"Jaz sem boljševik, toda ne politični. Sem proti kapitalizmu, ker je v nasprotju z umetniško resnico. Zahodno krščanstvo je najhujša ideologija. Vatikan je prvi priznal Hrvaško, Vatikan je prek Slovenije in Janše pošiljal orožje v Bosno." - Stevo Žigon

Po televiziji gledate gimnastiko, glejte, ravno zdajle kažejo, da je zmagal Mitja Petkovšek iz Slovenije. Se vam kaj razveseli srce?

Vedno navijam za Ruse, v biljardu pa za O'Sullivana, zato ker je Irec. Zagotovo je nor, tako kot Balkanci. Če pa ni drugega, moram reči - navijam za Slovence! Nekoč za Mira Cerarja, to je dediščina sokolov. Tudi sam sem bil sokol, poglejte na steno, tam visi moja diploma za tretje mesto iz leta 1939. Če sem Slovenec? - Sem Primorec, otrok bežancev, moj tata je iz vasi pri Komnu, iz Volčjega Grada, mama je rojena v Trstu. Ko je prišel Mussolini, je oče zbežal v Ljubljano, kjer je postal najboljši ljubljanski krojač, in jaz sem se rodil iz te bežanske ljubezni.

Narodno pozorište v Beogradu je po vaši režiji odigralo dramo Dostojevskega Idiot prav posebej v čast šestdesetletnice vašega dramskega nastopanja. Katera je bila vaša prva vloga?

Prva kritika je izšla 8. avgusta 1945 v Slobodni Dalmaciji. Pomisli: februarja sem bil še zaprt v Dachauu, kjer sem prisostvoval še zadnjemu poboju 6000 taboriščnikov, avgusta sem se pa že kopal v morju pri Splitu! V Splitu sem nastopil kot član mladinske gledališke skupine, o kateri je kritik napisal, da je bila najboljša točka programa Stevo Žigon, ki je recitiral pesem Otona Župančiča Grobovi tulijo.

Toda ali niste prvič nastopili že leta 1943?

Ja, to je bilo med vojno, ko sem bil zaprt v italijanski kasarni, v farovžu, kjer je bil belogardistični zapor. V tem farovžu smo bili sami gimnazijci, v celici nas je bilo dvajset: igrali smo Cankarjevo Lepo Vido.

Nadrealistično vprašanje: kdo je bil vaša publika?

Karabinjerji, Italijani, ki so nam ploskali, potem pa so z nami skupaj peli celo Bandierro Rosso. Bili so Sicilijanci. Po kapitulaciji Italije so prišli Nemci, in tudi pod njimi smo igrali. Vojaki wehrmachta so bili navdušeni in hkrati začudeni, saj niso vedeli, da sploh obstajajo knjige v slovenščini in da imamo pesnike. Kasneje sem razmišljal, kako osamljen otrok sem moral biti, ker sem prečital toliko poezije. Najraje sem imel Gradnika in Grudna in jasno Prešerna in Župančiča. Vse sem znal na pamet. Od sojetnikov se spominjam Kostnapfla - kasneje je postal psihiater -, ki je, potem ko so nas poklicali po imenu, kdo gre v Dachau, od nekod potegnil kondom, ga napihnil in počil v zid. Hotel nas je vrniti v realnost.

Pa ne boste rekli, da ste imeli tudi v Dachauu predstave?

Seveda, neprestano sem recitiral, v taborišču sem spoznal velikega igralca Levarja, pri katerem sem po vojni študiral.

Kako je potekal sprejemni izpit na akademiji leta 1945?

Najprej me je sprejel na akademijo za violino profesor Pfeifer, čeprav je rekel, da tako grozno igram, ampak da imam roko, pa morda kaj bo. Zato sem šel jasno konkurirat še na igralsko akademijo. Dramo sem poznal, saj sem pred vojno hodil stalno na predstave, čeprav bolj v opero, kjer sem bil zaljubljen v sopranistko Hejbalovo.

Ste ji pošiljali rože?

