Četniki smo za Nato

Kako to, da ste se za pričevanje o času, ki ste ga preživeli kot slovenski četnik, pripadnik Ravnogorskega gibanja, odločili tako pozno?

Prvič sem o Ravnogorskem gibanju spregovoril leta 1992, ko je zgodovinar dr. Boris Golec napisal zgodovino družine Šušterič. Tam sem prvič opisal svojo četniško pot. Aktivni četnik sem postal leta 1939, že kot gimnazijec, četrtošolec celjske gimnazije. Moj poveljnik je bil takrat kapetan Vrebac. In v našo hišo je prihajal Draža Mihailović. Oče je bil njegov osebni prijatelj, ko je bil Draža Mihailović - Čiča v Celju poveljnik 39. pehotnega polka. Draža Mihailović je bil v Slovenijo poslan "po kazni" in po "abesinski aferi". Ta se je začela, ko je Čiča javno povedal, kakšne zločine je zagrešila italijanska vojska v Abesiniji, današnji Etiopiji, ko je s plini pobijala ljudi. Nedić, ki je bil Mihailovićev smrtni sovražnik, je tudi zaradi dobrih zvez z Nemci in Italijani želel Mihailovića kaznovati. In to je hotel verjetno tudi Rupnik. Slovenci Rupnika ne vrednotimo pravilno. Čiča nam je lepo povedal - o tem smo oficirji slovenske narodnosti dobili tudi telegram -, da je Rupnik izdajalec Jugoslovanske vojske v domovini in da je obsojen na smrt. To pa ne velja za Rupnikovega sina Vuka in letalskega kapetana Evgena, poveljnika četniške brigade v Srbiji. Vuk se je sicer pridružil domobrancem, vendar je bil popolnoma vdan Mihailoviću. Rupnikov zet Kociper to samo omenja, pojasnjuje pa ne. Vendar o slovenskih razmerah ne želim presojati ...

Zakaj ne?

Ker v vojnem času nisem bil v Sloveniji. V Srbiji so se proti okupatorju borili najprej četniki, že z vstajo v Mačvi aprila in maja 1941 in kasneje v vzhodni in potem skupaj s partizani v zahodni Srbiji. Vse do napada partizanov na četnike v Kraljevu, Čačku, Užicu in drugih mestih. Naši zgodovinarji tega niso vedeli in so mislili, da smo mi prekinili dogovor. Četniki so bili Jugoslovanska vojska v domovini (JVvD - monarhisti), ki je delovala po navodilih vlade v izgnanstvu, komunisti pa so delovali po nalogu kominterne. In se uprli šele tedaj, ko je Stalin to zahteval ob koncu junija 1941. Na drugi strani je bila fronta okupatorjev in kvislingov. To so bili Nemci, Madžari, Bolgari, Italijani in ljotičevci. Za enega ljotičevca so Nemci pobili deset Srbov, enako je veljalo za nedičevce in četnike Koste Pećanca. To so bili sodelavci okupatorja. Zato med nami in Rdečo armado ni bilo konfliktov, ampak smo jih bratsko sprejeli ob osvobajanju Svilajnca, Kraljeva, Valjeva, Bora in drugih mest. Naš major Piletić je šel na Donavo k Rusom in jih dobesedno pripeljal v osvobojeno Srbijo. Moj brat je v Svilajnac prišel na ruskem tanku in s svojo letečo brigado. Potem smo se objemali in pili - mi žganje, oni pa medicinski alkohol, ker se jim žganje ni zdelo dovolj močno. Zvečer nam je komandant sovjetskega polka, ki se ga je precej nacedil, zaupno dejal, naj "raje gremo", ker ima ukaz, da nas razoroži, ker pač "nismo komunisti". Potem je prišla skupina dvajsetih ljudi z rdečo zastavo in rekla, "mi smo tu ta glavni". Mi pa smo se po ukazu, da ne bi prišlo do konfliktov, morali mirno umakniti. Čeprav smo bili četniki večji prijatelji ruskega naroda in zagovorniki panslavizma kot partizani.

Kako ste pravzaprav postali četnik?

