Etični nepotizem

Presenečanje minulega tedna je bil odhod Darinke Mravljak, ministrske kandidatke, ki se ji je zazdelo, da je kljub čisti vesti visoko etično, če Janezu Janši ponudi odstop. Mravljakovi so namreč očitali sporen nakup in prodajo radeljske vrtnarije. "Čeprav imam popolnoma čisto vest in vem, da sem ravnala zakonito, ne želim, da bi bila nova vlada izpostavljena kakršnimkoli dvomom o moji moralnosti," je zapisala v pismu, ki je nastalo dan po njeni sicer uspešni in z minimalno večino potrjeni predstavitvi pred odborom za lokalno samoupravo. Janša odstopa ni hotel komentirati, bolj zgovoren pa je bil Janez Podobnik, šef stranke, ki je sporno kandidatko predlagala. Za Podobnika je bil njen odstop "vezan na etično dimenzijo" in "morda neka nova praksa". Za hip se je zazdelo, da je etični kodeks zahteval prvo žrtev. Resnica je verjetno drugačna, preteklost neuspešne Mravljakove ni bila nikoli skrita in težko je verjeti, da nekdanji obrambni minister ni temeljito prebrskal biografij svojih bodočih sodelavcev. Ali je bilo sklicevanje Mravljakove na moralo le slepilni manever in ali so jo pokopali diletantizem in medstrankarska trenja, sploh ni tako pomembno, zanimivejša je etična komponenta, na katero se sklicuje. Gregor Virant, ki je javnosti predstavil vladni etični kodeks, je tudi sam vpleten v primer, ki spominja na klasični nepotizem. Njegovo soprogo Bojano Virant je namreč kot asistentko zaposlil evropski poslanec Miha Brejc, ki je hkrati Bojanin oče. Ponovimo, Virant v svojem vladnem kodeksu od novih ministrov zahteva, naj se izogibajo konfliktu interesov in naj zavračajo "ponujene usluge, privilegije in darila zase, za svoje družinske člane, sorodstvo", njegova žena pa se je kot asistentka zaposlila na ne ravno slabo plačanem mestu svetovalca evropskega poslanca, ki je čisto po naključju tudi njen oče. Ali torej Virant od ministrskih kolegov zahteva drugačno ravnanje, kot ga prakticira njegova žena, ali pa rodbina Brejc, katere pater familias je svojo uspešno politično pot zgradil tudi na "preganjanju korupcije in klientelizma", dela po kodeksu, ki ne pozna moralnih komponent?

Najprej o evropskih poslancih. Vsak predstavnik države lahko v tem mandatnem obdobju prijavi do tri pomočnike. Pomočniki so na plačilni listi evropskega parlamenta, izbira pa je stvar posameznega poslanca. Drugače kot pri evropskih poslancih, ki jih plačujejo matične države. Vsak izmed asistentov ima z evropskim poslancem sklenjeno pogodbo, ki določa njegova dela in naloge. Evropski parlament vsakemu poslancu za pomočnike na mesec nameni do dobrih 12.500 evrov, ki so predvideni za njihove plače in stroške. Nekateri poslanci imajo zaposlene po tri pomočnike, drugi samo po enega. Miha Brejc je zaposlil tri asistentke, dve sta v Bruslju, pisarna Bojane Virant je v Sloveniji. Jelko Kacin ima za zdaj akreditirano le eno pomočnico, druga naj bi mu začela pomagati prihodnje leto. Mimogrede, gre za britansko državljanko, ki trenutno nabira izkušnje v Sarajevu.

