Lepota je veliko breme

Zakaj ste se sploh odločiti raziskovati, kakšne vplive ima na razvoj človekove osebnosti njegov zunanji videz?

Takšne raziskave pred tridesetimi leti v psihologiji niso bile ravno priljubljene. Bili so pač drugačni časi. V zahodnem svetu je prevladoval stereotip, da ni pomemben človekov videz, ampak tisto, kar ima človek v sebi. Takšno je bilo tudi mnenje uradne psihologije. Vendar so hkrati podatki iz resničnega življenja kazali drugačno sliko. Lepotnih operacij je bilo vse več, denarja, porabljenega za kozmetiko, prav tako, izborov lepotic je bilo vse več, v nekaterih poklicih je bilo povpraševanje po zunanjem videzu konkretnega tipa, recimo stevardese so lahko postale le lepe ženske. Vse to je potrjevalo, da je zunanji videz veliko pomembnejši, kot je priznavala znanost. Ko srečamo človeka, najprej opazimo, ali je moški ali ženska, takoj zatem pa, kakšen je videti. Zato sem leta 1977 med prvimi na svetu začel preučevati, kako videz vpliva na človekovo življenje.

Kdo pa se je prvi lotil tega vprašanja?

Prva je bila Kanadčanka Karen Dion in za njo so začeli tudi drugi zelo sramežljivo proučevati pomen zunanjega videza pri otrocih. V literaturi iz psihologije sicer obstaja delo o primerjavi inteligentnosti grdih in lepih že iz leta 1905 ali 1906, ko so razvili prve inteligenčne teste.

Ugotovili so, da so lepi nekoliko bolj inteligentni, ampak takrat so bili testi tako zanič, da ne vemo, koliko so te ugotovitve sploh oprijemljive. Kasneje je bilo še nekaj poskusov, vendar do 70. let ni bilo pravih raziskav. Potem se je zgodil pravi boom in preučevanje človekovega videza je prišlo med top pet tem socialne psihologije in psihologije nasploh. Danes obstaja več kot 25.000 takšnih raziskav. Temeljno vprašanje prvih raziskav je bilo, zakaj je naš videz pomemben. Obstaja več razlag in danes lahko z gotovostjo rečem, da je vsaka od njih točna, nobena pa ni celovita. Ena izmed razlag se nanaša na stereotipe, kjer, če poenostavim, ljudi delimo na grde in lepe. Raziskovanje teh stereotipov je pokazalo, da imamo lepe ljudi za komunikativne, prijetne, dobre, uspešne, nežne, zanimive, samostojne, kar je pozitivno, imamo pa jih tudi za vzvišene in sebične. Znano je, da se ljudje, ki upoštevajo stereotipe, vedejo v skladu s temi stereotipi, tako so v komunikaciji z lepim človekom prijazni, s prijaznim vedenjem pa povzročijo, da jim lep človek odgovori enako. Tako se potrdi, dokaže, da so lepi res komunikativni in prijazni.

Omenili ste, da so prvi raziskovalci preučevali otroke. Tudi vi. Zakaj?

Zanimalo me je, kako odrasli, pri katerih so ukoreninjeni stereotipi o zunanjem videzu, te prenašajo na otroke. Ker pa so odrasli, ki z otroki preživijo največ časa, vzgojitelji, sem se odločil, da bom preučil njihove stereotipe in potem videl, kako se vedejo do otrok.

Na teren, v 20 reških vrtcev, ste šli leta 1979. Da bi ugotovili, ali vzgojitelji gojijo stereotipe o lepoti, ste morali otroke najprej dokaj kruto razdeliti na grde in lepe. Kdo je označil otroke? Ste to počeli sami ali ste sestavili žirijo, kot to počnejo na lepotnih tekmovanjih?

