Skriti oligarh

Minuli dve leti sta bili za slovensko cerkev eni najuspešnejših. Še bolj kot pomoč države in vernikov so namreč zrasle cerkvene finančne investicije, ki pomenijo gospodarsko jedro RKC. A to jedro je cerkev, podobno kot drugi finančni centri moči po Sloveniji, zgradila predvsem skozi certifikatno privatizacijo. Do njega je prišla prek "menedžerskega odkupa". Kot nekatere druge "tajkunsko-politične povezave, ki s kriminalnimi dejanji še naprej razpredajo lovke po celotnem nacionalnem tkivu in brezsramno bogatijo", kot pravi Janez Janša, je tudi cerkev s pomočjo politike prišla do medijskega lastništva. In tako kot nekateri drugi tranzicijski uspešneži, ima tudi slovenska cerkev v svoji gospodarski mreži podjetje, holding, v nizozemski davčni oazi.

Drobiž od vernikov

Mariborska nadškofija je ta teden objavila finančno poročilo za leto 2006. V njem lahko preberemo, da je proračun ožje nadškofije v letu 2006 glede na leto prej več kot dvakrat večji. Resda gre to povečanje predvsem na račun izjemnega dogodka, odškodnine, ki so jo v Maribor prejeli od države za neuporabo stavbe na Vrbanski. Toda za več kot štirikrat so se povečali tudi prihodki od gospodarjenja s premoženjem, za približno tretjino so se povečale še dotacije države, občin in drugih javnih ustanov, darovi vernikov za opravljene maše (binacije) pa so bili denimo predlani za približno 20 odstotkov nižji kot leto prej.

Leta 2006 se je v proračun mariborske nadškofije nateklo skoraj 11 milijonov evrov iz različnih virov. Brez upoštevanja prvega izplačila odškodnine za Vrbansko (4,9 milijona evrov) in namensko zbranega denarja vernikov za Karitas (498 tisoč evrov) je nadškofija največ, 4 milijone evrov, zaslužila z gospodarjenjem s premoženjem, kar je štirikrat več kot leto prej. Dotacije države in občin so s 382 tisoč evrov zrasle na 545 tisoč evrov, medtem ko so darovi vernikov (brez Karitasa) znašali skupaj 788 tisoč evrov. Župnije, ki delujejo znotraj mariborske metropolije (Maribor, Celje, Murska Sobota) samostojno, so iz svojih virov dobile dodatnih 10,5 milijona evrov.

Na podobno sliko bi lahko verjetno naleteli tudi v ljubljanski metropoliji, ki svojega finančnega poročila za leto 2006 še ni objavila. Obstaja le prvo poročilo nadškofije za leto 2005, ki so ga novembra 2006 objavili v tedniku Družina. Po njem je leta 2005 nadškofija prejela skupaj 4,8 milijona evrov, od tega največ, 3,3 milijona evrov, iz gospodarske in druge dejavnosti, verniki pa so na razne načine prispevali 1,5 milijona evrov. V teh, ljubljanskih številkah je vključen tudi dohodek podjetja Metropolitana, d. o. o., ki upravlja v denacionalizaciji vrnjene gozdove. V letu 2005 so celotni prihodki podjetja znašali 1,9 milijona evrov, v javnih evidencah pa lahko razberemo, da so se prihodki podjetja lani dvignili že na 3,3 milijona.

Sklenemo lahko, da znaša "proračun" RKC v Sloveniji okrog 30 milijonov evrov letno. Po pet milijonov zbereta obe nadškofiji, še enkrat toliko dobijo župnije.

Vendar to ni vse. V tem mesecu smo lahko zasledili novico, da bo zaradi odločitve Slovenske škofovske konference iz junija 2007 mariborska nadškofija prodala svoj delež v telekomunikacijskem podjetju T-2, saj to že od leta 2005 iz svoje ponudbe ne želi umakniti pornografskih vsebin. Zanimiva je finančna plat: natančna cena podjetja T-2 sicer ni znana, ker pa gre za "drugi Telekom" s skoraj 60 tisoč naročniki, z neodvisno optično infrastrukturo po vseh večjih slovenskih mestih, po katerih ponuja od televizije, interneta do telefonije, naj bi se cena gibala od 100 do 300 milijonov evrov. Po načrtih direktorja T-2 Matevža Turka bi morali lastniki v T-2 do konca projekta vložiti celo 400 milijonov evrov.