Evropski parlament se v izbiro pomočnikov torej ne vtika, a to ne pomeni, da poslancev ne zavezujejo evropska pravila in zakoni njihovih držav. Akreditirani pomočniki morajo tako ob prevzemu dolžnosti izpolniti prijavo o finančnih interesih. Zanimivo pa je, da zaposlovanja pomočnikov pravila evropskega parlamenta ne omejujejo. Tako se sicer redko zgodi, da evropski poslanci zaposlijo svoje sorodnike, ni pa to nič nenavadnega. V tem mandatu jih je med množico poslancev in njihovih pomočnikov slabih ducat z istim priimkom, verjetno pa je sorodstvenih povezav še nekajkrat toliko. Nekateri poslanci sorodstvenih vezi sploh ne skrivajo. Tako je sir Robert Atkins, nekdanji britanski minister, v evropskem parlamentu za pomočnico zaposlil svojo ženo. Ko ga je francoski Le Monde povprašal, kaj misli o tem, je skorajda izgubil živce. "Petindvajset let zaposlujem svojo ženo in pol angleške delegacije dela enako. To je v naši državi dovoljeno in ni nelegalno." Atkins seveda ni edini. V prejšnjem mandatu sta bila takšna tudi Škota Neil MacCormick in Even Miller. Slednji je novinarjem Herald Tribuna razložil, da se mu ne zdi sporno, ker je zaposlil svojo ženo. "Če si politik, moraš zaupati svoji ekipi. Jaz zaupam svoji partnerici." Ian Pesily, vodja irske

Demokratske unionistične stranke, pa naj bi bil nekoč zaposlil kar tri svoje sorodnike. Ženo in dva sinova.

V evropskem parlamentu so se sicer že nekajkrat pojavile pobude za sprejetje novega etičnega kodeksa, ki bi preprečeval zaposlovanje družinskih članov, vendar takšen kodeks do sedaj ni bil sprejet. Je pa zato predsedstvo evropskega parlamenta 9. februarja 2004 sprejelo sklep, "da poslance pozove k sprejetju ustreznih ukrepov za zagotovitev popolne preglednosti pri zaposlovanju družinskih članov". Sprejetje takšnih navodil je torej posreden dokaz, da je bil sistem družinskih ugodnosti v evropskem parlamentu že tako razširjen, da ga je bilo treba vsaj razkriti. Zaposlovanje družinskih članov še ni prepovedano, za kaj takšnega je verjetno zmanjkalo politične volje. Evropski parlament ima sicer veliko težav s sistemom malih ugodnosti, pa tudi z goljufijami. Nekateri poslanci so si v prejšnjem mandatu izplačevali dnevnice za seje, na katerih jih sploh ni bilo. Izplačevali so si tudi drage vozovnice, za polete pa uporabljali poceni letalske prevoznike.

Nekaj povsem vsakdanjega, brez dvojne morale

Vrnimo se v Slovenijo. Miha Brejc je o očitkih spregovoril v intervjuju za Primorske novice. "V ljubljanski pisarni potrebujem osebo, ki pri strokovnem delu odpira mojo osebno pošto, ima popoln vpogled v vse moje obveznosti, razpolaga z denarjem in s številkami mojih bančnih kartic ... Kot poslanec sem delodajalec in tudi sam izbiram sodelavce. To je moja pravica in tudi odgovornost. Če bi bil direktor rudnika in bi zaposlil svojega sina za rudarja, če bi bil direktor restavracije in bi hčer zaposlil za natakarico, bi bilo za vas vse v redu, v tem primeru pa naj bi šlo za nepotizem." Nato jezni Brejc pove, kaj si misli o Sloveniji. "Kar je v Evropi običajno, je v naši dolini Šentflorjanski očitno lahko sporno." Sicer pa naj bi se družini Brejc nekaj podobnega zgodilo že pred dobrimi desetimi leti. Ko se je leta 1990 Miha Brejc zaposlil na Ministrstvu za notranje zadeve kot direktor Varnostni informativne službe, je na taistem ministrstvu dobila službo tudi Brejčeva žena. V knjižnici, kjer so verjetno rabili človeka, ki bi mu takratni vodja obveščevalne službe zaupal.

Podobno samozavesten je bil tudi minister Virant, človek z druge strani "etičnega nepotizma". V svoji izjavi za Mladino je najprej zapisal, da je Brejc evropski poslanec in da zanj etični kodeks pač ne velja. "Če pa me že sprašujete, ali je njegovo ravnanje skladno z etičnimi standardi, kakšne postavlja kodeks za ministre, je moj odgovor pozitiven." Brejc naj bi bil za mnenje povprašal evropski parlament in tam so ga seznanili z že omenjenim sklepom predsedstva. Da torej lahko zaposli sorodnika in da mora zagotoviti preglednost. "To je tipična 'kabinetna' zaposlitev, vezana na osebno zaupanje funkcionarja." Hkrati Virant dodaja, da lahko tudi slovenski ministri v svojem kabinetu brez razpisa zaposlijo omejeno število sodelavcev na delovnih mestih, vezanih na "osebno zaupanje funkcionarja". "Če bi šlo za sorodnika, bi moral minister v skladu s kodeksom etike pred sklenitvijo delovnega razmerja za soglasje povprašati predsednika vlade."