Kaj rože, še pesmi sem ji pisal. Bila je tako lepa ženska, jaz pa sem trpel, ker je imela že režiserja Debevca, ki je bil grd in trebušast, ona pa taka lepotica češkega rodu. Po vojni so ji zaradi kršenja kulturnega molka prepovedali igrati. Moj stric, ki je bil vrhovni sodnik, jo je obsodil na dve leti abstiniranja. Jaz pa sem organiziral predstavo, na kateri sem nastopil s pisateljem Finžgarjem in igralcem Lebarjem z željo, da bi v njej pela tudi ona, kljub stričevi prepovedi.

S stricem ste protestno nehali govoriti?

Ne, saj je moral soditi po direktivah. Čeprav so ga kmalu po dachavskih procesih upokojili, ker ni hotel obsoditi na zaplembo premoženja industrialca Vidmarja. Sem zašel stran s sprejemnih izpitov. Na njih sem recitiral pesem Pavla Golie: O Ester, o Rene, končan je orkester, godci so se razšli ... Bil sem sproščen, saj mi je bilo vseeno, star sem bil osemnajst let in sem bil že drugič rojen, ker sem vse, kar se grdega v življenju lahko zgodi, že absolviral in sem bil v nebesih. V teatru je nastopila dolga tišina, sem rekel, da sem že propadel, ko zaslišim Levarjev bariton: "Fantje, tole pa samo še jaz v Sloveniji bolje povem." Največji kompliment, ki sem ga dobil v življenju!

Česa ste se naučili od Ivana Levarja?

V gledališču je najvažneje naučiti se vzpostavljati odnose med igralci. Zato je pomemben režiser. Najboljši režiserji so bili igralci. Shakespeare je bil igralec, Moliere je bil igralec, Chaplin je bil igralec pa Orson Welles, pri nas Mato Milošević ...

... Stevo Žigon.

Točno, točno. Kje sem se že ustavil? Ja, pri Levarju. Od njega sem se naučil spoštovanja človeškega bitja. Bil je lep človek, čeprav ni bil preveč visok. Zdelo se je, da je višji, ker se je po ljubljanskih ulicah sprehajal s klobukom. Bil je gospod, čeprav se mi zdi, da je med vojno okradel celo OF za nekaj pomaranč, he he. Učil nas je tako, da je odprl knjigo Pygmalion in čital samo Higginsove replike, jaz pa sem jih ponavljal za njim, vsak stavek posebej, vse tako kot on. V njegovi pedagogiji teater ni bil odnos med partnerji, ampak čitanje knjige. Jasno, sam je imel talent in sploh ni vedel, da igra po Stanislavskem. Imel sem srečo, da sem že leta 1946 odšel na igralsko akademijo v Leningrad, ker bi drugače postal njegov alter ego; v Ljubljani je bilo pet alter Levarjev. V Rusiji so me potem učili najmodernejši študij igre, ki ga je postavil Stanislavski. Celo v Hollywoodu so imeli v studiih napise: Delamo po Stanislavskem! Ko sem se ob informbiroju vrnil v Ljubljano, sem se vprašal: "Kako bom jaz po Nevi, ki se mogočno izteka v Baltik, zdaj živel ob zaspani Ljubljanici?" Takrat pa je prišel telegram Bojana Stupice iz Beograda, da me vabi v ekipo Jugoslovanskega narodnega gledališča, ki jo je sestavil iz igralcev iz vseh republik.

Kako ste vi, ki ste iz Slovenije in Rusije padli v Srbijo, igrali v Beogradu, ko pa prej niste govorili srbsko?

Saj tudi vi mislite, da znate srbsko, pa to ni nič. Vam raje povem nekaj o ženski lepoti. Zame je najlepša ruska tenisačica Šarapova. V nekem intervjuju sem dejal, da je tako lepa, da če bi naredil kompliment njeni lepoti, bi povedal nekaj, kar je bilo že rečeno. Zato bi ji rekel, da sem direktor antropološkega muzeja in da ji dajem vnaprej denar za njeno okostje, ha ha ha. Tako popolno telo ima, njene ključnice ...

