Enakopravni v zločinu

"Vprašanje neenakopravnosti je aktualno tudi zaradi povsem drugačnega ravnanja z domobranci," je na nedavni okrogli mizi, na kateri sta sodelovala s slovenske strani dr. Katja Boh, z avstrijske pa dr. Jörg Haider, izzval novinar Frankfurter Allgemeine Zeitunga. Izziv je ostal brez jasnega odgovora slovenske strani, saj je novinar FAZ-a očitno zadel v živo. V Sloveniji je namreč dokaj razširjeno mnenje, da z "avnojskimi" sklepi, s katerimi so bili razlaščeni jugoslovanski Nemci, ni pravzaprav nič narobe, ker sploh ni šlo za ukrep na "nacionalnih" temeljih, ampak le za ukrep proti nasprotnikom osvobodilnega gibanja. Toda če je to res, kako je potemtakem mogoče razložiti, da proti deklariranim "domačim" nasprotnikom NOB niso bili uporabljeni isti ukrepi. Oziroma da so morda bili, vendar so slovenska sodišča in tožilstva s svojo teorijo in prakso več teh ukrepov razglasila za neskladne s "pravnimi načeli civiliziranih narodov". In dovolila izplačilo odškodnin upravičencem. Kako je torej mogoče, da slovensko ustavno sodišče del jugoslovanske zakonodaje izpred petdesetih let razglaša za neskladen s temi načeli, avnojski "protinemški" odlok iz leta 1944 pa v svoji razsodbi iz leta 1997 označuje za skladen z "duhom tistega časa"? Kako je mogoče, da se za nekaj povsem legitimnega razglaša odvzemanje premoženja zaradi pripadnosti posameznemu narodu, sočasno pa se vrača premoženje vsem, ki so bili obsojeni s pravnomočnimi obsodbami zaradi povsem konkretnih dejanj? In kako je mogoče, da je slovenski domobranec, ki je skupaj z Nemci po hostah lovil partizane, danes "politični zapornik" z vsemi ugodnostmi, slovenski "Nemec", ki je vojno preživel kot uradnik na občini, pa mora šele dokazovati svojo lojalnost do takratne države? Koliko domobrancev, ki jim Slovenija že izplačuje odškodnine, bi opravilo ta "preskus lojalnosti" - če bi jim vzeli državljanstvo?

Očitka o diskriminaciji se težko ubranimo. V zgodbi o popravi krivic je slovensko pravosodje s svojimi odločitvami o "neciviliziranosti" ukrepov povojnih oblasti avstrijski diplomaciji samo ponudilo vzvod za mednarodni pritisk na Slovenijo. Povsem napačno je prepričanje, da je Haider vzrok za slovenske zunanjepolitične težave. Ne, Haider je le politik, ki je v pravem trenutku izkoristil nepremišljene odločitve slovenskega pravosodja z ustavnim sodiščem na čelu. Nauk zgodbe je preprost: kdor je začel s popravljanjem krivic, storjenih kolaborantom, bo prej ali slej končal z vrnitvijo premoženja slovenskim "Nemcem".

Praksa: "politični zaporniki"

Četrtega marca 1946 je Okrožno sodišče v Ljubljani obsodilo Vinka Zupančiča na dvajset let zapora in deset let izgube državljanskih pravic. Po osmih letih je konec decembra 1953 obsojenec prišel iz ječe. V sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani piše, da je bil kriv, ker naj bi bil marca 1943 Nemcem pokazal, kje v gozdu je partizanski bunker, v katerem je bil ujet in kasneje ustreljen partizan Anton Zupančič. Kasneje naj bi bil V. Z. izdal tudi aktiviste Osvobodilne fronte. Ob tem naj bi bilo v roke okupacijskih sil padlo petnajst aktivistov OF. Bili so mučeni in mnogi so končali v koncentracijskih taboriščih.