Pričakovano so zadržani tudi drugi slovenski poslanci v evropskem parlamentu. Borut Pahor je dolgočasno sredinski: "O tem, koga zaposlujejo drugi, se ne morem izrekati, ker jih niti ne poznam. Sam nisem zaposlil družinskega osebja. Gre za to, da se spoštuje regulacija, trditve o nepotizmu ne morem komentirati." Podobno pravi Jelko Kacin, ki v zaposlovanju družinskih članov vidi priročen inštrument za pridobivanje izkušenj. "Nepotizem to ni, v najslabšem primeru gre za pomoč družinskemu članu, da si nabere izkušnje. Pri delu v evropskem parlamentu se lahko marsičesa nauči, v tem ne vidim česa posebno spornega. Sporno bi bilo, če bi obstajala fiktivna prijava." Še najbolj neposreden je Alojz Peterle: "Slišal sem, da nekateri dejansko za svoje asistente zaposlujejo ožje družinske člane. To ni v nasprotju s pravili evropskega parlamenta. Sam nisem ubral take poti. Zadeva bi se mi zdela posebej vprašljiva, če asistent iz ožje družine ne bi bil strokovno usposobljen za svoje delo." Če že omenjamo slovenske poslance, je treba pripisati, da Brejčev primer ni edini. Tudi Mojca Drčar Murko je zaposlila pomočnika, ki je njen sorodnik. Drugače od Brejca, ki je potreboval zaupanja vredno tajnico, je evropska poslanka, članica LDS, zaposlila pravnega strokovnjaka Matevža Krivica, ki je hkrati tudi njen bratranec. Situacija je torej podobna, a z majhno razliko. Brejc je potreboval zaupanja vredno tajnico, teh pa je v Sloveniji vendarle več kot pravnih strokovnjakov. A vprašanje spornosti to le deloma zmanjšuje. Pomembnejša razlika je drugje, evropska poslanka LDS ni zaposlila sorodnika, katerega partner v Sloveniji postavlja etična pravila za nove ministre.

... ali nepotizem

Dejstvo, da se evropskim poslancem takšne stvari zdijo normalne, seveda ni nenavadno. Vseeno pa obstajajo indici, da bi lahko ravnali drugače. Še posebej zato, ker v Sloveniji nova vlada domnevno poskuša postaviti višje etične standarde politične kulture. Slovenski parlament je v začetku avgusta sprejel resolucijo o preprečevanju korupcije, katere cilj je "dolgoročna in trajna odprava možnosti za nastanek in razvoj korupcije". Za državno upravo je poleg učinkovitega uvajanja državnih etičnih kodeksov, takšnih, ki jih je pohvalno spisal tudi Virant, predvidenih še nekaj zakonodajnih ukrepov. Pod številko B.1.2. je tako predvidena "uvedba prepovedi direktne hierarhične nadrejenosti javnih uslužbencev nad sorodniki v ravni vrsti ali v stranski vrsti do vključno tretjega kolena ter zakonci ali zunajzakonskimi partnerji". Kadar se takšnemu razmerju zaradi objektivnih razlogov ni mogoče izogniti, naj bi država določila možnost izjem. Strategija boja proti korupciji torej predvideva zakonodajne ukrepe, ki bi javnim uslužbencem - tudi poslancem - prepovedali vzpostavljanje hierarhične nadrejenosti. Recimo med poslancem in njegovim pomočnikom. Tudi evropski poslanci so seveda javni uslužbenci, po kazenskem zakoniku tudi uradne osebe, čeprav so zaposleni v tuji državi.

Četudi nima ne evropski ne slovenski parlament posebnih določb o prepovedi zaposlovanja sorodnikov, so takšne stvari v Sloveniji nevsakdanje. V slovenskem parlamentu so sicer zaposleni pomočniki poslanskih skupin in parlamentarnih teles, vendar so to praviloma ali mladi politiki, ki se učijo parlamentarne prakse, ali pa strokovnjaki, ki pomagajo pri delu parlamenta. Najbolj znan politični par, ki je bil v sorodstvenem razmerju, sta bila nekoč Ivan Oman in Marijan Podobnik, v zadnjem času sta to Zdenka Cerar in pravni svetovalec državnega zbora Miro Cerar. Vendar ti primer seveda niso nepotizem.