Kako ste torej uspeli v Beogradu: jezika niste znali dobro, torej s skeletom?

Ne eno ne drugo, najprej sem se osmešil. Igrati sem moral epizodno vlogo Dunda Maroja, in to v dubrovniški govorici. Vsi so rekli: Moj Bog, kaj je ta človek delal v Rusiji! Potem sem delal sam, dve leti nisem stopil na Kalemegdan.

Od sramu?

Ne, toliko sem delal, da iz hiše nisem stopil. Dve leti sem se učil vloge za drame, ki so jih igrali. In računal, da kakšen igralec zboli in takrat - vskočim jaz! In res, vskočil sem v šlager predstavo Talenti in oboževalci z Miro Stupico, ki je bila razprodana pol leta vnaprej. Potem sem začel stalno igrati, drugi slovenski igralci pa so se vrnili v Ljubljano, razen Sonje Hlebš, ki je bila moja avantura. Zaradi nje me je Bert Sotlar skoraj s helebardo preluknjal.

Med predstavo?

Ko je že padla zavesa, gostovali smo v Kotorju, pa je letel naravnost s helebardo v moj trebuh. Ko bi ne bilo nekega igralca, ki ga je odrinil, bi bil jaz danes ..., ha ha ha. Ni bilo zastonj, bila je tajanstvena in inteligentna ženska, ki je objavljala kratke zgodbe celo v Politiki, hkrati pa tako zapeljiva, v svilenih nogavicah ... Pred njo so klečali generali in narodni heroji.

Čustva na odru očitno prehajajo tudi v življenje, kako pa se vam je dogodil prehod od igralca do režiserja?

Stupica je nekoč hotel postaviti Pygmaliona na oder, a mu je režiser pobegnil, ker se je ustrašil projekta. Stopil je k meni in mi kratko rekel: "Če znaš igrati Pygmaliona, ga boš znal tudi režirati!" Ko sem začutil, da sem postal mojster igre - to je bilo leta 1970 -, sem se igral, ko sem užival v igri, našel sem dobro tolmačenje teksta, Higgins ni bil samo profesor fonetike, kot ga navadno igrajo, ampak je bil umetniška duša, ki jo je vse zanimalo: bil je hkrati muzikant, pisatelj, kritik, tako sem si ga predstavljal in ga igral. Zanj je bilo umetniško delo iz ulične prodajalke cvetja narediti vojvodkinjo. V predstavi sem igral 175-krat, naigral sem se in naigral, v lastni režiji, da sem doživel vrhunec uživanja v igranju. V gledališču redko uživaš: tudi če igraš Hamleta, je šele vsaka deseta predstava za užitek, devet predstav pa je kopanje kanalov za kable.

Ko je prišel Janez Šenk za direktorja Drame v Ljubljano, me je klical, da ga rešim, saj mu režiserji iz protesta niso hoteli delati. Bil je preveč liberalen zanje, ki so bili klerikalci. Prišel sem s Pygmalionom.

V Ljubljani ste režirali dramske predstave, toda igrali niste nikoli. Zakaj?

Edina gledališka vloga, ki sem jo odigral v slovenščini, je Robespierre. Moj brat Marko Žigon je bil dirigent v mariborski operi, režiser Jan je režiral Dantonovo smrt. V Srbiji so me trpeli deset let, da sem igral glavne vloge s primesjo nečesa slovenskega. Gledalci niso vedeli, da je to slovenski naglas, malo tuje jim je bilo, ampak sočasno zelo zanimivo. Tako kot so imeli pred vojno v Ljubljani radi igralko Nablocko, rusko emigrantko, ki je vse govorila z ruskim akcentom. Ljubljanska publika jo je imela rada, seveda zato, ker je bila lepa ženska. Spoznal sem jo, ko je bila že v letih, a je bila še vedno šarmantna in odlična igralka. Lahko je govorila po rusko, pa so jo gledali z odprtimi očmi. V Srbiji sem dobil veliko igralsko sedmojulijsko nagrado, v zadnjih desetih letih sem dobil sploh vse nagrade, ki jih je mogoče dobiti, celo največje ruske. V Mariboru pa so v kritiki napisali, da sem bil v vlogi odličen, zraven pa pripisali, da se mi v igri še vedno pozna srbski naglas. V Beogradu nisem motil srbskega naroda, v Sloveniji pa me je kritik napadel, da ne govorim perfektno slovensko. Pa jebeš to; konju ne gledaš v zobe! Ampak to ni edini vzrok, da nisem igral po slovenskih gledališčih, predvsem časa nisem imel.