Preden smo otroke ločili na lepe, srednjega videza in grde, smo jih fotografirali tako, da so imeli na sliki vsi enak izraz. Pri tem smo si pomagali tako, da smo tik pred fotografiranjem proizvedli nenavaden zvok, ki je otroke presenetil. Videz otrok so na podlagi teh fotografij ocenili študentje, ki so v vrtcih opravljali vzgojiteljsko prakso, vzgojiteljice iz drugih vrtcev, nazadnje pa tudi vzgojiteljice opazovanih otrok, in tako smo dobili povprečno oceno objektivnega videza otrok. Če so se vsi strinjali, da je otrok lep, se je uvrstil v kategorijo lepih, če so se vsi strinjali, da je grd, v kategorijo grdih. Če se ocenjevalci niso strinjali, smo upoštevali povprečje. Videz vsakega otroka je ocenilo od tri do pet ljudi.

Koliko pa je lepoto otrok določal socialni položaj njihove družine? Je možno, da so ocenjevalci otroke, ki so bili oblečeni v modernejša oblačila, šteli med lepše?

Niso, ker razen vzgojiteljic, ki so bile vsak dan z otroki, drugi ocenjevalci niso vedeli, kdo so starši teh otrok. Potem smo ugotavljali, koliko in kakšne stike imajo vzgojiteljice z otroki; to so s kamero, kasetofonom ali svinčnikom ves čas spremljali študentje.

Kaj ste ugotovili?

Preučevali smo vedenje 665 otrok in 150 vzgojiteljic in prišli do nekaj pomembnih dognanj. Raziskava je pokazala, da je z zunanjim videzom povezana velika diskriminacija. Ugotovili smo, da vzgojiteljice v vrtcih kar dvajsetkrat več komunicirajo z lepimi otroki kot z grdimi. To pa pomeni, da lepi otroci več vadijo, ker več vadijo, se hitreje učijo, ker se hitreje učijo, bolje komunicirajo in imajo boljše osebnostne lastnosti. Kako to vemo? Ker smo merili stike, ki so jih imele vzgojiteljice s posameznimi otroki. Če je recimo vzgojiteljica rekla otroku, prinesi mi spužvo, je bil to nevtralen stik. Če je rekla, danes si priden, je bil to pozitiven stik. Če pa je rekla, pojdi v kot, bil si poreden, je bil to negativen stik. Vsak stik smo označili in ob koncu dneva sešteli, koliko stikov je imel otrok in kakšne vrste so bili. Lepi otroci so imeli dvajsetkrat več pozitivnih stikov kot grdi. Zato je bila zaradi vaje spretnost komuniciranja pri lepih otrocih toliko boljša.

Kako pa se stereotipov naučijo otroci?

Najprej obstajajo stereotipi, ki jih imajo mame, očetje, vzgojiteljice; te se drugače vedejo do lepih kot do grdih otrok. Ko vzgojiteljica želi, da bi kdo nastopil v predstavi, pokliče lepo deklico. Vprašanje postavi lepemu fantku, grdemu pa ne. Tako se začne diskriminacija in otroci vidijo, da se vzgojiteljice drugače vedejo do grdih otrok. Na neposredno vprašanje, koga ima vzgojiteljica rada, so otroci večinsko odgovarjali, da ima teta raje lepega otroka. Na vprašanje, na koga se vzgojiteljica jezi, je skoraj 80 odstotkov otrok odgovorilo, da se jezi na grdega otroka. Otroci vedo, da se vzgojiteljice drugače vedejo do grdih otrok. Poleg tega jim vzgojiteljice pogosto govorijo, kakšni so lepi otroci. Rečejo, lepi otroci so pridni, urejeni. Otroci nato ta stereotip ponavljajo in se ga naučijo.

Kdaj?

