Izvori priimkov

Zakaj naenkrat imena niso več zadostovala in so se pojavili priimki?

Stvar je zelo preprosta. Vsak človek, vsak predmet, vsak kraj mora biti poimenovan, da ga lahko imenujemo in se sporazumemo. To je trajalo tisočletja do trenutka, ko so v tedaj najnaprednejši državi, beneški republiki, sredi 11. stoletja ugotovili, da morajo tudi dediči plačati davke za umrlimi. Če je ime vezano na enega človeka in izgine z njim, si je treba izmisliti ime, ki je dedno. Katerokoli ime je lahko postalo priimek in prešlo na sina, ki je za umrlim očetom plačal davke.

Če greva korak nazaj: kaj je pisalo v poročnih matičnih knjigah pred tem: da je Janez poročil Giovanno?

Ne, ker je bilo ljudi kar precej in ker so se imena ponavljala, je po osebnem imenu skoraj vedno še drugo ime, ki je poklicno ime, ime očeta ali matere ali pa vzdevek. Ko se je torej Janez poročil, je bil že zapisan kot Janez zidar, ali pa Janez - Pavletov sin, ali kot Janez šepavi. Uporaba teh determinativov je v mestecu, ki je imelo 5 tisoč prebivalcev, omogočilo razlikovanje med 20 Janezi, ki so živeli sočasno. Toda drugo ime, determinativ, je izginilo s prvim vred ob smrti njegovega nosilca: Benečani so si izmislili pravilo, pa katerem je drugo ime postalo priimek, lahko pa celo iz prvega imena nastane dedni priimek.

Kako iz osebnih imen nastajajo priimki?

Vzemiva Adamič, ki je Adamov sin, ali Adamlje, ki je lahko sprva vzdevek za Adamovega sina. Samostalniki na -e izražajo v slovenščini mlada bitja, tako da lahko Adamlje pomeni dejansko isto kot Adamič: lahko si predstavljamo, da sta v vasi, kjer sta bivala dva Adama, nastali dve obliki priimka zato, da so njuni družini lahko razlikovali.

Priimki v sebi nosijo zgodovino. Ali se je slovensko poganstvo ohranilo v priimkih?

Seveda, poganska osebna imena je krščanska cerkev uporabljala do tridentinskega koncila, ko je prišlo do razcepa med katoličani in protestanti. Katoličani morajo nositi osebna oz. svetniška imena po Novi zavezi, protestanti pa so dopuščali imena tudi po Stari zavezi. Tako je bil od sredine 16. stoletja Adam ali Abram samo protestant, če ne kar Jud, ne pa več katoličan. Zato mora imenoslovec dobro poznati tudi splošno zgodovino, zakaj imenoslovec je zgodovinar, ki s sredstvi jezikoslovja poskuša razkrivati staro zgodovino. Pogansko ime najdemo v priimku Beligoj ali Črnigoj (ta, ki je temne polti), ki je bil sprva ime, od takrat, ko je tridentinski koncil odpravil poleg imen iz Stare zaveze tudi poganska imena, pa ne more obstajati več noben katoličan, ki mu je ime Črnigoj, lahko pa je Johan Črnigoj.

Od kod ta tolerančnost v netolerančni cerkvi, ki prepoveduje svobodno izbiro imen, dopušča pa prosto izbiro priimkov?

Zato ker priimki niso odvisni od cerkve, ampak od civilne oblasti. Priimki se prvič pojavijo v oporokah in v davčnih seznamih, v civilni praksi, ki s cerkvijo nima več opraviti.

Ali priimek Duša izvira iz krščanske ali predkrščanske tradicije?

Moral bi biti čarodej, da bi odgovoril točno, toda kdaj se moramo odločati po verjetnosti. Zelo verjetno je pogansko ime, zakaj Duša je le slovenska varianta z moško končnico -a poganskega imena Duš, iz katerega je izpeljano tudi ime Dušan.

V pomenu latinskega anima?