V slovenskih filmih ste veliko igrali, toda po pravilu so vam dajali vloge negativcev.

Ja, bil sem zapoljski župnik v Idealistu. To je bil paradoks. V Srbiji sem igral v gledališčih, do filmov pa nisem prišel. V Sloveniji nisem igral na odrih, sem pa nastopal v filmih. Niti vedel nisem, da sem igral v toliko filmih, to so bile bolj majhne, epizodne vloge. Bolj me je zanimala televizija kot film. Odigral sem skoraj trideset glavnih vlog v televizijskih dramah.

Najbolj znani so bili legendarni Odpisani in Vrnitev odpisanih, kjer ste igrali majorja Kruegerja. Kako vam je uspelo kot taboriščniku iz koncentracijskega taborišča tako odlično odigrati vlogo esesovca?

Ne vem, to sem zelo dobro igral, čeprav je bila serija bolj otroška, v njej smo pobili toliko Nemcev, kot jih ni padlo na vsej vzhodni fronti. Težko je igrati okrutnega in avtoritativnega esesovca, če pa v vsaki epizodi mladi skojevci naredijo bedaka iz tebe. V naslednji epizodi pa spet zrasteš kot prepričljiv okrutnež. Ne vem, kako mi je uspelo. Toda celo otroci, ki so se identificirali s partizani, so me na ulici ustavljali za avtograme.

So vas ljudje klicali Herr Krueger?

Ko sem plaval v bazenu, so ljudje vzklikali: Glejte, plava major Krueger! Toda ta televizijska vloga ni zasenčila mojih gledaliških vlog. Tam sem igral velike like iz Shakespeara, Gogolja, Dostojevskega, Shawa, Joycea, Ibsena, Krleže ..., najbolje sem igral like iz angleških dram.

V času komunističnega režima ste navadno igrali moralno sporne like: v antiustaškem filmu Okupacija v 26 slikah ste se vživeli v dekadentnega učitelja sabljanja Hubičko v belih rokavicah ...

..., ki je bil za povrh še peder. Ja, bil je dober material, da sem iz njega lahko zgradil pravi lik. Ni razlike med igranjem negativca ali pozitivca. V gledališču sem igral Hamleta, ruske prince, Don Kihota, profesorja Higginsa, številne ljubimce, vi pa o esesovcih. Kaj ste tako zgrabili te esesovce?

Bili ste tudi nacist Franz von Gerlach, to govorim, ker ste odlično igrali naciste.

Vem, ko pa sem bil dober igralec.

So vam kdaj ponudili, da bi odigrali Tita?

Če bi ponudili, ga ne bi igral. Vrnil sem partijsko knjižico pred letom 1968, pa ne zato, ker bi bil antikomunist, ampak zato, ker je on izdal komunizem in Stalina. Sam Churchill je o Stalinu rekel, da je največja osebnost vseh časov in vseh narodov, vi se pa hecate iz njega in govorite o gulagih, ker ne veste, da je v Ameriki vsak dan pet milijonov ljudi v zaporu.

Kritik amerikanizma ste bili že v filmu Andersonvil, ki govori o prvih koncentracijskih taboriščih, ki so jih postavili Američani med svojo državljansko vojno.

To je bila moja najboljša filmska vloga, v kateri sem igral poveljnika taborišča, kjer so bili zaprti ujeti jenkiji. Igral sem južnjaškega generala. Tako dober sem bil samo še kot knez Pavle.