Med četnike sem vstopil kot gimnazijec, ob napadu na Jugoslavijo postal vojak prostovoljec in po pregonu v Srbijo, potem ko sem končal ilegalno vojaško akademijo, ki so jo vodili visoki oficirji in specialci angleške SOE, postal pripadnik bojnih enot. Moj oče je pristopil k Ravnogorskemu gibanju, pred vojno pa je delal za obveščevalno službo, ki jo je vodil Draža Mihailović. Tudi moj brat Bojan z vzdevkom Slobodan je v začetku vojne že vstopil v mešani četniško-partizanski kosmajski odred. Takrat se je začel spontan odpor srbskega naroda proti okupatorju. Ko so se kasneje pojavili komunisti, smo se borili skupaj z njimi. Izraz "partizan" nam takrat sploh ni bil znan. Izvirno pomeni "partijsko vojsko" in leta 1942 so to ime pričeli uporabljati v Sovjetski zvezi. Leta 1941 sem se odpora udeležil najprej kot propagandist-obveščevalec, potem pa kot borec. Nato je bilo partizansko gibanje v Srbiji zelo hitro likvidirano. In to zato, ker se je partizanstvu uprl sam narod. Celo mi smo trepetali, da nas jezni kmetje ne bi pobili.

Kje ste bili, ko se je začela vojna?

Ko se je začela vojna, sem bil razporejen v 345. protiletalsko divizijo v Retečah pri Zidanem Mostu. Dodelili so me k nekemu visokemu Srbu, mitraljezcu Milošu. Čeprav sem bil krepak, sem bil v primerjavi z njim precej manjši. Da mi ne bi čelada padala z glave, sem si moral vanjo zatlačiti papir, "vikelgamaše" pa sem si moral trikrat oviti okoli nog. Pomagal sem mu pri držanju nabojnikov, ko je z novo zbrojevko sestrelil štuko. "J... ti mamo, če letiš dol, te bom jaz posekal vzporedno!" je dejal po nekem napadu, ko štuke niso nič zadele. In potem je počakal in štuko z rafalom res prestrelil na pol. To je bila edina nemška štuka, ki je bila v vojni sestreljena nad Slovenijo in je nato padla v Savo. Ko je bilo aprilske vojne konec, sem odšel v Žalec. Ker me je neki kulturbundovec, ki sem mu nekoč pomagal, obvestil, da mi grozi smrt, sem zbežal v Ljubljano, tam pa so me 14. aprila aretirali gestapovci. Takrat v zaporih ni bilo komunistov. V zaporih smo bili le "velikosrbi", "jugoslovani" in pripadniki četniške organizacije, o kateri pa Nemci niso imeli podatkov. Nato so nas poslali v Maribor in izselili v Srbijo, kjer so nas v Aranđelovcu sprejeli kot brate. Tam o kakšnem partizanstvu sploh ni bilo govora. Srbska tradicija je bila biti "četnik", torej "hajduk" ali "upornik". Komunizem je bil za večino prebivalstva tujka. Zanimivo pa je, da je bilo sodobno četništvo rojeno v Celju, kjer ga je teoretično utemeljil Mihailović, ki si je izkušnje skupaj z Vauhnikom in De Gaulom nabral v francoski generalštabni šoli Ecole de Guerre v Parizu.

Toda kako to, da ste vi, čeprav ste Slovenec, vstopili v četniško vojsko?

Preprosto zato, ker po okupaciji leta 1941 drugega organiziranega odpora proti okupatorju ni bilo. Vodilna sila upora je bilo takrat četništvo; to je bila edina uporniška sila. Moj oče je bil srbski prostovoljec in nosilec srbske spomenice kralja Petra iz vojne 1914-1918. Moj brat je bil aktivni oficir. Bili smo srbsko usmerjena družina. Sam sem še danes monarhist in spoštujem družino Karađorđević. Celo na grobnici smo do leta 1988 imeli ć.

Že, toda danes je uveljavljeno prepričanje, da so bili Slovenci v nekdanji SHS in kasnejši Jugoslaviji nacionalno zatirani, brez temeljnih pravic, da so živeli v "ječi narodov", pod centralistično srbsko peto ... Kako ste torej lahko pomagali nekdanjim zatiralcem?

To je provokativno vprašanje, ampak zgodovinski viri dokazujejo, da so zgodbe o zatiranju neutemeljene. Bolj priznanega naroda, kot smo bili Slovenci med Srbi, v tistem času ni bilo na ozemlju Balkana. Srbi so bili dobesedno zaljubljeni v Slovence. Mihailović je celo na kongresu v vasi Ba predlagal ustanovitev Srbo-Slovenije. S Srbi bi lahko naredili tako državo, da bi se "Bogu zagnusila" - Slovenija bi bila večja od Hrvaške, Hrvaško pa bi zradiral, tako jezen je bil na ustaše, ki so izdali in uničili Jugoslavijo. Čiča je bil velik slovenofil. Ko me je v enoti prvič videl moj vrhovni poveljnik, se je do mene obnašal, kot da sem njegov sin. "I ti si tu, junače moj, Slovenac!" mi je dejal. Ko pa je izvedel še, kdo je moj oče in da so ga partizani ubili, sva oba dobila solzne oči. Takrat sem bil star enaindvajset let.

