"To pri meni vedno zmaguje: biti svoboden! Večkrat v Italiji sem imel možnost, da bi spal v sobi, ampak sem se načelno izgovoril, da ne, ker je prevroče. Bal sem se stenic, predvsem pa sem užival v nočeh pod milim nebom." - Pino Mlakar

Kdaj ste prvič v življenju izrazno zaplesali?

Ko sem imel osem let, je bil v Novem mestu živi teater na sejmu s kosmatincem na verigi, ki se je, stoječ na zadnjih nogah, prestavljal po levi in desni nogi. A bolj od medveda me je očarala opica, ki jo je na vrvici vodila Ciganka. Vrgel sem se na vse štiri in jo pred množico oponašal.

Kaj vas je pritegnilo: bližina orjaškega medveda?

Ne, pozoren sem postal na gibanje živali, kako je to nekaj lepega in zanimivega. Gibanje, poglejte: kako koza lepo skače, to človeka prime. Vsi meščani so z zanimanjem gledali, da pa je mene tako prijelo, da sem se vrgel na tla, to je zanimivo. Zakaj? Še zdaj ne vem, zakaj se mi je zdel plesni gib tako pomemben. Ljudje v njem gledajo nekaj luštnega, zabavnega, hecnega, erotičnega. Jaz sem v njem videl nekaj drugega.

Gib vas je navduševal: kako, da niste odšli v cirkus ali kabaret, ampak v balet?

Cirkus ima svojo vrednost, sem ga nekajkrat obiskal v Muenchnu. Zdelo se mi je, da gib ni le zabava, da lahko pove nekaj globljega. Zakaj je lepo, če iztegnem obe roki? Od kod prihaja ta gib? Je nekakšen impulz od znotraj, ki prihaja ven iz človeka, njegovo bistvo. To bistvo pa ni cirkus. Danes se smejijo temu, kar bom rekel - v plesu je nekaj religioznega. Nekaj, kar te zveže z vsem kozmosom. To ni samo zanimivo, to je nekaj misterioznega, ko se človekovo notranje dogajanje izrazi v telesnih gibih. Mi sicer rečemo - mimika, ampak vseeno: zakaj ne moremo vsega povedati z besedo?

Odraščali ste na začetku prejšnjega stoletja v Mariboru, daleč od baletnih dvoran. Od kod se je v vas porodil baletnik?

Bil sem član orlov, telovadnica mi je bila pri srcu kot zelo pomembna, ne zato, da bi se pokazal kot telovadni šampion. V telovadnici so se dogajale lepe stvari: orodna telovadba je mehanična, ko skočim na drog in se zagugam in se s sklopko dvignem navzgor. Fasciniralo me je zadovoljstvo nad premagovanjem teže, nad osvajanjem prostora. Premagaš zakone teže, to nima zveze s športom.

Ali gre tu za lepoto, ko teže ne premagaš z močjo, ampak z lahkotnostjo giba?

Točno. Vsak gib ima v resnici v sebi lepoto. Biti obtežen, pomeni biti ujet v zakone težnosti. To pa je zoper človekovo željo, zakaj človek hoče biti svoboden. V cirkusu se čudiš korajži akrobata, kaj ta zmore. Plesni gib pa fascinira z lahkotnostjo premagovanja teže.

Vi ste telovadne orle zastrupili s plesom.

Ne samo jaz, pri sokolih je bil to Murko. Zdi se mi, da je bila za Slovence simbolična vaja - simbolizem gibanja in pri sokolih in pri orlih -, neka potreba videti v gibu zadovoljstvo. Orli smo se vsak dan dobivali v telovadnici. Hvala bogu, da sem v Mariboru doživel telovadnico gimnazije, ki je bila prostrana, z vsemogočim orodjem. Že ravnatelj Tominšek je rešpektiral telovadbo; če je učitelj manjkal, je prišel on na uro. Se spomnim, ko smo nekoč v slačilnici sedli in se začeli oblačiti. "Ne fantje," je rekel, "stoje si obuvajte čevlje!" Zakaj? - Ker potem iščeš ravnotežje, dobiš občutek za uporabo mišic. Predstava o telesu je bila na začetku 20. stoletja na Slovenskem zelo prisotna in cenjena.

