Ali smo nedolžni?

Čez dober mesec in pol bo Slovenija proslavljala 15. obletnico osamosvojitve. Spomin na tisti junijski večer, na desetdnevno vojno, junaštvo slovenskih teritorialcev, boleč poraz vojske, ki je udejanjala totalitarni sistem, spomin na zavijanje siren, goreče tanke, vojake, ki zapuščajo Koper, vsa osamosvojitvena patetika in patos, ponos in zvestoba, uresničitev tisočletnih sanj karantanskih knezov, vse državniško obredje, vsa osamosvojitvena mitologija, naj bi letos zasijala v novem sijaju. Aktualna vlada naj bi se v nasprotju s prejšnjo zavedala pomena slovenske vojske, preloma in zgodovinskega trenutka. Zato razmišlja o vojaški paradi, o spremembi učbenikov za zgodovino, o državljanski vzgoji, o praznikih, ki združujejo. Tako kot je združevala osamosvojitev.

Takšen pogled ima eno napako. Osamosvojitev ni združevala vseh. Najprej je ločevala vojake, ki so se gledali skozi puškine cevi. Potem je ločevala vojaške poveljnike, ki so načrtovali akcije. Pa jugoslovanske in slovenske politike, ki so pravico do samostojnosti razumeli različno. Ločevala je tudi ljudi, eni so bili jastrebi, drugi golobi. A zgodovinska dejstva so neizpodbitna. Slovenija se je osamosvojila, napadle so jo enote JLA, po desetdnevnih bojih je bilo podpisano premirje, pozneje umaknjen moratorij za osamosvojitveni proces. Agresor je bila vojska propadajoče države, ki ni priznala slovenske pravice do suverenosti.

Omenjeno pa slovenske države ne odvezuje odgovornosti. Čeprav je bila napadena, naj bi se branila, kot se brani pravna država. In čeprav so veljali še zakoni rajnke federacije, v državi ne bi smelo biti brezvladja. In kaosa. V veliki večini primerov to drži, pristojni organi naj bi neodvisno preverili sporne primere in o njih napisali ugotovitve. Zapisali so, da v Sloveniji v nasprotju z ostalimi republikami nekdanje Jugoslavije, ki so se zapletle v državljansko vojno, ni bilo vojnih zločinov. Ne z ene ne druge strani. Vsaj takšnih, ki bi bili pravnomočno potrjeni na sodišču. Ker ni bilo dovolj dokazov, je sodišče recimo oprostilo častnika, ki so ga sumili, da je razstrelil skladišče streliva v Črnem Vrhu. Oprostilo je tudi časnika, ki naj bi zakrivil smrt dveh avstrijskih novinarjev in ki je z tankom 28. junija 1991 streljal na njuno vozilo na brniški letališki stezi. Morda je bil odgovoren, a ker mu krivda ni bila dokazana, ga je sodišče oprostilo. Takšen je princip, po katerem deluje pravna država.

Nepojasnjena preteklost

Na slovensko osamosvojitev sta v zadnjih dveh mesecih padla dva madeža. Prvi je zgodba o Holmcu. Tožilstvo v Srbiji je s pomočjo navedb neutrudne Neve Miklavčič Predan začelo raziskovati ozadje dogajanja na tem koroškem mejnem prehodu. Pojavljala so se ugibanja o tem, da so slovenski teritorialci streljali na vojake, ki se vdajajo. Zgodba o Holmcu ni nekaj novega. Podobne obtožbe je že dvakrat raziskovalo slovensko tožilstvo in obakrat primer zavrglo. Dokazov o vojnih zločinih preiskovalni organi niso našli. Srbska reakcija in političen odmev, ki ga je imelo v tamkajšnji javnosti "odkritje" Holmca, sta politično razumljiva. Prva stopnja k priznanju, da je država odgovorna za vojne zločine, je obtožba, da so te vojne zločine najprej storili drugi. Torej prvi so bili Slovenci, pa čeprav na Holmcu zločinov ni bilo.

Če se zdi srbska reakcija logična, pa je bolj nenavadna slovenska. Po izbruhu afere v Srbiji slovenske oblasti niso jasno in natančno predstavile izsledkov svojih preiskav o dogajanju na Holmcu. Ni bila sklicana tiskovna konferenca kakšnega ministrstva, arhivi so ostali zaprti, oznake zaupnosti nedotaknjene. Premier Janša je, namesto da bi država podrobno razložila dogajanje na tem mejnem prehodu in argumentirano zavrgla ugibanja, raje makiavelistično napadel Miklavčičevo. V intervjuju za četrto radijsko mrežo je povedal, da afere Holmec "ponovno niso zakuhali Srbi, ampak jo je zakuhala slovenska državljanka, ki je zaradi laži, ki jih je izrekla v zvezi z domnevnim vojnim zločinom na Holmcu, pred sodiščem ...". Nato ji je celo zagrozil, "... sodišče pa ni še nikoli odredilo prisilne privedbe, kot jo odredi običajno, če se nekdo ne odziva na poziv. Kolikor bi postopek tekel v redu, mislim, da bi bil tudi zaključen in vsega tega ne bi bilo". Premier se je postavil v vlogo sodnika. Miklavčičeva na sodišču trdi, da proti njej poteka kafkovski proces.