Ja, v pomenu duše ali duhovitega človeka, ki je sposoben in nagle odločitve, ki se v življenju ne obotavlja. Zdaj bi morali vzeti v roke stare Miklošičeve knjige in gledati, kaj vse so izpričevali o pomenu teh starih slovanskih imen od prvih časov naprej. Mislim, da ni nujno, da se zavedamo točno, kaj ime v določenem stoletju pomeni. Danes vemo, da starši v večini primerov pri izbiri imena ne mislijo, kaj pomeni, ampak ga dajejo otrokom, ker jim je všeč. Zato je toliko ljudi, ki se imenujejo Claudio, čeprav to ime pomeni šepavega človeka. Po drugi strani pa se pri starših, ki se ozirajo na pomen, lahko zgodi, da dajejo enemu ime Jasna, kar je izražena želja, da bo jasnega značaja, drugemu pa Andrej, kar je možat, junaški človek, zgodi pa se prav nasprotno.

Ko omenjate možatost, jo v priimkih beleži Možina?

Pripona -ina je avgmentativ, ki izraža tudi veličino: Mož je slovenska varianta grškega imena Andros, Andrej, mož pač. Možina lahko pomeni ogromnega moža po rasti, lahko pa tudi človeka, ki se zna uveljavljati na katerikoli način, torej tudi hudega človeka.

Ste našli kdaj antipod v denimo Ženščini ali Hčerini?

Ne, razlog je v tem, da nam vse do srednjega veka viri ohranjajo devet desetin moških in vsega desetino ženskih, zato o njih vemo veliko manj, ker pač ženska ni igrala v družbi vloge, ki jo igra danes. Drugače je pri Islandcih, ki jih je vsega 250 tisoč in še niso sprejeli priimka, saj jim zadostuje patronimik ali metronimik Gunarsson ali Gunarsdotir, tako da je denimo Bjoern določen z Gunarjev sin oz. od Gunarjeve hčere. Pri njih gre morda tudi za nacionalni ponos, da so tako posebni, da ne rabijo priimka.

Pri Rusih najdemo trojno ime kot Mihail Sergejevič Gorbačov; je kdaj kaj podobnega obstajalo pri Slovencih?

Troimensko poimenovanje je lastno starim Rimljanom in Rusom, seveda pa najdemo med Slovenci ljudi, ki so imeli po več osebnih imen, vendar ne na ta način, da bi poleg svojega nosili še očetovo ime in dedov priimek.

Danes redek priimek nosi v sebi končnico -voj, kot recimo Kričivoj. Kaj je -voj pomenil nekoč?

-voj je lahko drugi člen poganskega imena v zvezi z vojsko: Vojimir, Vojislav, ampak možne so tudi druge razlage. V nekaterih slovenskih narečjih na Krasu se zgodovinski g zelo rad spreminja v v, kot vzemimo Gojnik v Vojnik. Tako bi lahko ime Vojmir pojasnili tudi kot prvotnega Gojmira. Moram povedati, da so se z imenoslovnimi študijami ukvarjali veliko globlje in dlje Italijani, Furlani in Hrvatje, Slovenci pa smo v tem zaostali. Izgubljamo preveč časa z ugotavljanjem: al' prav se piše kaša ali kassa, in preziramo zgodovinske probleme, ki bi nam lahko pojasnili našo identiteto.

Kje iskati pomen v sodobnem priimku Daneu?

To je sveti Danijel, ki se je kot ime uveljavil pred tridentinskim koncilom. Imena svetnikov so bila v nekem obdobju izredno popularna, kot so danes modna imena po filmih in literaturi. Največ priimkov je pustil za seboj Janez, ki na Slovenskem nastopa še v drugem imenu Ivan: Janežič, skrajšano v Jančič, Ivanič, Jančič, Jankovič, Jančar, Janko, Jenko, Jonko, tudi Jogan, ki je izpeljanka iz nemškega imena Johannes, ki je bilo pogosto v bivši nemški koloniji okoli Dutovelj.

Zdi se, da je priimek nekaj togega, kar se stoletja ne spreminja. Ali vaše študije zgodovinskega arhiva to potrjujejo?

Danes ima priimek togo obliko; če greš na banko ali pošto, ne urediš nič, če ne dokažeš, da je tvoj priimek takšen in ne malce drugačen. V obdobju cerkvenih matičnih knjig in potem tudi civilnih, sta si duhovnik in uradnik upala spreminjati opisno obliko priimka po svojem nacionalnem občutku, po svoji bolj ali manj dobri in omejeni kulturi. V Istri so tako bili isti priimki včasih italijanski, včasih slovenski, včasih hrvaški. Vendar ko gledaš v zelo starem zapisu v 13. stoletju - v katerem najdem prve slovenske priimke - oblike priimkov, lahko hitro ugotoviš, na kakšne načine so jih potem spremenili.