Pri treh ali štirih letih imajo že isti stereotip kot odrasli. Lepe in grde vrstnike začnejo diskriminirati. Za igro večkrat izbirajo lepe vrstnike kot grde. V starosti treh ali štirih let otroci že razlikujejo vrstnike glede na zunanji videz. Na primer, če otroku pokažeš fotografije s tega kupčka, bo točno vedel, kdo je grd in kdo lep. Oboji, vzgojitelji in vrstniki, se vedejo diskriminatorno do grdih in lepih. Prednost dajejo lepim. Ko smo vzgojiteljice in otroke spraševali, kdo bo imel lepše življenje, lepi ali grdi otroci, so vsi odgovarjali, da bodo imeli lepi otroci lepše in uspešnejše življenje in da bodo grdi otroci manj uspešni. Model nam je uspelo dokazati. Kar je v glavah vzgojiteljic, se prenaša na otroke, ko otroci vidijo, da so diskriminirani, se začnejo tako vesti do vrstnikov, ko vrstniki vidijo, da se vzgojiteljice in vrstniki iz dneva v dan iz leta v leto do njih vedejo drugače, ima to velik vpliv na njihovo osebnost.

Kaj konkretno se zgodi z diskriminiranimi otroki?

Ko vidijo, da se vzgojiteljice in vrstniki do njih vedejo drugače, se začnejo tudi sami vesti drugače. Lepi otroci v skladu s stereotipom, da so prijazni, grdi pa v skladu z nasprotnim stereotipom, zaprejo se vase, nočejo komunicirati, začnejo protestirati, postajajo uporniki. Ker se krog ponavlja iz dneva v dan, iz leta v leto, nastajajo spremembe v osebnostih teh otrok, ki so razvidne že pri šestih letih.

So starši vedeli, da preučujete njihove otroke? Je kdo protestiral, ker ste njegovega otroka uvrstili v skupino grdih?

Ne, niso vedeli, da kaj raziskujemo. V katero skupino je bil uvrščen kateri od otrok, pa smo vedeli le raziskovalci. Tudi otroci sprva niso vedeli, kaj natančno delamo. Če je kdo vprašal, kaj delamo, smo mu seveda odgovorili, sami od sebe pa jim nismo povedali. So pa zato kasneje vedeli, da sodelujejo v raziskavi.

Seveda, iste otroke ste potem preučevali še v osnovni šoli in na fakulteti. So se tudi kasneje potrdile prvotne ugotovitve?

Zanimalo me je, kaj bo s temi otroki, ko odrastejo. Leta 1986, ko so bili v petem ali šestem razredu, smo opravili drugo raziskavo, v kateri je zaradi selitev in drugih razlogov sodelovalo samo 150 otrok. Tokrat so otroci reševali teste nevrotičnosti in ugotovili smo, da so otroci, ki so jih vzgojiteljice v vrtcih označile za lepe, manj nevrotični in bolj komunikativni. Naleteli pa smo tudi na čudno ugotovitev, povezano z inteligenco. Pri lepih otrocih smo dobili normalno gaussovo krivuljo, to pomeni, da jih je bilo malo zelo nizko ali visoko inteligentnih in da je bila večina povprečno inteligentna. Pri grdih otrocih pa je bilo povprečno inteligentnih zelo malo. Veliko pa je bilo takih, ki so bili nad- in podpovprečno inteligentni.

Zakaj se je to zgodilo?

Izkazalo se je, da je šla velika skupina grdih otrok v kompenzacijo. Postali so dobri športniki, računalničarji, tehniki, glasbeniki, našli so nekaj, s čimer so se lahko dokazali. Borili so se, pridobili samozavest in si niso priznali, da so se ljudje do njih vedli drugače. V drugi veliki skupini podpovprečno inteligentnih grdih otrok pa so bili tisti, ki so se nehali truditi, da bi dokazali diskriminacijo, in med njimi je bilo veliko takšnih, ki so se začeli vesti socialno neprilagojeno, začeli so špricati, malo krasti.

Kakšni pa so bili izsledki tretje raziskave, ki ste jo opravili leta 1997, ko so otroci že odrasli?