V spomin se mi je vtisnila fotografija, ko ste na taboru orlov na Hvaru na pesku pod borovci uprizarjali skupino sužnjev, ki mukotrpno vleče vrvi. Balet je ujet v dvorane, ste kdaj izvedli balet na prostem?

V Hamburgu v dvajsetih letih smo imeli učne ure baleta v parku. Tam smo dobivali občutek prostora. Kasneje pa ... moram reči, zdaj bom zašel s poti ... tukaj v Novem mestu, ko so me pred tridesetimi leti razlastili, sem si rekel, da bomo pa napravili balet zunaj: celo sem že imel z akademije fanta iz Ribnice, skupaj z njim pa bi spravil laično gibanje v zanimiv dogodek. Drugače sem bil poklicno vezan na dvorano in poklicne ljudi. Sem pa tedaj zelo dolgo, skoraj leto razmišljal o baletu na prostem. Našel sem celo prostor, ki bi bil zelo lep, od Mačkovca naprej ob Krki, kjer sem sredi travnikov ugledal globel, ki sem si jo predstavljal kot antični teater.

Ustvarjali ste dobesedno iz nič. Z Edvardom Kocbekom sta se v gimnaziji namenila v Italijo, on je imel denar za vlak, vi pa ne. Toda nazadnje sta vseeno skupaj vandrala po italijanskih mestih. Kako vam je uspelo?

Šel sem na pot tri dni pred njim, pripešačil sem do Trsta, kjer sem kot slepi potnik prisedel v kupe. Spal sem ob cesti, v koruznih poljih. Nisem imel denarja, ampak ne samo to, zadevalo me je vprašanje svobode. To pri meni vedno zmaguje: biti svoboden! Večkrat v Italiji sem imel možnost, da bi spal v sobi, ampak sem se načelno izgovoril, da ne, ker je prevroče. Bal sem se stenic, predvsem pa sem užival v nočeh pod milim nebom.

To ste ponovili kot cenjen umetnik, ko ste v tridesetih letih ob večerih nastopali pod reflektorji Narodnega pozorišta v Beogradu, potem pa sta s Pio odhajala v vajin domek - šotor na travniku pred eno od beograjskih vil. Je bil to tudi užitek uporništva: balerina je bila v buržoazni Srbiji vendar pojem dame, vi pa, kot da ste parodirali nobleso kraljevega Beograda s taborniškim življenjem?

Ne bi dejal, da sem bil tedaj upornik. Se nočem hvaliti z uporništvom kot posebno kvaliteto. Beseda upor mi ni pri srcu. Enostavno je bil to edini izhod. Če sem hotel biti svoboden in neodvisen, sem moral poiskati možnost, da sem svoj angažma baletnih predstav izpeljal, ne glede na to, da nisem imel denarja, da bi vnaprej plačal stanarino. Sicer pa sva imela s Pio šotor vedno s seboj, ko sva potovala po Jugoslaviji, da bi zbirala narodno blago, saj je bilo najbolj enostavno razpeti šotor.

Družina vas ni materialno podprla, niste imeli ne mecena ne štipendije, pa ste odšli na študij baleta v Hamburg. Kako ste to izpeljali?

Kot študenti smo lahko sedeli v unionski kavarni, ne da bi kaj naročali, in enkrat sem se pogovarjal z natakarjem, ki mi je rekel, da plače nima bogve kaj, s tringeltom pa je bil kar zadovoljen. Napotil me je v hotel na Hvar, kjer sem med počitnicami toliko zaslužil, da sem si plačal pot in začetek študija v Hamburgu. Nikoli nisem imel štipendije, vse sem si sam prislužil.

Ko ste služili kot dalmatinski natakar: ali ste tudi v tem efemernem poslu poskušali iskati lepoto gibanja?

Ne, vsakdanje gibanje in tudi športno nima zveze s plesom. Ples je umetniškega izvora, čeprav je na prvi pogled videti podoben kot telovadba. Tudi ni nekaj vizualnega, moj prijatelj Božidar Jakac je vse gledal vizualno, ples je nekaj praimpulzivnega. Zato ga fotografije različnih poz ne ujamejo, ples se dogaja ravno vmes: od poze do poze.

