Beograjski nadškof

Kako je bila sprejeta odločitev, da pridete v Beograd?

Temeljni nesporazum, ki je zelo pogost, je v tem, da časnikarji neredko preveč enačite razmere v civilni družbi s tistimi v cerkvi. Cerkev je skupnost, v katero sem zavestno vstopil, zato že vnaprej vem, kakšni so odnosi in pravila v njej. V človeško skupnost pa se preprosto rodiš; v njej so drugačni zakoni. Vsak, ki stopi v cerkev s krstom in nastopi službo redovnika ali duhovnika, ve, da se je dal na voljo cerkvi. To je naša temeljna opredelitev. Ko so mi predlagali, naj odidem v Beograd, sem dejal, da ne čutim, da bi bila to moja naloga in poslanstvo. Ko pa je cerkev dejala, da so potrebe takšne, sem seveda sprejel to poslanstvo.

Kje ste služili pred tem imenovanjem?

Pred tem sem v glavnem služboval v Sloveniji in štiri leta na avstrijskem Koroškem. Dvanajst let sem bil tudi provincialni predstojnik salezijancev. Ker ima naša salezijanska provinca svoje sobrate ne samo v Sloveniji, ampak še v Avstriji in Italiji, pa tudi v Srbiji, Črni gori in na Kosovu, sem to območje že prej dobro poznal.

Kaj vas opredeljuje kot salezijanca?

Salezijance opredeljuje predvsem delo z mladimi in za mlade.

Torej vam je intervju za Mladino tako rekoč pisan na kožo?

Upam, prav tako kot upam, da bo intervju prav sprejet tako v Mladini kot med mladimi.

Vas je kaj presenetilo, ko ste prihajali sem?

Na splošno me razmere niso presenetile, vendar je življenje polno presenečenj, kolikor bolj pač spoznavaš podrobnosti. Vsekakor nisem pričakoval, da bom naletel na toliko odkritih duš, na ljudi, ki so tako iskreni iskalci in pripravljeni za žrtvovanje in dobro delo. To me je zelo pozitivno presenetilo. Prav tako me je presenetil čut za presežnost, ki smo ga v zahodnem svetu že nekoliko pozabili.

Med vašimi verniki tukaj je verjetno kar veliko pripadnikov zelo različnih narodov?

Odgovor na to vprašanje je zelo kompleksen. Že razlika med beograjsko nadškofijo in na primer Vojvodino je velika. V Vojvodini je na primer veliko Madžarov, sestava vernikov beograjske nadškofije pa je zelo mešana. Samo v župniji Bor imamo 22 različnih narodnosti. Prav tako je res, da nimamo težav zaradi takšne etnične sestave.

Gospod Perko je imel v zadnjih desetih letih zaradi ozračja, ki je prevladovalo v Srbiji, precej težav. Že čutite kakšne spremembe?

Glede na preteklost ste že povedali vse, dodal bi le, da so bili to časi, ko se je na poseben način iskala narodna identiteta vsakega naroda na območju nekdanje Jugoslavije. To je seveda povzročalo veliko težav. Od političnega vodstva pa tukaj tudi takrat ni bilo neposrednih pritiskov na cerkev. Vsekakor sedaj ljudje že čutijo, da živijo v svobodi, in to se opaža tudi pri verskih obredih, saj jih ljudje obiskujejo bolj sproščeno in v večjem številu. Vendar se porajajo nova vprašanja. Zaradi velike materialne bede nekateri ljudje sploh nimajo sredstev za to, da bi se lahko udeležili bogoslužja, tudi nimajo verske literature in živijo v verskem neznanju. To je velik problem. Vse te vernike bomo morali bolj vključiti v dejavnost cerkve. Ob tem se seveda zavedamo, da sta Srbija in Jugoslavija sedaj v obdobju novega iskanja identitete in da bo v tem obdobju srbska pravoslavna cerkev nekoliko bolj prihajala do izraza. Je pa prav to hkrati čas ekumenskega povezovanja in iskanja novih odnosov, saj se postavljajo vprašanja o delovanju cerkve v šoli, v vojski in podobno.