Ali je napaka ali različen izvor med priimkoma Štefanič in Štefančič?

Štefanič je preprosti patronimik: Štefan + ič, Štefančič je že bolj zapleteno sestavljen: od Štefan nastane Štefanec, ki je ali manjšalnica ali patronimik na -ec, ki je značilen pri Slovencih, iz katerega je nastal nov patronimik: Štefančič. To je mlajša oblika priimka.

Koliko je točno splošno verovanje, da so priimki na -ič hrvaškega oz. srbskega izvora?

Tako kot z verovanji nasploh, ljudje ne morejo vedeti, da se pojavi priimek Babič najprej v Trstu, potem v slovenskem prostoru in šele 200 let pozneje v Srbiji! Zdaj to dopovej ljudem, ki si ponavljajo že dolgo stoletje, da so vsi priimki na -ič balkanski. So tudi. Pripona -ič je lastna vsemu slovanskemu svetu, celo Rusom.

Kaj je sploh pomenil Babič?

Otrok, ki mu je mati umrla pri porodu in ga je vzredila baba, to je starejša ženska iz družine, iz klana ali iz vasi. Baba je sprva slovanska beseda, ki nima najmanjšega slabšalnega pomena: pomeni poročeno žensko. Danes je ta izraz v večini slovenskega prostora dobil slabšalni pomen, vendar pa v Benečiji baba nima nobenega slabšalnega pomena. Če v Terski dolini srečam 25 let staro žensko in jo nagovorim: "Čujte, baba," mi ne bo zamerila.

Od kod Bajec?

Bajec je čarovnik, je tisti, ki baja, ki pove formule, da reši bolezni, to je čarodej.

Pogovarjava se na obletnico smrti jugoslovanskega predsednika in diktatorja Tita. Njegov priimek Broz ...

... kaže na katoliški izvor: Ambrož, sveti Ambrož. V Trstu in na Krasu je priimek Brus, na meji med Slovenijo in Hrvaško je priimek lahko Broz, kar je še bližje latinščini. To je bil veliki svetnik iz prvega tisočletja, katerega ime najdemo v čaščenju marsikje v Evropi.

Ste našli priimke, ki izvirajo iz Boga, kot pri Srbih Bogdanović.

Pri Bogdanoviću je Bog samo tisti, ki je dal otroka: Bogdan je ime otroka, ki je od Boga dan. Najdemo ga tudi pri Slovencih, pri Grkih je bil Theodorus, pri nas potem Teodor. Bogu so se izognili pri poimenovanju; tako so se katoličani razen Špancev izognili imenu Jezusa in dolgo tudi imenom njegovih staršev: Jožef in Marija sta imeni, ki se pojavita pri nas zelo pozno.

Strah pred Bogom?

Predstavniki vere so bili preveč vzvišeni, da bi potem kakšen Jožef postal pijanček ali Marija, da ne rečem kaj.

Ali so kakšni priimki izšli iz Marije?

Nobeden naravnost iz imena Matere božje, ampak posredno iz Maruše. Tako Maruško in Marušič na Goriškem, ampak še ti primeri so zelo redki in le v določenih krajih.

Zvočno močna končnica je -ščak, v čem se razlikuje od -šek?

Zelo majhna, -šek je le krajša varianta. Pri priimkih na -nik se da z gotovostjo ugotoviti, da označujejo kraj. Javornik je kraj, kjer raste javor, potem Javornik postane tudi priimek. Pri -šek in -šček ni vse še popolnoma jasno, zanesljivo pa je, da sta ti priponi značilni samo za slovenske priimke. Če srečaš človeka, ki ima priimek na -nik ali -šček, si srečal človeka slovenskega rodu. Potem se tudi zgodi, da kak tržaški Pečenko misli, da je ukrajinskega rodu, vendar gre zgolj za fonetično podobnost, ker so ukrajinski priimki na -enko drugačne vrste kot slovenski na -ko, ki so zelo številni na Štajerskem. Priimek Pečenko lahko izvira iz deležnika glagola peči: pečen plus -ko. Ob tem pa je treba upoštevati verjetnost: koliko možnosti je, da se je Ukrajinec s takim priimkom preselil v Kalonkovec, in koliko več, da je priimek nastal prav v Kalonkovcu? In če k temu prištejemo še dejstvo, da je tak priimek nastal v Trstu že v zadnjih stoletjih srednjega veka? Sam -ko je verjetno manjšalnica oziroma z njo tvorimo družinska imena, ki so ljubkovalna.