Takrat mi je uspelo najti le 130 otrok iz prvotne skupine. In ugotovitve so me spet šokirale. Pravzaprav so me izsledki povsem zmedli. Ugotovil sem čuden fenomen. Na fakulteti so bili otroci, ki so jih vzgojiteljice označile za lepe, bolj nevrotični od grdih. Imeli so večje težave. Model, ki sem ga postavil, je torej lepo funkcioniral vse do fakultete, potem je odpovedal. Sprva si nisem znal pojasniti, zakaj, kajti lepi so imeli lepo otroštvo, vsi so se vedno vedli v njihovo korist ... Ko so odrasli, pa so se znašli pred kupom težav. Potem sem le ugotovil, zakaj. Do pubertete na lepe otroke nihče ni gledal kot na spolne partnerje. Ko pa so prišli v puberteto in so ljudje nasprotnega spola v njih lahko videli spolne partnerje, so nastale velike težave.

V samozavesti?

Obstajajo štirje razlogi za to nevrotičnost. Prvi je dilema laskanja. Lepi ljudje ne vedo, ali ste jim poklon izrekli iskreno ali samo zato, da bi jih spravili v posteljo. Ko slišijo pohvalo, zato iščejo potrditev pri drugem človeku, tretjem, in več pozitivnih pripomb ko slišijo, manj so samozavestni. Znajdejo se pred dilemo, ki povzroča negotovost, negotovost pa povzroča nevrotičnost. Drugi razlog smo definirali, ko smo delali s študenti. Recimo, da tale kupček fotografij, ki je na mizi, pripnete k esejem. Eseje oceni ocenjevalec in lep človek, ki je na pripeti fotografiji, dobi odlično oceno. Potem mu poveste, da je ocenjevalec vedel, kakšen je videti. Kako se odzove? Če dobi odlično oceno in hkrati ve, da ga ocenjevalec pozna, ne verjame v to oceno. Če pa ve, da ga ocenjevalec ne pozna, trdno verjame v svojo oceno. Lepi se torej zavedajo svojega videza in tega, da uspeh dosežejo z manj truda. Tretji razlog za negotovost v teh letih sta tista negativna stereotipa, vzvišenost in sebičnost, ki ju ljudje povezujemo z lepimi ljudmi. Potrjeno je, da so lepi, ko jim kdo očita vzvišenost in sebičnost, nagnjeni k temu, da očitkom verjamejo. Četrti razlog je ljubosumnost, ki jo čutimo do lepih ljudi. Na lepe ženske so ljubosumne vrstnice, saj imajo lepotice več partnerjev in jih tudi laže najdejo, ljubosumni pa so tudi fantje, ker mislijo, da so lepotice zunaj njihove lige, zato se jim niti ne upajo približati. Zato oboji, druge ženske in moški, radi širijo čenče o lepih dekletih, te pa načenjajo njihovo samozavest. Zaradi vsega tega mnogim ženskam, pa tudi moškim, čeprav je učinek večji pri ženskah, manjka samozavesti. Od tod izhaja, da so objektivno lepe ženske bolj nevrotične. Na terapiji sem imel nekaj žensk, ki so bile na tekmovanjih za miss in so bile po naših raziskavah med najlepšimi, vendar so bile zelo nevrotične. Zato sem v raziskavi leta 1997 uvedel še eno vrsto lepote.

Katero?

Subjektivno lepoto. Doslej sem govoril o objektivni lepoti, katere bistvo je, da se vsi strinjajo, da je nekdo lep, subjektivna lepota pa je mnenje, ki ga imamo o sebi. Vse opazovane sem prosil, naj povedo, kakšna je njihova subjektivna lepota. In tisti, ki so se razglasili za subjektivno lepe, ne glede na to, kakšni so videti objektivno, so bili manj nevrotični, samozavestnejši in inteligentnejši. Z drugimi besedami, veliko pomembnejše je, da ste subjektivno lepi, ker je to zelo dobro za vaše mentalno zdravje. Če želite modro upravljati svoj videz, ne smete nikomur dovoliti, četudi ste najgrši človek, da se do vas vede, kot da ste grdi. To je morda tudi eden najpreprostejših nasvetov, ki jih lahko dam staršem otrok in najstnikov. Raziskave torej kažejo, da med zunanjim videzom in tem, ali je posameznik v življenju srečen, ni povezave, vendar lep zunanji videz imetnikom tega videza prinaša številne prednosti v socialnem in delovnem okolju, hkrati pa lahko pri odraslih povzroči težave v intimnem življenju.