Se vam zdi, da bo imela pri teh vprašanjih - verouka v šoli in podobno - pravoslavna cerkev po preobratu, ki se je zgodil, celo bolj odprto pot kot cerkev v Sloveniji?

Ob teh vprašanjih je treba imeti pri presojanju razmer v Srbiji veliko čuta za kompleksnejšo in po drugi strani tudi preglednejšo situacijo, kot jo imamo v Sloveniji. Zakaj? Zato ker je v Srbiji sicer več religij, vendar je pravoslavna večinska. Usmeritev nove politične oblasti pa je zelo velika odprtost za krščanske vrednote. To ni presenetljivo. Pravoslavno krščanstvo je srbskemu narodu dalo močno identiteto, in kolikor bolj se narod prebuja in poskuša živeti svoje življenje, toliko bolj seveda odkriva tudi svoje verske korenine. Pri tem je to krščanstvo zelo globoko zaznamovano z mističnostjo in hrepenenjem po duhovnem svetu, ki ohranja njihovo identiteto. Zato opažam v Srbiji po eni strani veliko večjo odprtost do verouka in podobnih vprašanj, po drugi strani pa je treba poznati tudi velike razlike med našo in pravoslavno cerkvijo. Katoliška cerkev je že do sedaj imela organizirano katehezo, verski pouk po župnijah, pravoslavna cerkev pa je ni imela niti po župnijah niti v šolah. Sedaj bo treba najti modro rešitev za vse krščanske skupnosti. Jugoslovanska škofovska konferenca se je odločila, da zelo podpre možnost pouka o veri v šoli. Kajti religija je del kulturnega izročila. Zastavlja se osnovno antropološko vprašanje o tem, ali je človek le minljivo bitje ali ima v sebi seme večnosti. Ker kristjani zmeraj poudarjamo človekovo presežnostno dimenzijo, zagovarjamo pouk, ki bi učencem dajal informacije o veri. Pri tem poskuša katoliška cerkev doseči, da bi država priznala verouk, ki ga že izvajamo po župnijah. Država mora seveda imeti možnost, da didaktično preveri programe, vsebinsko pa mora za to skrbeti cerkev. Ustanovili smo tudi posebno škofovsko komisijo, ki bo v dialogu z drugimi iskala skupne rešitve.

To pomeni, da naj bi v tukajšnjih šolah v okviru predmeta o verstvih poučevali tudi o prvinah katoliškega krščanstva?

Prav zato, da bi imel vsak možnost o sebi povedati to, kar želi, zagovarjamo načelo, da morajo za vsebine, ki se bodo poučevale, skrbeti cerkve. Verouk v šolah zahteva velik del prebivalstva, vendar v tem trenutku pristojna ministrstva zagovarjajo nekoliko počasnejše lotevanje stvari.

V vojnah, ki so doslej potekale na tem območju, je imel precejšnjo vlogo verski element in nekateri so govorili celo o verskih vojnah. Srbska pravoslavna cerkev je verjetno prav tako ena od tistih, ki so soodgovorni za razplamtevanje vojne, saj so pravoslavni duhovniki blagoslavljali Karadžićeve enote. Ste o teh stvareh kdaj spregovorili s sobrati?

Zdi se mi najbolj korektno, da vsak govori o sebi. Seveda lahko presojamo drugega znotraj točno jasnih okvirov, vendar nikoli ne moremo govoriti tako stvarno in objektivno kot tisti, ki je bil sam vključen v neko dejavnost. Sam si še zdaleč ne domišljam, da bi tako dobro poznal tukajšnjo stvarnost, da bi lahko izrekal resne sodbe o delovanju srbske pravoslavne cerkve v bližnji preteklosti. Želel pa bi opozoriti na nekaj: zdi se mi, da je bilo doslej storjenih veliko napak zaradi presojanja vsega iz svojih lastnih izkušenj in ker se premalo vživljamo v stvarnost drugih. Prav zato je bilo doslej narejenih toliko zgrešenih korakov mednarodne skupnosti. Gotovo, da je bilo v preteklem delovanju srbske pravoslavne cerkve tudi za nas marsikaj nerazumljivo. Te dni prebiram zgodovino Bizanca, in kolikor bolj prodiram v te skrivnosti zgodovine, bolj vidim, da gre za drugačen odnos do življenja in drugačno prepletenost dogodkov. Zato je po mojem potreben predvsem dialog, v katerem bomo lahko povedali drug drugemu, kaj je bilo prav in kaj narobe. Polresnice o drugih so najnevarnejše.