V Hamburgu ste spoznali svojo ljubezen Pio, s katero ste živeli sedemdeset let. S čim ste jo očarali, da vas je opazila?

Bolj bi rekel narobe: jaz sem jo opazil. V baletni šoli - njeno gibanje je bilo nekaj posebnega. Sploh ne bi zašel s tako intenziteto v balet, ko je ne bi bil videl. To ni samo erotična vzburljivost, ampak gibanje kot nekaj skrivnostnega. Človeka vzljubiš, spoznavaš, ceniš po tem, kako se giblje. Zato sem vedno poudarjal Pino in Pia Mlakar.

Vaša poklicna dilema je bila nihanje med risanjem in baletom?

Velika in dolga leta se nisem mogel odločiti. Edi Kocbek je prišel s Ptuja v Maribor, kjer sva se na gimnaziji skupaj fakultativno prijavila na risanje. Prvi honorar sem zaslužil, ko sem za bogato stranko pod Pohorjem prerisal sliko divjega petelina. Da bi zaslužil, sem izdeloval lesoreze, a mi ni uspelo. Veliko težkega sem preživel. Ko sem prišel na univerzo v Ljubljano, sem živel v baraki, ki mi jo je zapustil slikar Veno Pilon. Namesto najemnine sem lastniku kmetu pomagal pri pospravljanju sena in pri kmečkih delih. Ampak je bilo dobro. V stanovanju v Ljubljani imam še precej slikarij, na katere sem morda ponosen, morda. Mislil sem, da bom živel z risanjem kot z berglami pri plesu. Ni šlo.

Fotografirali verjetno niste kaj dosti?

Potoval sem s skicirko in s svinčnikom, fotografiranje me ni pritegnilo, gospod Krajnc ne sme biti užaljen - je lepo fotografiranje, ampak ne doseže portreta slikarja. Pod vtisom fresk iz 13. stoletja, ki sem jih gledal po srbskih samostanih - iznakaženih od turških vdorov, sem napravil balet "Srednjeveška ljubezen".

Kje je povezava med ljubeznijo do baleta in jadranja?

Jadranje je konkretna prispodoba borbe življenja. Tam si odvisen od elementov, vetra in morja. Kasneje, ko sva že imela kariero, nama je bilo odpočitek. Pri plesu so predvsem angažirane noge in trup, potem pa strašno - vedno si v zadušljivih dvoranah. Na jadranju pa sva prosto zadihala ...

Kam vaju je peljala zadnja odisejada?

Hotela sva v Grčijo, toda zaradi vojne v Jugoslaviji sva od Reke prijadrala do Dubrovnika. Ko je bila jadrnica stara petdeset let, je Pia rekla, da se spodobi, če greva še enkrat na pot. Ko sva priplula v dubrovniški pristan in stopila v klub, so se čudili, kako sva prišla brez motorja - dva stara človeka prek osemdeset let. Vidite, kam pripelje človeka želja po svobodi. Na jadrnici nikoli nisva imela motorja. Ko naju je videl ribič na Lastovu, se je razveselil tega, da sva brez motorja, in nama povedal modrost. Kaj mora človek narediti v življenju? - "Zgraditi hišo, posaditi trto, zgraditi vodnjak in imeti barko!"

Da človek postane baletnik, potrebuje dve leti vaj, da zgradi telo plesalca. Če se postaviva na konec: kako se baletnik v vas upira nemočnemu starcu?

Pravilno vprašate, nekatere vaje morate opustiti, kolki me ne držijo več. Hrbtenica je hvala bogu še vedno odlična, lahko se pregibam. Gibanje samo me še zanima, vendar je zame ogled predstav postal prenaporen, tako da jih opuščam. Gojim pa vaje izprožanja rok, hodim s palico, težko - zadnjič sem padel, si zadaj razbil glavo, pred nekaj dnevi sem ravno prišel iz bolnišnice. Kolikor bo šlo, bo pač šlo, ha ha.