Prej ste omenili, da poleg stereotipov obstaja še nekaj razlogov, zaradi katerih je zunanji videz pomemben.

Drugi razlog, zakaj je lepota pomembna, je ugled. Pomembno je biti lep, ker si, kadar si v družbi z lepim človekom, več vreden. Zato recimo mladi podjetniki za dekleta pogosto poskušajo dobiti lepotice. Tretja je estetska hipoteza, po kateri nam je človek všeč, ker nam pomeni estetsko doživetje. Čeprav ta hipoteza velja bolj za odnose med spoloma. Peta hipoteza, ki pojasni, zakaj je videz tako pomemben, je povezana s socialnim učenjem. Vse življenje nas učijo, da je lepota dobra, že od prvih pravljic, ki jih slišimo, ko smo otroci. Vse čarovnice so vedno grde in stare, vse princeske pa so prelepe. Iz roda v rod se prenaša predstava, da je lepota dobra. Zadnji dejavnik, zaradi katerega je lepota tako pomembna, je erotska hipoteza, po kateri je uživanje v spolnih odnosih večje, če je partner lepši. In če vse te hipoteze povežemo, kar dobro pojasnimo, zakaj je videz tako pomemben. Ne samo v vrtcu, šoli, ampak tudi v službi. Lepi so za enako delo bolje plačani od grdih. Laže najdejo službo.

Kako pa veste, da to drži?

Ta pozitivna diskriminacija je zelo dobro dokazana, po Dionovi so jo potrdili še drugi, zdaj o tem govori že več tisoč raziskav. Tako, da lahko rečem, da je ugotovitev znanstveno kar dobro preverjena.

Je danes človekov videz pomembnejši, kot je bil pred dvajsetimi ali tridesetimi leti, ko ste začeli raziskovati? So vplivi, ki jih ima naš zunanji videz na razvoj osebnosti, zdaj večji?

Hm, zanimivo vprašanje. Zdi se mi, da so se spremenile modne smernice, ne pa tudi fizična osnova, ki določa, kdo je lep. Še danes nekatere poteze obraza in telesa veljajo za takšne, da zaradi njih človeka označimo za lepega. Spremenili o pa so se učinki lepote, rekel bi, da so postali subtilnejši. Danes lahko veliko bolj manipuliramo s svojim videzom kot nekoč, na razpolago imamo oblačila, različne pričeske in barve las, kozmetične operacije, vrhunsko kozmetiko za popravljanje napak, estetsko kozmetiko, vsadke, fitnese, posebne diete. Neverjetno veliko načinov je, kako lahko vplivamo na svoj videz. Človek si, če obstaja skala z razponom ocen od ena do pet, videz lahko izboljša za dve oceni. Trojka lahko postane petica. Dvojka štirica. Rad rečem, da je najbolj zdravo, če si lep za štiri. Takrat se lahko brez težav povzpneš do petice, nimaš pa težav, ki jih imajo ekstremno lepi ljudje. Sicer pa je to kulturno vprašanje. Starši me včasih vprašajo, kaj naj storijo z otrokom, in rečem jim, realno poglejte, kaj se dogaja z njim. Poglejte, ali vaš otrok sodi v rizično skupino. Za skupino grdih otrok sem namreč oblikoval rizične skupine. Predlagal sem, naj v vrtcih naredijo program za kompenzacijo. Saj ne zahtevam, da manj komunicirajo z lepimi otroki. Ne, naravno je, da komuniciramo s tistimi, ki so nam simpatični. Vendar je treba za grde otroke potem pripraviti program, kjer bodo aktivni, kjer bodo komunicirali in si bodo pridobili samozavest. Kolikor vem, so v nekaterih švedskih vrtcih na podlagi mojih raziskav organizirali rizične skupine, s čimer so otroke vključili v programe, ki temeljijo na kompenzaciji.