Ko smo se sami tudi poskušali prebiti do vsebine preiskave tožilstva o dogajanju na mejnem prehodu, so nam s tožilstva poslali suhoparen odgovor. "V zvezi z vašim zaprosilom za vpogled v naš spis glede primera Vič - Holmec, vam sporočam, da vam vpogleda v spis ne morem dovoliti, zaradi varstva zakonitosti oseb in ker zato ni izkazan pravni interes." Podrobnosti o Holmcu s težavo zbirajo tudi pri Amnesty International, kjer pripravljajo uradno zahtevo za dostop do informacij. Država jih je napotila na daljšo pot. Ko je recimo HTV pripravila oddajo Otvoreno na temo morebitni vojnih zločinov v Sloveniji, hrvaški dopisnik v Ljubljani na strani oblasti ni našel primernega sogovornika. Barve Slovenije so morali zastopati veterani in ne predstavniki države. Sklep, da se za molkom države skriva poskus prekrivanja zoprnih dejstev, je verjetno prehiter. Ostaja pa nelagoden občutek, da molči z razlogom.

Druga zgodba je podobna prvi. Hrvat Josip Birkić trdi, da so ga na mejnem prehodu Rožna Dolina ranili slovenski teritorialci. Kot rekrut naj bi ga streli zadeli, medtem ko se je vdajal. Predsednik Zveze veteranov borbe za Slovenijo Srečko Lisjak je obtožbe iz njegove pisma zavrnil kot neutemeljene. Podobnih zgodb in ugibanj so mediji v Srbiji in na Hrvaškem objavili še ducat. Tako naj bi bili v recimo na Škofijah ubiti trije pripadniki JLA, v obdukciji naj bi bilo ugotovljeno, da so bili ubiti s strelom v tilnik.

Res samo dlaka v jajcu?

Tisti, ki trdijo, da so bili v vojni slabi samo fantje z jugoslovanske strani, so seveda naivni. Vojna je organiziran kaos, če poveljniki tega kaosa ne znajo ali pa nočejo nadzirati, se lahko v že tako nasilnem času sproži še plaz še hujšega nasilja. Drago Kos je nedavno v intervjuju za Mladino recimo dejal, da je bila največja kršitev, ki naj bi se zgodila na Koroškem, nespoštovanje znakov Rdečega križa. "Zaradi tega nespoštovanja znakov Rdečega križa na srečo ni bilo nobenih dodatnih žrtev." Napako naj bi zakrivila slovensko stran. Zanimivo je, da Rdeči križ omenja tudi slovita Bela knjiga, propagandno gradivo, ki ga je takoj po vojni v Beogradu izdala JLA. V njihovi resnici o bojih v Sloveniji je veliko izmišljotin, vendar naj bi navedbe v delu, ki omenja kršitev oznak Rdečega križa, ponekod tudi držale. V knjigi s strašljivim naslovom "Istina o oružanom sukobu u Sloveniji" je tako nekajkrat omenjeno, da naj bi teritorialci streljali na helikopterje z oznako humanitarne organizacije. Danes na Rdečem križu Slovenija pravijo, da o kršitvah leta 1991 niso bili obveščeni. V herojski zgodovini je nerazčiščenih še nekaj drugih vprašanj, zakaj so bili v barikadah na Medvedjeku tuji vozniki tovornjakov, ali pa kako to, da je protizračna obramba slovenske TO nad Ljubljano sestrelila helikopter Slovenca, ki je nameraval prestopiti na slovensko stran in je v helikopterju prevažal kruh. Domnevni grehi osamosvojitvene vojne so tabu teme, na katere je slovenska država pripravno pozabila. Raje povzdiguje svetlo plat.

Zgodbe o Suljeviću, pa o Miketiću in Popoviću, ki jih objavljamo v današnji Mladini, so stare že petnajst let. Ena je bila deloma že objavljena, a nekatera zapisana dejstva so nova. Po osamosvojitveni vojni so v Slovenji očitno obstajali tajni vojaški zapori. Vsaj tako trdijo priporniki. Dejstvo, da so bili v njih zaprti tudi posamezniki, ki so nekoč delovali proti Sloveniji ali pa so bili pripadniki vojaške obveščevalne službe, je nepomembno. Za ljudi, ki naj bi delovali proti Sloveniji, veljajo iste domneve nedolžnosti, kot veljajo za tiste, ki so se borili za Slovenijo. Slovenija je nastala zaradi želje po enakopravnosti. Enakost pred zakonom je zapisana v temelje slovenske ustave. Zaprte so po njihovem pričevanju pripadniki slovenskih sil maltretitali, niso vedeli, česa so obtoženi, eden je bil v zaporu tudi ranjen. Takšne represivne metode so bile del totalitarističnega sistema, iz katerega je zbežala mlada država. Izbrisani očitno niso bili edini, ki jih doletel srd namišljenega domoljubja.

Ko je bilo objavljeno poročilo o Srebrenici, je odstopila celotna nizozemska vlada. Bilo je mesec dni pred volitvami, a z odstopom je država Nizozemska vsaj simbolično priznala odgovornost. Sporni dogodki v Sloveniji med osamosvajanjem s Srebrenico nikakor niso primerljivi. V Sloveniji ni bilo Mladićev in Karadžićev. A nekaj dogodkov je nejasnih, ponekod se pojavljajo indici o zločinih, v Mladinini zgodbi pa priče trdijo, da je bil leta 1991 v Sloveniji skrit tak majhen Guatanamo. In da se je v njem dogajal majhen Abu Graib.

Slovenija bi morala sporne dogodke raziskati. In poiskati tiste, ki naj bi v času osamosvajanja kršili načela pravne države. Dejstvo, da so se borili za Slovenijo, njihove odgovornosti ne zmanjšuje. V nasprotnem primeru se lahko podobni dogodki v imenu enega ali drugega naroda, ene ali druge politike, ene ali druge ideologije, ponovijo še enkrat. In tako dalje. V nedogled. Neskončno. In zmeraj.