Igralci ste v življenju in tudi v igrah tekmovali, kdo bo komu speljal žensko. V izjemnem filmu Rondo sta kot prijatelja igrala z Reljo Bašićem vsako nedeljo partijo šaha, po nekaj letih pa ste mu speljali ženo - Mileno Dravić. Relji Bašiću, ki je bil v filmih sinonim za največjega švalerja!

Vedno morate graditi na presenečenju. Vsi bi pričakovali, da bo drugače. Dajte no, Relja Bašić je bil snob, govoril je angleško in kadil pipo. Rad je imel vse to, kar obožuje angleška aristokracija, igral je celo polo. Bil je precej puhloglav, čeprav drugače dober tovariš. Kot igralec je bil slab, toda ženske so ga imele rade, kar dokazuje, da je libido kdaj pomembnejši od talenta.

Toda tudi vi ste v filmih utelešali snoba. Kot škof Seebach v Trubarju ste se v časih socializma veselo sladkali z ostrigami.

Ne samo to, ampak sem se namerno motil pri snemanju kadra. Najprej sem vprašal rekviziterja, koliko ostrig ima. Povedal mi je, da jih imajo petnajst. Ker sem v prizoru požrl po tri, sem si rekel, da se bom pri snemanju najprej nekajkrat zmotil. Rekviziterja sem vnaprej pomiril, naj se ne boji, da bom že prav odigral, ko bo čas. V predzadnjem poskusu sem odigral brez napake.

V Desetem bratu ste igrali gospoda Piškava ...

Koga? Uf, to je bil zanič film in kako slabo sem igral. Bil sem razočaran, se ga raje več ne spomnim. Če sem pozabil, katera ženska je igrala glavno vlogo, je bila polomija.

V Ljubljani sem igral - joj, kako slabo so me plačali - v prvi barvni seriji v Evropi Rinaldo Rinaldini, spet seveda negativca. Ko smo gostovali na Dunaju, sem opazil, da se ljudje ozirajo za menoj. Vprašam kolega, kaj bi moralo to biti. Pa Nemci te poznajo iz nadaljevanke!

V ruskih filmih pa niste igrali, čeprav ste si blizu z režiserjem Mihalkovom, ki vam ob praznikih pošilja čestitke.

Nisva si blizu, moja hčerka Ivana je šla s sedemnajstimi leti v Rusijo, ne da bi jaz vedel, že zdavnaj obsedena z Dostojevskim. V Rusiji je našla pravnuka Dostojevskega, ki je potem prišel na premiero moje režije Idiota. Zdaj smo prijatelji. Ampak Ivana je šla tudi k Nikiti Mihalkovu. Je zelo šarmanten človek in velik umetnik, ne vem, ali je med njima kaj bilo. O svoji hčerki ne vem tako rekoč nič. Razen da je velika igralka, ki briljira v glavni vlogi Nastasije Filipovne v Idiotu. Zaradi nje sem režiral to dramo, ker je to najboljša ženska vloga v gledališču.

V Rusiji sem postal ime, ko sem leta 1979 režiral Krleževo dramo Agonija v Malem teatru v Moskvi, ki so jo igrali 217-krat. Vsi mislijo, da je to majhen teater pri Bolšoj teatru, v resnici pa je to gledališki pendant Bolšoj teatra, v katerem sta samo balet in opera. Velika zvezda med igralkami Rufina Nifontova mi je napisala: "Prvič sem delala z režiserjem, s katerim sem se v vsem strinjala. Vi ste genij, ampak za ženske res nimate okusa." Na začetku sem bil omahoval med njo in Natalijo Vikino, ki ni bila tako velika igralka, ampak je bila tako božansko lepa, da je spominjala na Greto Garbo.

Ko ste leta 1960 igrali v Sartrovi igri Ujeti v Altoni, je bil med občinstvom tudi sam Jean-Paul Sartre. Kako je ocenil igro?

Da je desetkrat boljša kot v francoskih izvedbah! Rekel je: "Ne smem vas povabiti v Pariz, ker bi osmešil naše igralce." Ta igra je bila težka, grozno težka. Na skupni večerji mi je kar na jedilni list napisal osebno zahvalo, počakajte, jo poiščem ...: Stevu Žigonu, ki je s toliko senzibilnosti in prefinjenega duha odigral Franza, s srčno in globoko hvaležnostjo, Jean-Paul Sartre.