Hitro lahko izračunamo, da bo mariborska nadškofija s prodajo T-2 zaslužila okoli 30 svojih "normalnih", letnih poračunov. Kako je to mogoče?

Menedžerski prevzem

Meglica iz premoženjskega stanja mariborske nadškofije se razkadi, če upoštevamo še poslovanje nadškofijskega podjetja Gospodarstvo Rast, ustanovljenega leta 1997. Tedaj se je to podjetje ukvarjalo z vinogradništvom in orglarstvom. Leta 2005 pa je Rast najela kredite in kupila več kot 50-odstotni delež holdinga Zvon Ena. Samo tržna kapitalizacija tega holdinga, ki ima deleže v več kot 50 podjetjih v Sloveniji in v tujini, se je v minulem letu povečala za 130 milijonov evrov. Za primerjavo: medtem ko so verniki v letu 2006 na področju mariborske nadškofije za maše, semenišča, katehezo in drugo prispevali 738 tisoč evrov, je holding Zvon Ena lastnikom pridelal prikazani čisti dobiček v višini 10,6 milijona evrov.

Del dobička, ki pripada mariborski nadškofiji, se za zdaj še vrača v holding, v katerem nadškofija povečuje svoj delež. Po sklepu skupščine holdinga, ki je bil sprejet 15. oktobra 2007, se je denimo delež mariborske nadškofije v holdingu povečal na 53,88 odstotka. Preostali del dobička holdinga pa je namenjen vračanju kreditov, s katerimi je bil holding prevzet. Pri tem se postavlja vprašanje, ali je nadškofija za nakup holdinga zastavila njegov delež, kot so to do še nedavna počele uprave nekaterih podjetij ob tako imenovanih menedžerskih prevzemih. Tega od nadškofije zaradi poslovnih skrivnosti nismo izvedeli, je pa to zelo verjetno. Ob bok ostalim, ki jih politika zmerja s tajkuni in oligarhi, bi potemtakem morali postaviti tudi mariborsko nadškofijo.

Vendar pa gospodarjenje s holdingom ni le projekt mariborske nadškofije, ampak celotne slovenske RKC. Letos poleti sta denimo v nadzorni svet holdinga kot predstavnika delničarjev vstopila Janez Gril iz ljubljanske nadškofije, sicer direktor tednika Družina, in Andrej Kržič, ki je na zadnjih lokalnih volitvah kandidiral na seznamu SLS. Pa tudi nastanek tega finančnega jedra RKC kaže na skupne napore cerkvenega vodstva.

Leta 1992 je namreč Slovenska škofovska konferenca imenovala posebno skupino izvedencev, zadolženih za ustanovitev banke, v kateri so poleg ekonoma mariborske škofije sodelovali tudi ekonomi ljubljanske, koprske škofije in drugih župnij ali redov. Kot priča reklamno gradivo iz tistega časa, je bil njihov namen postaviti gospodarske temelje za prihodnje delovanje cerkve v Sloveniji. Tako ustanovljena banka naj bi nato obračala denar župnij, škofij in redovnih skupnosti, po drugi strani pa bi prek nje gospodarili še z denacionalizacijskimi obveznicami. Iz tega načrta je leta 1993 nastala Krekova banka, leta 1994 pa še Krekova družba, ki se je ukvarjala z zbiranjem certifikatov.

Aktualna finančna struktura RKC je nastala konec leta 2005. Leta 2002 je namreč cerkev 97 odstotkov Krekove banke za 35 milijonov evrov prodala avstrijski bančni skupini Raiffeisen. S tem denarjem je nato nadškofija oziroma podjetje Gospodarstvo Rast, ki je za to vzela še kredit, novembra 2005 prevzela holding Zvon Ena, ki je pred tem deloval v okviru Krekove banke. Kupili so ga pod tržno ceno, s čimer so po vsej verjetnosti oškodovali manjše delničarje, večinoma vernike, od katerih je RKC zbirala certifikate.