Če sva doslej najdevala priimke, ki izvirajo bodisi iz poganskih vrlin ali svetopisemskih imen, kam pa s Cunjo?

Ha-ha, ta priimek navajam kot primer, ki se da razlagati na deset načinov: kot poklicno ime, kot ime, ki izraža značajsko hibo ... Bog si ga vedi, kaj je gnalo prve, ki so tako poimenovali koga. Cunja je lahko nekdo, ki preprodaja cunje, ki je po značaju cunja, ženska je lahko tudi po poklicu; sem ugotovil, da je v sedmih srednjeevropskih jezikih cunja tudi ime za vlačugo. To je metaforično ime, ugotoviti točno, kako je nastal vsak priimek, je nemogoče.

Bradač tudi ne pripelje do svetnikov?

To je vrsta priimka, ki opisuje zunanjščino. Šetina ali Kosmatin je bil človek, ki je zelo kosmat ali nosi dolgo brado, Grbec je imel grbo, Zobec nekdo, ki ima dolg zob ali mu gleda postrani, to so primeri, ki jih najdeš tudi po drugih jezikih. Potem Skaza, ki kaže na neko telesno hibo, pohabljenost, Čotar, ki izvira iz furlanščine v pomenu čuet "šepavec", torej šepav človek.

Pripovedujete, kako so uradniki radi popravljali priimke, toda ali ljudje sami, ki niso bili zadovoljni s priimkom, tega niso spreminjali?

V zgodovini najdemo ogromno priimkov, ki imajo negativni pomen, in nihče ni v preteklosti čutil želje, da jih popravi. Slovenski priimek Drekonja vsekakor ne izraža nič prijetnega, vendar ga ljudje nosijo in molčijo. Teh priimkov je ogromno po vsem svetu, ne glede na to, da je včasih pomen videti negativen, kar pa dejansko ni. Povem vam priimek, ki sem ga srečal samo v 14. stoletju v Trstu: Volkojebec. Glagol "jebsti" je sprva slovenski glagol, ki poleg "futuere" pomeni tudi "končati, ubiti". Volkojebec je bil pastir, ki je bil zadolžen, da ubija volkove; podobne priimke najdete tudi v italijanščini in nemščini. To pokaže, da so se slovenski priimki ustvarjali po istem principu kot pri drugih indoevropskih narodih. Ljudje so hodili po svetu, so prevajali, ustvarjali kalke, povedali po svoje, ampak z isto miselno metodologijo.

Ali lahko iz priimkov razberete še kakšen izumrl poklic?

Ja, v srednjeveškem Trstu je bil Brentarič, nosilec ali izdelovalec brent, v nadiškem prostoru pa Bogar, izrezovalec božjih podob.

Kako je prišel do priimka Štrukelj?

Lahko kot slaščičar, gostilničar ali pa enostavno: uživalec štrukljev, ki se mu je to poznalo po trebuhu. Teh priimkov je veliko, vzemimo le vino: Rebula, Rebuljica, v srednjem veku Malvazija, ki kot ime prihaja s Peloponeza.

Je Vodopivec asket?

Neee, to je šaljivo ime, včasih rabimo nasprotje in so pijančku pravili vodopivec, češ ta pije samo vodo. To lahko trdimo tudi za slovenski priimek, ki je razširjen po vsej Evropi in ki povsod kaže na pijančke.

Kako da se pojavljajo števila kot priimki?

Kažejo na vrstni red otroka: Sedmak, Devetak, Šestan, Tretjak. Že v starem Rimu so otroke poimenovali kar z vrstilnimi števniki po zaporedju rojstev: Primus, Secundus ...

Med slovenskimi manjka Drugek.

Marsikaj manjka, morda bi tvegal in sklepal, da so bili ti, ki so ohranjeni, fantki in punčke pozabljene, zakaj ženska je vsaj do polovice 19. stoletja štela zelo malo. Moški je ustanovil družino in dal možnost, da gre priimek na naslednji rod. Danes si lahko izbereš priimek očeta ali matere ali pa oba skupaj.