Vinko Zupančič je na sojenju leta 1946 priznal, da je bil od marca 1943 do marca 1944 v službi gestapa v Litiji in da je v gestapovski uniformi izvajal aretacije privržencev OF, vendar je v svoj zagovor poudarjal, da je bil v to prisiljen in da se je ob koncu vojne tudi sam znašel v taborišču. Sodišče je nato sklenilo, da je zaradi nekaterih novih dejstev postopek treba vrniti na stopnjo preiskave, in dovolilo obnovo postopka, da bi se ugotovila prava dejstva o primeru. Kasneje je 19. januarja okrožni preiskovalni sodnik Boris Papež preiskavo ustavil, sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani iz leta 1946 pa razveljavil. In to zato, ker je 15. novembra 1995 Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani sporočilo, "da zoper obdolženega Vinka Zupančiča odstopa od nadaljnjega kazenskega pregona". Takoj zatem je Vinko Zupančič pri ministrstvu za pravosodje vložil zahtevo po odškodnini zaradi "neupravičene obsodbe" in po priznanju statusa "političnega zapornika". V skladu z zakonom o popravi krivic je torej zahteval, da se njegova kazen izniči, leta, ki jih je preživel v zaporu, pa prištejejo v delovno dobo. Zaporniška leta bi se štela dvojno, vsa druga enojno. Na sodišču se je namreč pojavila priča, nekdanji stanodajalec iz Maribora, ki je o nekdanjem obsojencu povedala veliko pozitivnega. Na podlagi tega zaslišanja in odločb sodišča je svetovalka v kabinetu dr. Drnovška Darinka Kalan pripravila sklep vlade, v katerem je zapisala, da je Vinku Zupančiču treba priznati status političnega zapornika in čas, ki ga je preživel v zaporu, prišteti k delovni dobi z dvojnim štetjem let, obdobje brez zaposlitve (do leta 1976) pa prišteti k osnovi za izračun pokojnine.

Takšen je srečen konec samo enega od desetine obnovljenih procesov v neodvisni Sloveniji. Medijsko bolj znana podobna "amnestija" se je zgodila v "primeru Levstik". Proti Levstiku je bila leta 1982 uvedena preiskava zaradi vojnih hudodelstev, saj naj bi bil, ko je bil pripadnik Slovenskih domobrancev in član skupine Črna roka, v drugi svetovni vojni ob več priložnostih pobil vsega skupaj 13 civilistov, pet ranjenih in tri ujete partizane. Tudi v tem primeru je bil obtoženi zaradi umika obtožnice skoraj že oproščen.

Legitimna podlaga vseh teh procesov je zakonodaja, s katero je Slovenija enako kot druge postkomunistične države poskusila popraviti krivice, ki jih je prejšnji sistem storil pred pol stoletja. Težava je v tem, da zaradi politike nenadnih in večinoma neobrazloženih odstopov od pregonov, ki jo je izvajal prejšnji generalni državni tožilec Anton Drobnič, ponovnih sojenj, kjer bi edino lahko ugotovili prava dejstva, sploh ni bilo. Tako je bila izpeljana tudi amnestija obsojencev, za katere bi težko trdili, da spadajo v kategorijo klasičnih političnih obsojencev.

Postopek je bil v vseh omenjenih primerih zelo preprost. Najprej so tožniki, večinoma domobranci ali zaradi sodelovanja z okupatorjem obsojeni posamezniki, zahtevali obnovo postopkov. Če takšne zadeve že prej niso romale na vrhovno sodišče, ki presoja, ali je mogoče sodbe razveljaviti zaradi formalnih napak, so jih prevzeli senati posameznih sodišč. Ti so nato večinoma dovolili, da se v takšnih primerih postopki obnovijo, tožilstva pa so dala pozitivna mnenja o tem, kako primerno bi bilo, da se na sodišču preizkusijo še novi dokazi. A ko so zadeve prišle do stopnje obnove postopka, so tožilci nenadoma, ne da bi bili ponovni postopki sploh izpeljani, preprosto umaknili obtožnice. Obsojencem ni bilo več treba navajati novih dejstev, saj so morala sodišča po črki zakona sodbe razveljaviti. In ker nihče ne more biti za isto dejanje obsojen dvakrat, je to v praksi pomenilo, da so se obsojeni in svojci tistih, ki so bili obsojeni predvsem zaradi različnih hudodelstev med drugo svetovno vojno, čez noč spremenili v oškodovance. Kajpak so od države vsi takoj zahtevali povrnitev škode v naravi. Gre seveda za velike denarje, ki jih bo moralo izplačati ministrstvo za finance. Poleg tega mora država vsem oškodovancem izplačati še odškodnine za čas pripora in zapora. V ta namen ima ministrstvo za pravosodje posebno postavko, namenjeno "sredstvom za odškodnine neupravičeno obsojenih za čas pripora in zapora". Kot je bilo že pred leti mogoče razbrati iz odgovora ministrstva za pravosodje na poslansko vprašanje Maksimiljana Lavrinca, so zahtevki za te odškodnine v začetku znašali več kot 400 milijonov tolarjev. Posebej pa je bilo seveda treba plačati še odškodnine zaradi neupravičenih obsodb. Celovitih podatkov o vseh stroških takšne "poprave krivic" nam na ministrstvu za pravosodje ni uspelo dobiti, po mnenju nekaterih pa bi ti stroški lahko že presegli tisoč milijard tolarjev oziroma letni proračun slovenske države!