V času druge vojne ste bili angažirani kot baletnik v Muenchnu. Kako ste tedaj s plesom izražali željo po svobodi in nasprotovanje nacizmu, ki je v svoji ikonografiji predstavljal množični red na paradah?

V Muenchnu sem bil že pred vojno, sem pa še bolj verjel v plesno umetnost, da te osvobodi. Zanimivo, da je to čutila ravno publika, ki naju je s Pio zelo častila. Midva sva ji s plesom kazala posameznika, človeka v njegovem bistvu samote. Nacizmu nisem neposredno kontriral, zakaj ples pri meni izhaja iz druge želje, ne po nasprotovanju, marveč po prikazovanju resničnosti, iz želje biti iskren. Seveda to doseže kontrast, to je bilo tisto dobro, saj nas je dvigalo iz množice. Prvo predstavo po koncu vojne v Muenchnu sva v opernem gledališču odprla midva s Pio.

Kako vas je dosegla vest o nemškem napadu na Jugoslavijo?

Bil sem v veliki dilemi, z jugoslovanskim konzulatom sem bil dogovorjen, da nas odpeljejo s seboj. Petega aprila 1941 sva imela baletno predstavo, v garderobo sta prišla dva agenta gestapa, ker sta vedela, da so me pred tem prijeli v Beljaku, ko sem hotel prestopiti mejo. Intendant gledališča je bil dober človek, resnicoljuben, in je v ozračju naperjenosti proti Jugoslovanom angažiral policijo, da naju zaščiti pred izgredi. Agenta sta mi rekla: "Ne bojte se, nas je 70 v gledališču, da ne bi prišlo do protijugoslovanskih demonstracij. A ne veste, da je jugoslovanska policija z vlakom deložirala kočevarske Nemce?" Ponoči po predstavi sem izvedel, da je Hitler napadel Jugoslavijo. Uspelo mi je otroka in taščo spraviti na deželo, mene pa so poslali na prisilno delo. Ampak hkrati so mi dovolili vaje in nastope v baletnem gledališču.

Leta 1945 ste se vrnili v Jugoslavijo. Plesali ste v sami nacistični Nemčiji, v Sloveniji pa so preganjali umetnike, ki so kršili kulturni molk. Kako da ste vstopili s posebnim dovoljenjem generala Velebita, ki vam je odpiralo vsa vrata, namesto da bi šli v zapor?

V Muenchnu sem ves čas vojne vzdrževal zvezo z Jugoslovani: s Srbi, Hrvati in Slovenci. Verjetno so me podprli ti naši izgnanci. Pred tedni sem dobil pismo od Simonittija; poslal mi je najina pisma, ki sva si jih šifrirana pošiljala med vojno. Ko sem med vojno nastopil v Vroclavu, sem zaslišal slovenski jezik. K meni so pristopili izgnanci iz Brežic, zdravnik Simonitti. Med vojno se je vedelo, da je Mlakar Jugoslovan. Veste, med vojno sem hotel s Pio odpotovati v Švico, kjer sva že poprej nastopala v Zuerichu. Niso mi dovolili, toda ko so začeli pravniki proučevati zadevo, so mi nazadnje rekli: ne moremo biti proti temu. To vprašanje narodnosti, če si vztrajal, je postajalo aktualno. To je verjetno rešilo, da smo lahko prišli po vojni domov.

Kdo je sestavljal prvo publiko v Ljubljani leta 1946: oblastniška partijska nomenklatura?

Morda je res bila. Ko sva pripravljala balet "Jeux de cartes" Stravinskega, so poslali cenzuro, ker v igri nastopata kraljica in kralj. Podobno je bilo z "Malo balerino" v Beogradu, saj si jo je najprej ogledala cenzurna komisija, ki je rekla: placet!, lahko! To so bile tihe cenzure, o njih se ni govorilo.

V Jugoslaviji so vas pritegnili kolo in narodni plesi. Kaj sta se baletnika učila pri preprostih ljudskih plesih?