V svojih igrah ste utelešali like, ki so bili zunaj vrednot uradne ideologije. Ali ni to politični antikomunizem, ko pravite, da ne bi hoteli igrati Tita, z veseljem pa ste odigrali kneza Pavleta Karađorđevića?

To je bila zelo elegantna vloga. Jaz sem boljševik, toda ne politični. Sem proti kapitalizmu, ker je v nasprotju z umetniško resnico. Kapitalizem je legaliziran rop, pod njim ljudje umirajo od lakote. Zahodno krščanstvo je najhujša ideologija. Vatikan je vzel v roke meč, kriv je za pomor Inkov, Indijancev, je začetek vsega zla. Vatikan je prvi priznal Hrvaško, Vatikan je prek Slovenije in Janše pošiljal orožje v Bosno. Mene je katehet v gimnaziji poslal v Dachau. Po vojni je bil obsojen: enajst let je dobil!

Sam ne bi mogel biti bogat in vedeti, da je pod mostom ciganska kolonija, ki umira. To je neumna floskula, da brez bogatašev ne more biti bogate družbe. Pravično je treba razdeliti vse, kar se ustvari. Mene je spremenila Rusija, ko sem prišel leta 1946 v popolnoma obnovljeni Leningrad: prebarvan, grad muzej, lepšega mesta na svetu razen Benetk ni. Sem človek, ki se ga vse zelo dotakne: ruske ženske, ruske reke, rusko zlato po zvonikih, ruska revolucija, ideje, da nihče ne sme živeti od tujega dela, da nihče ne sme biti lastnik proizvajalnih sredstev. K meni je prišel prijatelj, mlad bogataš, ki je videl, kako mi hiša propada. Sponzoriral mi je za 20.000 evrov popravilo vodovoda in naredil novo kopalnico.

Kdaj vas je igralce filmska industrija začela plačevati po vašem delu, po vaših uspehih s filmi?

Zgrešil si z vprašanjem, vem samo to, da sem v socializmu imel vaje za Hamleta devet mesecev in da na bogatem Zahodu ni donatorja, ki bi ti plačal devet mesecev, da se pripravljaš za premiero. Rekel ti bo: dam ti štiri tedne. Kakšna neumnost; če je neumen film profitabilen, pa imaš milijonske honorarje kot v nogometu. Ali je to normalno, da ima profesor na univerzi stokrat manj denarja kot Beckham?

Kaj pa teniške igralke?

Hmm, hmm, kar se Šarapove tiče, sem samo oboževalec.

V filmu Kala ste igrali filozofa ...

..., ki je bil partizan in je imel gangreno ter je vseskozi tulil.

Glavni igralec je bil pes, igralci pa ste odigrali stranske vloge. Ste si poskušali priboriti pomembnejši del filma?

Ne, ne. Malo je bilo scen, ko smo igralci sploh nastopili v istem kadru s psom. To je bil zelo poetičen film, ki ga je naredil Andrej Hieng.

Slovenska publika vas pozna tudi po vlogi Boccaccia, ki ste jo v nadaljevanki Dekameron prevzeli po smrti Staneta Severja...

... ne vem, zelo sem se začudil, da so me poklicali. Hotel sem samo to, da bi ne motil nadaljevanke, da ne bi vanjo vnesel česa novega, na kar gledalci niso bili navajeni.

So vam tudi v slovenskih filmih očitali, tako kot na mariborskem odru, pridih srbskega naglasa?

Štiglic je po snemanju filma Strici so mi povedali rekel: "Če hočete vedeti, kako morate govoriti v filmu, poslušajte Žigona." Nisem govoril tako, kot so nas učili na akademiji, ampak tako, kot ljudje govorijo. In to je zahteval film. Na ljubljanski akademiji pa so se od Levarja naprej v glavnem učili lepo govoriti: vsem glasovi lepo brnijo, kar ni naravno.