A pri Brejcu je drugače. Janez Janša je pred pol leta v parlamentarnem avditoriju dejal, da je "nepotizem postavljanje sorodnikov ali pa ožjih družinskih članov na politično ali oblastno funkcijo". Pomočnica evropskega poslanca sicer ni oblastna funkcija, je pa funkcija blizu oblasti. Je dobro plačana služba, ki je hkrati odlično izhodišče za nadaljevanje kariere. Pomočnik evropskega poslanca se pri svojem delu srečuje z različnimi lobisti; četudi ni strokovnjak in opravlja le pisarniška dela, dobi vpogled v način sprejemanja političnih odločitev. S položaja pomočnika evropskega poslanca lahko hitro priplezaš do oblastne funkcije. In dobro izhodišče je pomočnica v primeru Brejc-Virant dobila s pomočjo svojega očeta.

Sicer pa so Brejčevi in Virantovi izgovori neprepričljivi, so strogo legalistični, brez upoštevanja moralnih načel, na katera naj bi prisegala nova slovenska oblast. Brejc tako pravi, da je hčerko zaposlil le zato, ker potrebuje osebo, ki ji popolnoma zaupa. Po takšnih logiki bi morali tudi vsi drugi evropski poslanci zaposliti družinske člane, podobno bi bilo pri drugih izpostavljenih javnih službah. Brejc še pravi, da so takšne stvari v Evropi nekaj vsakdanjega. Tudi ta trditev ne drži popolnoma, res je, da drugi evropski poslanci prav tako zaposlujejo svoje sorodnike, vendar to ni pravilo, pač pa izjema. In četudi bi veljalo, da je evropski parlament res družinsko podjetje očeta poslanca, ki je morda slabše plačan in zato pod svoje poveljstvo pokliče še družinski aparat, takšno delovanje kaže samo na to, da so predvolilne obljube o boju proti korupciji in o "evropeizaciji" politike le priročna vaba za zavajanje volivcev. Res je Miha Brejc evropski parlament povprašal, ali lahko zaposli svojo hčerko, a res je tudi, da je isti Miha Brejc še pred kakšnim letom v slovenskem parlamentu napadal tedanjo vlado, ker naj bi bila dopuščala pojave korupcije.

In evropski parlament? Organ, ki dopušča zaposlovanje sorodnikov? Še nedavno je veljalo, da je evropski parlament le debatni krožek, požrešna evropska institucija, maska demokracije, ki se ukvarja sama s sabo. Po njegovih dvoranah/hodnikih so se sprehajali lobisti, skandinavske države so v Evropo praviloma pošiljale mlade politike, predstavniki kakšne Velike Britanije ali pa sredozemskih držav pa včasih raje sorodnike. Ko pa je evropski parlament pred tedni posegel v delovanje evropske komisije in zrušil prvo Barrosovo ekipo, je postavil nove standarde političnega vedenja. Greh, ki je pokopal komisarja Buttiglioneja, ni bila klasična korupcija, kakršna je konec devetdesetih let odpihnila celotno komisijo, ampak izjave, ki so mejile na rasizem. Če torej evropski parlament od evropske komisije zahteva, da spoštuje demokratične standarde, bi lahko isto zahteval tudi od sebe. Skoraj podoben stavek lahko zapišem tudi za dvojec Brejc-Virant. Če politika od drugih, eden od nekdanje vladne ekipe, drugi od bodočih ministrov, zahtevata spoštovanje moralno-etičnih standardov, med katerimi je gotovo tudi sprejemanje ugodnosti za svoje bližnje sorodnike, potem bi morala oba delovati vsaj na enak način. A pri Brejcu in Virantu je drugače. Tast je zaposlil svojo hčerko, zetu pa se to zdi normalno. Eden je poslanec v Evropi, drugi minister v Sloveniji. Slovenska politika se bo z etičnim kodeksom ali pa brez njega pač morala odločiti, kateri politični kulturi bo pripadala.