Gre za klasični konec certifikatne privatizacije, po katerem upravljavec s pomočjo notranjih informacij prevzame upravljano premoženje. Zvon Ena holding je namreč nastal po preoblikovanju PID-a, s katerim je upravljala Krekova družba za upravljanje. Ker je bil posel dober, mariborska nadškofija danes nima težav z vračanjem kreditov. Celotni prihodki podjetja Gospodarstvo Rast, ki so leta 2004 padli na 1,3 milijona evrov, so se v letu 2005 in 2006 dvignili na 3 in 3,6 milijona evrov.

Od telekomunikacij do kemije

Preko holdinga Zvon Ena je cerkev dobila deleže v več kot 50 podjetjih in družbah po Sloveniji in tujini. Po podatkih za leto 2006 je nadškofija prek holdinga udeležena predvsem v slovenski kemični industriji. Na prvem mestu po investicijah so denimo vložki v Cinkarno Celje (knjigovodska vrednost deleža znaša 19 milijonov evrov), Helios Domžale (13 milijonov evrov), v Belinko (36 milijonov evrov) in TKK Srpenica (7 milijonov evrov). Vrednost vložka v Papigor Holding, nekdanjo papirnico Goričane, znaša 9 milijonov evrov.

Drugi steber za zdaj sestavljata podjetje T-2 in računalniško podjetje RRC, ki večinoma sodeluje z davčno upravo in ministrstvi. Nato pride na vrsto finančno posredništvo, npr. Krekova družba za upravljanje investicijskih skladov (12 milijonov evrov). In bančništvo. Nadškofija pravzaprav nadzoruje Abanko, saj je njen največji zasebni lastnik. V lasti imajo 16,09-odstotni delež Abanke, vreden okrog 120 milijonov evrov, tako da so že vključeni v upravljanje banke. A cerkev je udeležena še v turizmu. Poleg Term Olimia (4 milijone evrov), Term Olimia bazeni (2,3 milijona evrov) in Term Dobrna (5 milijonov evrov) spada v to kategorijo tudi splitsko podjetje Sole Orto (6 milijonov evrov), ki je lastnik 32 hektarjev zemljišča na otoku Braču, kjer je želela mariborska nadškofija oziroma RKC graditi turistični kompleks z luksuznim hotelom in ogrevanim bazenom ter lastno cerkvijo. Pa tudi potovalna agencija Alpetour (4,5 milijona evrov) spada v ta steber.

Simona Zdolška, predsednika uprave holdinga Zvon Ena, sicer najdemo v nadzornem svetu Abanke in Pivovarne Laško ter v vodstvu telekomunikacijskega podjetja Detel Pet. Matejo Vidnar, članico uprave holdinga, pa tudi v nadzornem svetu Mercatorja.

Materialno jedro slovenske cerkve je tako vse bolj neodvisno od državne pomoči ali pomoči vernikov. Poleg holdinga Zvon Ena obstaja še sestrski holding Zvon Dve, ki je prav tako nastal ob preoblikovanju PID-ov, s katerimi je upravljala Krekova družba. Njegovo lastništvo je precej razpršeno, zato ga obvladujejo družbe, povezane s cerkvijo, ki imajo v njem okrog 10-odstotni delež. Tudi Zvon Ena Id obvladujejo podjetja, ki so povezana z RKC. Denimo Krekova družba, Belinka ali Krekova družba za storitve. Tržna kapitalizacija Zvona Dve znaša 53,6 milijona evrov, tržna kapitalizacija Zvona Ena Id pa 47 milijonov evrov.

Ena izmed bolj skrivnostnih tujih naložb holdinga Zvon Ena je doma v Amsterdamu, na Nizozemskem. Imenuje se Zvon BV. Na istem naslovu, kjer je registriran Zvon BV, bivajo še druge slovenske holdinške izpostave. Kot je novembra lani ugotovil Dnevnik, so to še nizozemska izpostava podjetja Poteza, Triglav Netherlands, podjetje Iskra Investments BV in podjetje Breukeleveensche Port, ki ga je pred tremi leti kupil ljubljanski BTC. Zakaj ima tam mariborska nadškofija svojo izpostavo, je tudi jasno, čeprav tega odgovora od holdinga Zvon Ena nismo dobili: nizozemska holdinška zakonodaja je namreč prijaznejša od slovenske. Pri prenosu kapitalskih dobičkov ne pozna davkov. Če torej nadškofija prek nizozemske davčne oaze proda kak svoj delež, davka Sloveniji (ali Nizozemski) ne plača.