Ne samo učila, potrjevala sva se. Vrlika je bila zadnja postaja ob Cetini, ko smo hodili z Božidarjem Jakcem po Dalmaciji. Potovali smo z oslom, ki je nosil njegove barve in naš tovor. Izjemno je bilo videti, kako je ta narod plesal ob nedeljah, po maši. Neprekosljivo.

Ste šli tudi vi v kolo?

Pia se jih je prijela in je z njimi poskušala zaplesati. Tega se spomnim, saj sem jo fotografiral. Jaz se nisem pridružil, mene je bolj zanimalo to videti. V vrliškem kolu vidite prasilo ritma, tam je ples brez glasbe, slišalo pa se je, kako so z opankami potegnili po pesku in kako so žvenketale medalje po vseh mogočih kostimih. A vendar je name napravilo takšen vtis, da sem bil presrečen, da živim, da sem ga doživel.

Navdih ste iskali tudi v cerkvah po Italiji. Kje ste ga našli?

Umbrijska šola, od 13. do 16. stoletja, je že uporabljala artikulacijo telesa. Ampak še bolj kot plesno se me je prijelo slikarsko. Če pogledate mozaike v Raveni iz prvih stoletij krščanstva ... To je nov občutek življenja. Vlogo ima človek, to, kako se giblje, kako je oblečen, v kakšnih pozah. To vam težko razložim z besedami. Ta korak iz Bizanca v Evropo.

Ko ste vandrali, ste si prilaščali podobe dežel. Kateri motivi so vas potegnili: stavbe, ljudje, drevesa?

Vedno sem nosil s seboj skicirko in svinčnike in risal to, kar sem videl. Najbolj ljudje, obnašanje človeka, njegove reakcije na dogodke. Imel sem dobre oči, znal sem gledati. Učil sem se poti, tega, kako se z gibanjem izraziti.

Ko sem se spustil po vaših stopnicah od hiše proti Krki, sem pomislil na vaš vtis Doževe palače v Benetkah. Ste pri harmoniji stopnic upoštevali ta zgled?

Ne bi rekel. Ko se vzpenjaš po stopnicah Doževe palače, se zaveš, kako premišljeno mora biti sorazmerje med širino in globino, da doživiš užitek v vzpenjanju po stopnicah. Tu je občutenje: kaj je v gibu ljudi, ki bodo tod hodili, kar jim prinese občutek svečanosti, kaj jih povzdigne? Vsakič, ko sem bil v Benetkah, sem stopal po teh stopnicah - to je izjemno doživetje.

Pot po stopnicah je bila torej dogodek, ki vas je držal tedne in mesece?

Ste lepše povedali kot jaz.

Ko pisatelj piše, išče besede, da se z njimi izrazi. Vi ste plesalec: koliko plesnih besed imate vi na voljo?

V baletni šoli smo se učili kinetografije, zapisa gibanja. Dandanes so gib ujeli. Ampak to je težko vprašanje: kako opisati gibni postopek, zakaj ples niso poze, ampak gibanje med njimi.

Ste si izmišljevali plesne izraze?

Iskali smo jih in na novo odkrivali.

Ko ste akumulirali največ znanja in največ sposobnosti, ste nehali nastopati na odrih?

Ni bilo več fizične moči. Prej sem govoril o lahkotnosti plesa, v kateri ni moči ... Ja, boste rekli, da si oporekam?

Ne bom. Zakaj v zrelejših letih niste igrali starejših likov?

Lahko, lahko bi še plesal, vendar sva bila s Pio par, ki je govoril o lepoti in vrednosti mladosti. Predstava "Lok" na primer, pomislite: samo dva, ves večer, brez kostumne menjave, zgolj midva kot par - in sva lahko držala publiko v zanimanju ves večer. To je dokaz premoči v tebi.

Ko ste nehali nastopati na baletnih odrih, kaj ste počeli z vso to energijo, ki ste jo akumulirali desetletja?

Imate prav, to je tragika. Baletna umetnost je ena tragična stvar, tako kot je človek v bistvu tragičen.

Ko ste bili še plesalec, ste začeli dan z zajtrkom ali z gibalnimi vajami?