Velika stvar pa je, da so se verski voditelji tudi v času vojn srečevali drug z drugim.

Kakšni so odzivi ljudi, ki ne vedo le, da ste katoliški nadškof, ampak vedo tudi, da ste Slovenec?

Od prvega trenutka sem se tukaj počutil zelo dobro. Prišel sem v te kraje za to, za kar sem kot duhovnik in škof poslan, to pa je pastorala, kar pomeni, da je vsak človek ne glede na razlike v narodnosti, veri in podobno zame velika vrednota. To je zame temeljnega pomena. Doslej nisem čutil, da bi zaradi tega, ker sem katoličan, duhovnik, škof ali Slovenec, imel kakršnekoli težave. Nesporazumi se pojavljajo edino zaradi velike revščine. Veliko ljudi prosi za pomoč. In če jim ne moreš pomagati, vidijo pa, da nekje pomoč prihaja, se čutijo zapostavljene in mislijo, da so drugi privilegirani. Ta velika beda v ljudeh zbuja ljubosumje. Prav tako pomembno je, da ljudje v Srbiji sedaj čutijo in vedo, kje so bili opeharjeni. Pri tem moramo vedeti, da srbski narod zaradi preteklosti in pravoslavja drugače doživlja svoje politične voditelje kot zahodni svet. Po mentaliteti poskušajo Srbi biti vse do konca solidarni s svojimi političnimi voditelji, čeprav se v notranjosti z njimi ne strinjajo več. To zgodovinsko pogojeno mentaliteto je treba razumeti. Tisti, ki se tega ne zavedajo, zato prepogosto izrekajo splošne sodbe, češ da so "Srbi takšni in drugačni". V Sloveniji je drugače. Slovenec bo ves vesel, da je narod razbit v nekaj deset strank in da vsi nastopajo vsak zase in drug proti drugemu.

So vas demokratične spremembe v Srbiji presenetile ali pa ste takšen razvoj dogodkov pričakovali?

Že v intervjujih in mnenjih ob imenovanju pred letom sem izražal optimizem. Že takrat se je v Srbiji močno čutila želja po spremembah. Ko sem prišel v Beograd, sem že po prvih stikih s predstavniki pravoslavne cerkve in z laiki videl, da je prišel čas za spremembe. Ko smo se pripravljali na volitve 24. septembra, smo imeli z mladimi molitveno srečanje, kjer so izražali takšno razpoloženje, da sem bil zaradi te duhovne nabitosti popolnoma prepričan, da se sedaj nekaj mora zgoditi.

Najprej je grozilo, da bo ta volja po spremembah zavrta z nasiljem, toda ko sem opazoval odzive policistov, sem videl, da so tudi ti na strani tistih, ki so se borili za priznanje resničnega izida volitev. Uradno sicer so spoštovali ukaze, vendar je bilo njihovo srce že na strani volilcev.

Po splošnem prepričanju so Srbi pravoslavni, tako kot so Hrvati ali Slovenci pretežno katoličani. Vera in narodnost naj bi se ujemali. A ne zmeraj, v Sloveniji imamo tudi nekaj pravoslavnih Slovencev. Je v Srbiji kaj Srbov katoličanov?

Trditev, da so vsi pripadniki naroda te ali one vere, je pogosto presplošna in zmotna. To velja tudi v srbskem primeru. Kar precej Srbov imamo, ki so katoličani. Mnogi ostajajo zvesti svoji veri, ki je bila tudi vera njihovih staršev. V Srbiji je še zmeraj prisotna tako velika mešanica narodov, da je vse več primerov, ko se posamezniki v nacionalnem smislu čutijo Srbe, v verskem pa priznavajo, da so katoličani. Teh primerov je v zadnjem času vse več. Imamo tudi vse več Srbov bogoslovcev. Nekateri so prestopili iz pravoslavne cerkve in mi temu pravimo, da so vstopili v naše cerkveno občestvo. Zato si tudi sam želim, da bi katolištvo, ki ga živijo Slovenci, Hrvati, Srbi ali drugi, dalo ljudem predvsem večji občutek svobode in da bi se v sodobnem svetu hkrati izognili enačenju narodnosti in verskega prepričanja. Tu bi nam bolj lahko pomagala tudi Slovenija kot država.