In končno: mediji

Pravega "oligarha" pa ni, če ta svojega kapitala in tako imenovanih "tajkunsko-političnih povezav" ne poskuša unovčiti za vpliv na javno mnenje.

V zadnjih 15 letih, kot to dokazujeta Brankica Petkovič in Sandra Bašić Hrvatin (v knjigi Temu pravite medijski trg?, ki jo je izdal Mirovni inštitut), je imela RKC na področju medijev privilegiran položaj v primerjavi z drugimi verskimi skupnostmi ali civilnodružbenimi organizacijami. S svojimi investicijami je bila cerkev prisotna v dveh dnevnikih (Delo in Slovenec), bila je ali je prisotna v dveh tednikih (Mag, Družina), v podjetju za distribucijo tiskanih medijev (Delo Prodaja), edina poleg RTV ima radio z nacionalno pokritostjo (Radio Ognjišče), poskusila se je tudi s televizijo z nacionalno pokritostjo (TV 3). Poleg tega ima RKC še druge ugodnosti, kot sta vpliv na verski program na RTV Slovenija in dejstvo, da so predstavniki cerkve po zadnji medijski reformi nadpovprečno zastopani v programskem svetu RTV.

Ena izmed novejših cerkvenih medijskih akvizicij se je zgodila konec leta 2006, ko je holding Zvon Dve prevzel založbo Mladinska knjiga (68,82 %), ki izdaja tudi otroške in mladinske revije. Dovoljenje za to je izdal tudi urad za varstvo konkurence. Ker holding dejansko upravljajo družbe, ki so blizu RKC, je od tedaj cerkev dejansko odgovorna za večino najpomembnejših slovenskih otroških ali mladinskih revij, kot so Ciciban, Cido, Pil, Pil Plus, Gea ... Nadzornika v založbi sta denimo postala Ljubo Peče in Franc Ješovnik, ki sta tudi člana vodstev ali nadzornih svetov družb blizu mariborski nadškofiji, od T-2 do Krekove družbe.

Ena prvih cerkvenih medijskih pridobitev pa so bile radijske in televizijske frekvence. Zgodovina podeljevanja prvih radijskih in televizijskih frekvenc po letu 1991, ko se je sprostil spekter, ki ga je prej uporabljala JLA, je bil precej časa nejasna. Zakon, ki je bolj ali manj uredil postopke podeljevanja frekvenc prek javnih razpisov, je začel veljati šele leta 1994, do tega leta pa je uprava za telekomunikacije dejansko podelila večino najpomembnejših koncesij. Precej časa Agencija za pošto in telekomunikacije (APEK) zaradi razsejanega arhiva dokumentov ni našla, vpogled v arhive pa sta nedavno dobili Petkovićeva in Hrvatinova, ki sta poskušali dogodke rekonstruirati v že omenjeni knjigi.

Radio Ognjišče je začel oddajati leta 1994. Danes je to edini radio poleg RTV SLO, ki ima nacionalno pokritost. Leta 2007 je imelo Ognjišče 16 frekvenc in 22 oddajnikov po vsej Sloveniji. Pet najpomembnejših frekvenc pa so dobili pred uvedbo postopkov javnega razpisa, do leta 1994. "Ni bilo naključje, da je bil zakon o javnih glasilih, ki natančno določa način in pogoje za podelitev frekvenc, sprejet samo dan pozneje, ko so bile podeljene še zadnje pomembne frekvence vsaj ene nove postaje (TV 3)," piše Hrvatinova o postopkih pred 1994. Očitno je, da je pri tem cerkvi pomagala politika. Večino uradnih teles, ki so bila v začetku pristojna za podeljevanje frekvenc, sta tudi v času vlad, ki jih je sicer vodila LDS, nadzorovali stranki SKD ali SLS.