Na kaj napeljuje končnica -ovš?

Ramovš prihaja iz latinskega imena Romaniscus, to so bili Engadinci, ki so bili preseljeni v Poljansko dolino v bližini Škofje Loke. Ko so jih uradniki v nemščini vprašali, od kod so, so odgovorili: da iz Romanč, iz romanske Švice, in od tod je nastal Ramovš. Tako nam je razlagal sam Fran Ramovš. Imamo veliko nemških besed, prevzetih v slovenščino: foglovž, rotovž, končnica -ovš/ovž ni slabšalna, nakazuje na tuj izvor.

Posebej zaznamoval pa je človeka priimek Hudič.

To je najhujša stopnja hudobije, če koga poimenujem po hudiču, ali po varianti, ki ga skriva malo, po tabuistični varianti Zlobec, ki malo skriva hudiča, ampak dovolj, da vidimo kakšnega Zlobca in takoj vemo, da ima kaj sorodnega s hudičem, vsaj ker je lep mož.

Kaj bi izpeljali iz dejstva, da so med Slovenci pogosti živalski priimki?

Zelo pogosti, bolj kot drugod po Evropi. Posebno ptičja imena, sem skoraj gotov, da gre samo za metonimične priimke, ki vzporejajo ljudi z živalskimi značilnostmi, z njihovim videzom, značajem, zvit kot lisica. V stari Evropi so ljudje nosili živalska imena, predvsem Medved in Volk: bodi močan kot medved, kot orel!

Danes najdemo številne nosilce priimka Medved, imena Medved pa ne zasledimo. Kako da je v romanskem in germanskem svetu preživelo osebno ime Bernard oz. Bernhard? Zaradi svetega Bernarda?

Seveda, če je staro pogansko ime nosil svetnik, je bilo s tem sprejeto kot cerkveno dovoljeno. Sveti Bernard je bil nekoč zelo čaščen.

Ali je kakšna vrsta živali, ki je med slovenskimi priimki ne najdete?

Podgana, tako odurna žival, da je ne bi privoščil niti sovražniku. Posebnost je tudi to, da poznamo priimke Sulc, Krap, Ščuka, ne pa Orade, Brancina. Slovenci smo bili prvotno pastirji, ko smo postali pastirji ob dveh, treh vaseh Tržaškega zaliva, v Kontavelu in Križu, ni bilo več možnosti ustvariti nove priimke. Morje nam je bilo tuje, isto velja za Sardce s Sardinije, ki prav tako kot mi niso bili ribiči.

Če so bili stari Slovenci pastirji in furmani, manjka priimek Konj?

Zakonjšek? Ne, ne manjka, celo kobila je pustila za seboj kakšen priimek. Imamo tudi Volariča, ki je bil lahko sin volovskega pastirja. Pripona -ar je prišla k nam iz latinščine ali nemščine, označuje pa poklic.

Katera žival se skriva za Zlatoperjem?

To je ptica, ki ima zelo pisano perje, sam priimek pa je moravskega izvora.

Bogastvo ptic: Sraka, Šinkovec, Vuga, Vrabec, Kalin, Golob, Žerjav, Slavec, Jereb, kaže, da so stari Slovenci odlično razlikovali.

Bodisi pastir bodisi kmet poznata bodisi rastlinski bodisi živalski svet veliko bolje od nas meščanov. V Benečiji sem poznal ljudi, ki so poznali ime vsake rastline in vsako žival. V terskem dialektu imamo posebna imena za vse ptiče v prvih štirih tednih življenja, v vsakem tednu jih imenujejo drugače po obliki perja. To je čudovito, kako so ljudje poznali naravo. Med njimi so bili gotovo tudi sladokusci, ki so jedli posebno okusne ptice, tako kot jih rad jem jaz.

Ha-ha, ampak kulinarika iz ptic pevk je danes prepovedana, skorajda izumrla. Ali je veliko priimkov izumrlo?