Ali glede na spore, ki so bili med pravoslavnimi cerkvami in rimsko katoliško cerkvijo znani zaradi prestopov pravoslavnih vernikov med katoličane - predvsem na primer v Rusiji -, tukaj nimate težav? Vam pravoslavna cerkev ne očita, da "prekrščujete" na območju, ki je tradicionalno njeno?

Tu sta dva vidika tega dejstva. Če bi šlo za množično dogajanje in bi bilo mogoče zaslediti prisiljevanje ali metode, ki ne bi spoštovale človekove svobode, bi bili morda deležni takšnih očitkov. Ker pa se to ne dogaja v velikem obsegu in takšni dogodki ostajajo v sferi osebne svobode, omenjenih očitkov nismo deležni. Možnosti za postavljanje teh vprašanj pa seveda so, saj se vsaka dejavnost te ali druge cerkve lahko vidi in razume tudi kot želja po moči. Da bi to presegli, so potrebni srečevanje in dialogi.

Si v tem smislu tukaj lahko predstavljate tudi skupne obrede - tako kot včasih že potekajo skupni obredi katoliške cerkve in protestantske skupnosti v Sloveniji?

Sem proti vsakršnemu nasilju. Zavedati se moramo, da ima pravoslavna cerkev dar, ki ga mi zahodnjaki malo cenimo. To je izjemen čut za skrivnostnost Boga. Zato ima liturgija v pravoslavni cerkvi tako veliko vlogo in pomen. Zahodnjaki smo bolj racionalni in konkretni. Ker je v pravoslavni cerkvi njihovo obredje tisto najsvetejše in najgloblje, moramo poskrbeti, da ne pride do mešanja, ki bi lahko povzročilo kakšne negativne odzive. Poiskati moramo oblike sodelovanja drugje, predvsem na etičnem, kulturnem in karitativnem področju. In še kje. Med Srbi je zelo razvito petje in to premalo opazimo.

Upajmo, da bodo možnosti za obisk kakšnega tukajšnjega zbora tudi v Sloveniji.

V trenutku, ko v Beogradu še ni slovenskega veleposlanika, vas imajo v Sloveniji mnogi za nekakšnega svojega predstavnika, ki se mora včasih ukvarjati tudi s številnimi posvetnimi težavami ljudi. Je tega dela že kaj manj in kaj bi bilo treba še storiti?

Še veliko je zadev, ki bi jih bilo treba postoriti, in želim si, da bi tudi država in njeni predstavniki bolj cenili delo in navzočnost predstavnikov iz Slovenije, ki delujejo tukaj. Slovenci so razkropljeni po vsej Srbiji v zelo velikem številu. Imajo tudi velike potrebe, na katere pa je v domovini doslej redko kdo pomislil. Slovenci so v Srbiji dali velik prispevek na vseh področjih življenja in so še danes lahko most v sporazumevanju med narodoma. Povsem konkretno pa lahko rečem, da je v tem trenutku zlasti moj položaj izredno težak, saj me kot nadškofa in predstojnika bolnišnice Karitas in drugih ustanov nenehno prosijo za pomoč. Prav tako me pogosto prosijo, naj pomagam pri organiziranju kulturnih in strokovnih izmenjav s Slovenijo in obiskov v naši državi. V Sloveniji včasih to potem interpretirajo tako, kakor da bi se nadškof želel vmešavati v politiko. Slovenija bi morala v tem trenutku bolj odpreti svoja vrata. Več bi lahko storila tudi tukaj, na primer v Beogradu, kjer imamo še nedokončano Plečnikovo cerkev. O tem sem že pisal našim oblastem, vendar odziva še ni.