Uprava za telekomunikacije je tedanji "Radioteleviziji Ognjišče" v lasti Tiskovnega društva Ognjišče "po priporočilu Mešane krovne komisije RKC in vlade odobrila 5 frekvenc za Ognjišče in tri za TV Ognjišče", piše v eni od odločb. V arhivih Apeka obstaja tudi pismo - priporočilo tedanjega nadškofa Alojzija Šuštarja - ki je 28. junija 1993 vladi sporočil, "da bodo ravno oddaje tiskovnega društva Ognjišče skupaj z dnevnikom Slovenec izredno velikega pomena za razširjanje in utemeljevanje kulturnega, zgodovinskega in verskega izročila slovenskega naroda".

Zanimivo je, da je bila država bolj radodarna, kot je lahko tedaj RKC prenesla. Tri televizijske frekvence, ki jih je RKC dobila pred uvedbo postopkov javnega razpisa leta 1993, niso bile takoj uporabljene. Nato pa je bil leta 1994 sprejet zakon o javnih glasilih, ki zasebnikom ni dovoljeval hkratne uporabe radia in televizije. RKC, ki je tedaj že oddajala na radiu Ognjišče, je težavo rešila tako, da so frekvence za TV 3 prenesli na fizične osebe, povezane z RKC, kar jim je leta 1995 država kljub zakonom dovolila (prometno ministrstvo vodi tedaj SLS). Dejansko so ti zapleti celo ustavili sprejemanje zakona o javnih glasilih. Leta 2004 je radio dobil še status posebnega pomena, nato pa že na prvem javnem razpisu leta 2005 dobi 8,8 milijona tolarjev subvencije, leta 2006 pa že kar 27 milijonov tolarjev.

Kakšna je bila usoda televizije TV 3, je znano. Leta 2003 je RKC televizijo, dejansko pa javno dobro - frekvence, ki jih več ni na voljo, prodala trem hrvaškim družbam, te pa so leta 2007 televizijo prodale švedskemu medijskemu koncernu Modern Times Group. Pravice, ki so bile podeljene zaradi "izredno velikega pomena za razširjane in utemeljevanje kulturnega, zgodovinskega in verskega izročila slovenskega naroda", so se končale pri najbolj komercialnih vsebinah.

Kje ste, proletarci?

Slovenska RKC je danes bogata. Ne samo gospodarsko in finančno, ampak tudi zaradi svojega vpliva na družbo. Na nekaterih koncih njen razvoj že prihaja do mej sprejemljivega, kot je denimo posredovanje pornografskih vsebin, ki so, kot sporočajo iz T-2 "eden najbolj gledanih programov". Mimogrede: tudi podjetja T-2, ki je ena največjih cerkvenih investicij, ne bi bilo, če ne bi kot svetovalec na pomoč prišel "idejni oče" projekta Miran Kramberger (miran.kramberger@t-2.net), ki je postavil na noge tudi Telekomov Siol in bil njegov direktor. Miran Kramberger, sicer nečak mariborskega nadškofa Franca Krambergerja, član programskega sveta NSi, je tudi svetovalec evropskega poslanca Lojzeta Peterleta za področje visoke tehnologije.

Za konec se spomnimo besed, ki jih je ob izteku sedemdesetih na predavanju teologom izrekel bivši ljubljanski nadškof in metropolit Franc Rode: "Naša cerkev je bila pred vojno preveč bogata," je dejal Rode, "župnik je bil pogosto tudi gospodarski veljak, samostani so bili preveč bogati, škofje so preživljali počitnice v gradovih. Cerkev je imela premoženje, ki ji ni bilo potrebno za izpolnjevanje njenega poslanstva, premoženje, ki je izhajalo še iz fevdalne dobe. Sama bi se morala odpovedati svojim posestim in jih izročiti ubogim ...(Danes) cerkev ni povezana z bogatimi in tudi sama ni bogata. Živi med ljudstvom in od ljudstva. Če je bližje komu, je bližje manj privilegiranim. Naša cerkev je proletarska in kristjani smo proletarci socializma." Danes pa je proletarstva in socializma očitno konec ...