Teorija: "civilizirani narodi"

Slovensko ustavno sodišče je na vprašanje ustavnosti nekaterih "revolucionarnih" ukrepov ob koncu druge svetovne vojne naletelo že pred letom 1997. Natančneje leta 1994, ko je na pobudo Edite Benko iz Maribora razpravljalo o ustavnosti "uredbe o vojaških sodiščih" (v nadaljevanju uredba) z dne 24. maja 1944. Takratni javni tožilec je sporni uredbi očital, da ni bila objavljena (objavljena je bila v glasilu Glavnega štaba NOV in PO Slovenije), da je ni izdal takrat edini pristojni organ Kraljevine Jugoslavije, uredba pa naj bi bila v nasprotju s slovenskim pravnim redom tudi zaradi nejasnosti določb.

Ustavno sodišče je najprej tehtalo, ali je za presojo takšnih aktov, ki ne veljajo več, ki pa se "še uporabljajo", sploh pristojno. In ugotovilo, da bi, če bi zagovarjalo "formalistično" stališče, češ da za to vprašanje ni pristojno (uredbo je navsezadnje sprejel organ druge države), ravnalo v nasprotju z vsebino ustave, saj ta človekove pravice postavlja na prvo mesto.

Nato je naredilo zanimivo primerjavo med uredbo in londonskim sporazumom (LS) oziroma statutom mednarodnega vojaškega sodišča (sodišča v Nürnbergu), ki je nastal približno sočasno s sporno uredbo. Primerjava je pokazala zanimivo ugotovitev, da je bila "uredba v mnogih pogledih sicer določnejši predpis" kot določila nürnberškega sodišča. LS je bil namenjen zgolj za kaznovanje sil Osi (uredba pa za vse zločince), LS je bil "akt zmagovalca" (uredba je bila "napisana bolj nevtralno"), LS je bil retroaktiven in ni imel predpisanega postopka (uredba pa ne in je predpisovala "dokaj obsežne" postopke). Kljub temu je v skupnem seštevku zavezniško sodišče dobilo pohvale. Zato ker je temeljilo na "anglo-ameriški pravni tradiciji" in ker je bilo "izkustveno očitno", da po LS niso bile storjene krivice, pri uredbi pa se je to dogajalo. Slaba stran uredbe so bila spremljajoča navodila, ki so omejevala samostojnost in neodvisnost sodnikov. Poleg delov uredbe, ki so bili v skladu z merili mednarodnega in domačega prava (npr. inkriminacija genocida, vojnih hudodelstev itd.), so bili nekateri deli uredbe razglašeni za neskladne z ustavo. Ali kot utemeljuje ustavno sodišče: "Nekatere določbe so bile že v času nastanka v očitnem nasprotju s splošnimi, od civiliziranih narodov priznanimi pravnimi načeli, danes pa z ustavo in jih sodišča ne smejo uporabiti. Taki so gotovo vsi tisti elementi določb Uredbe, ki so in kolikor so v konkretnih kazenskih postopkih bili uporabljeni kot gola inkriminacija statusa in se niso nanašali na določno opredeljena dejanja obtožencev, kot so na primer izrazi "vojni zločinci", "organizatorji", "naredbodajalci", "funkcionarji terorističnega aparata" ..." Kot poudarja ustavno sodišče, gre za to, da zaradi pravne varnosti ni dovoljeno uporabljati inkriminacij, "ki spričo svoje nedoločnosti in nedokazljivosti ne bi mogle postati predmet osredotočenega dokazovanja in spora med posameznikom in državo v kazenskem postopku", zato ni dovoljeno inkriminirati "statusa" oziroma "osebnosti" ("četnik", "ustaš", "agresor"), pač pa dejanje, s katerim osebnost "po svoji volji ali s svojo malomarnostjo pušča dokazljivo konkretno in specifično sled v zaznavnem svetu". Zaradi takšnih ohlapnih izrazov je bila omogočena samovolja v tedanjih kazenskih postopkih, zato jih je ustavno sodišče razveljavilo. Ustavno sodišče je tako odločilo, da se "ne uporabljajo" deli odločbe, ki so bili v kazenskih zadevah uporabljeni kot "gola inkriminacija", ki so bili "premalo določni" in zato podlaga za samovoljnost takratnih sodišč, ter vsi deli, ki so omogočili retroaktivno sojenje za dejanja, ki "niso bila kazniva po splošnih, od civiliziranih narodov priznanih načelih". Sočasno je pozvalo državni zbor, naj odpravi vse druge nedoslednosti v zakonodaji. Sodišče je še posebej poudarilo 27. člen Ustave RS, ki govori o tem, da velja tisti, ki je obdolžen kaznivega dejanja, za nedolžnega vse dotlej, dokler se mu krivda ne dokaže. V dvomu in kadar krivda ni nedvomno dokazana, pa je treba obtoženega oprostiti.