Priimki izumirajo, kadar ni več nasledstva. Priimek Merku in Merkelj je bil zelo številen v Velikih in Malih Žabljah na Vipavskem, priimek Merkelj morda obstaja še v majhni količini v Sloveniji, priimek Merku pa je popolnoma izginil in ga najdemo samo v Trstu, v Nemčiji in Venezueli, ampak vsi Merkuji, ki jih najdemo, so člani ene in iste družine.

Zakaj so poklici tako pomemben vir priimkov?

V manjši vasi ali na trgu je bilo veliko rokodelcev, ki so bili tako markantni, da so potem človeka poimenovali po poklicu. Najstarejši priimek, ki ga poznam, je poklicno ime Tkalec, ki potem postane Kalec, Kalčič ali Kavčič, v 19. stoletju pa se je kakšen učen župnik ali uradnik izmislil, da je lepše izgovarjati Kalc. Velikokrat se je priimek spreminjal po napačnem tolmačenju slavistov in drugih škodljivcev.

Od kod Zupan in Zupančič?

To je bila beseda, ki je pomenila kmeta. In ker je bilo ogromno kmetov, imamo toliko Zupanov in Zupančičev. Bil pa je samo en Župančič, ki si je sam spremenil priimek, ker je bil iz bogate družine in je hotel biti uglednejši od preprostega kmeta. Ko sem spoznal arheologa Mateja Župančiča, ki živi v Kopru, sem ga takoj vprašal: "Kako ste rekli: Zupančič ali Župančič?" Mi je potrdil, da Župančič, in sem mu rekel: "Potem ste Otonov vnuk." - Ja. Takrat je bilo še lahko spremeniti priimek, do prve svetovne vojske gotovo.

Po priimkih Nemec, Čeh, Hrvat, Rus, Lah bi sodili, od kod vse so se ljudje selili na Slovensko. In po odsotnih priimkih bi sodili, da iz Anglije in Skandinavije niso prihajali.

To je res, ker se po virih iz poznega srednjega veka da precej natančno ugotavljati, od kod so ljudje prihajali v določen kraj. Po drugi strani pa etnična imena ne pomenijo le, da je od tam človek prišel, pomenijo tudi, da je s temi kraji trgoval, imel posle z njimi. Turk se je npr. lahko tudi boril s Turki, in ko je prišel domov in pripovedoval o svojih junaštvih, so ga poimenovali Turk. Isto velja za Lahe, Nemce, za vse. Osebno ime Frančišek nastane zato, ker je oče svetega Frančiška vse življenje trgoval s Francijo.

Zakaj toliko Novakov?

To je poklicno ime, človek, ki z ognjem ali s sekanjem gozda ustvarja novino. Pridobi prvič uporabno zemljo. Ko smo nekje med osmim in devetim stoletjem nehali biti nomadi in smo v novem fevdalnem sistemu postali kmetje, je to čas, v katerem se že uveljavlja frankovska oblast. Takrat postanemo obdelovalci zemlje in od takrat naši iščejo novo zemljo za pridelke.

Imamo poklicne priimke, kot so Sluga in podobni, toda zakaj Car ali Knez?

To niso carji ali knezi ali njihovi vnuki, ampak ljudje, ki so služili carju ali knezu. Ko se je kdo vrnil po dolgem služenju domov, carju je dal celo življenje in mu kot vojak magari dal še nogo ali oko, so mu pravili Cesar, Kralj, Papež, Podreka, ki je patriarh, Vivod vojvoda. Enako velja za Škofa, ne glede, da so tudi škofje pustili po svetu nekaj sperme, ne pa svojega poklicnega imena.

Kako daleč gredo poklicna imena? Razumemo prestižno poklicno motivacijo, kaj pa je zapustilo dno, kot so berači in pocestnice?

V vseh srednjeveških virih, tudi tistih, ki opisujejo samo pogrebe in kdo je bil pokopan, je kategorija ljudi, ki ji nikoli ne dodajajo imena. Se pravi brezimni ljudje. To so prosjaki, reveži nasploh, kaznovanci, obešenci, gobavci, ki jih pokopljejo brez imen.

So se iz njih razvili priimki?

Morda na vasi, kot v Nadiškem prostoru Bernik ali na Goriškem Poberaj.

Letos Slovenci slavijo Kosovela, torej sina ptiča?