Videz ste nato raziskovali še nekajkrat. Za katere raziskave gre?

Opravil sem še veliko raziskav, ki niso tako obsežne, kot je bilo raziskovanje videza otrok. Raziskovali smo recimo, kako zunanji videz vpliva na izrekanje sodniških odločitev. Poglejte tele fotografije. Študentke smo ločili na grde in lepe, tole je recimo moje bivše dekle ...

Naj uganem. Sodi v kategorijo lepih.

Da. Študentke smo nato standardno fotografirali, postopek ocenjevanja njihovega videza je bil enak kot pri otrocih. Fotografijo lepega dekleta smo pripeli na mapo z vsemi podatki o prekršku in opazovali, kakšno kazen bo izrekel sodnik. Potem smo zamenjali fotografijo in na isto mapo pripeli fotografijo grdega dekleta. Tako smo ugotovili, da lepa dekleta za enako dejanje dobijo nižjo kazen, celo za leto dni krajšo zaporno kazen kot grda dekleta. Razen v enem primeru. Če lepo dekle lepoto izkoristi pri prekršku, če recimo zapelje starejšega gospoda zato, da bi mu ukradlo denar, dobi višjo kazen kot grdo dekle.

Kako verodostojni so ti podatki? So sodniki vedeli za raziskavo?

Vedeli so, da nekaj raziskujemo, niso pa vedeli, kaj. Proučevali smo obnašanje 20 sodnikov z Reke, ki so dobili v reševanje iste primere, le pripete fotografije smo zamenjali. Takšno raziskavo so opravili tudi v Kanadi in ugotovitve so bile enake.

Kako pa videz študentov vpliva na profesorje, ki jih ocenjujejo na ustnih izpitih?

Konec 80. let smo opravili tudi raziskavo o tem, kako videz študentov vpliva na višino ocene pri ustnih izpitih. Študente s Filozofske fakultete na Reki smo vprašali, koliko časa so se učili, potem je morala skupina profesorjev videz teh študentov oceniti na podlagi slik iz indeksa. Nato smo ugotavljali soodvisnost med ustnimi izpiti in zunanjim videzom študentov. Soodvisnost je bila 0,67, to pomeni, da je na višino ocene približno 40-odstotno vplival zunanji videz. Ugotovili smo, da na ocene na ustnih izpitih bolj vpliva videz študentov in študentk, če je profesor ali profesorica nasprotnega spola. V tem primeru na oceno bolj vpliva videz študentov kot čas, ki so ga porabili za učenje tega predmeta.

Predavate na Filozofski fakulteti na Reki. Ali drži, da študentke, ki so privlačnega videza, pri vas ne morejo dobiti odlične ocene?

Kako pa to veste? To je bilo res. Ko sem odkril, da na fakulteti na ocene pri ustnih izpitih tako močno vpliva zunanji videz študentov, sem se odločil, da bom pravičen. To pa tako, da bom študentki, ki se mi zdi lepa, dal oceno manj, kot si jo glede na znanje zasluži. Če bi torej znala za pet, bi ji dal štirico. In to sem počel približno eno leto. Potem je na izpit prišla neka študentka, ki je bila res lepa, pa tudi ena najboljših študentk v generaciji. Vse je znala, zaključil pa sem ji štiri. Seveda ni bila zadovoljna z oceno. Vprašala me je, kako lahko dobi petico. Pa sem rekel, ne morete je, ker so vas forsirali že od vrtca, ste komunikativni, imate boljši besedni zaklad, hitreje se znajdete, vsi so vam šli na roko in zato, da ne bom tudi jaz ponovil te napake, vam dam odlično štirico. Čudno me je gledala in rekla, profesor, to ni pravično. Potem sem se zamislil in ugotovil, da ima prav. Tako se diskriminacija ne odpravlja. Zato sem prvi na Hrvaškem naredil računalniške izpite. Od takrat moje študente ocenjuje računalnik.