Ste se kasneje med drugo svetovno vojno borili bolj proti partizanom ali proti Nemcem?

To je znova provokacija. Do Užiške republike je leta 1941 v Srbiji padlo v boju proti okupatorju šestindevetdeset odstotkov četnikov in samo štirje odstotki partizanov. Tudi sam se sprašujem, od kod toliko prvoborcev kasneje?! To je tako kot v Sloveniji, kjer so naredili kočevsko bitko in roško ofenzivo, padlo pa je po dvajset Italijanov in petindvajset partizanov. Borilo pa se jih je po dvesto na vsaki strani. Takšne so bile naše "praske"! Četniki smo se na Han Pijesku spopadli s Francetičevo ustaško Črno legijo, s Handžar divizijo in SS-divizijo Prinz Eugen. Na njihovi strani je bilo 15.000 vojakov, na naši pa 17.000. To je bil boj! Skratka, z Nemci sem "sodeloval" le prek puškine cevi. S partizani smo se udarili šele kasneje. Poleti, ko je Koča Popović s 23. divizijo udaril prek Kopaonika in Jastrebca, smo se spopadli na Bukoviku. Tam me je ranila minometna granata in sem na levem ušesu izgubil sluh, ranjeni pa so bili tudi vojvoda Rtanjski, vojvoda Radomir Petrović - Kent, moj brat poročnik Bojan Šušterič - Slobodan, komandant "leteče" jurišne brigade, poročnik Vukašin in skoraj vsi drugi oficirji. Bil sem v prvi vrsti, vzdržali smo najhujši pritisk partizanov. To so bili grozni spopadi, ker so šle razlike med nami samo po "konici noža", zaradi ideoloških razlik. Eni smo bili za monarhijo, drugi za komunizem, vsi pa smo se borili proti okupatorju. V redkih bitkah s partizani smo zmagovali. Po bitki na Bukoviku smo ustavili partizane, ki so nas res pošteno zdelali, kasneje pa smo jih z našimi jurišnimi odredi popolnoma razbili, tako da je moral Koča Popović poleti 1944 zbežati prek Bolgarije do Beograda.

Kljub temu je eden najznačilnejših prizorov, ki nam jih ime "četnik" najprej prikliče v spomin, podoba bradatih mož, ki skupaj z Nemci jurišajo na preganjane partizane nekje na Sutjeski?

Bil sem v 42 bitkah v vzhodni Bosni in Srbiji, kjer sem bil še šestkrat ranjen. To so bili boji "prsi ob prsi", kjer si imel v rokah dve bombi, v ustih pa nož. Pokojni Aleksander Bajt mi je pred smrtjo dejal, da bi on, če bi doživel to, kar sem jaz, napisal še eno tako knjigo, kot jo je. Jaz vsega tega ne znam dobro opisovati, ker ne prenesem samohvale. Kljub temu pa sem spopadov s partizani doživel le nekaj. Dokumentirani dokazi o tem, da četniki nismo pričeli spopadov in da smo se borili predvsem proti okupatorjem, pa so knjige Miloša Aćima Koste, napisane na podlagi arhivov National Archives of Washington, knjiga Aleksandra Bajta Bermanov dosje in knjiga angleškega majorja Michaela Leasa Posilstvo Srbije. In še mnoge druge. Ne želim žaliti partizanov. Partizani so imeli hude boje z okupatorji. Toda zadaj je zmeraj stal en cilj. In to je bila boljševistična revolucija. Glavni sovražnik revolucije pa ni bil Nemec ali Italijan, pač pa mi, četniki, vojaki Jugoslovanske vojske v domovini. To je jasno iz številnih Titovih ukazov in ukazov drugih poveljnikov ter iz ostrine boja proti četnikom. Danes na primer vemo, da so partizani in Italijani sklepali dogovore o prekinitvi spopadov, da bi medtem partizani likvidirali četnike.

Toda takšno sodelovanje je bilo tudi med četniki in okupatorji?