Poznam dva priimka, oba v zvezi s kmečkim življenjem, doma na tržaškem Krasu, oba ne -vel v pomenu "vleči". Kosovel je tisti, ki vleče koso, drugod Kosec, Perovel pa je bil kmet, ki je vlekel pero, kar je ime za brano in katerega ime je prek dveh sprememb postalo najprej Parovel in danes Parvel. Priimek pesnika danes popolnoma napačno izgovarjajo kot K'osovel. Če je Srečkovega očeta Antona kdo nagovoril z gospod K'osovel, mu ni odgovoril. Se pravi Anton Kosov'el danes ne bi odgovoril nobenemu ljubljanskemu univerzitetnemu profesorju literature.

Slovenci naj bi bili v postpoganski zgodovini kmetje, pastirji in sluge. Ali kakšen izmed priimkov to demantira?

Petač je zelo verjetno član neke petnije, neke skupine petih veljavnih mož. V srednjem veku je bilo tega dosti, to so bile zveze med zemljiškimi posestniki, med plemiči, ki so imeli nekaj skupnega in so si dajali moč in pomoč eden drugemu. Človek, ki je pripadal petniji, se je imenoval Petač, to nima s peto nič opraviti. Bil je član plemiške družine v Trstu v 14. stoletju; zadnjo nosilko tega priimka sem poznal kot otrok.

Obstajajo pokrajinska imena kot priimki, kaj pa mestna imena, vzemiva v obliki priimka Ljubljana?

Lubiana ni slovenski, ampak hrvaški priimek, po majhnem kraju v dolini Mirne, kar lahko dokažem z etimologijo. Marsikateri jezikoslovci, tudi italijanski, so razlagali ta priimek po mestu Ljubljana. Da na Slovenskem ni priimkov po mestih, je vzrok v tem, da Slovenci nismo bili meščani pred 19. stoletjem. Imamo pa imena slovenskih krajev v nemški verziji, ki postanejo priimki: Windischgraetzi, ki pa so bili plemiči. Po mojem vedenju priimkov Tržačan in Celjan ni, Mariborčan še toliko manj, saj je bilo mestu nekoč ime Marburg, medtem ko sta imeni Maribor in Ljutomer nastali iz političnih razlogov v 19. stoletju.

Če pa že imamo priimek kot krajevno ime, gre za majhen kraj, kot Suhadolčan iz Suhega Dola.

To so ledinska imena, človek je imel tam posest, ta posest je bila njegova moč. Nekaj imam pri Suhem Dolu, sem Suhadolčan. Tudi priimek Močnik ne označuje hrane, ampak izraža kraj, ki je močvirnat, kjer je moča. Ljudje torej, ki prihajajo iz močvirnatih krajev.

So priimki Jug in podobni tudi označevali smer, od koder se je kdo preselil?

Ne, narejeni so po vetrovih, ki prihajajo s severa ali juga, torej Sever in Jug, ki bivata v hišah, od koder prihaja južni oz. severni veter. So pa še druga imena za veter, ki pa niso postala priimki: mornik, ki piha z morja.

Ko laik pomisli na priimka Lipej in Lipovec, ju bo povezal z lipo.

Saj se ni toliko Filipov obesilo na lipo, da bi morali iskati človeško ime po drevesu. Po apostolu Filipu so nastali priimki: Filipčič, Lipej, Leban, Lipovec ... Pri svetnikih je zabavno, da imajo celo svetniki, ki niso nikoli obstajali, veliko priimkov. Bili so čaščeni, toda zgodovinske študije so dokazale, da nikoli ni bilo nobenega svetega Jurija, ki je zavetnik Anglije, svetega Mohorja, oglejskega patriarha. Toda Mohorja so stoletja častili in po njem dajali imena. Marsikaj sem raziskoval tudi v vatikanski knjižnici in v vatikanskem tajnem arhivu, kar je sicer zelo težko, ker nimajo nobene kartoteke. Imam bratranca, ki je tam dolgo študiral, in ko sem ga povprašal po nekaterih svetnikih, se je začel krohotati: "Ali ne veš, da tega nikoli ni bilo?" - "Ne, to veš ti, pouči me!"

Vi pa zagotovo veste, od kod priimek Ponedeljek?

Včasih so zapisali najdenčke po imenu ali mesecu, v katerem so jih našli. Ali pa so otroku, ki ni imel staršev, dali kdaj ime kar po dnevu, ko se je rodil. Ti boš samo Ponedeljek.