Povem vam kratko anekdoto. Robespierrov monolog v jakobinskem klubu sem govoril najmanj tisočkrat. Enkrat me je v Beogradu obiskala mama, ko sem imel ravno nastop z njim pred študentsko tekmo v govorništvu, pa sem jo vzel s seboj, da ji pokažem, kako sem popularen. Robespierre me je visoko dvignil v igralstvu. Sem bil že igralska znamka. Ko čakam na nastop, nenadoma ugotovim, da sem pozabil začetek. Ne morem se spomniti. Prvič v življenju so mi odpovedali možgani. Zdaj se ne spomnim več niti sredine teksta. Vse pred mano je belo. Pridem na oder, nastane tišina. Pomislim, da bi rekel študentom, da se mi je nekaj zgodilo, da bom sedel, malo počakal in potem začel. Ampak pred mamo se nisem hotel osmešiti, pa sem prišel na idejo, da bom zavzel držo, ki sem jo imel v teatru, kadar sem se postavil na govorniški oder kluba jakobincev, in bom obrnil glavo v neki poseben položaj, ki mi je, ne vem zakaj, godil, ko sem to govoril. Upal sem, da bo celotno samoobčutenje telesa iz mene priklicalo pozabljeni tekst. Toda to je bilo riskantno, si predstavljaš, da se zvijam na sceni, besed pa od nikoder? Ampak nisem imel druge izbire, tako sem ravnal in tekst je sam prišel iz mene.

Igrali ste v Šijanovem filmu Kako sam sistematski uništen od idiota, kjer ste igrali samega sebe. Je bila to vaša ideja?

Kaj, tako piše pri Šijanu? Nekoč sem res igral v drami, v kateri sem igral samega sebe, ko gre junak na univerzo, da bi poslušal predavanje Steva Žigona. Pri Šijanu pa sem igral nekega norca, pa mi vendar ni rekel, da sem jaz norec?

Piše črno na belem: Stevo Žigon kot Stevo Žigon.

Mamico mu jebem, barabi. Ampak film je noro genialen.

Noro popularna, celo na Kitajskem, je bila tudi nadaljevanka Valter brani Sarajevo, kjer ste, kot navadno, igrali nemškega oficirja.

A to sem tudi igral? Tam sem bil zanič, ni vredno omembe. Zares dober sem bil, priznam, kot major Krueger. Takrat sem imel kar doma esesovsko uniformo in režiser me je klical, da imam čez pol ure že nastop pred kamero. Ni se mi dalo čakati v studiu, zato sem oblekel uniformo, sedel v avto in skozi Beograd vozil kot esesovec. Kakšne scene in obraze sem doživljal na poti do studia!

Bili ste predestinirani za inteligentne like nemških oficirjev, kako da vas niso vpoklicali v nemško armado za bitke na Sutjeski, Neretvi, za Igmanski marš?

Obstajal je filmski lobi. Gledališki igralci smo težko prihajali do filmskih vlog, zato ker sta imela vse v rokah Bata Živojinović in Ljubiša Samardžić, ki sta zbirala tudi finančne sponzorje, in potem sta onadva odločala, kdo bo igral. Igrali pa so vedno takšni, ki so bili pripravljeni plačevati procente. Bata je še imel nekaj drže, Samardžić pa se je obnašal kot Shakespearov Beneški trgovec. Meni filmski kritiki v času socializma niso bili naklonjeni, ker so bili vsi komunisti, jaz pa sem izstopil iz partije. Od Muharema Perića, našega najboljšega kritika, nisem bil nikoli deležen odobravajoče kritike. Bil je direktor marksističnega centra, ko pa se je vse spremenilo, je takoj postal član liberalne stranke.

Politično angažirani ste bili v podporo golootočanom, posebej zanje ste uprizorili dramo.

Ne samo to, moja hčerka je kot predsednica društva rusko-srbskega prijateljstva peljala petdeset nekdanjih golootočanov v Rusijo. Bili so vsi stari po osemdeset let in vzhičeno so doživeli Rusijo, zaradi katere jih je dal Tito zapreti v koncentracijsko taborišče na Golem otoku.