Tega ne zanikam. Ampak težko boste našli eno samo armado, ki celo med vojno včasih, kadar je bilo več strani v spopadu, na neki način ni sodelovala z drugo stranjo. Albert Speer v svojih spominih opisuje primer, ko je celo Hitler molče sprejel dogovor z nasprotnikom. Ko so pozno jeseni zavezniške bojne ladje popolnoma presekale pot nemškim silam na grških otokih, so bile nemške enote vendarle brez spopadov prepeljane v notranjost Grčije. Nemške ladje so plule tudi tako, da so jih videli z britanskih ladij. Za to uslugo je nemška stran privolila, da bo branila Solun pred prodorom sovjetskih sil, vse dokler ga ne zavzamejo britanske sile. Ko je bila operacija, ki jo je predlagal kasneje na smrt obsojeni vojni zločinec general Jodl, končana, pa je Hitler izjavil, da je bil to "edini primer, ko smo se spustili v kaj takšnega". Američani so podobne dogovore sklepali v Ardenih. Tudi kasneje sem sam med boji opazil, da je bila nemška Mullerjeva armada, ki se je umikala iz Grčije, dobro oskrbljena z gorivom, s protiletalskimi topovi in strelivom. Zavezniška letala bi jo lahko onemogočila z bombardiranjem, ker nemške sile v zraku niso več imele letal. Toda to se ni zgodilo in o tem sem poročal naši obveščevalni službi. Morda bodo arhivi nekoč odkrili, da so bili v ozadju še kakšni dogovori. Tako je bilo tudi z vsemi drugimi silami v prejšnji vojni. Frankovci, ustaši in komunisti - partizani so bili naravni zavezniki še iz časov prve Jugoslavije in so med vojno še naprej prikrito nastopali skupaj proti nam, tako da so bili hercegovski četniki vezani predvsem na Italijane. Pop Đujić in drugi vodje četnikov tu ne morejo imeti povsem čiste vesti. Je pa res, da so Italijani ob koncu vojne imeli navodila, naj se vdajajo "partizanom", ne pa četnikom. Vsi smo torej iskali različna zavezništva, da bi se otresli drug drugega. Slovenski partizani so z Nemci sodelovali že leta 1942. Toda četniki smo vendarle do konca vojne bili edina legalna oborožena sila na ozemlju Jugoslavije. Churchillov obrat ob koncu vojne se je lahko zgodil samo zaradi delovanja kominternovske vohunske izpostave v angleški obveščevalni službi v Kairu. Tam so delovali Klugman, Kibl, Philby in drugi kasnejši prebežniki, agenti NKVD-ja. Vendar so do konca vojne naši sovražniki številka ena bili okupatorji, ob koncu vojne pa partizani, tako kot smo bili mi njihovi.

Kaj pa likvidacije ranjenih partizanov?

Vse to se je res dogajalo, vendar ne poznam nobene vojske, ki ne bi storila kakšnega zločina. Od Američanov v Koreji in Vietnamu pa do nas in partizanov. Ko smo bili na fronti in smo morali likvidirati sovražnikove straže, tega nismo mogli početi s puškami. Takrat je pel četniški nož, naša "kama".

Tudi tista, ki je na steni za vami?

Ne, ta je iz prve svetovne vojne. Očetu je nož podaril neki Albanec, ker mu je oče rešil življenje. In to je hkrati vse, kar mi je ostalo od očeta.

Kam ste šli iz nemškega ujetništva?

V ujetništvo sem padel v ameriški uniformi v bližini Doboja, ko smo bili v izvidniški akciji. Ko je v Jugoslavijo k četnikom prišla vojaška misija polkovnika McDowlla iz ZDA, sem bil kot predstavnik JVvD poslan v misijo in sem bil v njegovem spremstvu. In ker sem imel že zelo raztrgano uniformo, mi je eden od podoficirjev iz njegovega spremstva podaril svojo vojaško uniformo. V tej sem s svojo skupino nato forsiral reko Sprečo. Tisti most in bunkerji so še danes na istem mestu. Nenadoma sem začutil samo močan udarec po zatilju. Zbudil sem se v kleti dobojske trdnjave. Najprej so mislili, da sem Američan. Imel sem srečo. Če bi vedeli, da sem četnik, bi me lahko mirno zabodli, tako kot me je hotel ustaš v Han Pijesku, kjer sem komaj ostal živ. Potem so me poslali v taborišče v avstrijski Gradec, kjer smo zboleli za pegavim tifusom in je skorajda polovica ujetnikov umrla. Po osvoboditvi sem odšel domov. Tam so me kmalu zaprli pripadniki Ozne. Pred vojaškim sodiščem sem bil obsojen na pet let, pred civilnim pa kasneje na dve leti in nazadnje na leto in pol zapora. Kazen sem odsedel in za dve leti izgubil še državljanske pravice. Premoženja nisem več imel. Očeta, kapetana Josipa Šušteriča, so partizani obsodili in ustrelili v Jagodini aprila 1945, brata pa so partizani ustrelili januarja 1945 v Paraćinu.