Ste na napačni poti, ko iščete ples v vsakdanjih gibih. Če si plesalec, poskušaš napraviti glissade v levo, jete ensemble, jete v desno, pirueto ..., ki imajo že svojo vsebino. Gibanje, kamor me hočete peljati, je gibanje koristnosti. Na vaše vprašanje morda ne znam popolnoma odgovoriti. Tudi ko sem v postelji, ko hodim, mi pride na misel, kaj bi izrazilo to, kar me trenutno drži. To, da ima gib vsebino, vidimo v pantomimi, ples pa ima vsebino v lepoti. Kaj je lepota? - Samo nekaj, kar z lahkoto napraviš. Pri mojem učitelju Labanu tega nismo razumeli: kar gre z lahkoto, ne z močjo.

Še vedno izvajate plesne vaje?

Zdaj ne, sem delal vse te vaje še nedolgo tega, jih bi še naredil, če me ne bi vse bolelo. Če je posebno dober dan, grem v plesno dvorano, ki jo imam zgoraj v hiši, in neumno zaplešem. Če je hrbtenica v redu, če je noga v redu, če je srčni pulz v redu ... Da se lahko še gibam, mi je v veselje, samo to ni plesno, to je primitivno veselje. Plesno veselje hoče še zmeraj nekaj povedati, zdaj ko komaj hodim in sem vesel, da komaj hodim, to pa je čisto nekaj drugega. Danes bi me skoki in piruete še veselili, ampak čutim, da nisem več dorasel. Kot človek sem psihofizično bitje, ki čuti, da mineva, upirati se temu z vso silo, bi šlo samo zaradi zdravja. Lepo ste napisali o tem intervju z Dragom Ulago pred leti, ampak to ni več umetnost.

Zgolj korak od umetnika plesalca do stoletnega gibalca se vam zdi premajhen?

Tega vam niti ne morem povedati, kako je to tragično. Zato moja nova knjiga nosi naslov "Srečne zgodbe bolečine". Srečno v tem, da sem sploh prišel v ples, saj me vanj ni nihče peljal. Mama in bratje so se mi smejali, ko sem doma plesal, ha ha ha.

A njihov smeh vas ni odvrnil?

Ne, ker sem se vse življenje zavedal, da je to v očeh javnosti neka smešnost, nekaj nepomembnega, nekaj domišljavega, guncanje afen. Pa ni res. Zato sva hotela s Pio narediti iz te domačije plesno akademijo, kjer bi o plesu lahko razpravljali. Tudi z vami, ha ha ha ha.

Če pogledava vašo domačijo v najbolj oči bijočem smislu: zakaj imate streho iz slame?

Je lahkotna, saj je najlažji gradbeni material. Potem je poleti prijetno hladno, v plesni dvorani bi vas drugače vročina zadušila, pa tudi konstrukcija ne bi zdržala opeke. Medtem ko pozimi vzdrži vsak veter in prenese vsako količino snega. Slamnata streha je luknjica pri luknjici, a vendar vodo drži. Tako kot v plesu sem v njej iskal prvobitnost.

Vedno ste plesali samo s Pio, ali nikdar niste pomislili še na drugo plesalko?

Z nobeno drugo. Navadno se hvalijo: s tem sem plesal pa z onim, ta je slaven. Nama do tega ni bilo. Edina izjema je bila najina hčerka Veronika, ki je z nama nastopala v posebni situaciji. Ko sva učila na akademiji, nisva bila zadovoljna s plesalci. Od kod jih dobiti? Ljubljana je bila bolj majčkena, nisi imel izbire. Rekla sva, da bova iskala po vsej Sloveniji. Ampak kako? Napravila sva zamisel potujoče družinice: Pia, jaz in najina Veronika. Nekaj let smo pod imenom "Mala balerina" potovali in plesali po Sloveniji, po Hrvaškem, celo v Beogradu. In zanimivo, res smo dobili dve plesalki iz Posavja: Stanko Brezovar, ki je danes znana tudi kot žena dirigenta Kleiberja, in Mileno Horvat. Iz kmečkih deklet sva ustvarila balerine.

Kje ste nastopali: po gasilskih domovih, v zadružnih domovih?

