ko se je to končalo, sem ga zložil nazaj v nahrbtnik.

Kako je reagiral V. B.? Orožje je verjetno odnesel v prostore Sove?

To je bilo zelo hitro. Že čez eno uro me je klical, pridi, da se zmenimo. Odlično, super, je ta pravo. Potem sva se dobila na Lomu. Rekel je, zdaj bomo šli pa naprej.

Ampak do naslednjega odkupa so minili trije meseci.

To je njihov problem. Vse skupaj so posredovali policiji. V. B. mi je tako rekel.

Ste tudi sami raziskovali krajo?

Sem. Ne vem, zakaj. Raziskovanje. Zanimalo me je, zame, ki sem bil vojak, je bilo nedoumljivo, da so ukradli toliko pušk, pa jih niso takoj našli. Pogovarjal sem se s tem, ki so ga potem ustrelili in je živel nasproti kasarne, Jojičem. Pogovarjal sem se z vojaki, s stražarjem, ki je bil v času kraje na kapiji. Stražar mi je rekel, da je bil kamion dva dni prej parkiran pred skladiščem. Kamion je bil dva dni parkiran znotraj vojašnice pred skladiščem. To mi je pravil stražar. Tam naj bi bila neka vojaška vaja s civilnimi vozili, zato ni bilo nič sumljivega. Tatovi celo niso sami nakladali, ampak so to počeli rezervisti. Ti so vozilo samo odpeljali. Vlomili so najbrž le za finto. In kamion je šel ven mimo glavne kapije, ne po obvozni poti. Po izjavi stražarja na kapiji, ki je Ljubljančan.

Skratka, policija je februarja že vedela, kje je orožje? Vi pa se z zadevo uradno niste več ukvarjali?

Imel sem velike težave s tem odkupom. Tatovi so imeli namen, da se najmanj štiri mesece orožja niti ne dotaknejo. Potem pa, ko sem videl orožje, so zaboje razbili in skurili. Niso jih zmetali stran. Uničili so jih, da je ostal pepel, in potem orožje prepeljali nekam drugam. Slučajno, zaradi varnosti, če je z mano kaj narobe. Ko pa so videli, da z mano ni nič narobe, so silili vame, naj kupim še, mi imamo tega še, če ni dovolj, gremo v kranjsko vojašnico. Ampak glavnega sem videl spet šele pri drugem odkupu. Pa še takrat je bil ves čas v avtu.

Kdaj vam je V. B. rekel, da morate opraviti še drugi odkup? In zakaj, ko pa se je z zadevo že ukvarjala policija?

Marca. Rekel je, da je jasno, da policija ne more nič. Da jim je treba še enkrat pomagati. Na podlagi podatkov, ki sem jih dal, so oni in Sovini sodelavci prečesali tisti teren, vse zapuščene hiše. Vsa možna mesta, kjer bi bilo orožje lahko skrito. Sova in policija nista mogli dobiti nobene oporne točke. Enkrat aprila je torej V. B. rekel, naj odkupim še enkrat, da jih končno dobimo.

Je bila situacija enaka kot prej?

Bilo je na istem mestu. Ampak Sova me tokrat ni opremila. Bil sem nepomemben. Vedeli so že vse številke, povezave. Vedeli so za S.-jevi telefonski številki. V. B. mi je rekel, da eni ni mogoče prisluškovati. S. je imel tak telefon z dvema karticama.

Zakaj potem drugi odkup?

Ne vem, ampak lahko bi mi sledili. To bi bilo takšno šolsko sledenje. Vedeli so vse. S S.-jem sva se dobila pri rondoju proti Domžalam in se odpeljala do piramide v Trzinu. Primopredaja je bila prav tako z nahrbtnikom. Če bi takrat sledili, bi dobili vse.

Ampak zadeva se takrat ni končala?

Stiku z lastnikom orožja sem se izogibal. S tem sem ga prisilil, da pride k meni. S.-ju sem rekel, da me kupovanje drobiža ne zanima več. Dajte mi jih sto in konec. Če me ne bi aretirali v torek, bi v sredo že pil z glavnim organizatorjem kraje v Postojni.

Je V. B. to vedel?

Seveda je V. B. vedel, saj sem se iz njegovega avta dogovarjal s S.-jem za sestanek s šefom teh, ki so imeli postojnsko orožje. Za 22. marca smo se dogovarjali, da se dobimo v gostilni pri Vodicah, tam proti inštitutu. No, 21. marca so me aretirali zaradi umora.

Veste, kdo so tatovi, poznate imena?

Samo sumim.

Vas je policija prišla kdaj vprašat, kdo so?

Ne. Nerazumljivo.

Skratka, imena veste, ampak jih ne bi povedali?

Delo Sove je šlo tako počasi in tako nezanesljivo. Eden od osumljencev je sedaj zaprt, vendar ta ni pravi.

Mislite, da imajo napačnega človeka?

Ta ve in pozna zadevo, tudi orožje je dobil, ampak dobil ga je od preprodajalca, ker si med sabo nekaj dolgujejo. Je žrtveno jagnje. Strel v prazno, stoodstotno. Ne razumem tudi, zakaj bi orožje zakopali. Ni logike. Iti in ukrasti sto pušk? Ne. Tako se ne dela. Lopov vam ukrade avto in ga čez eno uro proda. Ne pa tako, ukrade in skrije toliko pušk, ni logike. Vsekakor ni nobene logike, da bi rekli, to je res priložnost, pojdimo ukrast par pušk, in celo, da grejo iz Kamnika krast v Postojno. Mora biti neka druga povezava.