Zakaj o vsem tem dolgo niste spregovorili?

Če bi samo desetino tega, kar sem povedal sedaj, povedal leta 1980, bi me celo takrat požrla noč. Bil sem na seznamih tajnih služb in dolgo nisem mogel dobiti dela. Sem pa za organizacijo TO dobil celo odlikovanje, čeprav so vedeli, kdo sem. Nato sem dolgo delal kot direktor enote nekega hrvaškega podjetja ...

Ste morda tudi zaradi skupnega boja zaveznikov in četnikov proti okupatorjem danes blizu zamisli o vstopu Slovenije v Nato?

Sem član obeh organizacij, ki si prizadevata za vstop Slovenije v Nato - Beblerjevega Atlantskega sveta in Odbora za Nato, ki ga vodita Janez Janša in Dimitrij Rupel. Imam dobre prijatelje na ministrstvu za obrambo in vem, kaj vse potrebujemo za modernizacijo vojske, še iz časa druge svetovne vojne pa čutim prijateljstvo do ameriške vojske. Nikoli tudi ne bom prepričan, da so Madžari, Avstrijci, Italijani in Hrvati naši iskreni prijatelji. Vsi bi nas požrli, če bi lahko. Slovenija pa se sama ne more postaviti proti njim. Če bi imeli vsaj deset kilometrov meje s Srbijo, me ne bi bilo tako strah. Zato je za nas edina, ne pa stoodstotna rešitev vstop v Nato. Čeprav vemo, da Nato tudi v sporih med zavezniki in ob notranjih napetostih - na primer na Cipru ali ob severnoirskem vprašanju - ne posreduje. ZDA danes nastopajo preveč v vlogi svetovnega policista, a druge možnosti, kot da se Slovenija pridruži atlantskemu zavezništvu, ne vidim.

Po vašem mnenju proti vstopu v Nato torej sploh niso priseljenci, ljudje, ki imajo zveze v Srbiji in podobno, kar se je tukaj ugotavljalo celo na podlagi nekakšnih hitrih anket javnega mnenja? Četniki ste za Nato?

Četniki smo absolutno za Nato! In tudi Srbi, to lahko vidite, če spremljate njihove medije, so vse bolj za Nato. Proti zvezi Nato so stari partijci in člani kontinuitete. Ti ljudje v okviru zahodnoevropskih integracij nikoli ne bodo več imeli enakega mesta kot doslej. Mi pa imamo ZDA za naravnega zaveznika, tako kot čutimo privrženost do vsega ruskega naroda.

Gre to skupaj?

Seveda. Ruse obožujem. Vse je mogoče, le ljudje moramo biti ljudje. In videli boste, da bo čez nekaj let Rusija ena od glavnih sil Nata. Kajti Rusije brez Nata ni. Tisti rek "Nas in Rusov - dvesto milijonov!" bo držal kot pribit. Mnogi tudi v Atlantskem svetu mislijo drugače in na Ruse gledajo z nezaupanjem, toda po mojem brez tega velikega, kulturnega naroda ne bomo mogli ustvariti možnosti za trajen mir.

Kako pa vaši soborci četniki iz Srbije razumejo vašo naklonjenost do Nata, posebej ko so Natove bombe leta 1999 "pomotoma" padale tudi v Svilajncu, ki ste ga nekoč osvobodili?

Večina ljudi v Sloveniji je takrat Natovo bombardiranje podpirala. Sam sem to spremljal z grenkobo v srcu. Če bi bombardirali samo vojaške položaje in le Miloševića in njegove sodelavce, ne bi imel nič proti. In če je bil to le boj proti komunizmu, ne pa proti narodu, temu ne nasprotujem. Američani so želeli uničiti srbski komunizem. Ampak če bi bili dosledni, bi morali v Haagu sedeti vsi, od Kučana do Izetbegovića. Toda prepričan sem, da bodo že čez leto dni Srbi najboljši vojaki in zavezniki Nata. Le Srbi lahko držijo v šahu Balkan. Potem bomo Slovenci po svoje znova skupaj s Srbi. In lahko bomo samo srečni, če bo spet tako.