Kako pomembna je humanitarna pomoč, ki se, žal, večinoma deli v skladu s političnimi odločitvami. Bi sedaj, po spremembah v Srbiji, Slovenija morala na humanitarnem področju pomagati bolj kot doslej?

Ta pomoč je zelo pomembna in dobrodošlo bi bilo, ko bi mogli pomagati še bolj. Je bilo pa že do sedaj precej storjenega. Vsekakor pomoč, ki prihaja prek naše cerkve oziroma prek Karitas, nikakor ni diskriminatorna ali celo versko obarvana. Večina naše pomoči, več kot 90 odstotkov, je namenjena tukajšnjemu prebivalstvu, ki ni katoliško. Pomoč dobivajo potrebni, ne glede na veroizpoved. Samo okoli 10 odstotkov pomoči dobijo katoliški verniki. Sodelujemo z državo in z občinami in lahko rečem, da je mednarodna Karitas veliko prebivalcev Srbije eksistencialno rešila. Pred kratkim se je končal seminar o delu s starejšimi ljudmi v organizaciji Karitas, kjer je predavalo dvajset predavateljev, večinoma pravoslavnih profesorjev. Lani smo pomagali pripraviti romanje pravoslavnih vernikov v Rim.

Delamo načrtno, Slovenska Karitas, partner Karitas Jugoslavije, in slovenska država pa bi lahko nastopili tudi s skupnimi projekti. Država bi lahko na primer poskrbela za učenje slovenščine. Mnogi Slovenci tukaj bi si želeli obiskati Slovenijo, vendar nimajo potnih listov, imajo težave z vizumi ali pa preprosto nimajo denarja za obisk. Vsega tega škofija ne more urediti.

V Beogradu ste sedaj že tretji predstavnik katoliške cerkve, ki prihaja iz Slovenije. To vsekakor ne more biti naključje?

Zelo preprosto bi to označil z besedo "previdnost". Na tukajšnjih ozemljih je vladal stereotip, da so Srbi pravoslavni, Hrvati pa katoličani. Spopad med dvema kulturama in s tem tudi verama je bil v preteklih letih tukaj zelo prisoten. Imenovanje Slovenca na ta položaj kaže, da ne obstajata le ti dve možnosti, in že samo s tem se razbijajo stereotipi. Prav tako je seveda res, da se Hrvat, imenovan na ta položaj, pa naj bi bil še tako sprejemljiv za tukajšnje okolje, ne bi mogel odreči svoji kulturi. To bi dodatno zapletalo položaj ob različnih nerešenih vprašanjih. Eno od teh je na primer nerešeno vprašanje škofijskih meja samega mesta Beograda, ki je razdeljeno med tri škofije. Ali pa pomen prisotnost Hrvatov v Vojvodini. Tukaj je vsak škof v tako nasprotujočih si razmerah, da lahko delaš še tako dobro, pa obstaja velika verjetnost, da ne boš naredil za vse prav. Če se preveč vključiš v tukajšnje življenje, se zdi, kakor da si zapustil svojo skupnost, oziroma pospešuješ prozelitizem. In če poudarjaš svojo cerkveno skupnost in narod, lahko padejo očitki, da izzivaš in se vmešavaš v tukajšnje življenje. Cerkev je zato ravnala življenjsko in ne ideološko. Pomembno je, da se najde nekdo, ki lahko ustvari edinost. Svet potrebuje takšne ljudi. Edinost seveda ne pomeni uniformiranosti. Edinost ne odpravlja različnosti, pač pa vsem pomaga pri uresničevanju skupnih ciljev.

To, da je papež že trikrat izbral Slovenca za svojega predstavnika v Beogradu, bi gotovo lahko bil dober znak tudi za druge v Sloveniji. Ta izbira verjetno tukaj odpira vrata?

Ne samo to. Katoliška cerkev in Slovenija imata bogastvo, ki ga premalo cenimo in s katerim lahko tudi tukaj naredimo še veliko, če bi bilo med nami več spoštovanja in sodelovanja.

Verjetno pa bi se strinjali z mnenjem, da je papež z zaporednim imenovanjem treh slovenskih duhovnikov na ta položaj Slovencem odprl vrata v Srbijo?

Vsekakor. Ker ima čut za življenje.