Moram reči, da mi je tukaj zelo pomagal ekonom SNG Mahkota. Plošč takrat ni bilo in smo imeli kitarista Stanka Preka, bil je odličen. Nismo rabili ne klavirja ne orkestra, vsi štirje smo sedli v en avto in nastopali.

V Rusiji so rasle balerine iz plemiških in aristokratskih družin, vi pa ste po socrealistično iskali talente po vaseh?

Imate prav, samo to se je zgodilo nehote, spontano. To je bila edina možnost. Slovenci smo bili narod proletarcev.

Vas je kdaj premamil ples greha: egiptovski in orientalski ples?

Ta je lep, samo gre iz druge smeri. Jugoslovanska kola so v zvezi s starogrško tradicijo.

Kolo vas pripelje do Aristotela?

Pravilno. "Sem bolan, moram plesati," je rekel Aristotel. Ples te sprosti, kolo je nekaj, kar sprošča. Ta erotičnost pri njem sploh ne pride v poštev, dekleta sama plešejo, fantje sami, je uživanje nad gibanjem samim, nad lepoto tega gibanja. To pa je grško, to poznavanje lepote gibanja. Danes imate poskuse, kot je body art. Kaj je to? Ali je telovadba ali pa nepravilno doživljanje erotičnosti, kajti erotika je vzburljiva in hkrati ustvarjalna. Body art je koristno uživanje, je smrt za ples, saj mu odvzame gibanje. Kaj pomeni nago telo? Če greš naprej: edino mrlič je še nekaj vreden.

Kako vas je oblikovala grška umetnost: skozi podobe gibanja na vazah, kot vzor?

Ne bi rekel, bila je bolj kot opomin. Ne pozabi tega, kar človeštvo čuti. Ne samo stara Grčija, ampak ves Orient, kjer je ples nekaj božanskega. Trebušni ples je perverzno razumljen v naši družbi, zanje je bil pot prek vznemirljivega do božanskega. Tudi v Indiji, če pogledate slike plesa Šive, boste videli prizore z desetimi rokami in nogami.

Navzlic lepoti, resnici in praritmu pa ste najbrž oddajali tudi erotične impulze. Ste dobivali pisma oboževalk?

Drži, samo, da je mene in Pio to žalostilo. Vem za plesalko v Muenchnu, ki je bila sijajna, a je prenehala, ker je bil erotični pritisk moških premočan. Publika takrat ne doživi plesa, ga ne razume.

Kaj je v baletu, kar spodbuja homoerotiko pri publiki, ko moški gledalci občudujejo moške plesalce? Nurejev?

Ne vem, se je pa tudi meni pripetilo v Nemčiji, v mestu Dessau, da me je nekdo vabil. Bil sem zgrožen. - Nurejev? Eksistenca plesalcev je težka. Morda je Nurejev, ki je bil najbogatejši od vseh plesalcev, po tej strani prišel do homoseksualnosti.

Če izberete enega izmed baletov: kateri je bil ples vašega življenja?

"Lok", ker obravnava odnos mož : žena telesno, a vendar ne banalno. Kritiki so bili navdušeni, eden pa se le sprašuje, ali taka tema sploh spada v ples, češ da je za ples pretežka. Pri publiki sva imela povsod uspeh. Ljudje so zgrabili, tudi Ljubljana, četudi nama je prinesla ime in denar predstava "Vrag na vasi", ki je teatrska stvar. "Lok" pa je čista plesna umetnost. Premierno sva ga uprizorila v Nemčiji, a ne le to: po vojni, ko je bilo vse podrto, so izbrali "Lok" za prvo predstavo ob ponovnem odprtju muenchenske opere jeseni 1945.

Gledalci se spominjajo plesalcev, kaj pa vi: se vam je kdaj kakšna publika usedla v srce?

Posebej v srce ne, moram pa reči, da je imel "Vrag na vasi" v nemščini "Der Teufel in Dorf" v Muenchnu tak uspeh pri publiki, da je, potem ko je padla zavesa, vse prišlo, še odrski delavci; nenadoma so doživeli, da ples ni nekaj zabavnega, ampak nekaj po svoje zelo nenavadnega, kar pa se tiče vseh.

• 
• 
• 

• 
• 
•