Za film Oxygen iz leta 1970 ste dobili zlato puljsko areno. Tam ste bili vključeni v hipijevsko uporništvo.

Ta film je bil tako zmešan, da sploh nisem vedel, kaj igram. Veš, zakaj sem dobil zlato areno? Moral bi jo dobiti že za film Rondo, pa so jo dali hrvaškemu igralcu, meni pa samo specialno diplomo. Potem sem jo dobil za ta slabi film. Scenarij je napisal vaš minister - Rupel, ki sem mu na snemanju rekel: "Jaz tega, kar si napisal, nič ne razumem. Ampak napravil bom to, kar mi bo naročil režiser Klopčič." Takoj je bil užaljen.

Od literarnih likov ste bili navdušeni nad Martinom Krpanom, ker ni spoštoval meja. Toda vi novo slovensko mejo posebej čislate, saj po osamosvojitvi niste nikoli več prišli v Slovenijo?

Bojim se.

Zakaj?

Ker sem napisal, da me je sram, da sem Slovenec, ko je politik Jože Smole konec osemdesetih let očital Srbom, da hočejo plačilo dolga, ker so med vojno sprejeli štajerske begunce. Delo pa je mojo izjavo spremenilo samo v stavek: "Da me je sram, ker sem Slovenec." Zraven so objavili še članek, v katerem nekdo pristavlja, da reč niti ni tako huda, da me morda sploh ni naredil Slovenec. Na prvi strani časopisa ste objavljali, da je moj oče rogonosec! Da sem verjetno zato srbofil.

To je daleč, to je bil čas vojne.

A imate pri vas verouk v šolah?

Ne, ga vi imate?

Ja, ampak pravoslavnega, kamor dijaki ponavadi sploh ne hodijo. Mene so poklicali v TV-oddajo o tej temi, zraven je sedel dekan Bigović. Ko so hoteli začeti, sem rekel, da bom najprej vprašal dekana, ali bo prišel sodni dan in kdaj bo prišel. Izmotaval se je, jaz pa sem mu citiral, da se bodo vsi grobovi odprli, pri Michelangelovih slikah se spomnite, da eni padajo iz grobov v pekel, drugi odhajajo v nebo. In tako sem ga trikrat vprašal, na koncu oddaje pa sem ponovil, da še nisem dobil njegovega odgovora na vprašanje, ali bo sodni dan ali ne. Nazadnje je rekel, da bo, in se je osmešil. Vedno rad naredim kaj takšnega, da se začnejo ljudje razburjati. Sem škandalist in ekshibicionist.

Zato izdajate knjige samo v cirilici, bodisi srbski bodisi ruski?

Tudi ves Dostojevski, ves Gogolj, ves Tolstoj so napisani v cirilici. Cirilica je najlepša pisava, veliko lepša od latinice in gotice. To je srbska pisava. Hočem živeti tako, kot tu ljudje živijo.

Imate kaj nostalgije po Sloveniji?

Vsi moji so mrtvi. Za njihove grobove skrbi žena mojega polbrata.

Imam pace-maker, umiram. Imam pa prekrasne spomine na otroštvo, Slovenija mi pomeni domotožje, ki je locirano v Iški vintgar, kjer je imel stric vikendhiško, in na eno pot nad Tivolijem, ki pelje na Rožnik. Teh dveh se spominjam ves čas. Iška je bila tako čista, da si takrat lahko plaval in hkrati pil vodo.

Katerega slovenskega igralca ste najbolj cenili?

Staneta Severja, imel je tisto, kar je značilno za slovensko narodno pesem, ki je ljubavna, ki je lirska: oblekla bom ta črn gvant, saj on je bil, je bil moj fant, saj on je bil, je bil moj fant, zdaj mrtev leži. To je vaš trade-mark, ta prefinjena narodna pesem. A še stoji Kardeljev spomenik?

Še, ampak vprašanje, ali bo za vedno.

Ko boste podrli Kardeljev spomenik, pridem v Slovenijo. Pridem, pa četudi iz groba.