Je bila to edina pot, ki jo je imelo na voljo ustavno sodišče? Nikakor. V ločenem, čeprav prav tako pritrdilnem mnenju ustavni sodnik Matevž Krivic natančno pojasnjuje še drugo možnost. Glede na to, da je bila omenjena uredba kasneje razveljavljena, bi sodišče lahko presodilo, da ni del slovenskega pravnega reda, saj spada k zakonodaji, ki v času osamosvojitve ni več veljala. Zato bi se lahko razglasilo za nepristojno za razpravo o tem vprašanju. Tako na primer ravna nemško ustavno sodišče; to "take zahteve kategorično zavrača z obrazložitvijo, da za odločanje o njih ni pristojno". Celo če bi deli zveznih predpisov preživeli ta preskus, ne bi mogli postati del slovenskega ustavnega reda, če bi bili z njim v nasprotju. Kljub temu je Matevž Krivic glasoval za sprejetje odločbe ustavnega sodišča. In to predvsem zaradi varstva prizadetih državljanov, saj bi ti brez te sodbe na popravo krivic morali čakati še veliko dlje. Tisti, ki ne bi mogli navesti "novih dejstev", ampak bi izpodbijali sam odlok, bi bili diskriminirani, s tem pa bi bilo kršeno načelo enakosti pred zakonom.

Zanimivo je, da sodnik Krivic navaja tudi primere držav, kjer sodišča niso bila tako zelo dosledna. V Franciji so na primer ob koncu vojne podobno kot v Sloveniji ob pomoči različnih posebnih in naglih sodišč z laičnimi sodniki brez možnosti pritožbe in često brez obrambe ter s takojšnjimi smrtnimi kaznimi izrekli 90.000 obsodb, od tega 7037 smrtnih. Izvršenih jih je bilo 791. Te krivice so bile nato "indirektno" sanirane šele s francoskim zakonom o amnestiji iz leta 1953, ki je naglim sodiščem celo "izrekel priznanje", sicer pa krivice "formalno" niso popravili nikoli "oziroma samo molče".

Slovensko ustavno sodišče se je odločilo za drugo pot. Človekove pravice je postavilo na visok piedestal in se z današnjimi standardi odpravilo presojat uredbe prejšnje države. Ravnalo je torej povsem drugače kot takrat, ko ga npr. v leta 1992 sprejeti vladni uredbi o prepovedi izplačevanja akontacij pokojnin "agresorjem" iz JLA ni prav nič motila "ohlapnost" formulacije škandaloznega ukrepa Demosove vlade in ga je razglasilo za skladnega s slovensko ustavo. Na enak način, kot so bili tudi "avnojski sklepi" razglašeni za skladne z ustavo. Kakor da avnojska formulacija "narodnost" iz leta 1944 ne bi bila enako ohlapna in enako nedopustna kot formulacija "sovražnik" v uredbi o ustanovitvi vojaških sodišč iz istega leta. Le kaj je to, kar eno sporno uredbo naredi za skladno z ustavo, drugo pa za neustavno? Nacionalnost prizadetih? So slovenski sodniki presojali po "zdravem narodnem občutku"? Iz sodb ustavnega sodišča tega ni mogoče razbrati. Vse te različne odločitve na isto temo je težko konsistentno pojasniti. Iz današnjega zornega kota bi bilo verjetno veliko bolje, če bi slovensko ustavno sodišče ravnalo tako kot nemško in nikoli ne bi presojalo ukrepov povojnih oblasti. S tem je bila odprta Pandorina skrinjica, ki je poslej ne bo več mogoče zapreti brez žrtev. Sedaj je mogoče storiti le eno - slovenska vlada bi morala vse dotlej, dokler se ne razčistijo odnosi z Avstrijo in dokler ne razčisti z vprašanjem denacionalizacije povezanega vprašanja reparacij, začasno, do vstopa v EU, temeljito preveriti, še pred tem pa takoj ustaviti vsa izplačila spornih odškodnin.